Duh kaže zadovoljstvo, kadar kaj pove o sebi in tudi tedaj, ko drugi kaj pozitivnega povejo o njem. Pojavlja se v medijih, da povzdigne svojo mrtvo enotnost. Ni pomembna vsebina, ampak subjektivna izpolnitev, ki jo dviga in slavi, ker ceni čisti jaz in abstraktno miselnost. Zakaj pojma svoboda ne dojema in se zaradi tega obnaša samovoljno in vedno subjektivno. Tudi časa ne dojema, prav tako ne zgodovine v času, ker mu je zanimiva abstraktna miselnost, ki hvali razpadli svet splošnosti.
Ampak to še ni vse, kajti tu je čisti jaz, ki se pojavlja in dvigne na stališče čiste vednosti, da pokaže, kaj se pravi uveljavljati subjektivno nastrojenost, ki jo odigra z abstrahiranjem. Nevarnost mu grozi od sveta, ki je mrtev. Zato pošilja v akcijo čisti jaz, ki se spozna na možen svet in svet, ki gre čez in je neomejen. Pritegne ga vse, kar je osebno gledanje in svet onstran, kjer čas ne biva. Ostane mu pojavni svet, ki ga danes favorizira, ker tako hoče komična subjektivnost, ki hvali umisleke in videz, da povzdigne čisti jaz in tisto enostavno brez realnosti, ki eksistira kot brez silna abstrakcija.
Vprašajmo se, kaj danes uveljavlja abstraktna miselnost? Odgovor je, igro abstrakcij, ki jo proizvaja osebno gledanje, ki je povsod aktivno. Kaj več od abstraktne miselnosti ne pridela, pa je jasno, da razumnik hvali neizpolnjeno abstrakcijo, ki ni vezana na noben določen svet. Spoznati je tudi, da je igra abstrakcij zelo priljubljena, ker je z njo mogoče premagati svojo domišljijo. To hoče reči, da svet, ki ga pridela abstraktna miselnost, dobiva na veljavi, ker realnost in dejanskost nista spoštovana. Abstraktna miselnost je dejavna na nivoju neizpolnjene abstrakcije, kajti razumnik verjame, da lahko premaga svetove samo z igro abstrakcij. In to na ta način, da se prepusti domišljiji in svetu izven mišljenja. Hkrati je to možnost, da hvali svoj interes in neomejeni svet, kar pomeni, da svet širi in da pridobiva na vrednosti čisti jaz, kadar igra abstrahiranja izpelje kaj koristnega. To se običajno dogaja, kajti igra abstrakcij ni tista, ki bi pridobivala določno vsebino, ki bi obsegalo tudi bistvo.
Širokosrčnost, popustljivost, nedosledna svobodomiselnost, to je nenačelna dejavnost, ki se ravna po subjektivni naravnanosti. Oportunizem, ki je preračunljiv in išče samo korist, uveljavlja sebe z igro abstrahiranja, tako odseva abstraktno miselnost, ki se izgublja v nedoločenem svetu. Tisto, kar je usmerjenost, to je zgolj interes, ki neposredno eksistira, ni pa to predmetni svet. Zaradi tega duh hvali igro abstrakcij, ki svet razbije na razločke in tisto nepovezano, ki ni noben določen svet. Igra abstrahiranja izvrže neki svet, s katerim je mogoče uveljavljati svoja nagnjenja in spekulacijo, ki postane nekakšno blišč za dosego tistega, kar ni noben stvarni svet, ampak mrtvi produkt abstraktne miselnosti.
Kako naj duh osvobodi sebe od abstrakcije, če principa svobode ne spoštuje? Ali, kako naj nesvobodni abstraktni mislec napreduje, če posredovanja ne spoštuje. Ali, kako naj bo duh dejaven v prostoru in času, če časa ne dojema iz postajanja. Nekaj je jasno, ona veljava igre abstrakcij ne navrže konkretnega sveta, kajti ko substanca ne doseže svoje sebi enakosti, ima veljavo čisti jaz in tisto, kar nastane z abstrakcijo. Ta uveljavlja jezik in možnost, kajti iz abstrahiranja je mogoče narediti svet, ki je na sebi ničen. Za kaj več bi moral abstraktni mislec stopiti v razmerje s seboj. Tega pa ni zmožen, kajti zavzet je z igro abstrakcij in sestavljanjem sveta iz mnogih razločkov.
Ko bo duh deloval s smotrom, da izpelje objektiven svet, igra abstrakcij ne bo več slavljena. Prav tako ne domiselnost, ki sicer zna biti zabavna, vendar pravih rezultatov ne pridobi. Potemtakem bo moral duh časa nekaj narediti za to, da dojame svet iz gibanja in postajanja substance. Tako svet ne bo zgolj neizpolnjena abstrakcija, temveč bo prehajal v drugo samega sebe in bil določen v svoji osnovi. Svet določen v svoji osnovi je tisti, ki zatrjuje, da obstaja tudi bistvo sveta. In tega vzpostavi duh v načinu proti postajanja, ko realnost posreduje in doseže svojo sebi enakost, v kateri zaživi svet razvejanj v obče momente. Zakaj edino tako predmetna substanca doseže svojo določenost, to pa je razvito sebstvo kot Eno, ko substanca doseže svojo sebi enakost, ki ima v sebi bistvo.