Novinar z igro abstrakcij izpoveduje, da odnosa do sebe in predmeta ne vzpostavi. Prav tako odnosa do gibanja predmetne substance ne izraža, ker posredovanja predmetne substance ne odigra. Izdeluje pojavni svet, v katerem je najti nagnjenja in težnjo ter domiselnost čistega jaza. Čisti jaz ohranja subjektivno držo, kajti izraža samovoljna stališča. Zakaj čisti jaz je v svoji gotovosti neki čisti tale in predmet čisto tole. Zavest je jaz, ki ima gotovost po nekem drugem, in sicer po jazu. Jaz je enostavna gotovost samega sebe, bivanje, ko si ostane enak. V nasprotju ima svojo gotovost ali odpravljeno sebstvo. In to je početje zavesti, ki ga danes demonstrirajo mediji, kajti je igra abstrakcij in spodbudnost, s katero novinar izrazi fakt zavesti subjektivnega znanja.
Medij izpoveduje novinarjevo domiselnost, kajti predmetne vsebine ne kaže, ampak samo novinarjevo iznajdljivost. Predmet torej ni določen v osnovi in ne prehaja v Drugo samega sebe. Tisto, kar nastane, to je le predstava ali izražena abstraktna miselnost, ki ne vzpostavi osnove predmeta s ciljem, da predmet posreduje in razvije realnost v postajanje. Predmet ni nič drugega kot predstavljena neposrednost, ki je abstrakcija. To je izpeljana veščina ali vsebina, lahko bi rekli, to je miselno napredovanje od pogojenega do pogojenega. Sicer pa, kaj je končna vsebina? Filozof Hegel zapiše, da je končno do vrhunca prignana negacija, kajti je trdovratna kategorija razuma. Zato preseganje končnosti ne predstavlja osvoboditve novinarja, zakaj tisto, kar naj bo, je nepopolno preseganje končnosti. Novinar pridobiva privlačnost, če proti tistemu, kar ima pred seboj, izpelje mogoč svet. To pa ni končnost, ki bi dosegla neskončnost in tako tudi enotnost vsebine. Naglasimo tudi to, da je realnost nujno jemati kot popolnost, zakaj v popolnosti sebe določi.
Subjektivnost novinarja poveže goljufija samega sebe, ker predmeta v osnovi ne določi. Potemtakem je novinar dejaven kot trčen glasbenik, ki nameče in zmeša med seboj različne napeve, s katerimi pridela abstrakcijo tistega, kar formira. Formirano je pomešanost celotnega, to pa je raztrgana zavest, ki je sebi dala zavest osebe. Novinar predmeta ne jemlje resno, zakaj njegov predmet je čisti jaz, katerega raztrgana zavest je razpršena v razločke. In potem ni nenavadno, da lastno raztrganost ve kot krohot nad seboj. Zakaj tisto, o čem beseduje, je njegova lahkomiselnost, obča prevara samega sebe. To pa je tudi izguba samega sebe, kajti njegov sestav je nepredmeten, saj ne nastane iz dejanske osnove in proti postajanja.
Preglejte kak sestavek novinarja, ki namesto gibanja predmetne substance uveljavlja čisti jaz in iznajdljivost. Domiselnost izpelje tako, da navaja praktične primere, ki jih komentira, da naglasi zmožnost, ki jo izboljša abstraktno in sploh ne s ciljem, da kaj dejanskega ustanovi. Tisto, kar pošlje čez, ne izvira iz osnove, ker je le možnost domiselnosti. Novinar izpelje mogoč svet, ki ga je mogoče razviti v neko drugo možnost. Zakaj možno ne nastane iz določene predmetne substance, ampak čez abstraktno domiselnost, ki jo širi čisti jaz. Ta je nadvse aktiven, kajti ko novinar izdeluje predpostavke in izvaja osebna stališča, so to stališča čistega jaza. Namreč, čisti jaz ni dejaven kot duh, ki postavi predmetno osnovo in iz nje izpelje obče bistvo predmetne substance.
Novinar odraža iznajdljivost čistega jaza in tisto, kar z domiselnostjo pridela. O tem govorijo sestave, ki so narejene brez osnove in jih novinar izpelje kot možen svet. V sestavu ne izraža gibanja predmetne substance in prav tako ne proti postajanja. Zato zlahka ugotovimo, ali je bil novinar dejaven predmetno. Sicer pa, kadar sestavi članek iz razločkov, ki jih ni izpeljal iz osnove, sporoča, da je dejaven iznajdljivo in sploh ne v interesu predmeta. Njegova stvar je abstraktna in ne vsebuje nobenega bistva. Tisto abstraktno razpusti v razločke in hvali domiselnost, ki jo upošteva, ker v njej najde vse, kar ustreza njegovi iznajdljivosti. Posebej je domiseln tedaj, ko sestavlja različne svetove s smotrom, da zunanje poveže bujno domiselnost. To pa ni predmet ali kaka stvar, ki ima svoje bistvo in nastane s posredovanjem in proti postajanjem predmetne substance.