Filozofija in razumevanje predmeta filozofije

Napredovanje v razumevanju predmeta filozofije

23 avgusta, 202018 marca, 2021 Jože Požar

Če se bo duh držal kategorij in tistega zunanjega razumevanja predmeta filozofije, zagotovo ne bo napredoval v razumevanju predmeta filozofije. Zakaj abstraktna filozofija, s katero duh izdeluje predstave o filozofiji, ki se nikjer ne začenja in ne konča, ni noben določen predmetni svet filozofije, ampak zunanja snov, ki ničesar ne doprinese k razumevanju predmeta filozofije. …

Filozofsko zrno

Piše: Jože Požar

12. 7. 2021

Pojavljanje bivšega komunista in samovolja javnega medija

Še vedno se povzdiguje pojavljanje bivšega predsednika CK ZKS na RTV Slovenija. Kaj bi lahko tako pomembnega sporočil ljudem bivši komunist, da ga javni medij kaže na ekranu? Sicer pa, zakaj sploh pojavljanje bivšega komunista na televiziji? Neverjetno, v tem sodobnem času javni medij ne najde nič bolj pomembnega od izrečenih misli bivšega komunista. Kaj pa če bi javni medij namesto misli bivšega komunista posredoval kakšno premišljanje o sodobni umetnosti?
Beda, ki jo demonstrira javni medij skozi govorico bivšega komunista, pripoveduje zlasti o tem, da ni sposoben stopiti v odnos s seboj. Namesto da prikazuje dejavnega in odločnega duha tega časa, kaže bivšega komunista. To pojavljanje vsem znanega komunista na televiziji je ošabnost javnega medija, ki pa ni zasebni medij, ampak javni medij, ki bi naj udejanjal postajanje duha sedanjega časa.

To, da se na ekranu javnega medija pojavlja bivši komunist, to pove, da RTV nagaja duhu ljudstva. Hočem reči, javni medij ne spoštuje duha ljudstva sedanjega časa, ki je izbral demokracijo za ustroj, s tem pa sprejel pravila, ki bi jih naj vsak duh upošteval. Še posebej to velja za duha javnega medija, ki je prepirljiv, lahkomiselni, domišljav in se drži vzvišeno nad lastim protislovjem.
Torej, ko bivši komunist dobi besedo na javni televiziji, je to izražen pojav samovolje, ki pove, da je javni medij dejaven predrzno. Zato sprašujem, ali je javni medij dejaven po pravilih. Namreč, pojavljanje bivšega komunista na ekranih javnega medija ni nič drugega kot udejanjena samovolja javnega medija. Ta noče stopiti v odnos s seboj in s pravili, ki jih določa duh ljudstva.

Piše: Jože Požar

1. 7. 2021

O svobodi in odsvojitvi

Če želite, da boste kdaj dejavni kot svoboden duh, morate najprej spoznati odsvojitev. Ta je namreč spremljevalec svobode, ki je substanca duha. Zato tisto, kar je v tem življenju nujno spoznati, je to, kakao si samega sebe duh odsvoji. O tem se danes ne govori, ker se odsvojitev in svobodo ne jemlje resno. Posledica tega pa je, da duh ni dejaven svobodno, ker nima pojma o tem, kako si sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Z odsvojitvijo se namreč začenja tudi svoboda, ki proizvaja gibanje predmetne substance, s katerim substanca doseže svoje postajanje in določenost. Toliko le, da veste, da je treba svoje vedenje postaviti kot predmet, da bi sploh lahko bili dejavni svobodno.

Dalje, tisti ki danes govoričijo o svobodi medijev in o svobodi novinarjev, o svobodi ničesar ne vedo. Zato ne verjemite izobražencem, ki hvaličijo sebe in grajajo druge, ob tem pa očitno kažejo, da ne vedo, kaj pomeni biti svoboden. To so ljudje, ki se sklicuje na svobodo in se obnašajo kot kak filozof, ki ne ve, kako si sebe odsvojiti. Zato naj tukaj poudarim naslednje: ni ga novinarja v Sloveniji, ki bi vedel, kaj se pravi biti dejaven svobodno. Novinar, ki danes govoriči o svobodi in svobodi medijev, nima pojma o svobodi, saj o svobodi ni sposoben posredovati niti enega stavka. Ta novinar je nesvoboden, nekakšen čvekač, ki se petelini z namenom, da pove kaj o sebi. Zakaj, on očitno kaže, da ni sposoben odsvojiti svojega sebstva, kaj šele da bi bil dejaven svobodno. Da pa bi bil enkrat dejaven svobodno, za kaj takega je treba spoznati princip svobode in še kaj, kar spada v nastajajoče vedenje.
Torej, slovenski novinar se naj neha peteliniti s svobodo in svobodo medijev, saj povsod kaže, da svobode ne dojema. Tisto, kar lahko pomaga, da bi bil nekoč dejaven svobodno, je spoznavanje samega sebe. Le tako bo našel pogoje in uvid v to, kaj se pravi biti dejaven svobodno.

Piše: Jože Požar

27. 6. 2020

Oni komunizem se kar naprej kaže kot kak zanesenjak, ki ne dojema tega časa

Da rdeči politik še danes izvaja gibanje oboževalca rdečega idealizma, s katerim je bil duh ljudstva vrsto let zatiran, gre pripisati dejavni rdeči vesti, ki se pojavlja, da izreče kako misel ali nasvet, ki ji leži na duši. In res, ker je rdeča vest mnoga leta oblikovala tudi RTV, se javni medij te navajenosti ne more znebiti. O tem beseduje RTV, ko izdihava, da je sedanji svet ena sama katastrofa.
Kaj hoče s tem reči javni medij? To, da je rdeče abstraktno zlo, ki se pojavlja kot rdeča vest in čista sebevednost, še vedno aktualno. In zato se zrenje rdeče blaženosti tudi objavlja: tam namreč rdeča vest izreka sebe kot prazno izpolnitev, s katero pa udejanja obliko individualne prepričanosti.

Ko torej rdeča vest izpelje kako gibanje, izpolni naravo rdečega idealizma, katerega navzočnost zgrabi čisti jaz, ki povzdigne rdečo vest na raven abstrakcije, da je vsem zaznavna. In je, kajti cilj čistega jaza je, da rdeča vest udejanji nekaj, kar bo vznemirilo duha tega časa. In to se dogaja, ko se pojavi rdeča vest in je neko njeno simbolno izražanje, ki pove samo to, da se ni sposobna odsvojiti. In tega ne zaznava niti RTV Slovenija, ki rdečo vest celo povzdiguje in uveljavlja v nekaterih oddajah, kjer predmet pogovora ni določen ali je nekaj, kar ni ne tič ne miš. Kar odkrije, da se oni rdeči idealizem še vedno uveljavlja, ker zanesenjaštvo na RTV Slovenija tako hoče. In to se tudi izvaja, ker vest javnega medija ne izvaja posredovanja sebe s seboj tako, kot to narekuje duh časa. Tega namreč tudi bivši politik ne spoštuje, saj to kaže s simbolnimi znamenji in odmetavanjem posameznih misli.
Torej, ker ta čas brez razloga vznemirja rdeča vest, ni čudno, da se pojavljajo nasprotja, ki jih podžiga tudi rdeča simbolika, ki se skozi izrekanje vesti razblinja v abstrakcije sebstva.

Piše: Jože Požar

24. 6. 2021

Ko predmet ne doseže postajanja

Kadar predmet posredujem in oblikujem v neko abstraktno predstavo, predmet ne doseže svoje resnične podobe, v kateri prehaja v drugo samega sebe. Predmet torej, ki nima lasnega življenja, ker njegova substanca ni dosegla postajanja, ni predmet. Zakaj, ko sem dejaven v imenu predmetne substance, predmet ne doseže proti postajanja. Zaradi tega resnična predmetna substanca ne zaživi iz svojega gibanja in drugo biti ne doseže. To nam pove, da se predmet lahko razgubi v abstraktne predstave, če ne doseže svojega postajanja, ki je njegova temeljna resničnost.

Če torej jaz predmetne substance ne odpravim na način postajanja, potem substanca ne doseže svoje razdvojitve in določenosti v postajanju. Se pravi, ko sem jaz dejaven tako, da predmetno substanco oblikujem z mojim vedenjem, potem pač substanca ne doseže oblike razdvojitve v načinu postajanja.
Še drugače, ko je duh dejaven tako, da predmetna substanca ne doseže svoje razdvojitve v postajanju, s katerim stopi v odnos s seboj, je dejaven pomanjkljivo. Zakaj to, da z vedenjem pridela le neko abstraktno podobo predmeta, to pove, da substanca ni dosegla svoje določenosti v osnovi, s tem pa tudi ne svoje dejanskosti. Duh torej, ki ni dejaven kot duh, ampak kot nekdo, ki se zadovolji z abstraktno predstavo, ne izpelje predmetne substance v njeno proti postajanje ali razdvojitev.
Končajmo, kadar vedenje nastopa v imenu predmetne substance, potem tudi predmetna substanca ne doseže svojega postajanja, s katerim sebe določi na sebi. To nam pove, da predmetne substance ne sme zastopati abstraktno vedenje, zakaj substanca ima svoje lastno življenje.

Piše: Jože Požar

21. 6. 2021

Izobraženec izdeluje zgodbo o svoji izobrazbi

O čem pripoveduje izobraženec, ko hvali in povzdiguje svojo izobrazbo? To je mogoče vidite in slišati na javni televiziji in radio. Tam v nekaterih oddajah prikazuje sebe kot misleca, ki pa ne zna misliti predmetnega sveta. Zategadelj pojasnjuje svoje brezduhovno sebstvo kot čisti jaz, ki pa drugo biti ne doseže, ker svoje odsvojitve in predmetnega bistva ne jemlje zares. Zato takrat, ko podarja mnenje in kakšne čiste zagotovosti sebstva, ni dejaven kot mislec, ki demonstrira svojo odsvojitev in postajanje. To nam odkriva, da ni dejaven kot duh, ki gibanje predmetne substance in njeno bistvo vzpostavi.

Izobraženec torej svojo nemoč izraža z odmetavanjem posameznih misli in pojasnjevanjem, s katerimi je baje mogoče izdelovati celo resničen svet. A na resničen svet se on pravzaprav še ne spozna, kajti ni se učil misliti predmetnega sveta, kaj šele da bi ga bil sposoben dojeti iz postajanja. In ravno to izrazito kaže povsod tam, kjer svojo izobrazbo interpretira in izpove, da tudi logične sovisnosti ne spoštuje, ker svojega sebstva ne postavi kot predmet. In vse to potihoma priznava tedaj, ko hvali svoje abstrakcije vedenja in izobrazbo. No, seveda pa to še ni vse, saj zna biti dejaven tudi tako, da kaže s prstom na druge, ki da so pomanjkljivo izobraženi, saj niso sposobni pridelati resničnega sveta.
Izobraženec kot da ne ve, da zgodbo o svoji izobrazbi izpoveduje s posredovanjem brezduhovnega sebstva. Ono je namreč tisto, ki mu omogoča pripovedovati zgodbo o izobrazbi. In to zgodbo podarja drugim, ker je prepričan, da se z golo izobrazbo in onim abstraktnim vedenjem da pridelati marsikateri resničen svet. Bomo videli, mogoče pa ga bo čas postavil na realna tla in bo svojo odsvojitev in odnos do samega sebe začel bolj resno jemati.

Piše: Jože Požar

8. 6. 2021

Od duha zapuščena zavest

Tako kot obstaja prazna razumska filozofija, tako obstaja prazno abstraktno govoričenje, ki ga danes z velikim žarom demonstrira na javni RTV dr. profesor, ki odmetava predstave o sebedrugačenju. Teh mu ne zmanjka, ker je to njegov resničen svet sebstva, po katerem je prepoznan kot poznavalec abstraktnega vedenja. To spretnost dr. profesor opazljivo kaže, pa čeprav se ni sposoben odsvojiti po pameti božji ali na predmeten način, s katerim dokažeš, da si dejaven v odnosu s seboj.
Sicer pa kot je mogoče videti, imamo veliko izobražencev, ki na javni RTV pojasnjujejo svoje poglede na dogodke. Baje javna RTV na ta način spodbuja novo miselnost, s katero je menda mogoče odkrivati celo dejanja komunizma, ki se pojavljajo občasno na javni RTV z namenom, da se izpolni od duha zapuščeno zavest. To je to neko očitno vračanje v čas rdečega idealizma, ki bi ga naj ta čas spet uresničeval, da bi človek spoznal njegove globine in pristni način sebedrugačenja.

Dejstvo namreč je, da se je nova miselnost začela pojavljati na javni RTV, in to zaradi tega, ker le na ta način človek spoznava zunanji svet ali tisto, kar izpelje kot drugo obliko sebedrugačenja. In prav ta zunanji svet odlično obvladuje dr. profesor, ki na javni RTV izdeluje predstave o sebedrugačenju. Ni kaj, sebedrugačenje se je na RTV prijelo, saj je nova miselnost prinesla na ekrane več bojevitega življenja. Zakaj oni nespremenljivi in dolgočasen svet baje drži v sebi ne-umno umnost, ki menda podžiga lahkomiselnost, ta pa prazno govoričenje.
Torej, da se od duha zapuščena zavest tako pogosto kaže na javni RTV, ima zasluge dr. profesor, ki poleg osebnega zanesenjaštva dviguje ugled javne RTV. Zakaj predstavno sebedrugačenje proizvaja čisti svet javne RTV, s tem pa tudi zunanje življenje njenega sebstva.
Naj poudarim, jaz sem za odpravo RTV prispevka.

Piše: Jože Požar

31. 5. 2021

Neomikan levičar ni dejaven kot duh

Kako lahkotno je izreči misel, ko ti gre samo za to, da predstaviš kak svoj interes. Ko nevezano besedičiš in veš, da ti ne gre za predmetni svet, ampak za predstavo o sebi. Poglejte, kaj vse odmeče levičar in videli boste, da njegov svet ni predmeten, ampak skupek osebnih stališč. To je tisto čisto posamezno sebstvo, ki napove, da je levičar dejaven brezpredmetno ali tako, da hvali sebe in obrekuje druge. To so osebna stališča, s katerimi največ pove o svoji lahkomiselnosti. Zakaj dejaven je brezpredmetno in čisto nevezano, ker ga ne zanima resničen svet. Ne zanima ga realen in dejanski svet, ampak samo osebni interes; ta pa je tisti, ki ga določi na sebi.

Da je levičar velikokrat čvekavo razpoložen, ima zasluge njegova subjektivna usmerjenost. Namreč to, da sebe ne jemlje kot duha, to je tisto, kar ga postavi na raven čvekača, ki odmetava svoje strasti in osebna prepričanja, s katerimi pravzaprav sestavlja resnično zgodbo o sebi. Ta pripoveduje, da ga predmetni svet ne privlači in da verjame v abstrakcije ali ničeve možnosti, ki jih razvija brez realnosti in s smotrom, da svojo osebnost povzdigne v neko zanimivo predstavo.
Neomikan levičar ne mara sprememb, ker ni vajen misliti svet razsodno, pa je zaradi tega dejaven na način navajenega obnašanja vedenja. Tako da ona želja po oblasti, ki jo izžareva skozi agresivno čvekanje, odkriva tudi to, da sebe kot duha ne dojema. To namreč, da prosto odmetava misli in da predmetne substance ne jemlje zares, pove, da svobode ne spoštuje.
Naglasimo, levičar razkošno demonstrira neomikanega izobraženca in njegovo osebno prepričanje. To pa pove, da ni dejaven kot duh, ampak kot nesrečna zavest.

Piše: Jože Požar

7. 5. 2021

Ko se obči interes izpridi, dobijo prednost konflikti, prepiri in obtoževanja

Da se danes o osebnih interesih toliko govori v medijih, pomeni, da hočejo manjše skupine ljudi ali posamezniki vplivati na družbene dogodke in spremembe. To kaže, da delajo na tem, da se obči interes izpridi in da dobijo prednost spori, nesoglasja in nesporazumi. In vse to odlično uveljavlja tudi RTV Slovenija v nekaterih oddajah, pa čeprav subjektivnih interesov naj ne bi javni medij poveličeval, ker posebni interesi niso tisti, ki zanimajo večino ljudi.

Zasebni interes namreč ni obči interes, ki ga varuje duh ljudstva. Zato se naj ne bi posebne interese favoriziralo na RTV Slovenija in v državnem zboru. Treba je jasno povedati, da zasebni interes nima prednosti pred občim interesom. Stvar duha torej je, da zagovarja obči interes in da obči ideji prizna razloček v njenem občem načinu. Obča ideja je namreč osnova, skozi katero substanca doseže njeno proti postajanje ali sebi enakost. Na ta način doseže obča ideja svojo dejanskost ali čisti dojem. Zakaj samo na način proti postajanja ali sebi enakosti lahko duh stopi v odnos s seboj in tako s predmetno substanco.
Naj spomnim, tisti subjektivni interesi, ki jih danes uveljavlja levičar v parlamentu in na RTV Slovenija, niso interesi duha ljudstva. Zato je nujno osebne interese ali subjektivno prepričanje dati na stran, kajti to je početje, ki ne gre v prid večini ljudi. Tisto namreč, kar je subjektivno izraženo, to je posebni interes ali izražena strast, ki jo danes jasno demonstrira levičarska lahkomiselnost, ki ni dejavna v interesu predmetne substance.

Piše: Jože Požar

28. 7. 2021

Izobraženec je v navzkrižju z duhom

Izobraženec povzdiguje osebne interese, duha pa ne. Zdi se, kot da ga duh ne prevzame, in to verjetno zato, ker sebe in duha ne dojema. Duh je sicer pojem, vendar za izobraženca skrivnosten. To pa zato, ker izobraževalni sistem o duhu ne govori, kajti to ni pojem, ki bi ga bilo vredno spoznavati. O tem veliko pove srednješolska filozofija, ki ne zmore biti predmet, ker se izobraženec boji duha kot hudič križa. Zato srednješolska filozofija ni tista, ki bi lahko imela za predmet duha v njegovi pojavnosti. Tako bi se namreč mladi duh osvobodil verig abstraktnega vedenja, ki duha drži pri tleh. Zaradi tega namreč duh ne dojema filozofije, kajti za to skrbi šolski sistem, ki sedanjega časa ne razume.

Priznajmo, človek danes v svojem pojavljanju ni nič drugega kot abstraktno vedenje. To, da je človek duh in mislec, ki je sposoben misliti samega sebe, v to izobraženec ne verjame. On meni, da človek še ni zrel za to, da bi sebe kot duha spoznaval skozi pojavni svet. O tem namreč govori šolski sistem, ki duha ignorira in njegovih vsebin ne vključi v izobraževalni sistem. Še več, šolski sistem ne najde niti vzpodbudne besede za duha, kaj šele da bi ga povzdignil v svet. To jasno kaže, da je izobraženec, ki vzpostavlja šolski sistem, slabo izobražen, saj ga duh v njegovi pojavnosti ne zanima.
Če izobraženec spoznavanje duha ne bo dojel kot nujnost časa, se svet ne bo spreminjal, ampak bo hvaljen kot nespremenljiv. Tako bo lahko izobraženec še naprej gospodaril z abstraktnim vedenjem in hvalil samega sebe. To je namreč tisto gospodarjenje, ki se omejuje samo na interese, duh pa se v življenju interesov ne pojavlja, ker ga zanima svoboda, ki je vezana na substanco.

Piše: Jože Požar

26. 7. 2021

Ali filozofa ne zanima predmet filozofije?

Zakaj je nujno spoznavati predmet filozofije? Zato, ker ne more biti predmet filozofije določen kot količina abstraktnega vedenja. Zaradi tega je nujno predmet filozofije na novo določiti, da bi duh spoznaval resničen predmet filozofije. Brez tega spoznanja bo filozofija še naprej zgolj abstraktno vedenje ali zbir posameznih kategorij. Hočem reči, kar je abstraktno vedenje ali posamezna vsebina filozofije, to ni predmet filozofije, kajti abstraktno vedenje ne more zastopati predmeta filozofije, ki je določeni pojem.

Danes se filozofijo dojema kot nekaj, kar ni njen predmet, ampak skupek različnih vsebin abstraktnega vedenja, ki da lahko izrazijo predmet filozofije. To pa ni dobro, kajti abstraktno vedenje ni predmet filozofije. In ne samo to, predmet filozofije je najprej osnova ali postajanje predmetne substance. To pove, da je koristno predmet filozofije določili, če se želi, da bo filozofija na sebi kaj več od abstraktnega vedenja. Namreč to, da mladi duh ne ceni abstraktne filozofije in da ga ne privlači, to pove, da je treba predmet filozofije natančno določiti. Zakaj abstraktno vedenje ni sposobno predmeta filozofije razodeti.
Filozofija, ki govori o tem, kaj je kak filozof zapisal ali izrekel, se ne ukvarja s predmetom filozofije, ampak z pojavnim svetom, ki ga je mogoče širiti in dopolnjevati. Filozofski duh se mora otresti pojavnega sveta in začeti delati na predmetni substanci. Zakaj cilj duha mora biti določen kot predmet, da bi duh spoznaval resničen predmet filozofije.

Piše: Jože Požar

22. 7. 2021

Izobraženec in abstraktne spekulacije

Kaj je danes produkt izobraženca, o tem se ne govori, vendar vsakdo ve, da je to abstraktna spekulacija, ki jo on povsod povzdiguje. Tisto namreč, kar daje drugim, to so njegove spekulacije, ki jih izpričuje kot neizpolnjene abstrakcije. Pri tem ne gre prezreti njegov čisti jaz, ki nikoli ne miruje. Izobraženec namreč izpolni sebe vedno tako, da razgrinja svoj jaz, ki kaj zatrdi ali pa kakšno neposrednost odpravi na način spekulacije, ki njegov svet okrasi.

To, da izobraženec hvali vedenje in abstraktno spekulacijo, ki jo lahko prilepi na kako neposrednost, to veliko pove o tem, kako si je v odnosu do sveta. Namreč izobraženec je mojster za predpostavljanje in zunanji svet, ki ljudi privlači. Ljudi namreč ne zanima notranji svet, ampak le tisto zunanje predstavno, s katerim postane svet dosti bolj privlačen. Ljudje ne marajo neposredne resničnosti, ampak predstavo o tistem, kar jih zanima. To pa je govorica izobraženca, ki povzdiguje abstraktno spekulacijo in je zato bleščeč zgled drugim. Zakaj abstraktna spekulacija služi le temu, da povzdigne izobraženca v čisti abstraktni svet. Ta svet pa ni stvarni svet, ki bi prehajal v drugo samega sebe in dosegel postajanje ali določenost, ampak je čisti svet, ki je nastal s pomočjo abstraktne spekulacije.
Torej, abstraktna spekulacija izobraženca še ni noben resničen svet, ampak njegov lasten svet, ki je nekakšen potencialen svet, s katerim on sebe povzdigne v nebesa. Tako da tisto, kar odseva spekulacija, to je le predstava subjekta ali predstavljeni subjekt.

Piše: Jože Požar

19. 7. 2021

Vladavina svobode

EU bi naj uresničila princip svobode, ne pa vladavino prava. Svoboda je tista, ki jo je treba razvijati in inštalirati v življenje prava. In to je princip svobode, ki razrešuje to, kar danes ni sposoben izpolniti abstraktni razum. Ta namreč ni dejaven na način principa svobode, ampak kot abstraktni razum, ki presega svojo mejo in se obnaša pogosto kot um. A njegova umnost ni nobena umnost, ampak posamični interes, ki svobode ne spoštuje.

Da se o principu svobode danes ne beseduje, o tem govori pravniški duh, ki ga princip svobode ne privlači, ker ima rajši pravniško logiko, ki pa ne deluje dobro. Kaj pa če je princip svobode edini princip, ki zagotavlja, da bo pravniški duh dejaven bolje? Če bo dejaven na način principa svobode in ne tako, kot narekuje pravniška logika, bo to napredek.
Pojem vladavina prava ni tisti, ki lahko vzpostavi pravo tako, da bo princip svobode razreševal eksistenco v njeni osnovi. Zato je potrebno upoštevati osvoboditev duha, ki ustvarja in vzpostavi resnični svet skozi princip svobode. To je namreč način, ki vzpostavi obstoj eksistence določene v osnovi, v kateri eksistenca sebi nasprotuje in sebe razrešuje. Zato menim, da je vladavina svobode pojem, ki bi ga naj uveljavila EU.
Duh, ki danes hvali vladavino prava, se ne zaveda, da je princip svobode najvišji princip prava. Pa je vsako odstopanje od principa svobode nekakšno izstopanje iz sveta svobode. Zato bi bilo dobro, da se namesto vladavine prava uveljavi vladavino svobode.

Piše: Jože Požar

14. 7. 2021

Kdaj je novinar dejaven svobodno

Novinar je dejaven svobodno, ko njegov predmet ni nič drugega kot gibanje predmetne substance. Da bi torej bil dejaven svobodno, mora svoje vedenje odpraviti in ga postaviti kot predmet. E, to je pogoj, da bi lahko bil dejaven v interesu predmetne substance. Vse, kar ni gibanje predmetne substance, je gibanje abstraktnega vedenja ali izražena samovolja; ta proizvaja neresničen svet ali lahkomiselni svet. Torej, novinar si mora svoje vedenje odsvojiti in ga postaviti kot predmet, če želi biti dejaven kot svoboden duh.

Dalje, ko novinar sestavlja kako prikazen svojega vedenja, ki mu ne nastaja z gibanjem predmetne substance, je dejaven nesvobodno. Zakaj tisti nastajajoči svet ni vezan na noben temelj ali osnovo. To želi reči, da substanca ne doseže gibanja, s katerim bi njena realnost dosegla svojo dejanskost v njenem proti postajanju. Spotoma, svet ni nekaj enostavnega!
Dalje, preverite, ali je vaš predmet zaživel v posredovanju predmetne substance s seboj. Če to ni, potem niste bili dejavni svobodno. Zakaj vaša svoboda ni izražena kot substanca duha. Kajti substanca, ki ni posredovana s seboj, je zgolj abstrakcija sebstva ali izraženi čisti jaz. Hočem reči, predmetna substanca mora doseči postajanje, ki je njena določenost.
Naglasimo, novinar naj svoje vedenje postaviti kot predmet, kar je osnova iz katere izhaja. Zakaj svet v svoji osnovi je Eno, kar je postajanje predmetne substance v njeni določenosti. Toliko le, da se ne bi varali z abstraktno svobodo, ki ni nobena svoboda.

Piše: Jože Požar

9. 7. 2021

Novinar in nespremenljivi svet

Ali bo novinar začel spoznavati samega sebe? Kdo to ve, on ima svoje interese. Zakaj njega zanima zunanjim svet in abstrakcije vedenja. Notranji svet ga ne privlači. To kaže, da se z odsvojitvijo sebestva ne misli ukvarjati. Enako bi lahko rekli za dr. Čista Sebevednost, ki se danes kaže na televiziji kot človek, ki je poln učenosti. Staro znanje ga je začelo ubijati, zato nima časa za posredovanje samega sebe s seboj. Pa ni čudno, da se preganja z lastnimi interesi in premagovanjem starega znanja, ki ga je začelo tlačiti, saj nespremenljivi svet lahko človeka pokonča.

Najburnejše primere neproduktivnega duha danes kaže RTV Slovenija, posebej v političnih oddajah, kjer običajno nastopa levičarski osebek, ki ni sposoben biti dejaven kot duh, a se izraža na javni televiziji, ker ima podobne interese kot novinar javnega medija. Ta pravzaprav pripoveduje zgodbe o nemoči duha, ker ga duh ne zanima. In to menda zato, ker javni medij zanimajo samo določeni interesi in sploh ne obči. Zakaj osebni interes najdeš v sebi in ga lahko takoj uveljaviš.
Zelo resno vprašanje je, kako aktivirati duha na RTV Slovenija, ki ga javni medij podcenjuje. Moj predlog bi bil, da se dodatno izobrazi novinarja, ki trmasto hvaliči nespremenljivi svet in osebni interes, s katerim povzdiguje svoje poglede. Edukacija bo novinarja povzdignilo v stvarni svet, duh pa bo mogoče dobil besedo. Se pravi, novinar se ne bo več prilagajal svetu, ampak ga bo ustvarjal. To pa še ni vse, na ta način bo dojel, kaj se pravi biti dejaven kot duh na javni RTV. S tem bo doseženo tudi to, da bo novinar začel svet dojemati iz postajanja, v katerem realnost doseže svojo dejanskost.

Piše: Jože Požar

3. 7. 2021

Javni medij RTV Slovenija in brezduhovni svet

Svet ni zgolj abstrakcija sebstva, ampak postajanje in prehajanje v drugo samega sebe. To pove, da novinar javnega medija naj ne bi sveta dojemal kot igro vedenja in abstraktnih predstav. Taisto želi reči, da novinar vsebin javnega medija ne sme jemati površno, ampak tako, da svet na sebi izpelje v njegovo sebi enakost. To le toliko, da spomnim, da svet ni samo abstrakcija, ki jo novinar najde v sebi, ampak realnost in njegova dejanskost.

Ko se svet pojavlja v abstraktnih predstavah, to pomeni, da duh ni dejaven v interesu gibanja vsebine in njene sebi enakosti. Kar stremi reči, da svet, ki se pojavlja v obliki neizpolnjene abstrakcije, ne doseže svoje izpolnitve in tako tudi ne svoje resničnosti. Se pravi, ko javni medij RTV Slovenija na primer v politični oddaji, kjer gre za določeno vsebino, odseva svet kot abstrakcijo mišljenih predstav, ni dejaven v interesu duha. Zakaj kadar medij daje prednost brezduhovni vsebini, ki ne stopi v odnos s seboj, je to pokazatelj, da je dejaven prazno in sploh ne v interesu gibanja predmetne vsebine. To zatrdi, da javni medij ni dejaven v interesu duha, kadar favorizira površno dejavnost novinarja ali kakega gosta, ki odmetava abstrakcije vedenja, kar je le neko početje zavesti v sebi.
Čista sebevednost je osnova iz katere novinar izpelje svoj svet, kar pa še ni predmetni svet, ampak svet, ki ga je našel v sebi. Tega pa je treba posredovati, sicer ostane nespremenljiv. To odkriva, da je lahko novinar javnega medija dejaven površno in celo v svojem interesu. In prav to očitnost danes odseva javni medij RTV Slovenija skozi nekatere oddaje, ki namesto vsebin povzdigujejo brezduhovno sebstvo novinarja.

Piše: Jože Požar

24. 6. 2021

Duh po svojem dojemu in izpolnitvi

Cilj duha je bil, da je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi. To je bil duh, ki je imel za smoter svoje sebstvo, po katerem je oblikoval čisti dojem. Da pa bi dosegel čisti dojem, je moral svoje sebstvo odpraviti in ga postaviti kot predmet. Zakaj tisto, kar je le neko ravnanje osebe, to še ni nič duhu primernega. Duh je duh, kolikor je v svoji resnici substanca in vsebinska izpolnitev. To razodeva smoter duha, ki je bil izpolnjen na način svobode.

Osamosvojitev Slovenije je torej dejanje, ki ga je uresničil duh. Zakaj tista subjektivna drža, ki je le vednost kot jaz, ni čista vednost, ki bi bila sposobna premagati nasprotje zavesti; ta drža je ujeta v pojavnost. Se pravi, edino ločevanje predmeta od gotovosti samega sebe, je postajanje, ki udejanji duha. To je čisti dojem izpolnjen z duhom. Zakaj realnost je treba jemati kot dejanskost, tj. kot popolnost. Šele v popolnosti, ki je proti postajanje realnosti, duh doseže svojo dejanskost. To pa je sebi enakost, ko sta vedenje in predmet vedenja isto. Na ta način je doseženo sebe vedoče sebstvo kot tisto, ki je skozi čisti dojem izpolnjeno z duhom. Potemtakem, samega sebe vedoči duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi. Le tako je duh absolutni razloček od sebe, ki je razvejana občost kot objektivnost.
Osamosvojitev Slovenije je torej izpeljal duh, ki je čez lastno odsvojitev povzdignil svoje sebstvo, da bi bival kot duh. Zakaj na ta način je realiziral svojo zavest o sebi; kajti duh biva kot duh, kolikor je objektiven. In tako imamo državo Slovenijo, ki je oduševljena z duhom ljudstva ali z religijo. V njej se duh pojavlja kot sebe vedoča svoboda.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«