Če bo izobražen duh razkazoval in hvaličil prazno abstraktno vedenje, pri tem pa ne bo naredil ničesar za to, da bi dojel, kaj se to pravi biti na sebi duh, bo še naprej deloval na nivoju zdravega razuma ali opazujočega uma. Namreč danes duh o svoji neproduktivni dejavnosti na veliko govori zlasti tedaj, ko z dejavnostjo odseva, kaj se to pravi delovati po načelih zdravega razuma ali tako, da predmetna substanca ne zaživi v gibanju in določilih. Skratka, če se bo izobražen duh še naprej preigraval s praznim abstraktnim vedenjem, še dolgo ne bo spoznal, da njegovo mišljenje ne počne nič ustreznega; da sicer mišljenje hodi zraven, vendar pa ni dejavno produktivno ali ustvarjalno. To daje videz, da mišljenje v resnici nima nobene prave naloge, saj največkrat zgolj sodeluje pri oblikovanju materije. Zaradi tega ni mogoče reči, da je mišljenje dejavno v pogledu stvari.
Danes izobražen duh izžareva med drugim tudi dejavnost mišljenja. Razen tega izdihava, kako si je v odnosu do predmetne substance, kako do pojma in kaj je tisto, kar pridela kot rezultat ali kot izgotovljen svet. Obenem pripoveduje, kako kaj spoznava, in to še posebej tedaj, ko rezultat ni nič drugega kot abstraktna predstava. Njo izpolni z refleksijo in čistim vedenjem, pri tem pa predmet ne prehaja v drugo-bitno podobo, tj. v svojo določenost ali obče momente. Obča določenost predmeta je namreč tista osnova, ki pokaže, ali je duh dejaven v načinu ali s principom. In tukaj lahko dopolnimo, da izobražen duh ni dejaven v načinu ali tako, da bi najprej vzpostavil čisti pojem predmeta. Namreč, če bi bil dejaven v načinu, bi vzpostavil najprej čisti dojem, ki je proti postavljeno nasprotje ali dejanskost, ki vsebuje vrednost stvari kot notranje bistvo, ki ga je treba jemati kot določeno dejanskost.
Izobražen duh je v spoznavanju samega sebe prišel do točke, ko metafizika več ne zadostuje. Zategadelj se sklicuje na vedenje in daje prednost čistemu jazu, tj. zdravemu razumu in refleksiji. In zaradi tega seveda ne napreduje in nemalokrat potrjuje, da svet stvari premaguje s pomočjo refleksivnega razuma in abstraktnega vedenja. In tako natančno vzeto sporoča, da ga logika mišljenja, nastajajoče vedenje in gibanje predmetne substance ne zanimajo. To ne naravnost izžareva, da ga znanost o duhu v njegovi pojavnosti ne mika.
Danes je duh največkrat dejaven na zunanji način, s katerim se njegov predmet razpusti na abstraktne predstave. In potem običajno pristopi refleksijski razum, ki izpostavi nekakšne umne izvlečke, ki imajo samostojno bivanje. Tako da opazovalec lahko takoj ugotovi, da je duh dejaven zunaj razmerja predmetne substance in da zaradi tega ne pridela nič drugo-bitno postavljenega, ampak se enostavno nadaljuje v nekaj drugega, s tem pa predmetne dejanskosti ne doseže. In tako poskrbi, da njegov drugi svet eksistira kot nekaj, kar je brez določil mišljenja. To pa so tista znamenja, ki nam povedo, da gre za instinktivno početje duha, v katerem mišljenje zgolj sodeluje. Zakaj predmet je le neka oblika čistega vedenja navzočega izven mišljenja. Hočem reči, tedaj ko je duh dejaven po lastnem prepričanju, mišljenje zgolj sodeluje in se prilagaja materiji.
Strinjali se boste, da mišljenje danes nima nobene prave naloge in da se prilagaja materiji. Še huje pa je, da se hvaliči materializirano mišljenje, nastajajoče vedenje pa se ignorira. No, ne glede na to, obstaja upanje, da bo duh v bodoče več časa posvetil mišljenju in logiki.