Abstraktni dojem svobode

Predmetna in abstraktna svoboda

28 junija, 202018 marca, 2021 Jože Požar

Duh še ne zaznava, da ima predmetna svoboda to nujnost, da sebe naredi za svoj predmet. Na ta način si samega sebe odsvoji in tudi svojo sebienakost doseže. Pomembno je, da spozna razliko med predmetno in abstraktno svobodo. To sporoča, da se ne sme zadovoljiti s plehkim razumevanjem svobode, ampak da svobodo dojame kot substanco duha, ki jo pozitivno realizirana.

Abstraktno mišljenje

Piše: Jože Požar

15. 1. 2025

Sebe izpolni kot pričevalec svoje omikanosti

Zdi se, da je danes duh dejaven pametno in v interesu stvarnega sveta. Zakaj podarja videz nečesa, kar bi se naj zunanje skladalo s seboj, a se ne, ker gre samo za izraženo mnenje. To je nekakšen pridelek tistega, kar je gotovost samega sebe. Zato sebe izraža kot nekaj, kar prehaja v nasprotje in je abstrakcija nečesa, kar ni določeno v osnovi. Z določenostjo sveta se ne ukvarja, kajti uveljavlja samo tisto obče. Prisluhnite kakemu doktorju znanosti in videli boste, da njegov svet ni nič drugega kot opisovanje nečesa, kar je vzdignjeno v pojasnjevanje, ki zatrjuje in izpove svet.

Danes duh prideluje predstave in hvali abstraktno znanje, ki pa ni predmetno. Pravzaprav povzdiguje predstavo nečesa, kar ni opredeljeno in je zgolj nekaj, kar je pojavni svet, ki izrazi njegovo abstraktno moč. To je svet brez bistva, saj je oblikovan kot možen svet. Tako da tisto, kar bi naj bil določen svet, to so samo možnosti, ki jih dokonča abstraktni razum, ko členi snov. Kar pa seveda ni pridelek dejavnega duha, ki spoštuje logično sovisnost in določenost predmeta, ki prehaja v drugo ali svojo dejanskost. Zakaj ta svet ni zgolj enostranska abstrakcija, ki je brez bistva, ampak je to, da ena stran prehaja v svoje nasprotje ali drugo, ki je v proti postajanju sebi enakost.
Sicer pa duh danes demonstrira abstraktno moč kot tako, zato presoja in ocenjuje ter podarja mnenje, s katerim predstavi svoj dojem nečesa, kar ni v osnovi določeno. To nam odkrije, da postajanja in prehajanja v drugo ne spoštuje, saj izrazi samo svojo abstraktna moč. In to povsod izžareva in tudi komentira, kajti pomembno je izraziti sebe, ne pa predmetni svet. O tem se lahko prepričamo tedaj, ko v mediju odmetava svoje misli, s katerimi izdela predstavo o svoji omikanosti.

Piše: Jože Požar

9. 1. 2025

Ali je abstraktno znanje okorelo

Zdi se, da razmišljanje o tem, kaj pravzaprav počenja in ustvarja izobražen človek, ni zaželeno, saj je baje dejaven pomanjkljivo. Praksa kaže, da je dejaven zunaj logične sovisnosti in največkrat brezpredmetno. Zato sem mnenja, da je nujno abstraktno znanje osvoboditi od abstrakcije. O tem govori tudi to, da človek beži pred realnostjo in hvali opisovanje, ki ne ustvari nobenega sveta. Izobražen človek menda ni dejaven svobodno in zato povzdiguje abstraktno znanje. Svoboda je najbrž težava številka ena, kajti če ne bi bila, bi človek zagotovo bil dejaven bolj kreativno. Gibanje in posredovanje predmetne substance bi spoštoval. A tega ne izžareva, kajti abstraktno znanje ga bolj pritegne. Najbrž ne zaznava, da se izgublja v abstraktnem znanju in možnih svetovih. Zato tudi ni dejaven s ciljem, da pridela predmetni svet, ki vsebuje bistvo in je določen na sebi. Razen tega je večkrat dejaven zunanje in s smotrom, da predstavi kako lastno razmišljanje.

Izobražen človek občuduje abstraktno znanje in zato lastne svobode ne uresniči. Rečeno drugače, abstraktno znanje ga omeji na neposrednost, te pa ne premaga z gibanjem in posredovanjem ter postajanjem, kajti v praksi kaže, da ni dejaven v načinu logične sovisnosti.
No, ne glede na zgornje, izobražen duh bi moral znanje osvoboditi od abstrakcije, saj edino tako postane njegov svet predmeten, kajti predmet vsebuje bistvo. Tako bi abstraktno znanje pridobilo na kvaliteti. Namreč abstraktno znanje je mrtvo, saj ne prehaja v drugo. Zato je nujno abstraktno znanje osvoboditi in ga posredovati v predmetno obliko. Le tako zaživi z gibanjem in posredovanjem. Na ta način bi izobražen duh najbrž deloval bolj življenjsko in zlasti svobodno.

Piše: Jože Požar

6. 1. 2025

V izmišljanju možnega sveta je šolan človek evropski junak

Razumnik ne kaže nič takega, da bi lahko rekli, dejaven je kot duh. Tistega umnega ne pridela, je pa aktiven vedno tam, kjer gre za kako presojanje in ocenjevanje ali izdelavo primernega sveta. Abstraktno moč kaže zlasti tedaj, ko nastopa kot čisti jaz ali kot igrivi razum; sicer pa ne kaže nič takega, da bi ga slavili. Zakaj tisto, kar presoja, to izpelje čisti jaz, ki sebe posebej povzdigne tedaj, kadar čez nasprotje naredi kako domišljanje ali kak mogoč svet, ki ga vsepovsod navdušeno slavi. Nenavadno, naš razumnik pridela ogromne količine primernega sveta, in to zlasti tedaj, ko odigra svojo odtujitev in je na sebi tisto čisto oblikovno, ki je brez realnosti.

Razumnik celo izdihava, da ga stvarni svet ne zanima, ampak samo abstraktno znanje ali primeren svet in tisto, kar je mogoče oceniti in zaupati refleksijskemu razumu, ki spravi v gibanje tudi nesmisle. To je pravzaprav produkt, s katerim pridela svet, ki utrdi njegovo abstraktno ali navidezno moč. Naj spomnim, razumnika ne zanima dejanski svet, še manj pa objektivnost, ki jo, če je predstavljena, takoj izniči in iz nje naredi kakšno enostransko abstrakcijo. Za razumnika je pomembno samo to, da sebe izreče kot ocenjevalca mogočega sveta in kot tistega, ki uporablja moč razuma.
Razen zgornjega razumnik pridela slikovni material in tudi kako ocenjevanje, s katerim sebe povzdigne na nivo primernega sveta. Sveta namreč ne ustvarja, prav tako ga ne vzpostavi v osnovi, pa je jasno, da ni dejaven kot duh, ampak kot oblikovalec mogočega sveta. Potemtakem je dejaven na ravni primernega sveta ali abstraktnega razuma. To odkrije, da se njegovo abstraktno znanje pojavlja kot primerno znanje, ki je nekaj končnega. Sebe torej uveljavlja kot poznavalca mogočega sveta, ki razčlenjuje in drobi svet v nekaj, kar gre čez in je kot možen svet primeren resničnosti.

Piše: Jože Požar

30. 12. 2024

Čisti jaz in opazujoča psihologija

Da opazujoča psihologija nima nobene vrednosti, o tem govori subjektivna drža abstraktnega razuma, ki daje prednost čisti vednosti kot taki. Zakaj opazujoča psihologija se napravlja, kot da čisti jaz zastopa njen pojem, ki ne obstaja. Zaradi tega povzdiguje občutje ali tisto, kar od sebe odrine in je čista vednost jaza. Izražena je subjektivna vednost, ki proizvaja samovoljna stališča, ki da lahko operirajo v imenu opazujoče psihologije. In res, razen stališč subjektivnega jaza, opazujoča psihologija ne podarja nič takega, kar bi bila mjena osnova in bi iz nje izpeljala svoj dejanski svet in pojem.

Tisto torej, kar opazujoča psihologija odrine od sebe, to je svet čistega jaza ali abstrakcija kot tole in tule. Zavest je neki tole podaljšan v tule. To je pravzaprav gotovost čistega jaza, kar pa še ni postajanje sveta, kajti je le abstraktna čista vednost, ki ni dosegla svoje razdvojitve. Zato je tisto, kar podarja kot neko čisto in subjektivno vednost, enostranska abstrakcija ali samovoljno stališče.
Dalje, svet opazujoče psihologije ni predmetni, kajti ne izhaja iz nobene osnove, ker opazujoča psihologija svojega pojma ne spoštuje; in to tudi pogosto slavi, kajti bolj kot svoj pojem povzdiguje igro abstrakcij in tisto, kar iz nje izvleče. In to vse najbrž zaradi tega, ker predmet v osnovi ni določen in ga zastopa čisti jaz. In to odseva tudi abstraktni razum, ki zunanje spremlja njena dejanja, da izdela neko enotnost tistega, kar opazujoča psihologija artikulira. Zato menim, da je tisto, kar že je neki abstraktni svet opazujoče psihologije, enostavna prikazen ali nekaj, kar ni ne tič ne miš, ampak gotovost čistega jaza kot pojavni svet. Ta svet odseva, da opazujoča psihologija pridela enostransko abstrakcijo ali kakšno čisto vednost, ki povzdigne njeno subjektivno držo.

Piše: Jože Požar

24. 12. 2024

Dojem ljudstva o sebi se ne spoštuje

Zgodovina, ki jo je spisal komunizem še zmeraj obstaja. Pa čeprav abstraktno raztrgana in sploh ni dojem ljudstva o sebi, je še vedno primerna. V bistvu ni zgodovina, ampak udejanjena moč abstraktnega razuma. V oblikovanju moči najdemo nedoločen svet, ki ni nobena dejanskost. Oblikovano ni nič drugega kot igra abstrakcij, ki jo na primer danes demonstrira abstraktni razum politika. Ta uveljavlja hotenja in predstave, da pridobi subjektivnost na veljavi.
Tisto torej, kar hvali abstrakcijo, je povsod slavljen abstraktni razum. Ta stremi, da se zgodovinopisje ne spreminja. Za abstraktni razum je zgodovina nekaj večnega, čeprav ni dojem ljudstva o sebi. Zato je zgodovina, ki jo je spisal abstraktni razum, nespremenljiva. Zakaj razum hvali samo enostransko abstrakcijo, ker verjame, da zgodovina ni nič drugega kot zbir številnih predstav.

Danes svet, ki ga pridela abstraktni razum, dobiva na veljavi, ker uveljavlja samo subjektivno nastrojenost, prav tako videz nečesa, kar ustreza njemu in ni nič dejanskega. Zakaj praznoverje v abstrakcije je tisto, kar ga izpolni. Obenem hvali neposrednost in tisto, kar uveljavlja čisti jaz. Dejaven je tam, kjer gre za nedoločeno bit ali kako predstavo. In ne le to, svobode ne spoštuje, ker ga predmetni svet ne mika. Potemtakem je dejaven s smotrom, da udejanji gotovost njega samega. To pa ni nič drugega kot subjektivno prepričanje, ki ga danes povzdiguje čisti jaz.
Čaščenje abstraktnega razuma kaže, da duh v svojem razvoju ne napreduje in da trmasto vztraja na tistem, kar je spisal komunizem, ko je uveljavljal namišljeno moč. Zaradi tega je volja duha ljudstva enostavno zbrisana. Pa ni čudno, da se tudi danes, dojem ljudstva o sebi, ne spoštuje.

Piše: Jože Požar

18. 12. 2024

Kadar sonce zasije

Kadar sonce sije grem na balkon in zapišem kak osnutek. Od nekje prileti kak pojem ali kakšna misel, ki jo razvijem, da pridobim vsebino. Največkrat izpeljem osnutek na hitro, vendar ga potem, ko ga vstavim v računalnik, tudi preoblikujem. Nisem talent za izdelavo bogatih vsebin, sem pa nekakšen nadarjen človek za kratke vsebine, ki prav tako kaj povedo. Sicer pa sodoben čas povzdiguje abstrakcijo, ki jo pretirano vsiljujejo mediji. Zakaj? Zato, ker ima danes povsod prednost denar, ki lahko človeka tudi dalj časa pobija, ker baje ne ve, kaj je stvarni svet. Denar je abstraktni bog, saj udejanja nasilje abstrakcije (reklame) in medija, ki izpolni prazni moj denarnega mogotca.

Mene sicer pobija bolečina, ki se pojavi z gibanjem. Čeprav razgibavam telo, se bolečina pojavi, kadar iz mirovanja preidem v gibanje in naredim kako kretnjo, ki aktivira ali pa ne bolečino. Filozof Hegel je dognal, da je gibanje bistveno, kajti ono izpelje tisto drugo ali sebi enakost, ki vzpostavi odnos dveh nasprotnih strani. Hočem reči, duh časa ne ceni gibanja, ampak samo tisto, kar abstraktni razum naskoči in je takoj neko mirovanje. Bolj kot gibanje zanima duha tega časa stanje in tisto, kar ukaže abstraktni razum. Zato tudi razum pretirano hvalimo, kar odseva, da se z objektivnostjo sploh ne ukvarjamo, pa ni čudno, da je naš prvi sovražnik. Zaradi tega en drugemu lažemo, izmišljamo svetove, hvalimo domišljijo, s tem pa mladim prikazujemo le igro abstrakcij, s katero usmerimo pozornost proč od dejanskega sveta in tako k denarju, ki da je prvo bistvo sveta.
Tako, sonce je zakril črn oblak, naužil sem se svežega zraka, vmes sem tudi telovadil, torej sem naredil nekaj koristnega za sebe in za telo. Dobro je, da sonca ne more noben denar kupiti.

Piše: Jože Požar

16. 12. 2024

Tisto čisto brez realnosti je prazno odmišljanje

Posameznik verjame, da lahko abstraktno znanje zastopa predmetni svet. Zato tudi na televiziji nastopa kot nekakšen predstavnik abstraktnega znanja, ki da je sposoben pridelati tudi resničen svet. To je tista dejavnost, ko gre za odtujitev osebnosti ali izobrazbe. Odtujeni svet ima veljavo, ker ga je odtujil doktor znanosti, ki se spozna na resničen svet. A v bistvu njegov svet ni nič drugega kot svet brez realnosti, ki ga predstavi kot odtujeno odmišljanje. In tako nastali odtujeni svet hvali osebnost čez uveljavljene abstrakcije znanja, ki jo danes poveličuje glavnina medijev.

Opešani izobražen duh se kaže na televizijskem ekranu s smotrom, da pokaže, kako razume lasten svet ali odtujitev, ki jo sestavi iz abstrakcij, ker menda tako hoče verujoča zavest. To je njegov priljubljen svet, ki velja kot kakšna resničnost, čeprav je samo pojavni svet. Hočem reči, tisto od sebe odrinjeno je neko tole, ki izgine v drugem tule. In tako izobražen duh predstavi svoj svet in moč znanja kot eksistenco nečesa, kar bi naj veljalo. Zategadelj ga tisto, kar je neko negativno njega, naredi za intelektualca, ki prek čistega jaza največkrat demonstrira nemoč igrivega razuma.
Tisto torej, kar razumnik demonstrira na televiziji, je čisti svet jaza, ki ga sprevrže v nekaj nasprotnega, da napove, da je resničnost dosegljiva, če je človek usposobljen za to, da razume neki tale in tule. Sebe razsvetljuje tako, da odtujitev opremi s kakšnim primernim svetom. Ta je namreč garancija, ki ga drži na površju znanih osebnosti, ki na televiziji večkrat izpeljejo prazno odmišljanje. Tako namreč sebe in moč izobrazbe obnavljajo, kajti z abstraktnim znanjem je baje mogoče ustvariti tudi resničen svet. In to znova in znova dokazuje na tv ekranih in radijskih prostorih.

Piše: Jože Požar

12. 12. 2024

Abstraktno znanje je pomembno, vedenje pa ne

O vedenju danes duh ne beseduje, kajti vedenje baje ni pojem, ki bi ga naj duh spoznaval. Da pa vedenje ni neznani pojem, naj navedem pojme, ki jih omenja filozof Hegel v stvarnem kazalo Fenomenologije duha, kjer je pod črko V naveden pojem vedenje in različne obile vedenja: absolutno, abstraktno, človeško, čisto, čutno, dejansko, dialektično, enostavno, formalno, nefilozofsko, neposredno, ničemurno, obče, očito, posredovano, realno, resnično, neresnično, spekulativno, substancialno, tavtološko, umno, naključno itd. Omenjeni pojmi povedo, da se vedenje pojavlja in da ni mrtev pojem. Skratka, o vedenju duh časa ne govori s takšno strastjo, kot to kaže tedaj, kadar je govora o abstraktnem znanju; tega povsod povzdiguje, vedenja pa ne. To kaže, da bi naj vedenje začel ceniti, saj mu bo spoznavanje tega pojma odkrilo, kaj je nastajajoče vedenje.

To, da duh hvali samo abstraktno znanje, vedenja pa ne, to še ne pomeni, da dojema pojem abstraktno znanje. Hočem reči, ni dovolj, da slavi samo abstraktno znanje, vedenje pa podcenjuje. Videz daje, kot da ga vedenje ne pritegne, ker mu abstraktno znanje omogoča izdelati vsak svet. Zato ni nenavadno, da znanje uveljavlja tudi tedaj, ko gre za predmetni svet. Zategadelj tudi vsebino razteza in deli v razločke snovi, kar pove, da ga predmetni svet niti najmanj ne zanima. In potem ni posebno, da vedenja nikjer ne omenja, kar tudi izdihava. O tem pripoveduje zlasti tedaj, ko daje prednost abstraktnemu znanju, ki predmet vedenja tudi pobija. In tega duh časa ne zaznava, kajti hvali samo abstraktno znanje in tisto, kar je neki oblikovani svet, ki izključuje določila in postajanje substance. To odkrije, da ga vedenje in gibanje substance, prav tako določenost, ne očara.

Piše: Jože Požar

16. 1. 2025

V čem je težava

Mi smo prepričani, da smo inteligentni dovolj, da smo sposobni delovati s principom logične sovisnosti in pridelati svet, ki je dejanski. Pa čeprav duha ne spoznavamo skozi gibanje in posredovanje predmetne substance in v praksi ne uveljavljamo principa svobode, hvalimo sebe, čisti jaz in nadarjenost. Razen tega slavimo abstraktni razum, ki razločke dojema kot resničen svet. Skratka, kjer smo dejavni, tam je hvaljeno abstraktno znanje, naša nadarjenost, ki povsod premaga kako težavo. Z igro abstrakcij pridelujemo svet, ki ga pridela zdravi razum; ta pa menda ceni končni svet in tisto, kar gre čez in je izpeljana pobalinska miselnost, ki ustvarja naš svet.

Naš svet, ki se pojavlja in sproti izgine, je povsod cenjen, ker ga izdela izobrazba, ki je cenjena kot nekakšen abstraktni bog, ki razsvetljuje svet primerno sodobnemu času in vedno tako, da ne gre dvomiti v njega. Zakaj ne bi verjeli v nekaj, kar je in se pojavlja kot enostranska abstrakcija. Abstrakcija je naše upanje, ker je možnost za nekaj drugega, tudi za to, da čisti jaz sebe izpolni. In to je mogoče zaznati tedaj, ko slavimo početje abstraktnega razuma in pridnost čistega jaza.
Mi krepimo toliko raznovrstnega znanja, da ga ni sveta, ki ga ne bi premagali. Mi poznamo orodja, s katerimi oblikujemo in rešujemo probleme, ki nastajajo in izginejo v ozadje sveta. Naša prednost je v tem, da obvladujemo svet v zaledju in abstraktna znanja, ki jih posodablja abstraktni razum. In nenazadnje, tu je tudi sočna filozofija, ki razveseljuje vsakdanjega človeka in tudi tiste, ki ne razumejo modrosti. Povem vam, ni ga sveta, ki ga ne bi sprevrgli v nasprotje in ga analizirali. Naša moč je torej v tem, da obvladamo igro abstrakcij in ocenimo analize zdravega razuma.

Piše: Jože Požar

13. 1. 2025

Abstraktni razum in čisti jaz obvladujeta RTV

Mi se izogibamo določenosti, prav tako realnosti, ki ne doseže dejanskosti. Mi enostavno pasivno spremljamo življenje in čakamo, da se realnost sama od sebe nekako zgodi; da se pojavi nekaj in je dogajanje čistega jaza. Mi smo poslušni tudi tedaj, ko nam tisto čisto prihaja nasproti v obliki učinka. Mi odreagiramo, če nam zapove abstraktni razum. Na primer, gripa razhaja, vendar gripe ne zaznava abstraktni razum, zato je ne jemljemo resno. Ali, politik zdravstveni sistem ne dojema kot realnost, ki bi naj dosegla svojo dejanskost v proti postajanju, zato sistem enostavno prezira. Skratka, abstraktni razum vsako gibanje ustavi, da uveljavi voljo čistega jaza.

Na primer, ko je novinarska buržuazija zavzela RTV, abstraktni razum tega dejstva ni zaznal. Gledal je nekam proč in se napravljal, kot da se ne dogaja nič. Obnašal se je navajeno in sploh ne tako, da bi bil dejaven po pameti božji ali umno. Zakaj, abstraktni razum vedno nasprotuje umu, kajti abstraktno znanje mu naskrivaj sporoča, kdaj preudarnosti ne upošteva.
Kot je mogoče spremljati početje abstraktnega razuma, ta obvladuje RTV. Svojo moč demonstrira zlasti tedaj, ko dobi besedo v mediju razumarska miselnost ali samovolja, ki na primer favorizira večjo trdnost slovenske družbe. To odkrije, da svobodno gibanje in postajanje družbe ni priporočano. In zato igra abstraktnega razuma dobiva na veljavnosti, s tem pa tudi enostranska abstrakcija. In tako ni posebno, da se hvali navajeno obnašanje razuma in čisti jaz, ki uresniči moč osebe in raztrganost zavesti. Pazite, abstraktni razum in čisti jaz ne izpeljeta svobode in objektivnosti. Zakaj svoboda ne poveličuje trdnosti slovenske družbe, temveč njeno posredovanje, gibanje in postajanje.

Piše: Jože Požar

10. 1. 2025

Demokratična buržuazija predmetne svobode ne spoštuje

Zakaj ni država umno dejavna in sebe objektivno vedoča? Videz daje kot da realnosti in njene dejanskosti ne spoštuje. Povsod hvali abstraktni razum in enostranske abstrakcije. K temu veliko prispeva čisti jaz, ki uveljavlja igro abstrakcij. Čisti jaz namreč stvarni svet prezira, hvali pa nekaj nedoločnega, subjektivno nastrojenost, s katero gospoduje abstraktni razum. To so znamenja, ki naznanjajo, da je dejavna tudi demokratična buržuazija, ki favorizira subjektivnost, občo voljo pa enostavno prezira. Zakaj subjektivnost je tista, ki naj pridela tisto koristno.

Obča volja torej ni tista, ki bi naj bila izpolnjena. Oblikovana subjektivnost namreč odseva, da obča volja ni tisto, kar bi naj bilo spoštovano; bolj kot občo voljo se povzdiguje voljo demokratičnega buržuja ali posebno voljo, tj. subjektivno voljo. Tako da tisti, ki menijo, da demokratična buržuazija ni aktivna, varajo sebe tedaj, ko hvalijo abstraktni razum in abstrakcijo čistega jaza. Abstraktni razum in čisti jaz sta danes povsod blažena, ne gleda na to, kaj počenjata. Tako da je moč demokratične buržuazije realizirana tedaj, kadar abstraktni razum in čisti jaz uveljavljata princip subjektivne volje. Ta dva namreč stvarni svet izključita s smotrom, da uveljavita posebno voljo in samovoljo. I to je tisto, kar daje možnost demokratični buržuaziji, ki poveličuje abstraktno svobodo.
Demokratična buržuazija je dejavna zlasti tedaj, ko predmet ni znan. Zaradi tega umna volja, ki se v sebi določa, ni uveljavljena. Zakaj, hvali se tisto čisto brez realnosti, ki povzdiguje demokratično buržuazijo. Ta namreč ne spoštuje predmetne določenosti, zato čisla nepredmetni svet. Potemtakem bi bilo dobro za razvoj demokracije, da je svoboda v državi sebi predmetna.

Piše: Jože Požar

8. 1. 2025

Dr. odmetava misli in ni dejaven kot misleči duh

V svetu, ki ga pridela izobražen dr., ne najdete nič takega, kar bi bil stvarni svet in bi bila izražena logična sovisnost, s tem pa razvita predmetna vsebina in njeno bistvo. Namreč, abstraktni razum in čisti jaz ne pridelata stvarnega sveta, ampak svet onstran, ki je brez realnosti in dejanskosti. In ravno to danes hvali izobražen dr., kajti ne upošteva logične sovisnosti, ki vzpostavi predmet v njegovem proti postajanju. Tisto, kar predstavi, nima nobenega bistva in je nekaj, kar je predstava razumskega mišljenja v obliki odmetanih mislih. In to je tisto, kar dr. hvali kot njegov svet, ki ga je našel v sebi. Odmetavanje misli je neko početje zavesti, ki aktivira čisti jaz in abstraktni razum. Produkt so odmetane misli kot predstavljeni abstraktni svet, ki je danes hvaljen in cenjen.

In potem seveda ni čudaško, če v mediju odmeče svoje misli tudi dr., ki bi naj bil dejaven po pameti božji. Dr. stvarni svet in logično sovisnost najbrž preklinja. Zaradi tega je tisto, kar so odmetane misli, enostranska abstrakcija, ki odkrije, da je dejaven brez principa. Dr. namreč hvali subjektivni jaz, potemtakem mnoge tule, ki jih pridela čisti jaz. To je namreč vse tisto, kar danes kaže skozi odmetane misli na nivoju abstraktnega razuma in čistega jaza. Kar nekako iztakne, da dr. ni izobražen kot duh, ki spoštuje stvarni svet ali temelj tistega, iz česa svet nastaja.
Dr. z odmetavanjem posameznih misli izpoveduje, da ni dejaven na ravni dejanskega sveta. Pa ni čudno, da počenja to, kar mu narekuje navajeno obnašanje abstraktnega razuma in čistega jaza. Rezultat so odmetane misli, ki jih največkrat še pojasnjuje. To pomeni, da je dejaven brez cilja in tako, da pokaže, kako pridela neizpolnjeno abstrakcijo, ki je misel samega sebe.

Piše: Jože Požar

3. 1. 2025

Subjektivnost hvali igro abstrakcij

Duh povzdiguje subjektivno prepričanje, hvali moč denarja in slavi lasten interes. Tisto umno nima nobenega smisla omenjati, kajti razum in čisti jaz obvladujeta vsakdanje življenje in tako tudi tisto, kar je neposredni svet. Stvarnega sveta se nikjer ne omenja, prav tako ne steče beseda o duhu, torej tudi ne o tem, kaj je človek na sebi. In tako sploh ni čudno, da duhovni svet, ki proizvaja vrednote, nima nobene resnične veljave. Abstraktni razum ne kaže, da bo igro abstrakcij opustil in začel spoštovati duha in tisto, kar je predmet v svoji osnovi ali umnem postajanju. Na duhovnem področju ni zaznati nič takega, da bi lahko dejali, duh dobiva na veljavi, s tem pa tudi nastajajoče vedenje. O tem, kar je duh v svoji odsvojitvi, to nikogar ne pritegne, še manj pa predmetni svet.

Razumsko mišljenje in čisti jaz ne zaznavata, da je duh tisti, ki ga je nujno spoznavati, zakaj brez dojemanja duha in samega sebe, ni mogoče delovati umno in svobodno. Zato je bistveno, da se duha spoznava skozi gibanje substance in prehajanje v drugo samega sebe. Zakaj tisto, kar je duh na sebi in neposredno, to je eno kot razdvojena substanca. Če pa kdo meni, da je mogoče z abstraktnim znanjem pridelati kako postajanje substance, se moti. Razumsko mišljenje ima za smoter samo to, da izpelje kako igro abstrakcij, vse s ciljem, da hvali predpostavljanje in tudi tisto čisto, kar gre čez. Tako razum izpolni samo intence, tisto mogoče, ki pa nima svoje določenosti v osnovi.
Čisti jaz in subjektivno nagnjenje imata veljavo kadar gre za predstavo nečesa ne določnega. Zavest hvali končno in najbolj osebno, ki se ga dojema kot neko modrovanje. To iztakne, da je tisto abstraktno le nekaj, kar ni doseglo obstoja in je zato raztrgano v abstrakcije.

Piše: Jože Požar

31. 12. 2024

Ob koncu leta

Mi bi naj pridelali tudi umen svet. Zakaj tisto, kar pridela razum, to je le nekaj, kar je. To pa ni nič umnega ali ustvarjeni svet, kajti ko ničesar ne posredujemo, tisto Drugo ne dosežemo. To govori, da smo zadovoljni z abstrakcijo, ki jo povsod hvalimo, čeprav ne predstavlja nobene konkretne vsebine; abstrakcija namreč izrazi le možnost. Mi torej tisto Drugo, ki zaobjame bistvo, ne pridelamo. Zadovoljni smo, ko izdelamo kako opisovanje, ki ga je mogoče širiti v neskončnost. In tako seveda ni čudno, da hvalimo zlasti abstrakcijo in čisti jaz.
Kaj pa abstraktno znanje, kaj ni mogoče z njim ustvariti sveta? Pozabljate, da abstraktno znanje ne pridela nič drugega kot to, kar je. Tisto Drugo, ki zaobjame bistvo, abstraktno znanje ne izdeluje, kajti izključuje posredovanje. In tako zaznamo, da naš svet ni nič drugega kot neposrednost in tisto, kar vržemo čez in je abstrakcija kot nedoločena bit. To pa ni umen svet, ki bi dosegel svojo določenost v občih momentih, kajti ni bil posredovan s seboj in zato ni dosegel svoje razdvojitve in postajanja.

Kadar prisluhnemo izobraženemu duhu, ki bi naj svoj svet ustvarjal, lahko ugotovimo, da podarja zaznavo, neki tule in tamle, ki ga preseže tako, da izpelje nekaj tretjega. Kar pa ne vsebuje bistva, kajti je abstrakcija ali tisto, kar iztrga iz abstrakcije. Potemtakem izobražen duh ni dejaven s ciljem, da pokaže kaj umnega ali tisto, kar sta zavest in samozavedanje kot nekaj enega.
Naj naglasim, umen svet nas enostavno ne prevzame, zakaj mi spoštujemo samo abstraktno znanje, iz katerega naredimo kako predstavo. Ampak predstava ni nič umnega, ne glede na to, zavest jo hvali skozi igro abstrakcij in čisti jaz, ki predstavo nemalokrat tudi poveličuje.

Piše: Jože Požar

26. 12. 2024

Ker tako hoče volja medijskega buržuja

Ni jih malo tistih, ki grajajo medijskega buržuja, ki vsiljuje čez televizijo stokrat ponavljajočo reklamo, tj. abstrakcijo, ker ne spoštuje gledalca, tj. duha ljudstva, ampak samo denar, ki ga prinese reklamiranje abstrakcij. Namreč tisto prekinjanje gledanosti programa, proizvaja neizobražen buržuj najbrž zato, ker gledalca ne spoštuje. Pomembnejše od njega so ponavljajoče abstrakcije, tj. reklame, in to ne glede na to, da z reklamo prekine gledalčevo zavzetost; noče prepoznati nasilnosti, ki jo izpelje prazna abstrakcija. Zakaj bi nasilje spoznal, če pa to sploh ni nujno; volja medijskega buržuja je bolj pomembna kot gledalčeva zavzetost. Gledalec je samo gledalec in plačnik mesečne naročnine; ni duh, ki bi naj bil spoštovan. Zato ga medijski buržuj ne spoštuje in ne dojema kot človeka. Skratka gledalca zaznava kot plačnika naročnine, ki nima pojma o tem, kaj se pravi delati zaslužek čez abstrakcijo in prisluhniti povelju denarja, ki gospoduje sedanjemu času.

Medijski buržuj spoštuje samo sebe in moč denarja, ki mu ga naplavijo ponavljajoče reklame. Zaradi tega gledalca enostavno ignorira, ga ne doume kot duha. Gledalec je za njega oseba, ki medijskega sveta ne razume. Zato buržuj ponavlja reklame in sešteva zaslužek. Reklame so samo bistvo televizije, program pa vaba, ki se pojavlja in izgine. Televizijski program ni tako pomemben, kot so ponavljajoče abstrakcije. In to medijski buržuj vsak dan sporoča gledalcem, ko prekinja program in gledanost. Programi se ponavljajo, zato prekinjanje programa ni pomembno. Skratka, ponavljajoče abstrakcije ali reklame prekinjajo gledanost programa in to neizobražen medijski buržuj opazuje in se napravlja, kot da ne pobija gledalčeve zavzetosti ali zbranosti.

Piše: Jože Požar

20. 12. 2024

Razumnik predmetnega sveta ne spoštuje

To, kako se duh sebi pojavlja, to razumniku sploh ni bistveno. Zanima ga abstraktno znanje in abstraktna dejanskost, s katero pridela samo razločke snovi. Zakaj čisti jaz je tisti, ki ga vodi in usmerja, da si zagotovi samega sebe. Sicer pa občuduje možne svetove, ki jih povsod slavi. Zaradi tega pogosto izgine v nedoločen svet, kjer določila nimajo nobene vrednosti, če pa se že pojavijo, jih enostavno prezre. Poveličuje predstave in tisto, kar čisti jaz pošlje onstran in je neki drugi ali nasprotni svet. To zadostuje, da pridela negotovo dejanskost, ki je brez realnosti.

Tisto torej, kar razumnik pridela in ima veljavo enostranske abstrakcije, to je pravzaprav vse, kar mu uspe pokazati. Razumnik se ne obnaša kot duh, ki mu gre za kak stvarni svet ali kako predmetno vsebino, kajti osvojil je igro abstrakcij in zato nikjer ne upošteva logične sovisnosti. Opisuje in izrazi kak nedoločen svet, ki ga v svetu onstran olepša. To seveda ni svet, ki bi prehajal v nekaj sebi drugega, kajti dovolj je, če ga izreče in bogato predstavi. To pa so razpršene misli, ki ne vsebujejo nobenega bistva in jih je mogoče dojeti kot primeren ali sprevrnjeni svet.
S predmetnim svetom se torej razumnik ne ukvarja, ker mu ne podari naslade, ki mu jo podarja razpršeni svet v abstrakcije. Ta je sestavljen iz možnih svetov, ki iščejo svojo razširitev v nekem drugem svetu. Zato tudi njegov svet ne izhaja iz osnove, ni osnovan in ne doseže postajanja v obliki proti postajanja. Svet enostavno širi in ga združi z drugim svetom. Ni pomembno vzpostaviti bistva predmetnega sveta, zakaj abstraktna širitev omogoča, da pridela več nedoločenega sveta. Zato je najbrž vsakomur jasno, da predmetni svet ni tisto, kar oblikuje razumnik.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«