Moja realnost v besedi in risbi

Written by Jože Požar on 19 marca, 2017 – 7:45 dop -

Najprej naj povem, da sem jaz srečnik, ki je zadovoljen s seboj. Zadovoljen sem, ker sem miselno aktiven in poskušam svojo odsvojitev z navdušenjem pokazati. To je vidno takrat, ko na internetu objavim kratek esej z risbo in bralcu razkrijem kak notranji svet. Internet mi omogoča, da pokažem svoje razmišljanje, seveda z dobrim namenom, da izpovem ali predstavim delček notranjega sveta v njegovem enostavnem gibanju. Uresničen esej je abstraktna podoba, nekakšna izražena svobodna moč v enostavni podobi.

Kratek esej je sodobno umetniški izdelek, tako ga vidim jaz, izražen v besedi in sliki in je le nekaj končnega. V njem je navzoč svet notranjega pomena, ki ima svojo dejanskost. Na ta način bralko in bralca usmerim v notranji svet, ki ga raziskuje sodobna umetnost. Zato so eseji abstraktne podobe, katerih gibanje vsebine je včasih s težavo dojeti, ker to pač ni vsakdanji svet, ampak predstavljen notranji svet. No, kakorkoli že razumemo kratek esej, pomembno je, da bralca iztrgam iz vsakdanjega sveta.
 

V tej podobi sem jaz predstavljen kot obča sebe vednost v svojem nasprotju. Razdvojen individuum postavljen ven v elementu čiste občosti, sem enostavna moč v Enem. To je tisto čisto gibanje istoimenskega, ki se odrine od sebe in je postavljena razločevana notrina. S tem poskušam osvetliti to, da sem jaz v svojem razdvajanju proti postavljen v absolutni abstrakciji, ki je moja izpolnitev.
 
Zgornjim sem želel naglasiti predvsem to, da moji eseji niso filozofske vsebine, ampak podobe, v katerih je mogoče najti tudi lepoto. Kajti, in to poudarjam, jaz sem srečnik, ki je s pomočjo Heglove filozofije doumel, da je bistvo človeka dosegljivo šele takrat, ko se človek začne zavedati sebstva in si sebe odsvoji na način gibanja notrine. Vse to seveda s ciljem, da skozi odsvojitev sebstva ali posredovanja s seboj, sebe vzpostavi kot predmet. Človekova odsvojitev namreč ni pogojena s filozofsko izobrazbo, ampak z vedenjem, ki si ga lahko pridobi na primer z branjem filozofskih del. To je tista miselna dejavnost, ki zadostuje za to, da bo začel nekega dne razmišljati s svojo glavo in zaživel v svojem proti postajanju. Namreč tisto sprejemanje abstraktnega znanja več ne zadošča. Treba je biti miselno dejaven na način odsvojitve ali tako, da je človek v odnosu do samega sebe in do zunanjega sveta, ki je velikokrat abstrakten in nerazumljiv. Kar stremi povedati, da se mora človek nenehno vzpostavljati kot duh, če želi, da bo razumel samega sebe in zunanji svet, ki je včasih formiran kot kakšno sodobno umetniško delo in je abstraktna umetnina. Zaradi tega je človekova odsvojitev ali posredovanje s seboj izredno pomembna.

Torej, moja umetnost ni namenjena le izobraženim glavam, temveč vsakemu duhu, ki ga zanima odsvojitev sebstva in princip začetka. Ta je tisti izvor ali osnova, s katero človek vzpostavi svoje vedenje ali sebstvo, ki je početje zavesti v sami sebi. Treba je namreč vedeti, da so danes vsebine velikokrat okrašene z mnenji, pa je zato še toliko bolj pomembno, da človek začne dojemati odsvojitev sebstva in princip začetka. Kajti tisto čisto vedenje kot tako ponuja samo abstraktne vsebine in se izgublja v onstranskih svetovih. Na ta način pa predmet ni vzpostavljen s principom ali kot obstoj sebi enakosti.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Moja realnost v besedi in risbi

Sorry, comments for this entry are closed at this time.