Filozofija in razumevanje predmeta filozofije

Napredovanje v razumevanju predmeta filozofije

23 avgusta, 202018 marca, 2021 Jože Požar

Če se bo duh držal kategorij in tistega zunanjega razumevanja predmeta filozofije, zagotovo ne bo napredoval v razumevanju predmeta filozofije. Zakaj abstraktna filozofija, s katero duh izdeluje predstave o filozofiji, ki se nikjer ne začenja in ne konča, ni noben določen predmetni svet filozofije, ampak zunanja snov, ki ničesar ne doprinese k razumevanju predmeta filozofije. …

Filozofsko zrno

Piše: Jože Požar

13. 6. 2025

Objektivnost sploh ni zanimiva

Da je duh sodobnega časa zgrešil pot, po kateri predmet prehaja v drugo samega sebe ali svojo objektivnost, kaže ona subjektivnost, ki jo povsod povzdiguje čisti jaz, ker uživa sam sebe. On namreč prideluje samovoljna stališča in tisto čisto vednost kot jaz. To odkriva, da je njegov lasten predmet čisti jaz, ki ga prikazuje kot neko abstraktno vsebino. To je svet brez določil in je pridelan z igro abstrakcij, ki jo danes občuduje duh časa. Zato tudi v tej igri ne nastopa realnost in njena dejanskost, ampak samo enostranske abstrakcije ali zbir nečesa, kar je in izgine v nekaj drugega. Igro abstrakcij zelo dobro objektivirajo oglasi ali reklame, ki izražajo neizpolnjeno abstrakcijo.

Duh časa se danes obnaša kot individuum, ki svojih gonov ne zavira, ker z igro abstrakcij pridela občo podobo nečesa nedoločnega. Podoba hvali abstrahiranje in prikazujoče se abstraktno znanje, ki ne nosi nobenega bistva v sebi. To je svet, ki se na sebi dopolnjuje in nima meje, ker ni objektiven, ampak samo pojavni svet. In ravno ta svet danes hvaliči sodobna pamet, kajti za njo je pomembno samo to, da svet predstavi kot neko širjavo nečesa občega. Občost svoje izpolnitve ne doseže, ker to ni pomembno, zakaj dosti bolj privlačno je abstrahiranje in početje čistega jaza.
Objektivnost je postala sovražnik sodobnega časa, saj se z njo ne ukvarja nihče, najmanj pa mediji, ki favorizirajo tisto subjektivno, ki ni nič drugega kot abstrahiranje. To je raztrgan svet, v katerem ne manjka protislovja, ki ga proizvaja tudi domišljija. Ona naredi svet bolj zanimiv in abstraktno primeren, skoraj resničen. In tako ni nenavadno, da ima objektivnost pomen nečesa po-sebi in za-sebe, kar je ravnodušnost, ki ne preide v drugo, ker zna biti mrtev svet tudi zanimiv.

Piše: Jože Požar

10. 6. 2025

Logična sovisnost

Koga danes zanima pojem logična sovisnost? Mogoče izobraženega duha? Tisto izdelovanje predstav o individualnem znanju ne doseže logične sovisnosti, kajti to je svet, ki postajanja v obliki logične sovisnosti ne potrebuje, ker je dovršen svet. To je natančno rečeno svet, ki ga izpelje čista zavest izobraženega duha, ki svet misli abstraktno in sploh ne v obliki proti postajanja. Ta svet je brez bistva, ker ni posredovan in je zgolj oblikovana abstraktna stvar. Zato ni mogoče reči, da je objektiven svet, ki je dosegel proti postajanje. Zakaj v odnos s seboj ne stopi, kajti nastal ni s posredovanjem substance in zato ni dosegel svoje dejanskosti. Naglasimo, gibanju substance pripada logična sovisnost, ki danes ni cenjena, ker je igra čistega jaza in abstrakcij dosti bolj pomembna.

Zanimivo je, da se logične sovisnosti nikjer ne omenja, čeprav je ravno tako pomembna kot gibanje in postajanje substance. Človek bi domneval, da o logični sovisnosti izreče kako besedo izobražen duh, a to ni mogoče zaznati, ker ga abstrakcija kot možen svet bolj pritegne. Tisto namreč, da hvali nedoločen svet, ki izključuje logično sovisnost, to je tisto, kar proizvajata abstraktni razum in čisti jaz. Svet brez logične sovisnosti demonstrira izobražen duh, kajti on najbrž verjame, da ima ta svet veljavnost tedaj, ko eksistira kot abstraktno znanje. To je nekakšna umetnost tega časa, ki proizvaja obliko primernega sveta ali tisto, kar ne doseže logične sovisnosti.
Logična sovisnost ni pojem, ki bi bil zanimiv v sedanjem času. Duh še ni prišel v svojem napredovanju do nastajajočega vedenja, pa je jasno, da tam, kjer demonstrira kak svet, logična sovisnost ni upoštevana, kajti gibanja substance in njenega postajanja ne izpelje.

Piše: Jože Požar

5. 6. 2025

Izpelje podvojeno odtujitev

Mnogo je tistih, ki poenostavljajo svet na odtujitev osebnosti. In to duh demonstrira, ker z odtujitvijo pridela neposredni svet, ki ne vsebuje nobenega bistva in je možnost za nekaj drugega. Odtujitev je nekakšna abstraktna izpolnitev, kajti odpravi naravno sebstvo. To seveda ni predmetni svet, ki ga je nujno posredovati in na sebi določiti, ampak je sebstvo osebe, ki velja kot neki neposredni svet ali kot negativno osebe. Sebstvo kot sebstvo stopi v eksistenco s smotrom, da je za druge, kajti odtujitev bi naj neposredno izrazila omikanost osebe kot njeno oblikovano dejanskost.

Z odtujitvijo ne pridela stvarnega sveta. O tem danes pripoveduje izobražen duh, ko povzdiguje svojo odtujitev ali nekaj, kar najde v sebi. Na ta način odpravi naravno sebstvo, ki ga predstavi v obliki občih razločkov. To je gibanje razuma, ko je svet nekaj primerno dejanskega, zakaj svet ne prehaja v drugo samega sebe, ampak je odtujeno sebstvo kot tako, ki ni nič drugega kot negativno njega. Tisto, kar običajno sledi po odtujitvi, je to, da sebstvo sprevrže v nasprotje. Tako mu nastaneta dva odtujena svetova, zakaj to je zrenje samega sebe v podvojeni odtujitvi. Človek demonstrira tisto najdeno v sebi kot sebstvo, ki je neka izvorna narava, iz katere izpelje drugo odtujitev.
Odtujitev je torej pridelek, ki ni stvarni svet. Zato odigra dispozicijo, ki jo pridela z drugo odtujitvijo. In to menda zaradi tega, ker na ta način postane odtujitev daljava sveta. Svet je naprej odtujeno neposredno sebstvo, ki razpade na podvojeni svet. Zakaj duh našega časa se ne obnaša predmetno ali tako, da bi sebstvo posredoval in ga postavil v obliko logične sovisnosti. Zato pridobi z drugo odtujitvijo še en odtujeni svet, ki je sprevržen svet čiste zavesti; duh se omika v obče.

Piše: Jože Požar

2. 6. 2025

Prosto kombiniranje misli in predstav

Svoboda v misli je brez izpolnitve življenja, zakaj izpolni samo prazni moj zavesti, abstrakcijo čistega jaza, ki jo zatrjuje in hvali, kajti ona je možnost za nekaj drugega. To je početje nesrečne zavesti v sami sebi, ko išče lastno neskončnost, v kateri najde marsikaj zanimivega. Tako se izogne realnosti in dejanskosti, hkrati pa uveljavi svoj idealizem ali abstraktno resnico, v kateri najde le sebe, tj. čisto sebe vednost, ki jo povsod hvali, kajti izpolni sebe kot abstraktno osebo.

Nesrečna zavest izpelje oblastno samovoljo in hvali domišljijo, tj. kombinacije misli in predstav, zaradi tega stvarni svet izloči. Posebno ceni abstraktno izpolnjenost, kajti z njo hvali domišljijo čistega jaza. To je tisto zagotavljanje jaza, ko abstraktni jaz najde svojo gotovost v nasprotju. Zakaj besedo dobi domišljija in možen svet, ki ne vsebuje nobenega bistva. Nesrečna zavest pogosto izpelje tudi iznajdljivost, ki jo je mogoče uveljaviti tako, da negativnost postane resnica sama. In tako ni posebno, da danes nesrečna zavest povsod slavi prosto kombiniranje misli.
Duh, ki hvali samovoljno ravnanje, hkrati povzdiguje lastno domišljijo ali brez predmetni svet. To kaže, da ni dejaven v interesu predmeta, kajti povzdigovanje domišljije in samovolje je dajanje prednosti predstavam in fantaziji. To pove, da stvarnega sveta ne spoštuje in da sebe uveljavi z igro abstrakcij. In ravno to hvali nesrečna zavest, kajti tako slavi tudi abstraktno inteligenco in abstraktno znanje, s katerim je mogoče utrditi samovoljno ravnanje zavesti. In potem postane jasno tudi to, da nesrečna zavest povzdiguje dejavnost čistega jaza, ta pa daje prednost čisti sebe vednosti in tistemu, kar je abstraktna možnost, ki uresniči prosto kombiniranje misli in predstav.

Piše: Jože Požar

28. 5. 2025

»Kdo misli abstraktno?«

»Neomikani človek, ne pa omikan. Dobra družba ne misli abstraktno, ker je to prelahko, ker je to prenizko.« To so stavki, ki jih je zapisal filozof Hegel v sestavku z naslovom Kdo misli abstraktno? Razlago pojma domiselno izpelje, zato je sestavek dobro prebrati, kajti v njem nazorno pokaže, kako gre razumeti abstraktno. Razen tega ga predstavi tudi s posameznimi primeri.

Duh namreč danes strastno hvali abstraktno in abstrakcije razuma. Tako odseva, da pravzaprav vedno misli abstraktno in da logične sovisnosti ne upošteva. Tisto, kar že misli, to je neko njegovo prepričanje, ki ga izpelje čez navajeno obnašanje razumskega mišljenja, ki kot da reklamira abstrakcijo, s katero odmisli lastnosti, da uveljavi čisto misel, tisto njegovo in čisto teoretično, s katerim kot da favorizira možen in potencialen svet. Z njim da je mogoče razgrniti vsak predmet na ta način, da ga vsi razumejo. A v bistvu predmeta vsi ne razumejo, ker se ga predstavi abstraktno. Pa ni nenavadno, da veliko učencev pravi, da snovi niso razumeli, kaj šele da bi jo dojeli.
Preverite, kako nesvobodni mediji in novinarji izrabljajo abstrakcijo in kako abstraktni smisel uveljavljajo. Lep primer abstraktne govorice so reklame ali oglasi, prav tako poročila, ki so obarvana z enostranskimi abstrakcijami, in to najbrž s ciljem, da se bistvo izgubi; in to abstraktno mediji udejanjajo iz dneva v dan. Menda jim gre samo za to, da hvalijo abstraktno, neki nekaj nečesa ali kak zdajle in tule. Rečeno drugače, kažejo zdajle, ki je in že več ni, je le še nekaj bivšega. To je tisti izginjajoči pojavni svet, v katerem najdemo mnoge tule, ki jih pridela nesvobodni medij. Ta v svojem poročanju ni natančen, kajti abstrakcija je pripomoček, s katerim odigra svojo šibkost.

Piše: Jože Požar

24. 5. 2025

Ker znanja ne osvobodi od abstrakcije

Izobraženec ni dejaven svobodno. To pomeni, da znanje kot tako odrine od sebe v neko abstraktno obliko, kar je neposrednost, ki pa ni predmet, ki preide v drugo samega sebe, ampak abstraktno znanje, ki ni doseglo svoje dejanskosti. Potemtakem izobraženec ni vrhunsko izobražen, saj znanja ne osvobodi od abstrakcije. To pove, da sebe nadaljuje tako, da odmeče znanje v neko obliko.
Občuduje abstraktno čisto vednost, kar odkrije, da ga predmetna substanca in njeno gibanje ne prevzame. Zadovoljen je s tem, kar odmeče in je abstraktna oblika znanja, ki ni dosegla postajanja in svoje dejanskosti, s tem pa tudi ne določenosti v osnovi. Sicer pa izobraženec določenost povsod prezira, zato njegovo znanje ni predmetno. Potemtakem tisto, kar pridela kot primerno obliko znanja, ne preide v drugo ali v logično sovisnost substance, ki znanje osvobodi od abstrakcije.

Če torej izobraženec znanja ne osvobodi od abstrakcije, potem to pomeni, da ni dejaven predmetno, ampak prosto ali tako, kot zapoveduje čisti jaz. Ta aktivira subjektivnost, ki da znanju neko primerno obliko, ki pa je abstrakcija nečesa, kar ni določeno v osnovi. To pomeni, da izobraženec ni dejaven s smotrom, da svoje znanje osvobodi od abstrakcije in ga vzpostavi kot predmet. Rečeno drugače, zavest ni dejavna v načinu postajanja, v katerem substanca doseže svoje proti postajanje. Zakaj to je način, ko notrina doseže svoje sebi enakost, kar je zrenje notrine v notrino. Izobraženec torej znanja ne osvobodi od abstrakcije, zato ne pridela nič resničnega, njegov svet pa je samo primerna oblika znanja ali nepredmeten svet. Bolje bi bilo, da se postavi na realna tla in spozna, na kakšen način je mogoče znanje osvoboditi od abstrakcije.

Piše: Jože Požar

20. 5. 2025

Strankarski interes hvali tisto ne dejansko

Kadar izobražen politik ne upošteva realnosti in njej pripadajoče dejanskosti, je dejaven nesvobodno in po nareku abstraktnega razuma. Zakaj kadar predmetna realnost ni upoštevana, je predmet nekaj ne dejanskega ali kaki fiksirani mrtvi stavki, neposrednost, ki ni dosegla svoje dejanskosti. Tisto ne dejansko ne pride do razločkov bistva, ne do proti postajanja substance in je nekaj abstraktnega. Veljavnost dobijo abstrakcije razuma, ki zgolj eksistirajo in niso nič umnega. Politik uveljavlja nekaj nedoločnega, ki je brez bistva. To je početje individuuma, ko stvar ni izpeljana v postajanje, ker uživa samega sebe in ne ustvari gibanja predmetne substance, kajti daje veljavnost abstrakcijam razuma. Njih zunanje poveže med seboj, kar odkrije, da ni dejaven s ciljem, da pridela dejanski svet.

Tudi interes stranke povzdiguje ne dejanskost s smotrom, da se predmet razprave prezre. To pove, da strankarski interes ne proizvaja svobode, tj. predmetne substance ne razvije v njeno določenost, ki je njena osnova. Še več, strankarski interes hvali in povzdiguje politika in njegov abstraktni razum, katerega zasleduje čisti jaz. Čisti jaz nastopa tedaj, ko gre samo za interes stranke. Skratka, strankarski interes danes uveljavlja čisti jaz s smotrom, da se izključi iz razprave predmet in njegovo bistvo.
Zanimivo je, da interes hvali izobražen politik, ki bi naj spoštoval predmet v njegovi določenosti. Obnaša se, kot da se predmetni svet njega ne dotika. In to neomikano nadarjenost kaže kot komično subjektivnost, ki predmet prezira. Skratka, izobražen politik je dejaven tako, kot da strankarski interes lahko zastopa predmet. In to danes izžareva, kajti strankarska prikazen, ki je njegov produkt, ne nastane iz gibanja predmetne substance, ampak iz gibanja strankarskega interesa.

Piše: Jože Požar

16. 5. 2025

Možnost je brezmejna raznolikost

Tisto govorjenje, to je možno, je prazno govoričenje, ki ga danes na veliko hvali neomikan politik. Sveta ne dojema iz določenosti, ampak tako, kot mu ga kaže abstraktni razum. Ta namreč sebe premaga tako, da najde možnost, ki jo sprevrže v nasprotje ali razločke. Možnost oblikuje v neko predstavo, ki je možnost za nekaj drugega. In tako ni nenavadno, da iz ene možnosti naredi neko drugo možnost, kar je neko navajeno obnašanje politika, ki hvali pojavni svet.
To, da je danes možen svet pretirano hvaljen, za to ima zasluge čisti jaz, ki slavi svojo domišljijo čez možen svet, kajti njegov smoter je, da sebe uveljavi. Ne zanima ga dejanskost, ampak samo mogoč svet. Možen svet ima povsod veljavnost, zakaj bi se potem politik ukvarjal s posredovanjem in postajanjem predmetne substance; to enostavno preskoči in sebe nadaljuje kot čisti jaz, ki je postal mojster za možne svetove, ki ne vsebujejo nobenega bistva in se prosto nadaljujejo.

O možnem svetu govori politik vsakič, ko se oklepa nečesa, kar je nekaj nedoločnega. Zato realnost, ki bi naj dosegla svojo dejanskost, enostavno prezre. Njegov smoter je samo v tem, da uveljavi čisti jaz, ki izdeluje možen svet ali tisto, kar gre čez in je abstrakcija, ki ne obvezuje. Pomembno je, da samega sebe povzdigne in ohrabruje. Svet politika ni stvaren, ampak vedno predstava nečesa, kar ne vsebuje realnosti in njej pripadajoče dejanskosti. Hvali samo abstrakcijo, kajti ta je brez bistva in ni vezana na nobeno osnovo ali temelj. Zato neomikan politik slavi čisto početje zavesti in čisti jaz, prav tako tisto, kar je neki njegov interes. Skratka, svet politika je možnost, kajti ta je prosta določenosti in se nadaljuje v nekaj drugega ali novo možnost, ki izrazi njegovo izpolnitev.

Piše: Jože Požar

16. 6. 2025

Operacije domišljije

Da se duh navdušuje nad abstraktnimi teorijami in da hvali abstraktno razglabljanje, ki ni določen predmetni svet, gre sloves tudi posamezniku, ki slavi užitek zrenja, fantazijo in čisti jaz. Čisti jaz večkrat nastopa kot predstavnik bistrosti, domišljije in fantazije, pa ni čudno, da se hvali moč nad slikami in osebno predstavljanje, ki je na ogled postavljena vsebina čistega jaza. Človek pridela neki abstraktni svet, kar je predstavljen subjekt prepojen s čutnim. Nastajajo pa tudi operacije domišljije, ki se jih jemlje kot neko spoznavanje nečesa, kar je skoraj resničnost. Zakaj domišljija velikokrat abstraktno povzdiguje nekaj, kar sicer ni doseglo resnice biti, a jo pridobi s pojasnjevanjem.

Operacije domišljije se danes jemlje kot neko približevanje resničnosti, čeprav se realnost ne vzpostavi kot dejanskost, saj se prosto nadaljuje. Zakaj realnost se povečini pusti za seboj, zato je svet neka abstraktna vsebina, ki jo je mogoče pojasnjevati. To je naprezanje zunaj realnosti, ko iznajdljivost naredi svet bolj privlačen. Ta svet pa seveda ni razvit v postajanje, kajti gre samo za to, da se naredi razločke ali samostojne določenosti, ki se jih zunanje poveže med seboj. Zato je tisto, kar bi naj bilo nekaj umnega, prežeto od individualnosti in hvaljeno kot neko zrenje in početje domišljije, ki napreduje po slikah in predstavah; svet je natančno tisto, kar duh najde v sebi.
Problem domišljije je v tem, da predmeta ne vzpostavi v osnovi in v načinu postajanja, kar pove, da sebi enakost ni dosežena. Zaradi tega je hvaljenje domišljije, ki bistva vsebine ne ceni, prazna dejavnost zavesti, ki si krajša pot s poenostavljanjem sveta na abstrakcijo. Domišljija zna sicer biti zanimiva, vendar pa ni produktivna, ker izključi objektivnost in stvaren svet.

Piše: Jože Požar

12.6. 2025

RTV in neizpolnjena abstrakcija

Tisto predstavljanje nekdanjega politika (Kučan), ki svoje poglede gradi na neizpolnjeni abstrakciji, je napihovanje praznega govorjenja, s tem pa tudi izpeljava nečesa, kar ne vsebuje nobenega bistva. Zakaj igra abstrakcij je produkt politika, ki se z vsebino ne vznemirja, ker ga bistvo sveta ne zanima. To izrazito demonstrira danes neizobražen politik, ki uživa v igri abstrakcij, ki jo demonstrira čisti jaz. Politik vsepovsod hvali osebno prepričanje in tisto, kar pošlje čez in je enostranska abstrakcija. Zakaj realnost in njej pripadajočo dejanskost preklinja, ker realnost zahteva, da stopi v odnos s seboj. Tega pa politik ni sposoben, zakaj navadil se je prazno govoriti in hvalit čisti jaz.

To, da RTV vsake toliko časa kliče na pogovor nekdanjega politika, ki hvali abstrakcijo, to kaže, da ga stvarni svet ne zanima, ampak prazno govorjenje. Bolj kot vsebina ga mika oseba in neizpolnjena abstrakcija, ki je že več let slavljen produkt medija. Dajati prednost osebi, ki vsebinsko plat ne jemlje resno, je neko lahkomiselno početje medija, ki sebe ne dojema. Vsebina ni tako zanimiva, kot so zanimive predstave in tisto, kar pridela domišljija. Zato ni čudno, da RTV spodbuja abstrahiranje in prazno govorico nekdanjega politika. Početje politika v tem času ga ne vznemirja, zato kliče v studio nekdanjega politika, čeprav se ve, da povzdiguje in hvali neizpolnjeno abstrakcijo.
Potemtakem daje RTV prednost neizpolnjeni abstrakciji, ki baje ljudi spravlja v dobro voljo. S tem nekako napove, da odnosa s seboj ne misli vzpostaviti. To je posebnost, ko medij daje prednost neizpolnjeni abstrakciji, ki podžiga prazno govorjenje. In ravno to vzneseno izžareva RTV, ker ni vzpostavil odnosa do sebe. Ni kaj, RTV ni dojel, čemu služi neizpolnjena abstrakcija.

Piše: Jože Požar

6. 6. 2025

Filozofija ni razumljena kot predmetni svet

Ko filozofija ni predmet, ki stopi v odnos s seboj, tudi nastajajoče vedenje in gibanje substance ni upoštevano; njena vsebina je brez določenega bistva. To kaže, da gibanje in posredovanje predmetne substance ni tisto, kar bi naj duh spoznaval, da bi sebe in svet filozofije dojel iz proti postajanja predmetne substance. Filozofija, ki je zgolj zbir abstraktnih vsebin, nima nobene meje in se prosto nadaljujejo. Zakaj tisto, kar ni določeno v osnovi, ne doseže proti postajanja substance in tako tudi ne svoje dejanskosti, kar odkriva, da je filozofija danes pomanjkljivo dojeta.

Filozofija namreč ni le kopičenje abstraktnih vsebin, ki mislečega duha navdušujejo, temveč je predmet določen v njegovi osnovi. To pove, da je gibanja predmetne substance in njej pripadajoča dejanskost, tisto kar jo dela predmetno. Zakaj predmet filozofije nima svoje izpolnitve zunaj sebe ali tako, da je snov dovršena kot izgotovljeni svet ali kot abstraktno znanje, ki je neka harmonija vsebin, ki so brez bistva. Zato je tisto, kar nastopa v imenu predmeta filozofije, neko formalno abstraktno znanje, ki se ga sprevrže v kako nasprotje, s katerim doseže samo zunanjo določenost.
Filozofija ni stvar razumskega mišljenja, ki obstane v razliki končnega in neskončnega. Na ta način je filozofija samo abstraktno znanje, v katerem je najti samovoljne kombinacije zdravega razuma in tisto, kar podarjajo asociacije kot predstave nečesa, ki so zanimive, ker pomagajo oblikovati abstraktno vsebino. Sicer pa se danes filozofijo predstavlja kot abstraktni svet, ki ni dojemljiv, ker je zbir različnih vsebin, ki se jih idealizira s smotrom, da preidejo v nekaj drugega. Ali je tu čas, da filozofija postane predmetna in tako mlademu duhu bolj dojemljiva?

Piše: Jože Požar

4. 6. 2025

Odsvoji si osebnost, da povzdigne početje čistega jaza

Da nekdo spreminja čutno drobnjakarstvo v nasprotje ali enostransko abstrakcijo, gre hvala izobrazbi in navajenemu obnašanju, ki ga izobraženec povsod hvali in povzdiguje. Napihovanje izobrazbe je ustoličilo dolgočasnost, ki hvali nekaj, kar je sebstvo osebe. Oseba se s posredovanjem in postajanjem substance ne ukvarja, njen interes je samo v tem, da slavi izobrazbo. Tako sporoča, da ji ne gre za predmetni svet, ampak za poveličevanje izobrazbe. To je neka vznesenost, ki se jo kaže čez mnoge pozitivnosti s smotrom, da dobi veljavo tisto, kar je možnost za nekaj drugega.

Danes je hvaljena osebnost in izobrazba, kar sporoča, da stvarni svet ni pomemben in da se bistvenost sveta ne spoštuje. Še več, realnost in njeno dejanskost se ne upošteva, zakaj teorija je tisto, kar se naj hvali. In to vse najbrž zaradi tega, ker se o dojemanju duha in stvarnem svetu ne beseduje. To, da je duh ponižan na nivo osebe, to pove, da duh ni tisti, ki bi ga bilo vredno spoštovati.
Nujno je, da se z dejanji jezika neha povzdigovati in hvaliti čisti jaz in zdravi razum. Tadva ne ustvarjata sveta, sta pa povsod hvaljena, ker sta junaka in reprezentanta izobrazbe, ki ne proizvaja določenosti sveta. In dokler bo čisti jaz nastopal in zastopal dejavnega duha, svet v svoji določenosti ne bo blažen. Čisti jaz bo še naprej podarjal prazne besede in hvalil izobrazbo, s tem pa tudi osebno držo. In tako bo drobnjakarstvo hvaljeno čez abstrakcije. Namreč, dejstvo je, da izobrazba dejanskega sveta ne pridela, saj je dejavna na ravni abstraktnega znanja. Skratka, izobrazba kot taka ne zagotavlja napredka, kajti z gibanjem predmetne substance se ne ukvarja. Povzdiguje osebni svet ali enostransko abstrakcijo, ki pa ni predmetni svet, ki je dosegel svojo določenost v osnovi.

Piše: Jože Požar

29. 5. 2025

Politik brez izpolnitve obče volje ni politik

Kako politik sebe izpolni, o tem sam pripoveduje zlasti tedaj, ko aktivira čisti jaz in subsumira svoje abstrakcije pod eno sliko. To so posamezne misli, na primer: pot ni bila lahka; Slovenija je odpornejša; konkurenčnost lahko temelji samo na znanju itd. To so misli, ki jih politik odmeče brez povezanosti z realnostjo. Zato tisto čisto brez realnosti ni nič drugega kot prazna abstrakcija. To je čisti svet jaza, ki hvali samovoljo in čisto sebe vednost, ki je neka gotovost samega sebe.

Politik, ki hvaliči abstraktni jaz, sebe izpolni, vendar ne kaže nič takega, kar vsebuje realnost in je v postajanju tudi dejanskost. Namesto da sebe predmetno in vsebinsko izpolni, čisla samovoljna stališča, zavest jaza ali neki tale. To je povzdigovanje jaza, ki postane celo njegov predmet, ker v njem najde vse tisto, kar je neka igra abstraktnega jaza. Na ta način sebe sicer samo abstraktno izpolni, vendar pa to ni nič hudega, kajti navadil se je, da sebe vsepovsod pojasnjuje.
Najbrž je moralno življenje politika razpadlo, kajti obče volje in duha ljudstva nikjer ne omenja. Omejil se je na to, da odmeče svoje misli, kar pa seveda ni svet duha ljudstva. Sicer pa hvali lastno prepričanje ali neki nekaj, ki izgine v preteklost. Resnično za njega je zmeraj tisto, kar je njegov interes. In tako smo zopet pri tistem, kar je neko praznoverje v abstrakcije ali nekaj, kar naj bo. To pa seveda ni določen predmet, niti stvar, ampak neki nekaj, kakršen je brez mišljenja. In to je tudi natančno tisto, kar politik odmeče v predstave, ki so samovoljna stališča čistega jaza.
Poudarimo, politik bi naj sebe izpolnil tako, kot to zahteva obča volja. Občo voljo pa enostavno prezre, je ne izpolni, kajti občuduje umišljanje na čiste abstrakcije in svet brez realnosti.

Piše: Jože Požar

27. 5. 2025

Izpolnitev v duha je nujna

Najbrž je veliko tistih, ki menijo, da je človek nekaj nedoločnega. Je sicer tisto čustveno in tudi to, kar je neka čista možnost, vendar je na sebi duh, ki vzpostavi odnos s seboj. Namreč to, da je po naravi dober, to pomeni, da je na sebi duh. Duh je tisto umno, ki pridela objektivni svet s principom svobode. Zato človek ni zgolj nekaj neposrednega, zakaj neposredno preseže s ciljem, da svoje sebstvo postavi kot predmet. To je dejaven duh, ki ima sebe za predmet. Potemtakem naglasimo: človek je zel po naravi, je pa tudi naravno bivanje, ki ga premaga tako, da sebe postavi kot predmet, kajti na ta način je na sebi prehajanje v drugo, kar je njegova sebi enakost.

Človek je zavest in samozavedanje, razločevanje od sebe in na ta način dejanski duh v proti postajanju. Je enotnost svoje subjektivnosti s pojmom, to pa je tisto Eno v elementu vedenja. Zato tedaj, kadar proti postajanja ne doseže, izpelje samo svojo odtujitev. Potemtakem je bistveno, da je na sebi duh, zakaj to je nasprotje naravne volje, ki jo mora opustiti, kajti njegov objekt postane predmet, ki je v postajanju razdvojena substanca ali tisto, kar je drugo kot svet.
Kot duh je človek misleč in je dojem predmeta v njegovem postajanju. Pozor, potemtakem je določitev človeka določitev njegovega pojma, katerega se ozavesti. Zato poudarimo: ko ni dejaven kot duh, nima zavesti glede sebe. Zakaj njegova narava je brez zavestna in brezvoljna bit, zato je izpolnitev v duha nujna, kajti samo izpolnitev v duha daje vrednoto, zakaj kot duh se iz pojavnosti povrne k sebi. Duh je torej zavest, kolikor je samozavedanje, na ta način je gibanje in je prehajanje v Drugo. To je tista objektivna svoboda, ko sebstvo postane sebi neko drugo.

Piše: Jože Požar

22. 5. 2025

Vzgoja in njena izpolnitev

Kaj filozof Hegel zapiše o vzgoji? »Vsa vzgoja meri na to, da individuum ne bi ostal nekaj subjektivnega, temveč bi v državi postal objektiven.« In kaj danes sporoča izobražen duh, to, da objektivnost prezira in favorizira svojo subjektivno izpolnitev, ki jo napihuje čisti jaz. Do objektivnosti se obnaša kot da ta pojen ne obstaja, zakaj zanima ga tisto subjektivno in sploh ne objektivni svet. Najbrž je bil vzgojen k tistemu, kar naj bo in ne obstaja, in ne k temu, kar je. Z abstraktno vzgojo ni spoznal pojma objektivnost, ampak pojavno obliko nečesa, kar ni doseglo določenosti v osnovi. Zakaj ona abstraktna vzgoja mu je demonstrirala samo svet kot igro abstrakcij.

Tisto, kar danes pridela izobražen duh, je abstrakcija čistega jaza, ki ni noben predmet. To pa je početje zavesti, ki išče in najde le nekaj, kar je možnost za nekaj drugega. In to bi naj bila nekakšna svoboda v misli, ki pa ne doseže izpolnitve, ker znanje povsod zastopa predmet. Znanje ima danes oblast, zato objektivnost ni dobrodošla. In to demonstrira čisti jaz, ki je povsod razumljen in ve, kako premaga samega sebe in tisto, kar je nekaj možnega in prehaja v nasprotje.
Tisto, kar je danes razumljeno kot vzgoja, to ni nič drugega kot pridobivanje abstraktnega znanja. To pa ni dejavnost duha, ki spoznava samega sebe in realnost v njeni dejanskosti. Brez objektivnega gibanja predmetne substance, se subjektivnost kaže kot samovoljno stališče. Zato subjektivnost, ki hvaliči abstraktno znanje, ni vzgojena tako, da bi objektivnost in tisto, kar postane drugo, spoštovala. Sicer pa se danes vzgojo prikazuje v obliki primerne dejanskosti in sploh ne kot dojemanja predmetne substance, ki skozi gibanje in postajanje doseže svojo objektivnost.

Piše: Jože Požar

19. 5. 2025

Strankarski interes je nujno izločiti iz političnega življenja in dati veljavo predmetni svobodi

Ubogi politik, ne spoštuje religije in obče volje duha ljudstva, hvali pa strankarski interes, ki da ga je nujno izpolniti. Strankarski interes je pomemben, kajti izključi občo voljo, izniči princip svobode in predmetni svet. Strankarski interes uveljavlja subjektivno nastrojenost, obče volje ne spoštuje, veljavo pa dobijo hotenje, nagnjenje in korist. To nam odkrije, da politik uresničuje strankarski interes s smotrom, da uveljavi strankarsko naravnanost. Stranka torej obče volje ne uveljavlja, kajti zanima jo abstraktna stvar, ki je njen interes. Potemtakem strankarska aktivnost hvali interes stranke in je dejavna proti obči volji. Zakaj tisto, kar favorizira, ni predmetni svet, ampak njen subjektivni interes, ki se ga predstavlja brez vsebinskih določil. To je dejavnost politika, ko princip svobode ni upoštevan, ker se daje prednost interesu stranke in subjektivni usmerjenosti. Obča voljo duha torej ni upoštevana, zakaj pomembno je, da dobi veljavo interes, tj. subjektivna plat stranke.

O dejavnosti strank veliko posreduje strankarski ekstremizem, ki ni vezan na predmet in občo voljo. Ekstremizem proizvaja interes stranke tako, kot to kaže subjektivna nastrojenost, ki se ne ukvarja s predmetom, ampak samo z interesom stranke. In prav tega hvalijo abstrakcije politika in posebna volja, ki občo voljo izključi. Zato ni čudno, da se povzdiguje interese, ki niso interesi obče volje.
Politik ni dejaven s ciljem, da izpolni občo voljo, zato je nujno strankarske interese izključiti iz političnega življenja in dati prednost predmetni svobodi. O tem, da se obča volja ne upošteva, pripovedujejo strankarski interesi. Hvali se interes strank, bistvo obče volje pa se enostavno prezira, kajti pomembno je samo to, da je strankarski interes in njen ekstremizem uveljavljen.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«