Duh in gibanje substance

Izobražen duh in logična sovisnost

4 oktobra, 20205 junija, 2021 Jože Požar

Če si kdo razumnika predstavlja kot duha, ki je sposoben logično misliti predmetni svet, potem ga je treba opomniti, da se izobraženec ni učil logično misliti predmetnega sveta. To omenjam, ker izobražen duh s svojo dejavnostjo to očitno kaže. Namreč on je trmasto dejaven na način stare metafizike, s katero ne pride dalje od neposrednosti. …

Abstraktno mišljenje

Piše: Jože Požar

20. 10. 2021

Profesor dr. in njegov svet

Profesor dr. sestavlja svetove, v katerih po navadi manjka predmet. Tako da prazno besedovanje in skakanje iz enega sveta v drugi svet, nima prave vrednosti, ker je to pač početje čistega jaza, ki odmetava to in ono, pri tem pa ne pridela predmetne vsebine in njene določenosti.
Ko je profesor dr. dejaven kot čisti jaz, zagotovo operira z abstrakcijami in mišljeninami. Tako javnosti sporoča, da še ni sposoben misliti stvarnega sveta, ker se na stvaren svet ne spozna. In res, ko je dejaven kot izobražen profesor dr., najprej odmeče nekaj misli, nato pa iz njih naredi neki drugi ali možen svet. Tako seveda ni nenavadno, da je dejaven v različnih svetovih s smotrom, da hvali širjavo sveta, ki ni dosegel postajanja, ker se profesor dr. na postajanje sveta ne spozna.

Sicer pa se profesor dr. pojavlja tudi kot tisti, ki ga bistvo sveta ne privlači, ampak samo daljava sveta, v kateri lahko predstavi tudi svojo domišljijo. Zato seveda ni čudno da operira z abstrakcijami in možnim svetom, ki pa ne doseže svoje dejanskosti. Pa je tisto, kar je neko umišljanje na pojavni svet, to je le početje čistega jaza, ki pridobiva na obsegu, ne pa na določenosti sveta.
Sicer pa zna biti profesor dr. tudi kritičen do svojih nasprotnikov in to tedaj, ko zazna, da so počenjali kaj, kar ni v skladu z njegovo moralo. Tu zna biti agresiven, posebej še tedaj, če so njegovi nasprotniki izpeljali kaj, kar ni v skladu z njegovim vedenjem. Takšna dejanja nasprotnikov takoj spozna za ničvredna, ker niso ravnali s svetom premišljeno. Bomo videli, mogoče pa bo profesor dr. začel misliti tudi sebe kot tistega, ki se pojavlja samemu sebi in svojega vedenja ne postavi kot predmet. Sedaj je namreč tu doba, ko bi naj tudi profesor dr. začel spoštovati predmetni svet in njegovo določenost, saj se bo le tako naučil spoznavati in misliti predmetni svet iz postajanja.

Piše: Jože Požar

15. 10. 2021

Nesvoboden medij je v neskladnosti s stvarnim svetom

Danes so mediji dejavni pomanjkljivo in v interesu lastnikov. Zato jih ne zanima stvarni svet, kajti če bi jih, bi bili dejavni v interesu realnosti in njene dejanskosti. A to niso, ker jih privlači zunanji in možen svet, v katerem najdejo sebe kot posredovalca, ki operira z abstrakcijami in všečnimi mislimi. Kar pove, da mediji ne dojemajo sebe kot duha, ki je dejaven v interesu stvarnega sveta.
Svet, ki ga danes producira nesvoboden medij, ni realen svet. Zakaj tisto, kar odmeče kot abstrakten ali nedoločen svet, to je nestvaren svet, ki je posredovan s smotrom, da usmeri pozornost k tistemu, kar bi naj bila resničnost. Pa ni čudno, da nesvoboden medij odmetava svet, ki ne vsebuje realnosti in njene dejanskosti. Ta svet je namreč abstrakten, saj ni nič drugega kot neizpolnjena abstrakcija. Namreč to, da svet ni nič drugega kot možen svet, to kaže, da se nesvoboden medij še ne zaveda vloge medija, ki jo ima kot posredovalec informacij in objektivnega sveta.

Dalje, danes nesvoboden medij v oddajah ne ponuja dejanskega sveta, saj je tisto, kar je le neka izdelana predstava sveta, nedejanski svet, ki ni dosegel gibanja in svojega postajanja. In to vse zaradi tega, ker nesvoboden medij ni sposoben vzpostaviti odnosa do sebe. Če bi bil, bi svet bil določen in se ne bi nadaljeval v neke druge svetove. To pove, da nesvoboden medij ni dejaven v interesu realnosti in njene dejanskosti, pa je njegov svet abstraktna predstava ali kak izginjajoči svet. To govori tudi o tem, da nesvobodnemu mediju primanjkuje duh, ki se spozna na to, kako svet sebe vzpostavi. Brez tega vedenja ni mogoče delovati v interesu realnosti in njene dejanskosti. Pa je tisto neko igranje z besedami in mislimi, samo potrditev, da je nesvoboden medij v pomanjkanju duha.

Piše: Jože Požar

14. 10. 2021

Kdaj je duh umen

Zanimivo je, da izobraženec hvali svojo izobrazbo, duha in uma pa ne. Tako daje videz, kot da ga um in duh ne navdušita, ampak samo abstraktno vedenje, ki ga je dobil z izobrazbo. Sicer pa duh in um nista nekaj, kar je vedenje kot tako, temveč sta gibanje, v katerem dosežeta eden drugega v načinu postajanja. Umno torej ni nekaj, kar je le vedenje kot tako. Zakaj umno je mogoče doseči samo z gibanjem substance in postajanjem. Rečeno drugače, um je duh na ta način, da je zagotovost biti vsa realnost, kar stremi reči, da mora realnost doseči svojo dejanskost. Se pravi, svet še ni nič umnega, če realnost ne doseže postajanja.

Danes je umno vse, kar kak profesor izreče v mediju in je njegova prepričanost. To pa seveda ni nič umnega, kajti umno je pogojeno s postajanjem, v katerem realnost doseže svojo dejanskost. Da bi torej bil svet umen, mora doseči realnost postajanje v načinu proti postajanja. To stremi reči, da mora realnost doseči svojo popolnost, ki je njena sebi enakost. To pa je določenost, ki realnost zameji na njene obče momente ali razvejan čisti dojem.
Tisto, kar danes izobraženec odmetava kot neko svoje vedenje, to torej ni nič umnega; tudi tedaj ne, ko pojasnjuje vedenje in mu daje neko razsežnost. Prav tako ni mogoče govoriti o umnem svetu, ko vedenje nastopa v imenu predmetne substance. Razlog zakaj ni duh dejaven umno, je najbrž v tem, ker je čisti jaz dejaven zunanje in sploh ne v interesu stvarnega sveta. Namreč tisto, kar je le neki zunanji abstraktni svet, to je početje čistega jaza.

Piše: Jože Požar

7. 10. 2021

Levičarska pošast in javni medij RTV Slovenija

Levičarska pošast je produkt javnega medija, ki abstraktno oživlja in poveličuje pošast. Namreč to, da povzdiguje pristransko pamet, ki je skregana z duhom ljudstva, to kaže, da javni medij ni sposoben dojeti samega sebe in duha ljudstva. Ni sposoben vzpostaviti svojega vedenja kot predmet in odnosa s seboj. Kar izpove, da ni dejaven po pameti božji, ampak tako, kot mu narekuje levičarska pošast, ki se je naselila v možgane javnega medija, da mu zapove, kaj naj posreduje.
Levičarska pošast je torej domačin javnega medija, vendar pa duh javnega medija tega domačina ne zaznava, ker ima od nekdaj problem z realnostjo in njeno dejanskostjo. Pa ni čudno, da se duh javnega medija ne izpolni s principom, ampak tako, kot mu to levičarska pošast narekuje. In to javni medij brezsramno izpoveduje tedaj, ko dobi besedo levičarska pošast ali njen čisti jaz.

Levičarska pošast je tisto, kar danes izrazito hvali javni medij RTV Slovenija. To torej ni noben predmetni svet ali kaj takega, kar človek ustvari kot svet, ampak je osebni svet, ki ga odriva od sebe levičar, da izrazi levičarsko strast, ki prideluje pošast. Ona je tista, ki dela navidezno zmedo v glavah javnega medija ali tistih, ki javni medij izkoriščajo za to, da propagirajo levičarsko pošast. In to vse z namenom, da se duhu ljudstva pove, da javni medij ni le javni medij, ampak prav tako medij tistih, ki imajo posebno pravico uporabljati medijske naprave za to, da propagirajo levičarsko pošast.
Levičarska pošast je torej produkt tudi tistih, ki upravljajo z javnim medijem. To nekako napove, da je nujno razpustiti javni medij v več podjetij, da bi lahko deloval v interesu javnosti.

Piše: Jože Požar

29. 9. 2021

Praznoglavost predstavnikov levičarskih strank povzdiguje javni medij RTV Slovenija

Neverjetno kako se predstavniki levičarskih strank lahkomiselno obnašajo do sebe in do duha ljudstva. Nimajo odnosa do sebe in do nobene vsebine. Tisto prazno govoričenje je govorica nastopača, ki odmetava všečne misli in hotenje, s katerim kot da kaj pove. Tako tisto, kar odrine od sebe, takoj izgine in je nekaj bivšega ali ničnega. Ali, kar nastopač odmeče, to ni nobeno absolutno bitje, ampak le izražena praznoglavost. To torej ni vsebina ali kak dejanski svet, ampak odmetano čvekanje nastopača, s katerim ovrednoti samega sebe. In to praznoglavost levičarskih predstavnikov, ki se igrajo s praznimi abstrakcijami, poveličuje javni medij RTV Slovenija.

Predstavniki, ki zastopajo levičarske stranke, odmetavajo prazne misli in jih zato ne gre resno jemati. Nastopači namreč z govorico kažejo, da ne cenijo realnosti in njene dejanskosti, ampak le prazno misel ali abstraktno blodnjo, ki jo brez sramu izrekajo, ker nimajo odnosa do sebe. Če bi ga imeli, ne bi povzdigovali prazno abstrakcijo, ampak kako določeno vsebino. V bistvu predstavniki levičarskih strank kažejo našopirjeno podobo čistega jaza. Zakaj to je podoba nastopača, ki ne dojema, da svet ni le izrečena misel. In natančno to prazno sporočanje poveličuje neizobražen izobraženec ali urednik RTV Slovenija, ki sporoča ljudem, da se na realnost in njeno dejanskost ne spozna.
Sicer pa se predstavniki levičarskih strank že dalj časa pojavljajo na javni televiziji kot nekakšni reprezentanti komunistične praznoglavosti, ki je idealizirala svoje poglede. In ravno to danes demonstrirajo predstavniki levičarskih strank, ko idealizirajo lastno lahkomiselnost, ki jo kličejo v eter in na ekrane uredniki RTV Slovenija, da oplemenitijo svoj čisti jaz.

Piše: Jože Požar

25. 9. 2021

Jaz sem čista sebe vednost, zato hvalim svoje vedenje

Evropski izobraženec, ki je politik ali kak nesvoboden novinar, ki v mediju interpretira čisto sebe vednost, je dejaven kot razumnik, ki pripoveduje zgodbe o svoji čisti vesti in abstraktnem vedenju, tudi o knjigah, ki jih je prebral in celo o tem, kako mu nastane neki drugi svet. Tu naj podčrtam, da evropski izobraženec svoje odsvojitve ne doseže, ker daje prednost čistemu jazu.

Izobraženca danes hvalijo mediji, hvali pa se tudi sam. Veliko da na jezik, na abstraktno vedenje, zato tudi povzdiguje analizo in teorijo, skratka vse tisto, kar je neki nedoločen svet. Ne malokrat se pojavlja na televiziji in radio, kjer nastopa kot avtoriteta omikanosti in tudi kot tisti, ki se spozna na možen svet. Največkrat se pojavlja kot razlagalec abstraktnega vedenja, pa tudi kot strokovnjak za nekdanji svet. Svojih slabosti ne zaznava, je pa tudi res, da do predmetnega sveta in postajanja pojma nima čistega odnosa, saj realnost in njeno dejanskost velikokrat prezre. Razen tega rad povzdigne tisto čisto sebe vednost, ki nastopa v imenu gibanja predmetne substance, verjetno z namenom, da uveljavi svoje abstraktno vedenje in možen svet, ki ga s pretiranim zanosom hvali.
Izobraženec se danes pojavlja kot vladar, ki obvlada abstraktno vedenje, s katerim je mogoče pridelati prijazen svet, ki ga baje vsi dojamejo. Zato ga mediji pozivajo naj ljudem odkrije, v katere vse smeri se bo svet razvil. Tako ni čudno, da je postal nekakšen odrešenik in mojster za abstraktno vedenje ter pojavni svet, ki je danes povsod hvaljen kot resničen svet. Namreč tam, kjer se pojavi kak abstrakten svet, tam je vedno govora o svetu čez. Ob tem pa izobraženec ne zaznava, da ga spremlja mladi duh, ki ga zanima tudi resničen svet. Ne ve, da mladega duha mika tudi realen in določen svet, ne pa zgolj abstraktno vedenje in možen svet.

Piše: Jože Požar

21. 9. 2021

Medijska nesvoboda

Tisto vznemirjanje televizijskega gledalca z oglasi je postalo nasilje medija, s katerim prekinja zbranost gledalca, ki si na primer ogleduje film. Medij napade gledalca s praznimi abstrakcijami ali oglasi, ki nimajo nobene resne vsebine. In to nasilje nad gledalcem izvaja medij, ker gledalca ne spoštuje, ampak denar, ki mu ga prinesejo oglasi. Tako gledalec ni dojet kot duh, ampak kot robot. Pa je jasno, da medij odnosa z gledalcem ne spoštuje, ker gledalca dojame samo kot osebo.
Medij, ki izvaja nasilje nad gledalcem tako, da ga vznemirja z oglasi, se obnaša samovoljno. Češ, gledalec lahko nasilje sprejme, lahko pa izbere kak drugi kanal. Se pravi, medij ni v nobenem odnosu z gledalcem, ker ima gledalec na razpolago druge kanale. Kar stremi reči, medij lahko vsakih deset minut začne izvajati nasilje z oglasi, ker odnos z gledalcem ne obstaja.

In res, medij se danes obnaša kot da ni v odnosu s seboj in gledalcem, ker je samostojno bitje, ki je dejavno po volji lastnikov medija. Se pravi, medij ni v nobenem odnosu do gledalca, ker je nesvoboden medij, pa lahko počenja kar hoče. In temu pravijo medijska svoboda.
Rekli boste, medijska svoboda je nedotakljiva. Ja je, če je določena z zakonom. Sicer pa medijska svoboda ni nekaj, kar se samo po sebi razume, temveč je substanca duha in je po svojem dojemu vedenje o sebi. To nam pove, da medij ne obstaja zunaj svobode, ampak tako, da stopi v odnos s seboj in v odnos z gledalcem. Pa zato nasilje z oglasi, s katerim medij vsak dan bombardira gledalca, ni nobena medijska svoboda, temveč nasilje medija nad gledalcem.

Piše: Jože Požar

14. 9. 2021

Ubogi duh, rad bi bil svoboden, ne da bi kaj naredil za to

Ta neizobražena novinarska bratovščina še dolgo ne bo svobodna, zakaj svobode ne dojema iz temelja. Tiste njene misli, ki jih odmetava in zunanje veže, takoj izginejo. To pa še ni nič svobodnega, kajti ko svet ne doseže drugo samega sebe, enostavno izgine. Novinar to tudi kaže, pa je jasno, da ni dejaven svobodno. Namesto da sebe zaznava kot duha, gleda proč od sebe in celo trdi, da medijske svobode ni. Seveda je ni, saj je novinar ne ustvari, pa je jasno, da medijske svobode ni. Samo idioti ne vedo, da svoboda ni nekaj neposrednega, ampak je tisto posredovano in gibajoča se bit, ki doseže svojo drugobit v postajanju. Tako da novinarska bratovščina, ki danes govoriči o medijski svobodi, ne ve, da svoboda zaživi samo tedaj, če jo ustvari svobodni duh. Svoboda namreč ni pet evrov, ki jih vzameš in daš v žep. Tako da duh, ki govori o medijski svobodi, samega sebe ne dojema.

Da bi medijska svoboda obstajala, jo mora novinar ustvariti, mora jo udejanjiti. A tega zagotovo še ni sposoben, saj s svojo govorico in nesvobodnim nastopanjem to kaže. Duh torej, ki danes na veliko govoriči o svobodnem novinarstvu in medijski svobodi, zagotovo ni sposoben biti dejaven kot duh. On namreč ni zmožen izpeljati svoje svobode, kajti njegov svet kaže, da ne dojema svobode. Svobode ni sposoben udejanjiti, ker sebe ne dojema iz svoje odsvojitve ali tako, da doseže postajanje svojega vedenja ali drugo samega sebe, ki je čisti dojem in odnos do samega sebe.
Jaz poskušam sebe ustvariti, a to včasih ne gre. Kajti svoboda ni nekaj danega, ampak jo je treba izpeljati in postaviti kot predmet. Pa se čudim novinarski bratovščini, ki svobode ne ustvarja, a išče krivca zato zunaj sebe. Dajte no, bodite vsaj malo duha. Kaj pa če bi kdaj pa kdaj o novinarski svobodi kaj napisali. Kako sicer naj bojo mediji svobodni, če pa novinarji svobode ne izžarevajo.

Piše: Jože Požar

17. 10. 2021

Ali bo javni medij RTV Slovenija raziskal licemerstvo

Javni medij RTV Slovenija je na novo določil svoje naloge, saj bo bojda raziskoval licemerstvo, ki je prišlo na dan s pomočjo levičarskega licemerstva. Zakaj realen svet je postal za javni medij preveč dolgočasen, pa je svojo dejavnost razširil na raziskovanje licemerstva. V ta namen bo deloval raziskovalno ali kot tisti, ki idealizira, interpretira, predpostavlja, ugotavlja, problematizira, izvaja spekulacije, moralizira in tako naprej. Skratka, deloval bo po svoji nadarjenosti, vse s ciljem, da spozna pojem licemerstvo. Vsled tega preseganja samega sebe, bo še naprej sodeloval in javno podpiral levičarstvo, ki glasno pripovedujejo zgodbo o licemerskem vedenju.

Kdor bo torej spremljal informacijske oddaje javnega medija, ta bo lahko sproti spoznaval, kako javni medij dojema levičarsko licemerstvo, ki dobiva besedo, ker se baje dobro spozna na licemerstvo ali izmišljen svet. Upamo lahko le, da bo javni medij pri tem raziskovanju spoznal tudi to, kako javni medij vzpostavi odnos s seboj. O tem namreč ničesar na pove, čeprav ljudstvo tudi to zanima.
Javni medij torej gre v raziskavo samega sebe, da duhu ljudstvu pokaže, da še vedno spoštuje realnost in njeno dejanskost. Zakaj zdaj je tu sodoben čas, ko je duh začel spoznavati samega sebe, tj. svojo notranjost, pa je jasno, da bo javni medij prvi raziskal svoje sebstvo in postajanje sebstva, ki v zadnjem času ni bilo določljivo. Se pravi, duh javnega medija bo raziskal tudi moralo licemerstva, ki se danes pojavlja kot nekakšen nedoločen svet, ki da je nepremagljiv.
Moj predlog bi bil, javni medij RTV Slovenija naj pošlje raziskavo evropskim poslancem, ki bojo lažje sestavili oni zapisnik o slovenskih medijih, ki so, kot se ve, dejavni nesvobodno.

Piše: Jože Požar

12. 10. 2021

Ali je javni medij RTV Slovenija ugrabljen

Ali duh javnega medija ni več dejaven? Menda so ga utišali posamezniki, ki na javnem mediju že daj časa igrajo nekakšno posebej izpostavljeno zavest, s katero ljudem razlagajo levičarske poglede. To je namreč vidno vedno tedaj, ko javni medij uprizarja subjektivno poročanje in komentiranje, objektivnost pa pri tem spregleduje. Nenavadno je namreč to, da izstopa enostransko poročanje celo tam, kjer realnost očitno kaže, kaj je njena dejanskost. To se zlasti kaže v informativnih oddajah in oddajah, kjer se stvarni svet ne pojavlja in so izražene samo abstraktne predstave.

Vprašujem se, ali je javni medij ugrabljen in zaradi tega ni dejaven v interesu duha ljudstva. Prav bi bilo, da se duhu ljudstva pojasni, zakaj javni medij ni dejaven v interesu objektivnega sveta in zakaj je dejaven enostransko. Zakaj javni medij naj ne bi bil dejaven tako, kot je na primer sodobna umetnost, ki raziskuje abstrakcijo ali nedoločen svet. Namreč tisti abstraktni svet, ki ga javni medij posreduje kot abstraktne predstave, ki jih pridela s subjektivnimi mnenji, ni noben objektiven svet, ampak enostranska podoba sveta, v kateri realnost ni navzoča kot njena dejanskost, ampak se realnost kaže zgolj neposredno; njo namreč komentira glas iz ozadja, ki je pridan gibljivim slikam.
Čudi me, da je lahko javni medij dejaven subjektivno in celo tako, da daje prednost duhu, ki je izrazito subjektivno nastrojen in objektivnost spregleduje. To enostransko in subjektivno obnašanje duha ni težko zaznati, saj se objektivnosti niti ne omenja, ker je govora o nečem, kar ni realnost in njena dejanskost, ampak eno samo osebno izražanje, ki ga hvali čisti jaz.

Piše: Jože Požar

9. 10. 2021

Abstraktna neposrednost in postajanje

Tisto, kar ne doseže drugo samega sebe, ostane brezsilna abstraktna neposrednost. Ko pa neposrednost doseže drugo same sebe ali svoje proti postajanje, je to postavljen odnos do sebe. Gibanje substance je torej tisto, s katerim substanca doseže svojo dejanskost. Pa je tisto, kar je brezsilna abstraktna neposrednost, ki ni dosegla drugo same sebe, ravnodušna abstraktna neposrednost.
Zdaj bi lahko kdo omenil, da je danes preveč hvaljena abstraktna neposrednost. Nekdo drug pa bi lahko dejal, izobraženec ni dejaven tako, da neposrednost razvije v njeno dejanskost. Jaz pa pravim, izobraženca privlači samo možen svet ali nasprotje, s katerim premaga abstraktno neposrednost. Na ta način duh ni dejaven v interesu substance in v načinu logične sovisnosti, ampak nesvobodno. Kajti ko ne pridela proti postajanja substance ali njene določenosti, je dejaven nedosledno.

Duh, ki hvali abstraktno neposrednost, njenega postajanja in logične sovisnosti ne ceni. Za njega postajanje ne obstaja, ker on abstraktno neposrednost odpravi v neki naslednji svet. Tako da tisto, kar pridela kot nasprotni svet one neposrednosti, to je le ločeni svet. Se pravi, to ni svet abstraktne neposrednosti v njenem proti postajanju, ampak sta to dva ločena svetova. Zakaj, ko abstraktna neposrednost ni posredovana tako, da doseže drugo nje same, ne doseže svoje dejanskosti.
Izobraženec, ki ne posreduje abstraktne neposrednosti, drugo nje same ne doseže. Zakaj on ni dejaven v interesu postajanja substance, ampak tako, kot ve in zna. Kar hoče reči, da določenost substance, logične sovisnosti in drugo nje same ne spoštuje. Rečeno še drugače, ko duha ne prevzame dejanski svet, ampak samo abstrakten svet, ni dejaven v načinu postajanja in logične sovisnosti.

Piše: Jože Požar

6. 10. 2021

Lahkomiselno dojemanje sodobne filozofije

Tisto početje filozofa, ko ima za smoter pridelati moderno filozofijo, v kateri predmet ni določen, je početje filozofa, ki je dejaven brez cilja. Vse, kar bi naj bila določna predmetna vsebina, to je njegovo abstraktno vedenje, ki ga ne postavi kot predmet, ker se na to ne spozna. Ali, tisto, kar izpelje, je to, da napiše brezpredmetno moderno filozofijo, v kateri ne gre za noben določen svet. Neverjetno, kar je nekakšno prazno ali nepredmetno gnanje filozofa, to lahko pridela moderno filozofijo. Ne glede na to, da ni predmet določen, podarja vedenje o njem; a vedenja ni, če predmeta ni! Zakaj danes je pomembna osebnost in razsežnost abstraktnega vedenja, predmet pa ne.

Ne gre verjeti, vendar danes je filozofija postala norčavost, ker filozofa ne privlači določen predmetni svet, ampak samo njegovo abstraktno vedenje. To je inovacija neizobraženega filozofa, ki ne misli predmetne substance, ampak samo tisto, kar najde v sebi kot vedenje. Se pravi, moderen filozof filozofijo zreducira na svoje abstraktno vedenje, nato pa iz tega naredi moderno »filozofijo«, ki je brezpredmetna. In to norčavo sestavino filozof imenuje moderna filozofija.
Lepo vas prosim, kako naj mladi duh dojema predmet filozofije, če pa se predmet filozofije nikjer ne pojavlja v posredovanju in postajanju. Kako naj spozna predmet filozofije, če pa mu predmeta filozofije nihče ne predstavi, kaj šele da bi ga izpeljal v njegovem proti postajanju.
Kot je mogoče razbrati iz one moderne filozofije, ki se jo nudi na internetu, ne gre za nobeno sodobno filozofijo, ampak za predstavitev neomikanega filozofa, ki je prepričal samega sebe in kolege, da se spozna na moderno filozofijo. A to se zagotovo ne, saj v imenu moderne filozofije govori kot o nečem, kar ni nobeno gibanje predmetne substance in njenega postajanja.

Piše: Jože Požar

3. 10. 2021

Obrazložitev Ustavnega sodišča hvali gibanje abstraktnega razuma

Zdi se mi prav, da povem nekaj misli o tisti obrazložitvi, ki jo je podalo Ustavno sodišče glede uvajanja pogojev prebolelosti ali cepljenja. Najprej naj povem, da se mi izvajanje v obrazložitvi ne zdi logično in zato tudi ne umno. Človek pričakuje, da se sodišče izrazi utemeljeno in da predmet obrazložitve imenuje. Obrazložitev, ki predmeta ne imenuje, pač ni obrazložitev, ampak neka dejavnost abstraktnega razuma, ki se obnaša popolnoma zunanje. Kar namreč razum najde kot neko nasprotje, to je le zmožnost, ki kot da lahko opraviči tisto, kar se pojasnjuje v obrazložitvi. Tisto najdeno nasprotje, v katerem čisti jaz zre samega sebe zunaj sebe, je le neka čista neenakost ali sprevrnjeni svet. Torej nič takega, kar bi bila posredovana dejanskost, v kateri bi oni predmet obrazložitve zaživel kot čisti dojem in bi stopil v razmerje s seboj.

Tisto, kar je poudarjeno izraženo v obrazložitvi, je to, da jo je izpeljal abstraktni razum, ki je iztaknil nekatera nasprotja ali razločke, pri katerih razum vztraja, ker da so nasprotja tista, ki lahko pojasnijo oni predmet, ki se ga v obrazložitvi pojasnjuje. Ampak tisto gibanje abstraktnega razuma ni nič drugega kot neko iskanje sveta onstran, ki da lahko obrazložitev utemelji. Ob tem je treba reči, da najdeno nasprotje ni nič drugega kot abstrakcija, ki jo razum uveljavlja, da nedoločeni predmet dobi na sebe neki svet. Ta svet pa ni noben čisti dojem, ki bi naznanil, da gre za utemeljeni svet.
Abstraktni razum se v obrazložitvi kaže kot tisti, ki izvaja gibanje, a njegovo gibanje pade v njega samega in ne v predmet. Zato njegovo gibanje ni nič drugega kot pojasnjevanje. Abstraktni razum išče nasprotje ali neke razločke, ki pa niso razločki predmeta, ampak abstrakcije, ki samostojno eksistirajo. Zakaj tisto nasprotje je mrtvi produkt razuma in nič več od tega.

Piše: Jože Požar

28. 9. 2021

Ko se vrže v svet onstran, takoj vklopi domišljijo

Pri nas v Sloveniji je menda vsak izobraženec zaznan kot oseba, ki zna misliti svet. Obnaša se že tako, kot da je sposoben premagati svoje abstraktno vedenje in se dvigniti na nivo postajanja predmetne substance. A ko je dejaven in bi naj pokazal, kako si sebe odsvoji v elementu vedenja, ni dejaven kot duh, ki sebe postavi kot predmet, ampak kot izobraženec z domišljijo. Sicer pa tedaj, ko človek prisluhne izobražencu, lahko dožene, kako svoj svet posreduje in tudi to, ali je pridelal kak stvaren rezultat. Lahko pa tudi preveri, ali je dejaven na način logične sovisnosti. Vse to je mogoče zaznati tedaj, ko izobraženec operira z abstraktnim vedenjem in svojo domiselnostjo.

Tisto torej, kar danes prideluje izobraženec, je svet, ki ga odrine od sebe in je takoj narejen sprimek abstraktnega vedenja, ki ga ali pa ne nadgradi s kako razlago. Se pravi, dalje od neposrednosti naj ne bi šel, se pa kdaj pa kdaj vrže čez, tj. v onostrani svet, kjer odigra kako slepilo z abstrakcijami. Tako naznani, da realnost in njena dejanskost za njega ne obstajata. Menda realnost nima vrednosti, ker verjame samo v moč abstraktnega vedenja in domišljijo. Zakaj, ko se vrže v onostrani svet, takoj vključi domišljijo, ki začne kombinirati misli in predstave, s katerimi sestavi svoj svet. To je torej dejaven izobraženec, ki se z gibanjem substance ne ukvarja, ker verjame v moč abstraktnega vedenja.
Tisto, kar razkošno kaže, je tudi to, da ga njegova odsvojitev ne zanima. Namreč nujnost za njega že od nekdaj ne obstaja, ker svet ni nič drugega kot abstraktno vedenje in domišljija. V tem svetu je iznajdljiv, saj gre za igro abstrakcij, ki ga osvobodi pojavljanja abstraktnega vedenja, ki mu največkrat ne dovoli, da bi bil dejaven svobodno in na način postajanja.

Piše: Jože Požar

24. 9. 2021

Politik v opoziciji in njegov osebni svet

Politika v opoziciji ne zanima dejanski svet ali kaka obča ideja, ampak samo osebni svet. To pa je svet, ki ga najde v sebi. O njem govori in izdeluje lahkomiselne predstave, tj. govorna dejanja, ki jih odmetava, da se njegova osebna nastrojenost pojavi kot vznemirjena volja. Tako naznani, da ga realni svet ne zanima, ampak samo njegov osebni svet, ki ga odtuji in je pojasnjevanje njegovih interesov. Tako da tisto, kar daje drugim, to je le pojavni svet čistega jaza. Tega pa posebej veseli boj z nasprotniki, s katerimi je nenehno v sporu ali spopadu, ker ga privlači samo besedno bojevanje. Ubogi politik v opoziciji, ta še vedno ne ve, da politika ni uresničevanje osebne volje in pobijanje nasprotnikov, ki jih z besedami zanikaš, da uresničiš svoj čisti jaz.

Politik v opoziciji nima jasnega razmišljanja o konkretnem svetu, saj ga zanima le to, kaj počnejo nasprotniki in kako jih osramotiti. Tako da politik v opoziciji ni dejaven kot poslanec in kot izobražen duh, ki jasno razmišlja v interesu duha ljudstva in obče ideje, ampak je dejaven kot čisti jaz, ki odmetava osebno mnenje in podarja pobude nasprotnikom, da sebe očisti. Politik v opoziciji torej izpolni sebe s presojanjem nasprotnikov, da pokaže, da res ni sposoben jasno razmišljati. Zakaj grajati druge, to ni razmišljanje, v katerem bi predmet razprave oživel. Tako da tisto osebno drezanje v nasprotnike, ne prinese nobene vrednosti, ampak razsežnost čistega jaza, ki največ pove o sebi kot politiku v opoziciji, ki ni dejaven kot poslanec, ampak kot oseba, ki išče spopade.
Tisto torej, kar politik v opoziciji danes odmeče, to je neko zajedavsko obnašanje, ki napada nasprotnike z namenom, da jih sramoti. Njegov predmet ni nič drugega kot čisti jaz. Čisti jaz hvali sebe in ni dejaven v parlamentu kot politik v opoziciji, ampak kot od duha zapuščena zavest.

Piše: Jože Požar

23. 9. 2021

Izobraženec verjame v moč zaznavajočega razuma

Presodite kakšne svetove podarja zaznavajoči razum, ki ga danes povsod hvali izobraženec, ki sicer predmetnega sveta in logične sovisnosti ne ceni. Še več, izobraženec ne ceni določenost postajanja, ker mu zaznavajoči razum ponuja raznoliki abstrakten svet. Zato tudi svet premaguje na ta način, da odigra boj s kako abstrakcijo ali nasprotjem, ki pridela kako določeno resničnost. Zaznavajoči razum ima baje vedno prav, ker podarja momente ali resnične določenosti. Tako da zaznavajoči razum in zaznavajoča zavest z roko v roki snujeta resničen svet tako, da svet ne doseže enotnosti s seboj. Zakaj izobraženca ne zanima svet v njegovi enotnosti, ampak samo igra abstrakcij. Tako da tisto, kar je svet zunaj neposrednosti, to so nasprotja, ki veljajo in obstajajo kot abstrakcije, ki pa niso v nobeni enotnosti z neposrednim svetom, ker enotnost izobraženca ne prevzame.

Početje zaznavajočega razuma je mogoče zaznati pri določanju cepljenja. Tam očitno duh kaže, kako pridobi določila. Zakaj zaznavajoči razum najde neko nasprotja povsod tam, kjer išče določenost zunaj tistega, kar mora določiti. Se pravi, zaznavajoči razum mora najti abstrakcijo nedoločene bit, da bi duh dosegel resničnost. Rečeno še drugače, zaznavajoči razum je vedno dejaven tako, da neposrednosti pridela nasprotujoči svet ali abstrakcijo, po kateri pride duh do neke določenosti.
Zaznavajoči razum je danes zelo slavljen, ker prideluje nasprotja, ki pomagajo uresničiti kompletno sliko nekega določenega pojma. Ta odkriva, da izobraženec ni dejaven na način postajanja in logične sovisnosti, ampak tako kot mu to diktira zaznavajoči razum. Ni kaj, tu je zdaj doba zaznavajočega razuma, ki hvali izobraženca skozi abstraktno opredeljenost predmeta, ki jo pridobi iz gibanja zaznavajočega razuma. On je torej tisti, ki mu gre sloves pri določanju sveta.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«