Filozofija in razumevanje predmeta filozofije

Napredovanje v razumevanju predmeta filozofije

23 avgusta, 202018 marca, 2021 Jože Požar

Če se bo duh držal kategorij in tistega zunanjega razumevanja predmeta filozofije, zagotovo ne bo napredoval v razumevanju predmeta filozofije. Zakaj abstraktna filozofija, s katero duh izdeluje predstave o filozofiji, ki se nikjer ne začenja in ne konča, ni noben določen predmetni svet filozofije, ampak zunanja snov, ki ničesar ne doprinese k razumevanju predmeta filozofije. …

Filozofsko zrno

Piše: Jože Požar

15. 4. 2021

Nagnjenje k nasprotovanju bo levičarja pokončalo

V parlamentu levičarski poslanec uveljavlja nagnjenje k nasprotovanju. In to nazorno znova in znova izžareva, da ljudem pokaže, kaj se to pravi biti dejaven enostransko. Namesto da uveljavlja občo idejo, uprizarja subjektivno nastrojenost. In tako ni izjavljene misli, ki je ne bi levičar opljuval ali kako drugače razveljavil. Nasprotovanje je njegov način komuniciranja, s katerim lahko pobije vsak svet, ki se ne ujema z njegovim. Ubogi levičar, namesto da svet ustvarja in razvija v občo idejo, ga pobija, ker ni sposoben biti dejaven kot duh.

Nasprotovanja pa ne uveljavlja samo levičarski poslanec, ampak tudi levičar novinar, ki je dejaven na RTV Slovenija. Ta namreč v nekaterih oddajah uveljavlja levičarsko miselnost, ki ni nič drugega kot njegovo osebno prepričanje. Za tega duha predmetni svet nima nobene objektivne veljave, zakaj on spoštuje samo njegovo osebno prepričanje. Zato je nagnjenje k nasprotovanju na RTV Slovenija še vedno aktualno. Novinar levičar, ki že lep čas izpoveduje svoj gnev na subjektiven način, predmetnega sveta enostavno ne priznava.
In tako je nagnjenje k nasprotovanju postal način, ki ga uporablja tudi novinar RTV Slovenija tedaj, ko se pojavi kaka realnost, ki jo on sovraži. In ne le to, tam kjer novinar levičar predstavlja in reprezentira realnost, tam realnost ni dejanska, tam enostavno izgine. In to vse zaradi tega, ker je prepričan, da samo njegov svet nekaj velja. Namesto da daje prednost realnosti in njeni dejanskosti, uveljavlja subjektivno prepričanje, in to ne glede na to, kaj pravijo državljani, ki že lep čas kritizirajo ostroumne oddaje RTV Slovenija.

Piše: Jože Požar

2. 4. 2020

Svoboda kot odpuščanje sebe iz oblike svojega sebstva

Danes govorijo o svobodi zlasti tisti, ki ne razumejo svobode ali imajo napačno predstavo o njej. Svobodo si predstavljajo kot nekaj, kar je neposrednost, ki pa ni dosegla sebi enakosti. To pa je pomanjkljivost, ko se duh obnaša nesvobodno ali prosto po občutku.
Če kdo meni, da je svoboden tedaj, ko nekaj zatrjuje ali subjektivno izpove, mu je treba povedati, da se svoboda začne s čistim dojemom, ki je v svojem razločku čutna zavest ali nekaj neposrednega. Zato je »odpuščanje sebe iz oblike svojega sebstva« najvišja svoboda, tako Hegel. Se pravi, samo odsvojitev in odnos do samega sebe proizvaja svobodo.

Kdor torej meni, da je svoboden tudi tedaj, ko nekaj opisuje ali zatrjuje, mu je treba reči, da svobode ne razume. Zakaj tisto zatrjevanje enostavne občosti, še ni subjekt. Se pravi, tista abstraktna stvar, ki ne stopi v odnos s seboj, še ni nič svobodnega, kajti svoboda je substanca duha, torej vedenje o sebi, ki ga je treba posredovati in postaviti kot predmet. Zaradi tega je svoboda po svojem dojemu vedenje o sebi, pomembno je, da svoboda nima za princip subjektivne volje in da je edini smoter duha. Le tako pride duh do svobodnega spoznanja tistega, kar postavi tja ven in je odnos realnosti in njene dejanskosti.
Pojasnimo, svoboda, ki je samo svoboda v misli, še ni subjektivna svoboda. Zakaj izpolnitev duha, v kateri se on ne odsvoji in postavi kot predmet, ni pristna svoboda. Da bi bil duh svoboden, mora svoje vedenje postaviti kot predmet, kajti le tako stopi v odnos s seboj.

Piše: Jože Požar

24. 3. 2021

Idealizem čistega jaza

Ko spremljate govorico levičarskega poslanca in spoznate kaj vse odmeče čez subjektivno obnašanje čistega jaza, lahko dojamete, da ni dejaven kot duh, ampak kot kak sofist, ki mu gre za to, da s pojasnjevanjem navideznih resnic usmeri pozornost proč od stvarnosti. Sofista namreč ne zanima stvaren svet, ampak svet, ki ga najde v sebi. To kaže, da ni dejaven na stvari, ampak na uveljavljanju njegove subjektivnosti. Zato seveda ni čudno, da igra levičar v parlamentu vlogo predrznega sofista in izvedenca za navidezno resničnost.

Levičar nastopa kot sofist, ki s svojo subjektivno držo pripoveduje ljudstvu, da ni sposoben izpeljati nobene realnosti in njene dejanskosti, da pa se je sposoben obnašati kot sofist, tj. kot tisti, ki ne ve, kaj je stvaren svet. Pa je njegovo svojeglavo obnašanje, s katerim izrazi le svojo subjektivno naravnanost, nekakšna dejavnost proti stvarnemu svetu. Ali, ker ni dejaven kot duh, podarja le prazne besede. Sofist išče in daje drugim le tisto, kar je navidezna resničnost njegovega sebstva, ki jo čisti jaz razgrne kot virtualen svet. Tako da tisto, kar levičar daje drugim, to je le čista sebevednost kot abstrakcija jaza, ki izreka svojo ničnost.
Da je levičarski poslanec postal izvedenec za neresnični svet, ni dvoma. Zakaj on hvali levičarsko miselnost in čisti jaz, ne pa predmetne stvarnosti. Zato v parlamentu izpeljuje samo osebna stališča, ki jih podarja kot razpoloženje, s katerim naskakuje drugače misleče. Hkrati pa izpoveduje, da ga stvarni svet ne privlači, ampak samo to, kaj počnejo nasprotniki.

Piše: Jože Požar

23. 3. 2021

Filozofija in sedanji čas

Filozof zgublja preveč časa za analize in abstraktno filozofijo. Razen tega ne zaznava nujnosti sedanjega časa, ki ga odlično izžareva sodobna umetnost. Ona namreč raziskuje abstrakcijo, ki gre duhu po njegovem razvitem pojmu. Zakaj ta čas vsebuje nujnost, da je filozof dejaven kot filozof, ki spoštuje razvojno stopnjo duha. Zato bi bilo dobro, da neha hvaličiti abstraktno filozofijo in analize, s katerimi se zagotovo ne bo premaknil iz mesta.

Ali je filozof dejaven s ciljem, o tem veliko pove njegovo razumevanje sedanjega časa. A tu kaže, da ne proizvaja nič takega, kar bi naznanjalo, da je dejaven s ciljem. Namreč tisto, kar izpoveduje o filozofiji, to ni nič stvarnega, ampak neka dejavnost, s katero kaže, da sedanjega časa ne jemlje resno. Če bi ga, bi razodeval prav tisto, o čem pripoveduje sodobna umetnost. Zakaj filozofija ni zgolj neko sestavljanje abstraktnih svetov, temveč udejanjanje sodobnega časa v načinu postajanja. Filozof bi torej naj začel zaznavati ta čas tako, da upošteva razvojno stopnjo duha in da neko neposrednost povzdigne v samozavedno postajanje.
Naglasimo, filozof, ki še vedno daje prednost abstraktni filozofiji, sedanjega časa ne ceni, kar je njegova cagavost. In ne le to, zaradi tega dojema filozofijo kot igro besed in misli, ne pa kot gibanje predmetne substance. No, upati je, da bo dal na stran abstraktno filozofijo in bo začel ceniti sedanji čas, ki zahteva, da misli predmet filozofije iz nastajajočega vedenja.

Piše: Jože Požar

2. 3. 2021

Zakaj spoznavati predmet filozofije?

Če imate radi filozofijo, potem je nujno, da začnete predmet filozofije odkrivati, da ga dojamete kot celoto. Zakaj ko začnete spoznavati predmet filozofije, boste prepoznavali njegovo osnovo, ki je gibanje in postajanje predmetne substance. To postajanje namreč ni nekaj nedoločnega, temveč gibanje predmetne substance, ki je gibanje nastajajočega vedenja. Pozor, če se vam predmet filozofije ne predstavi v njegovi določenosti, potem se predmet pojavlja kot abstraktna filozofija, ki pa ni predmet, ampak zbir mnogih kategorij.

Kot filozof, ki ve, kaj je predmet filozofije, boste naredili korak stran od abstraktne filozofije in začeli spoznavati osnovo predmeta, v kateri je zaobjeta predmetna realnost in njena dejanskost. To je bistveno vedeti, zakaj osnova predmeta filozofije je njen postavljeni pojem, ki se razdvoji v dva ekstrema in tako stopi v odnos s seboj. In zakaj je osnova tako pomembna? Zato, ker je v njej zaobjeto predmetno bistvo v njenih občih momentih. Ta določenost predmeta uresniči to, da je bistvo na sebi oblika občih momentov, s tem pa zamejeno na svoj postavljeni pojem ali razvejani čisti dojem.
Naj opozorim še na naslednje: ne bojte se predmeta filozofije, bojte se abstraktnega vedenja in nespametnih oči, ki niso sposobne misliti sveta kot nekaj proti postavljenega. Torej, kjerkoli že ste, poskušajte s svojo dejavnostjo narediti kaj za predmet filozofije. Potem predmet filozofije ne bo več abstraktna filozofija, ampak odnos predmeta filozofije do sebe, kar je postajanje predmetne substance v elementu vedenja.

Piše: Jože Požar

25. 1. 2021

Filozofija in njena osnova

Če bojo filozofi še naprej predstavljali filozofijo kot nekaj, kar ni predmet filozofije, ampak abstraktna filozofija, bo filozofija še naprej nerazumljena po svojem bistvu. Se pravi, filozofija ne bo dojeta kot predmetna substanca in njen razviti pojem, ampak kot nekaj, kar ni vezano na nobeno osnovo. To pa seveda ni tisti način, ko prvo prehaja v drugo in je določena sebi enakost. Filozofija, ki ni gibanje predmetne substance, ne doseže proti postajanja in odnosa do sebe, v katerem je na sebi določena kot čisti dojem.

Jaz sem prepričan, da bi moral duh stremeti za tem, da filozofijo dojame iz gibanja predmetne substance. To hoče izraziti, da bi filozofija bila bolje razumljena, če bi jo duh spoznaval kot določeno osnovo ali kot razvito postajanje predmetne substanco, ki sama sebe posreduje in je posredovana tako, da je na sebi tisto, kar je v sebi. Namreč, kar ni predmet filozofije kot postavljen odnos do sebe, to ne more izraziti predmeta filozofije. Zato je neproduktivno govoriti o abstraktni filozofiji, ki bistvo predmeta filozofije prezira. Zakaj ona igra besed in misli lahko pridela le neke predstave o filozofiji, ne pa čistega dojema predmeta filozofije.
Filozofija je določen predmet in tega bi se moral filozof zavedati. Zakaj edino on je tisti, ki lahko filozofiji vrne ugled in zanimanje za njen predmet. Zato je treba o predmetu filozofije govoriti povsod. Bistveno je, da mladi duh dojame filozofijo kot predmet, ne pa kot nekaj, kar ni ne tič ne miš. Zaradi tega je nujno, da se mlademu duhu filozofijo razodeva kot predmet, tj. iz nastajajočega vedenja in postajanja predmetne substance.

Piše: Jože Požar

17. 2. 2021

Čas in prostor

Duh se danes ne ukvarja s časom in prostorom, enostavno ta dva pojma prezira. Če bi pogledali, kakšen odnos ima do časa in prostora, bi kar hitro dognali, da nima odnosa do njih. To se kaže tako, da sveta ne posreduje v obliko postajanja, ampak ga poenostavlja na neposredno abstrakcijo vedenja. Za njega je čas nedoločena bit, ki ni stopila v odnos s seboj. To stremi reči, da časa ne dojema kot negacijo biti, ampak kot nekaj, kar v sebi ne prehaja v svoje drugo.

Tisto, kar bi naj pripomoglo k razlagi časa in prostora, je princip, v katerem čas sebe postavlja prostorno. To je gibanje biti in njeno izhajanje iz sebe, kar je izvensebnost v njenih občih momentih. Se pravi, negacija biti kot izhajanje iz sebe, je drugo kot proti postajanje biti, v katerem so razločki biti razpuščeni v obče momente. Tako se bit prikazuje sebi kot abstrakcija zunanjosti in kot določena bit.
Naj dodam Heglovo spoznanje, ki pravi, da je prostor abstraktna objektivnost, a čas abstraktna subjektivnost, kar Hegel pojasni tako: »To prehajanje in ponovno proizvajanje sebe prostora v času in časa v prostoru, da sebe čas postavlja prostorno kot mesto, ali da se hkrati ta indiferentna prostornost isto tako postavlja neposredno časovno, je gibanje.
Mimogrede pa še to: Če želite spoznati čas in prostor natančneje, potem je nujno, da začnete spoznavati nastajajoče vedenje.

Piše: Jože Požar

2. 10. 2020

Pobeg iz realnega sveta

Da se mediji šopirijo z mišljeninami in abstrakcijami vedenja, gre hvala lahkomiselnemu duhu, ki danes v informativnih oddajah odseva, da operira z mišljeninami in dejanji jezika. Mediji so namreč to igro z mišljeninami pripeljali tako daleč, da so začeli verjeti, da lahko z mišljeninami naredijo svet dosti bolj resničen. Se pravi, medijski duh je začel verjeti, da je mogoče v informativnih oddajah z mišljeninami ali praznimi abstrakcijami vedenja pridelati več stvarnega sveta. Pa od tukaj toliko onih osebnih pogledov in razlag.

Sicer pa se novi medijski intelektualizem, ki se vzdržuje z mišljeninami in dejanji jezika, ne ozira na to, kaj pravi duh ljudstva. Kar še posebej izžareva tedaj, ko medij ne upošteva realnosti in njene dejanskosti in je informativna oddaja polna nasprotij in pojavnega sveta, ki hvali posebne interese. Hočem reči, informativne oddaje so polne praznega intelektualizma, od kar so mišljenine in prazne abstrakcije ustoličene. One namreč predmetni svet, ki ne doseže svoje dejanskosti, popačijo na dejanja jezika in igro praznih abstrakcij.
Vprašujem se, ali ni beg pred realnostjo posledica one omike. Namreč informativna oddaja, ki je narejena iz mišljenin, spregleduje realnost in njeno dejanskost. Zato tisto, kar je neki svet, takoj izgine in se zopet pojavi kot mišljenina. To kaže, kot da medijski duh ne ve, kaj je realnost in njena dejanskost. Pa od tukaj toliko nedejanskega sveta v informativni oddaji. Mogoče pa bo ta igra z mišljeninami odkrila duhu kaj koristnega. Zakaj one mišljenine in abstrakcije vedenja niso noben dejanski svet, ampak njegov lahkomiselni svet.

Piše: Jože Požar

13. 4. 2021

Levičar in sodoben čas

Če bi levičar spoštoval občo idejo in svojo agresivno subjektivnost prečrtal, bi zagotovo pridobil kak glas na svojo stran. A kot vidimo, on odmetava svoje misli, išče nasprotnike in se gre to neko abstraktno (ne)umnost, v kateri nima svojega mesta realnost in njena dejanskost, ampak samo on kot oseba. Se pravi, levičar bi naj na novo vzpostavil odnos do sebe in se odsvojil kot tisti, ki udejanja samo tisto, kar ta čas zahteva od njega. To pa ni abstraktno izzivanje nasprotnikov, ampak dejavnost, ki proizvaja svobodo skozi občo idejo.

Levičar je danes dejaven kot da edino on ve, v kaj se naj demokracija razvije. A ker tega zagotovo ne ve, bi se moral znebiti abstraktnega uma ali načel uma, kajti edino ta pridelujejo demokracijo, ki ni vezana na noben temelj, hvaliči pa odločanje iz sebe. In to danes počenja čisti um levičnika, ki udejanja vednost, ne pa duha, ki proizvaja svobodo.
Če torej želi levičar delovati kot politik, mora biti dejaven kot duh, ki je sposoben odsvojiti sebe in je dejaven s principom. Kar hoče reči, da se mora učiti razvijati občo idejo, ki jo ta čas in duh na nekaterih področjih že razvijata. To je namreč zahteva tega časa in duha, ki je dejaven notranje in sploh ne zunanje, kot to danes demonstrira levičnik.
Tisto torej, kar je v tem času nujno spoznati, je to, da ni koristno operirati na načelih uma. Umnost v tem času ni dobrodošla, kajti duh mora najprej spoznati svojo odsvojitev, ki je vezana na postajanje in na čisti dojem. Le tako bo levičar zaživel bolj svobodno.

Piše: Jože Požar

9. 4. 2021

Ne zaupajte mišljenju!

Človek je vedno srečen in radosten, če prisluhne tistim, ki danes hvalijo abstraktno vedenje. Pri tem pa je pomembno še zlasti to, da o mišljenju nikoli ne razmišlja naglas. Zakaj mišljenje je nekakšen dejavnik, ki abstraktnega vedenja ne mara. Za mišljenje je svet abstraktnega vedenja nedorečeni svet ali neresničen svet, ki je stalno v sporu s seboj. In res, to je tista pozicija sveta, v kateri moč abstraktnega vedenja sicer eksistira, vendar pa ne doseže svojega proti postajanja.
Potemtakem, ne mislite svet strogo po pravilih in ne verjemite, da je možno z mišljenjem kaj pametnega ustvariti. To enostavno ni mogoče, če logične sovisnosti ne obvladate do potankosti. Na vas torej je, da hvalite abstraktno vedenje in možnosti, ki iz njega izhajajo, mišljenja pa nikoli ne slavite. Zakaj mišljenje vam ne bo podarilo nobene resničnosti, zato naj hodi zraven in naj se uči, kako vi mislite resničen svet. In pozor, ne dajte mišljenju, da vam vsili kako določbo, kajti če se to zgodi, ste izpadli iz abstraktnega vedenja in tako iz gotovega sveta.

Verjemite, vi se lahko vedno naslonite na vedenje kot tako. Njemu zaupajte, kajti ono zna bivati samostojno in zunaj mišljenja. Zato si naberite čim več vedenja, da začnete sebi zaupati. Če je mogoče, preberite veliko knjig, kajti v njih je vedenje, ki vam odkrije, kako obvladate svet na način abstraktnega vedenja. Tako boste postali mojster za abstraktno vedenje in tudi duh, ki je sposoben samostojno ustvarjati svet. To naj bo vaš cilj, medtem pa oblikujte svet in hvalite abstraktno vedenje.
Spotoma pa še tole: dokler bo vedenja dovolj, tako dolgo se ne ukvarjajte z mišljenjem. Na vas je, da zaupate abstraktnemu vedenju, vendar pa ne pozabite pogledati, kaj dela mišljenje.

Piše: Jože Požar

6. 4. 2021

Novinar naj spoštuje realnost in njeno dejanskost

Ne gre verjeti, novinar, ki bi naj bil izobražen, ne spoštuje realnosti in njene dejanskosti in se izroča gonu in občutju. Takšen novinar ne ve, kaj je predmetna realnost in njej pripadajoča dejanskost; ne ve, da je popolna realnost predmetne substance dosežena v njeni dejanskosti ali razdvojenosti. To je tisto istoimensko, ki se je razdvojilo, da bi doseglo drugo samega sebe. Na ta način realnost, ki je sicer končna, doseže svojo neskončnost. Naglasimo, ničesar na tem svetu ni, kar ne bi prešlo v svoje drugo ali nasprotje, s katerim je dosežena skladnost ali enotnost istoimenskega. To je tisti element vedenja, skozi katerega novinar vzpostavi realnost in njeno dejanskost, s tem pa svojo svobodo.

A kaj bi to, novinar je danes dejaven tako, kot da mu ni jasno, da vsaki realnosti pripada njena dejanskost. Dejanskost je tista, ki pove, ali je odnos realnosti in njene dejanskosti izpeljal. Namreč, kadar odnos realnosti in njene dejanskosti spregleduje, se zagotovo izgublja v abstrakcijah vedenja ali svoji domišljiji, razmerje realnosti in njene dejanskosti pa ne uresniči. Tako pokaže, da se izroča gonu in občutju in da je dejaven subjektivno.
Samo neizobražen novinar hvaliči svoj jaz in zunanji svet. Svet namreč ni abstrakcija jaza, ampak odnos in gibanje predmetne substance. Pa je dejavnost, ko se novinar pojavi kot goljufivi um, neproduktivna. Namreč svet, ki ni dosegel razmerja realnosti in njene dejanskosti, ni resničen svet. Zato bi naj novinar spoštoval enotnost istoimenskega.

Piše: Jože Požar

28. 3. 2021

Moralno življenje levičarja je razpadlo

Levičar se ni sposoben vključiti v stvarno življenje, ker je dovolil, da je njegovo moralno življenje razpadlo. Zaradi tega realizira gon in nagnjenja, pobija nasprotnike in govori prazne zgodbe o sebi. V njih pripoveduje, da stvarnega sveta in drugače mislečih več ne razume. Posledica tega pa je, da se njegova vest ne dogaja. To je znamenje, ki govori, da nima moralnega življenja in da se ne zaveda dejstva, da je izpadel iz stvarnega sveta.

Da je moralno življenje levičnika razpadlo, ni čudno, saj odnosa do samega sebe že dolgo ne vzpostavlja. In to vse od takrat, ko je začel pogled usmerjati proč od sebe in na nasprotnike, ki da tega časa ne razumejo. Zaradi tega je odnos s seboj zanemaril. O tem govorijo nastopi v parlamentu in prazno govoričenje v medijih, s katerim hvalisa svoje neposredno vedenje. In vse to še danes prizadevno počenja, da se abstraktno izpolni in potolaži.
Levičar je bil vedno dejaven tako, kot da razpad moralnega življenja načrtuje. Razpad svoje morale je namreč dosegel z brezpredmetnim govoričenjem. Zakaj on si je zagotovil samega sebe vedno tako, da je bil dejaven na nepredmeten način. Ta je izbljuval podobe, ki nastanejo s pomočjo nedejanske abstrakcije, ki jo povsod poveličuje skozi prazno besedičenje. Trdim, moralno življenje levičarja je razpadlo, ker levičar verjame, da lahko stvaren svet zastopa vedenje kot tako. O tem pripovedujejo njegove izpolnitve, v katerih abstraktno vedenje operira in poveličuje prazne vsebine. To pa je svet, ki ga izdelujeta gon in nagnjenje.

Piše: Jože Požar

22. 3. 2021

Izobraženec še ni sposoben premagati samega sebe

Ti veš, da je tvoja brezbrižnost začela proizvajati izumetničen svet, nekakšne nesmisle, ki jih danes odmetava tvoj čisti jaz. Razen tega kot zmagovalec ne znaš bivati, ker nimaš orodja, s katerim bi premagal samega sebe. Takšnega orodja ne moreš kupiti, ker je to priprava, s katero zna ravnati samo duh. Orodje obstaja, a če duh ne zna rokovati z njim, sebe ne more premagati, ker je to dejavnost, v kateri posreduje svoj svet na način postajanja.

Ko govoriš, da si prehodil stotere poti in tudi videl, kaj počenja danes umetna inteligenca, se takoj pojaviš kot filozof, ki hvaliči umetno inteligenco. To omenjam, ker opažam, da se danes izjemno čisla umetno inteligenco. In to počenjaš ti kot izobraženec, ki pa še ni uvidel, da svet ni samo abstrakcija vedenja, ampak je tudi določen na sebi. Tega umetna inteligenca ne zaznava, kajti dejavna ne zna biti kot duh, ki samega sebe dojema iz svoje odsvojitve in postajanja sveta, v katerem svet doseže svojo sebi enakost. Se pravi, spoštovati je treba duha, ne pa tistega, kar počenja umetna inteligenca, ki se na postajanje sveta ne spozna.
Sicer pa boj izobraženca s samim seboj traja celo življenje. Zato ni slabo, če se nauči uporabljati orodje, s katerim lahko premaga samega sebe. Zakaj, če spozna svojo odsvojitev, je to že priprava za dejavnost, v kateri sebe posreduje s seboj in svoje vedenje postavi kot predmet. To bi naj bila odličnost današnjega časa, ki jo lahko izobraženec dojame skozi svojo odsvojitev in postajanje, s katerim pokaže, da je dejaven v načinu in s ciljem.

Piše: Jože Požar

8. 3. 2021

Izobraženec in lahkomiselnost

Da se izobraženec sklicuje na logičnost, ni nenavadno. Zakaj kadar se sklicuje na logičnost, zagotovo nima v mislih postajanja logične sovisnosti, ampak samo predstavo o njej. V predstavi pa logičnost ni razvita v njeno osnovo ali kot postavljen odnos substance, ampak je abstraktno razčlenjena v obliko občih momentov, ki pa niso v nobenem odnosu do predmetne substance. Tako da tedaj, ko se izobraženec sklicuje na logičnost, pravzaprav beži pred realnostjo in njeno dejanskostjo, s tem pa pred logičnim gibanjem predmetne substance.

Izobraženec sklicevanje na logičnost uveljavlja zlasti tedaj, ko se zaveda, da njegov predmet ne bo dosegel razvite logične sovisnosti ali odnosa do sebe. To je razlog, zakaj se sklicuje na logičnost in zakaj goljufa samega sebe in druge. V bistvu drugim sporoča, da se na logičnost sklicuje, da usmeri pozornost stran od predmeta.
Ko se izobraženec sklicuje na logičnost, pravzaprav izpoveduje, da logične sovisnosti ne jemlje resno. Zakaj če bi jo, bi predmet posredoval in ga razvil v obliko logične sovisnosti ter tako pokazal, da ceni logično gibanje predmetne substance. A kot kaže in je dejaven zunaj logične sovisnosti, ga logičnost niti najmanj ne privlači. O tem veliko pove njegov abstraktni predmet, ki zaživi samo v predstavah. In tako vidimo, da je izobraženec dejaven nepopolno, ker predmetnega sveta ne misli na način logične sovisnosti. Pa od tukaj toliko abstraktnega sveta in pojasnjevanja, s katerim kot da razrešuje svojo lahkomiselnost.

Piše: Jože Požar

3. 3. 2021

Vedenje

O vedenju se ne piše in tudi ne pove ničesar, ker baje o pojmu vedenja ni kaj povedati. Rečeno drugače, o vedenju ni koristno govoriti, ker je vsakomur jasno, kaj je vedenje. Zakaj bi potem zapravljali čas za vedenje, če pa vsak ve, kaj je vedenje. Se pravi, če bi na primer kak izobraženec kaj izrazil o vedenju in tem, kako se vedenje na sebi pojavlja, bi ga takoj prepoznali kot nasprotnika, ki govori neumnosti. Zakaj danes je vsakemu človeku jasno, da se vsak človek spozna na vedenje. To je najbrž tudi razlog, zakaj o vedenju ne govorijo izobraženci in tisti, ki predstavljajo učenjaštvo.

Ste že kdaj slišali filozofa ali pa pravnika izjaviti, da proučuje pojem vedenje? Ne, tega stavka ne boste slišali, kajti filozof in pravnik vedenje od nekdaj obvladata. Tako filozof kot pravnik preprosto vesta, da sta si z izobrazbo pridobila vedenje, s katerimi je mogoče premagati vsak svet. Pa so vprašanja glede pojma vedenje in nastajajočega vedenja odvečna. Takšna vprašanja bi lahko bila zanimiva samo za mladega duha, vendar pa spoznavanje pojma vedenje tudi za njega nima ne vem kakega smisla, saj je to pojem, o katerem veliko govori življenje samo ali vsebine, ki jih posreduje in obvlada vsak človek.
Tisto, kar je vseeno neka zanimivost glede pojma vedenje, je to, da se o tem pojmu ne razpravlja. Zakaj v šolah ne razpravljajo o pojmu vedenje, to samo učen duh ve. No, ne glede na ta nedejaven odnos do vedenja, ki ga duh postavlja v šolah, to še ne pomeni, da vedenje ni pojem in da se o njem ne da razmišljati. Počakajmo, mogoče pa se bo našel kak filozof ali pravnik, ki bo začel javno problematizirati pojem vedenje.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«

Piše: Jože Požar

5. 3. 2021

Izobraženec in njegov svet sebstva

Izobraženec marsikje sporoča, da je pojasnjevalec svojega vedenja, s katerim ne pridela resničnega sveta, ampak samo predstavo nečesa, ki pa ni resničen svet, ampak abstraktna stvar. Sicer pa njegova dejavnost ni dosledna, kajti sebe ne postavi kot predmet, ampak se predstavi kot tisti, ki se ni odsvojil in je dejaven zunaj postajanja. Namesto da je dejaven v interesu predmetne substance in njenega pojma, sebe odpravi kot abstrakcijo sebstva, s katero pridobi zgolj predstavo o sebi. Skratka, izobraženec je dejaven izven logične sovisnosti in zato svoj svet velikokrat pojasnjuje.

Da pojasnjuje svoje vedenje, to vedo vsi tisti, ki so spoznali, da podarjeni svet izobraženca ni noben predmetni svet, ki bi stopil v odnos s seboj, ampak abstraktno sebstvo. Tega pa izpolni ali opremi z drugim nenačelnim svetom ali kakšno dodano podobo, ki obogati ali olepša abstraktno sebstvo. Tako je njegov svet bolj privlačen, ni pa določen na sebi in se prosto nadaljuje v nekaj naslednjega.
Izobraženec je vsekakor mojster za pojasnjevanje sveta, postal je interpret svojega vedenja, ni pa mojster za predmetni svet in njegovo posredovanje. Predmetnega sveta še ne jemlje resno, ker je prepričan, da je njegov svet vedenja domala nepremagljiv. Bolj sebe vznemirja z abstrakcijami vedenja, boljši je v očeh tistih, ki ga občudujejo kot pojasnjevalca in razlagalca svojega sebstva.