Filozofija ni čustvena navdušenost do čistega vedenja

Ko je filozofija abstraktno vedenje

27 septembra, 20205 junija, 2021 Jože Požar

Zopet sem prisluhnil filozofu na radio, ki ni vedel, kaj je predmet filozofije. Govoril je o svoji dejavnosti, o delih, ki jih je prebral, predmetu filozofije pa ni poklonil niti enega stavka. O predmetu filozofije in gibanju predmetne substance torej ni govoril, je pa govoril o nedejanskem vedenju, ki ga je možno širiti neomejeno.

Filozofsko zrno

Piše: Jože Požar

24. 5. 2025

Ker znanja ne osvobodi od abstrakcije

Izobraženec ni dejaven svobodno. To pomeni, da znanje kot tako odrine od sebe v neko abstraktno obliko, kar je neposrednost, ki pa ni predmet, ki preide v drugo samega sebe, ampak abstraktno znanje, ki ni doseglo svoje dejanskosti. Potemtakem izobraženec ni vrhunsko izobražen, saj znanja ne osvobodi od abstrakcije. To pove, da sebe nadaljuje tako, da odmeče znanje v neko obliko.
Občuduje abstraktno čisto vednost, kar odkrije, da ga predmetna substanca in njeno gibanje ne prevzame. Zadovoljen je s tem, kar odmeče in je abstraktna oblika znanja, ki ni dosegla postajanja in svoje dejanskosti, s tem pa tudi ne določenosti v osnovi. Sicer pa izobraženec določenost povsod prezira, zato njegovo znanje ni predmetno. Potemtakem tisto, kar pridela kot primerno obliko znanja, ne preide v drugo ali v logično sovisnost substance, ki znanje osvobodi od abstrakcije.

Če torej izobraženec znanja ne osvobodi od abstrakcije, potem to pomeni, da ni dejaven predmetno, ampak prosto ali tako, kot zapoveduje čisti jaz. Ta aktivira subjektivnost, ki da znanju neko primerno obliko, ki pa je abstrakcija nečesa, kar ni določeno v osnovi. To pomeni, da izobraženec ni dejaven s smotrom, da svoje znanje osvobodi od abstrakcije in ga vzpostavi kot predmet. Rečeno drugače, zavest ni dejavna v načinu postajanja, v katerem substanca doseže svoje proti postajanje. Zakaj to je način, ko notrina doseže svoje sebi enakost, kar je zrenje notrine v notrino. Izobraženec torej znanja ne osvobodi od abstrakcije, zato ne pridela nič resničnega, njegov svet pa je samo primerna oblika znanja ali nepredmeten svet. Bolje bi bilo, da se postavi na realna tla in spozna, na kakšen način je mogoče znanje osvoboditi od abstrakcije.

Piše: Jože Požar

20. 5. 2025

Strankarski interes hvali tisto ne dejansko

Kadar izobražen politik ne upošteva realnosti in njej pripadajoče dejanskosti, je dejaven nesvobodno in po nareku abstraktnega razuma. Zakaj kadar predmetna realnost ni upoštevana, je predmet nekaj ne dejanskega ali kaki fiksirani mrtvi stavki, neposrednost, ki ni dosegla svoje dejanskosti. Tisto ne dejansko ne pride do razločkov bistva, ne do proti postajanja substance in je nekaj abstraktnega. Veljavnost dobijo abstrakcije razuma, ki zgolj eksistirajo in niso nič umnega. Politik uveljavlja nekaj nedoločnega, ki je brez bistva. To je početje individuuma, ko stvar ni izpeljana v postajanje, ker uživa samega sebe in ne ustvari gibanja predmetne substance, kajti daje veljavnost abstrakcijam razuma. Njih zunanje poveže med seboj, kar odkrije, da ni dejaven s ciljem, da pridela dejanski svet.

Tudi interes stranke povzdiguje ne dejanskost s smotrom, da se predmet razprave prezre. To pove, da strankarski interes ne proizvaja svobode, tj. predmetne substance ne razvije v njeno določenost, ki je njena osnova. Še več, strankarski interes hvali in povzdiguje politika in njegov abstraktni razum, katerega zasleduje čisti jaz. Čisti jaz nastopa tedaj, ko gre samo za interes stranke. Skratka, strankarski interes danes uveljavlja čisti jaz s smotrom, da se izključi iz razprave predmet in njegovo bistvo.
Zanimivo je, da interes hvali izobražen politik, ki bi naj spoštoval predmet v njegovi določenosti. Obnaša se, kot da se predmetni svet njega ne dotika. In to neomikano nadarjenost kaže kot komično subjektivnost, ki predmet prezira. Skratka, izobražen politik je dejaven tako, kot da strankarski interes lahko zastopa predmet. In to danes izžareva, kajti strankarska prikazen, ki je njegov produkt, ne nastane iz gibanja predmetne substance, ampak iz gibanja strankarskega interesa.

Piše: Jože Požar

16. 5. 2025

Možnost je brezmejna raznolikost

Tisto govorjenje, to je možno, je prazno govoričenje, ki ga danes na veliko hvali neomikan politik. Sveta ne dojema iz določenosti, ampak tako, kot mu ga kaže abstraktni razum. Ta namreč sebe premaga tako, da najde možnost, ki jo sprevrže v nasprotje ali razločke. Možnost oblikuje v neko predstavo, ki je možnost za nekaj drugega. In tako ni nenavadno, da iz ene možnosti naredi neko drugo možnost, kar je neko navajeno obnašanje politika, ki hvali pojavni svet.
To, da je danes možen svet pretirano hvaljen, za to ima zasluge čisti jaz, ki slavi svojo domišljijo čez možen svet, kajti njegov smoter je, da sebe uveljavi. Ne zanima ga dejanskost, ampak samo mogoč svet. Možen svet ima povsod veljavnost, zakaj bi se potem politik ukvarjal s posredovanjem in postajanjem predmetne substance; to enostavno preskoči in sebe nadaljuje kot čisti jaz, ki je postal mojster za možne svetove, ki ne vsebujejo nobenega bistva in se prosto nadaljujejo.

O možnem svetu govori politik vsakič, ko se oklepa nečesa, kar je nekaj nedoločnega. Zato realnost, ki bi naj dosegla svojo dejanskost, enostavno prezre. Njegov smoter je samo v tem, da uveljavi čisti jaz, ki izdeluje možen svet ali tisto, kar gre čez in je abstrakcija, ki ne obvezuje. Pomembno je, da samega sebe povzdigne in ohrabruje. Svet politika ni stvaren, ampak vedno predstava nečesa, kar ne vsebuje realnosti in njej pripadajoče dejanskosti. Hvali samo abstrakcijo, kajti ta je brez bistva in ni vezana na nobeno osnovo ali temelj. Zato neomikan politik slavi čisto početje zavesti in čisti jaz, prav tako tisto, kar je neki njegov interes. Skratka, svet politika je možnost, kajti ta je prosta določenosti in se nadaljuje v nekaj drugega ali novo možnost, ki izrazi njegovo izpolnitev.

Piše: Jože Požar

13. 5. 2025

Dati si zavest enotnosti z občim duhom

Religijo je nujno motriti tako, da prehaja v ustroj, tj. v demokracijo. Duh torej mora realizirati zavest o sebi, mora si biti predmeten. Duh je, kolikor si je objektiven, potemtakem je razmerje do svojega predmeta, saj si prek posredovanja in objektivnosti daje svojo dejanskost. Religija se torej mora udejanjiti skozi svet, da bi se duh zavedal samega sebe. V religiji gre namreč za to, koliko je v njej dejansko vsebovan duh. Če to ni, če ni zajet v svoji globini, tedaj je tisto ne-umno prepuščeno samovolji in se obnaša nesvobodno.

Ko država nima za svoj princip absolutni dojem duha, njen svet ni oblikovan po dojemu. Za princip ima subjektivno voljo in samovoljo. Subjektivna volja je namreč tista, ki bi se naj odpovedala posebnosti. Zato mora princip države biti motren kot na sebi in za sebe veljaven. Zato pravimo, kakršna je religija, takšna je država in tako tudi ustroj. In zato ima država z religijo isti skupni princip. Zakaj država je izšla iz določene religije, politično življenje pa ima zato, ker ima religijo.
V principu duha, ki pozna svojo bit in ima v dejanskosti svoje osvoboditve svojo stvarnost, obstoji nujnost, da se državna moč in religija poklapajo. Zakaj tako je obča volja kot dejansko samozavedanje stopnjevana dejanskost. Zakaj ustroj, tj. demokracija, tvori eno substanco, enega duha z njeno religijo. Pa je tista subjektivna nastrojenost, ki se jo danes kaže kot samovoljna stališča, neka subjektivna drža, ki favorizira čisti jaz. Subjektivna plat je masa hotenj in interesov, ki se jim daje prednost, kadar duh zapade v čutno neskončnost. Kaj je duh? Je ena individualnost, ki je predstavljena in čaščena v religiji in v smislu spoznanja dojeta v filozofiji, kot slika pa je predočena v umetnosti.

Piše: Jože Požar

7. 5. 2025

Neposredno dajanje zakonov je oblastni prekršek, saj samovoljo dela za zakon

Da se je »urejanje« pravice do dodatka k pokojnini izteklo v pogoje in izjemne dosežke, ima zasluge levičarski ekstremizem. Ta ne priznava določitev predmeta zakona, ki vsebuje vse, kar spada k predmetu po njegovi bistvenosti. Levičarska pretiranost izmišlja dodatek k pokojnini, in sicer kot nekaj, kar je in zgolj je. Skrajnež ne stopi v razmerje s predmetom, ki doseže objektivnost. Njegov predmet je samovoljna vsebina, ki določila predmeta prezira. Zategadelj zakon ne izrazi svobodne volje v dejanskosti, zakaj ekstremist v zakonu uveljavlja samovoljo.

Slab zakon obtiči v neposrednosti in zato nima nobene dejanskosti. Potemtakem ni zakon, temveč zapoved, tej pa pripada nepredmetna vsebina, ki ni nič drugega kot abstraktni izmislek. To namreč, da ima zakon neko nedoločno vsebino, ki nima predmetnega pomena, to je gnanje zavesti, ki se žene naokrog s prazno vsebino, ki naj velja. To pa ni predmet s pomenom, da tisto dejansko velja na sebi in za sebe, kar je določenost predmeta. Predmet namreč velja za resnično tedaj, ko združuje vsebino samozavedanja v proti postajanju, ki jo izrekajo določila predmeta.
Urejanje pravice do dodatka k pokojnini ni predmet, ampak izražena samovolja. Ta izmišlja predmet zakona brez izpolnitve dejanske vsebine. Vzajemno učinkovanje skrajneža s seboj daje vsebino prežeto od individualnosti, kar je goljufija. Ta izpelje neposredne gotovosti, katerim nasproti bivajo druge gotovosti. Subjektivna plat, gon, strast, partikularni interes, to so danes orodja, s katerimi levičarski ekstremizem izžareva samovoljna stališča. Naglasimo, levičarski ekstremizem dela samovoljo za zakon, kar je čista oblika zakona, ki nima nobene dejanskosti.

Piše: Jože Požar

3. 5. 2025

Svoboda je sebi predmetna

Tisti, ki svobodo dojemajo čez subjektivno izraženo misel, ne uresničijo svobode. Liberalna miselnost je tak primer, saj svobodo prakticira kot izraženo misel. Zakaj predmetne substance ne razvije v postajanje, ampak izreka subjektivno nastrojenost. Duh, ki ne pridela svobodnega dojema samega sebe, ampak samo svobodo v misli, je brez izpolnitve in je le abstraktna ali neživa svoboda. Rečeno drugače, svoboda ki ima za princip subjektivno voljo in samovoljo, ni vedenje o sebi. Zakaj duh ne pridela svobodnega razvoja občih momentov ali proti postajanja, ki je svet substance.

Povejmo, liberalna miselnost ni nič drugega kot nedosledna svobodomiselnost. Zato je tisto, kar podarja samo abstrakcija čistega jaza, zakaj je čista gotovost, ki je bit kot neposrednost ali je čista bit sploh. Tu naj omenim še naslednje: predmet kakršen je brez mišljenja in pojma je samo predstava ali pojavni svet, ki ne doseže nobenega postajanja predmetne substance.
Če kdo, potem je politik tisti, ki se danes obnaša nesvobodno in sploh ne s ciljem, da je dejaven svobodno. Tisto, kar od sebe odrine, so posamezne misli, ki jih pomeša z nekim drugim pojavnim svetom ali s kakim prepričanjem. To je le izražen interes, ki mu daje prednost, ker ga substanca in njeno bistvo ne zanima. Zaradi tega je njegov svet zgolj pojavni ali nekaj abstraktnega. Za pomembno jemlje samo to, da sebe nekako izrazi in da uveljavi svojo miselnost. To pove, da svoboda ni njegov smoter. Ne doume svobode, še manj pa predmetno svobodo. Politik najbrž ni vzgojen s ciljem, da dojame svobodo iz gibanja predmetne substance. Zato še enkrat ponovimo Heglovo misel, ki pravi: »duh je to, da sebe dela predmetnega in pojmi sebe«.

Piše: Jože Požar

28. 4. 2025

Ko duh pade na raven abstraktnega znanja

Izobrazba ne zahteva, da se duh preda življenju predmeta in gibanju substance. Zato je dejaven na ravni abstraktnega znanja ali početja zavesti, ki se drži stran od dojema. Zakaj na ta način brani kontinuiteto svojega znanja in tisto, kar sestavi svojim znanjem. Tako je dejaven brez principa in sploh ne v interesu predmeta. Lahko bi rekli, ko je delaven na ravni abstraktnega znanja, ni dejaven predmetno in sploh ne v načinu postajanja predmetnega bistva. In to danes demonstrira, ko je aktiven nenazorno ali megleno, čisto teoretično ali tako, da čisla abstraktno znanje.

Življenje predmeta in gibanje substance ni tisto, kar bi danes hvalil izobražen duh. Zakaj njegov abstraktni svet ni predmeten, kajti zanima ga samo abstraktno znanje in tisto, kar z njim formira kot izobražen duh. Potemtakem ne pridela objektivnosti ali vsebine, ki bi stopila v odnos s seboj. Obstane v neposrednosti, ki jo sicer širi v nasprotje, kjer eksistira kot oblika pojavnega sveta. Potemtakem svobode svojega znanja ne izpolni, zato tudi neposrednost ne doseže proti postajanja, v katerem zaživita v odnosu realnost in dejanskost. Razen tega odseva, da se kot izobražen duh zna predstaviti tudi tako, da svet formira primerno dejanskosti; tako hvali razumsko mišljenje.
Ko je dejaven na ravni abstraktnega znanja, ne doseže umnega postajanja, kajti uveljavlja čisti jaz, s katerim ohranja subjektivno držo, s tem pa realnost in njej pripadajočo dejanskost izključi. Zakaj abstraktno znanje mu pravi, naj bo dejaven misleče in sploh ne dojemajoče. Veljavo ima povsod znanje kot tako, včasih tudi komična subjektivnost, ki favorizira znanje. Pri tem pa je zaznati tudi to, da z znanjem pridela tudi kako goljufijo ali možem svet, ki je danes zelo priljubljen.

Piše: Jože Požar

24. 4. 2025

Kaj je mogoče danes prepoznati

Danes se hvali izobrazbo in abstraktno znanje, ki je formalno. In to ni nenavadno, saj predmetni svet ni zanimiv. Zaradi tega se predmetnega sveta ne jemlje tako resno kot abstraktno znanje. Potemtakem je nespametno hvaliti predmetni svet, gibanje substance in njeno postajanje, zakaj abstraktno znanje je tisto, ki ima veljavo in moč. O tem pripoveduje igra abstrakcij, s katero je mogoče pridelati veliko sveta in prav tako posebnost, ki jo mimogrede podari izobrazba. To nakazuje, da predmetni svet še dolgo ne bo slavljen, saj ga le nekateri cenijo, kaj šele da bi ga kak duh slavil.

Neverjetno koliko hvale je danes izrečeno s smotrom, da se povzdigne izobrazbo in tisto, kar je oblika abstraktnega znanja. Danes ni mogoče zaznati, da bi bil hvaljen umni svet in mišljenje, ki izdela dojem in posreduje predmetno substanco v njenem proti postajanju. In ni ga duha, ki bi kako besedo izrekel o gibanju substance in posredovanju. Zakaj tako, stvar duha je, da stopi v razmerje s seboj v načinu proti postajanja predmetne substance. To je osnova, v kateri prvo preide v drugo ali sebi enakost.
Danes pade v oči zlasti to, da predmetne substance in njenega gibanja nihče ne hvali. Tako je pokazano, da ne obstaja interes za to, da bi poleg abstraktnega znanja bil zanimiv tudi predmetni svet in njegovo postajanje. Zakaj abstraktno znanje nima vrednosti predmetnega sveta, pa bi bilo dobro, da se ustvari možnost tudi za to, da dobi gibanje in postajanje predmetne substance veljavo. To bo duha zagotovo razveselilo, kajti tako bo tudi mišljenje dobilo neko veljavnost. Zaenkrat ne kaže, da bi predmetni svet imel toliko privržencev, kot ga ima abstraktno znanje. Izražena misel o predmetnem svetu enostavno ni zanimiva, saj pozitivno ne vplivala na mislečega duha.

Piše: Jože Požar

22. 5. 2025

Vzgoja in njena izpolnitev

Kaj filozof Hegel zapiše o vzgoji? »Vsa vzgoja meri na to, da individuum ne bi ostal nekaj subjektivnega, temveč bi v državi postal objektiven.« In kaj danes sporoča izobražen duh, to, da objektivnost prezira in favorizira svojo subjektivno izpolnitev, ki jo napihuje čisti jaz. Do objektivnosti se obnaša kot da ta pojen ne obstaja, zakaj zanima ga tisto subjektivno in sploh ne objektivni svet. Najbrž je bil vzgojen k tistemu, kar naj bo in ne obstaja, in ne k temu, kar je. Z abstraktno vzgojo ni spoznal pojma objektivnost, ampak pojavno obliko nečesa, kar ni doseglo določenosti v osnovi. Zakaj ona abstraktna vzgoja mu je demonstrirala samo svet kot igro abstrakcij.

Tisto, kar danes pridela izobražen duh, je abstrakcija čistega jaza, ki ni noben predmet. To pa je početje zavesti, ki išče in najde le nekaj, kar je možnost za nekaj drugega. In to bi naj bila nekakšna svoboda v misli, ki pa ne doseže izpolnitve, ker znanje povsod zastopa predmet. Znanje ima danes oblast, zato objektivnost ni dobrodošla. In to demonstrira čisti jaz, ki je povsod razumljen in ve, kako premaga samega sebe in tisto, kar je nekaj možnega in prehaja v nasprotje.
Tisto, kar je danes razumljeno kot vzgoja, to ni nič drugega kot pridobivanje abstraktnega znanja. To pa ni dejavnost duha, ki spoznava samega sebe in realnost v njeni dejanskosti. Brez objektivnega gibanja predmetne substance, se subjektivnost kaže kot samovoljno stališče. Zato subjektivnost, ki hvaliči abstraktno znanje, ni vzgojena tako, da bi objektivnost in tisto, kar postane drugo, spoštovala. Sicer pa se danes vzgojo prikazuje v obliki primerne dejanskosti in sploh ne kot dojemanja predmetne substance, ki skozi gibanje in postajanje doseže svojo objektivnost.

Piše: Jože Požar

19. 5. 2025

Strankarski interes je nujno izločiti iz političnega življenja in dati veljavo predmetni svobodi

Ubogi politik, ne spoštuje religije in obče volje duha ljudstva, hvali pa strankarski interes, ki da ga je nujno izpolniti. Strankarski interes je pomemben, kajti izključi občo voljo, izniči princip svobode in predmetni svet. Strankarski interes uveljavlja subjektivno nastrojenost, obče volje ne spoštuje, veljavo pa dobijo hotenje, nagnjenje in korist. To nam odkrije, da politik uresničuje strankarski interes s smotrom, da uveljavi strankarsko naravnanost. Stranka torej obče volje ne uveljavlja, kajti zanima jo abstraktna stvar, ki je njen interes. Potemtakem strankarska aktivnost hvali interes stranke in je dejavna proti obči volji. Zakaj tisto, kar favorizira, ni predmetni svet, ampak njen subjektivni interes, ki se ga predstavlja brez vsebinskih določil. To je dejavnost politika, ko princip svobode ni upoštevan, ker se daje prednost interesu stranke in subjektivni usmerjenosti. Obča voljo duha torej ni upoštevana, zakaj pomembno je, da dobi veljavo interes, tj. subjektivna plat stranke.

O dejavnosti strank veliko posreduje strankarski ekstremizem, ki ni vezan na predmet in občo voljo. Ekstremizem proizvaja interes stranke tako, kot to kaže subjektivna nastrojenost, ki se ne ukvarja s predmetom, ampak samo z interesom stranke. In prav tega hvalijo abstrakcije politika in posebna volja, ki občo voljo izključi. Zato ni čudno, da se povzdiguje interese, ki niso interesi obče volje.
Politik ni dejaven s ciljem, da izpolni občo voljo, zato je nujno strankarske interese izključiti iz političnega življenja in dati prednost predmetni svobodi. O tem, da se obča volja ne upošteva, pripovedujejo strankarski interesi. Hvali se interes strank, bistvo obče volje pa se enostavno prezira, kajti pomembno je samo to, da je strankarski interes in njen ekstremizem uveljavljen.

Piše: Jože Požar

15. 5. 2025

Ekstremizem čistega jaza in princip nesvobode strastno izžareva državnik

Duh bi naj spoštoval objektivnost in ne zgolj subjektivni ekstremizem. Subjektivno je neko pretirano obnašanje, ko zavest uživa sama sebe. Sebe ne odpravi v načinu, ampak kot osebo, ki hvali tisto, kar naj bo. Razen tega obstane v občutju, aktivira čisti jaz, ki je pogosto njegov predmet. Čisti jaz favorizira gotovost samega sebe, kar pove, da o ničemer ne določa, saj najde svet v sebi. V bistvu čisti jaz kot neomikan ekstremist hvali nepredmetnost, odigra pa tudi gotovost samega sebe, ki postane njegovo nasprotje. Zato povzdiguje čisti jaz, kajti za kriterij resničnosti postavi vedno samega sebe. In tako tisto, kar je njegov izgotovljen svet, to je enostranska abstrakcija, ki jo propagira neomikana nadarjenost. Zakaj izreka le enostavno neposrednost, ki je neki tule, ki je nehal biti, medtem ko ga izrazi. In tako je tisto, kar pridela kot ekstremist, nekaj izginjajočega, zakaj je posebno in ne vsebuje nobenega bistva, ker neomikana nadarjenost ne občuduje dejanskosti, ampak samo svet čistega jaza. Ni težko ugotoviti, kateri državnik danes neomikano nadarjenost strastno izpoveduje.

Neomikana nadarjenost je vedno izražena kot gotovost čistega jaza. To pa ni nič drugega kot tisto čisto brez realnosti, nekaj skrajnega, ki nastane z gibanjem razuma in čistega jaza. Pridelek je odtujitev osebe, ko negativno samega sebe razglasi za dejanski svet. Hvali čisto sebe vednost, s tem pa čisti jaz, ki obvladuje pojavni svet. Tako izpoveduje, da ne premaga nobenega sveta, ker določil nikoli ne spoštuje; enostavna gotovost je njegov svet. Vendar pa to ne pomeni, da ne kritizira tistih, ki mislijo drugače. Zakaj neomikana nadarjenost mu pravi, naj nasprotnike podžiga s kako pretirano izjavo, kajti le tako bo njegov čisti jaz slavljen in prepoznan povsod v Sloveniji.

Piše: Jože Požar

12. 5. 2025

Neizpolnjena abstrakcija je nebistveno sebstvo

Ko izobraženec izreče prikazen: »Živimo v ne samo nepredvidljivih, ampak zelo težkih časih . . .« pravzaprav sporoča, da povzdiguje neizpolnjeno abstrakcijo, zakaj z njo izrazi misel samega sebe ali tisto neko stoiško samostojnost. Ampak ta zavest ni tako poštena, kot je videti, kajti je brezmiselna, na sebi ni določena. Izreka le neizpolnjeno abstrakcijo, s katero ničesar miselnega ne posreduje. Sebe odpravi kot prazno misel, ki ni nič drugega kot nebistveno sebstvo.

Da nekdo povzdiguje neizpolnjeno abstrakcijo ali to, da živimo v nepredvidljivih in zelo težkih časih, pravzaprav naznanja, da beži pred realnostjo in njeno dejanskostjo, ker tega odnosa ne dojema. Neizpolnjeno abstrakcijo danes hvali neizobražen duh, ki nastopa kot nekdo, ki namesto stvarnega sveta uveljavlja enostransko abstrakcijo, s katero ne doseže obstoja, ker ne nosi v sebi nobene vsebine in bistva. To je pravzaprav način, ki ga danes strastno hvali zlasti politik, ki povzdiguje igro abstrakcij ter neizpolnjeno abstrakcijo, s katero izpove samo to, da ga stvarni svet ne mika.
Kar zgoraj izreka omenjena misel v narekovajih, je to, da jo izreka nekdo, ki ne ve, da nima smisla hvaliti neizpolnjeno abstrakcijo. Ne ve, da z neizpolnjeno abstrakcijo ni mogoče vzpostaviti stvarnega sveta. Namreč tisto, da živimo v nepredvidljivih in težkih časih, to je besedno okrasje, ki hvali lastno sebe vednost. To pa je nebistveno sebstvo, ki ga danes povzdiguje nesrečna zavest, ki sestavlja nasprotno stran tiste v sebi komične zavesti. In to povzdiguje abstraktno izobražen razumnik, da dvigne čisto sebe vednost in prav tako mikavnost kot nekaj nepredvidljivega. Ona posamezna misel izrazi, da sebe ne osvobodi od abstrakcije, kajti povzdiguje prav tisto, kar je brez bistva.

Piše: Jože Požar

10. 5. 2025

Razum naredi to, da je svet nekaj brez odnosnega

Zaznavajoči razum se danes jemlje kot neko realno zavest, v bistvu pa je v zaznavanju samo igra abstrakcij. Preganja se z ničnimi bistvi, zato na eni strani zatrjuje svoj svet, na drugi pa ga zanika. In tako ni čudno, da daje veljavo brez odnosnemu svetu in praznemu govorjenju. Tisto, kar hvali in povzdiguje, je dajanje dodatka čutni realnosti. Potemtakem abstraktni razum sebe ne določa, pa je tisto, kar mu nastane, prazna abstrakcija nedoločene biti. Tu naj omenim še naslednje: duh, ki se ne določa, uveljavlja razum, ki proizvaja neke mrtve produkte ali nekaj brez odnosnega.

Proizvajanje končnih določenosti prinaša mišljenje, ki se imenuje razum. To je namreč prazno kazanje predmetnosti, ki z igro abstrakcij pridela tudi razločke, ki predstavljajo neko mirno enotnost nečesa, kar ni nič drugega kot pojavni svet. Zakaj razum hvali predikate, ki pristajajo tistemu, kar sebi predoča. To pa ni svet, ki bi nastal kot postajanje realnosti in njene dejanskosti.
Izobražen človek danes daje prednost brez odnosnemu svetu, kajti um ne pride do izraza, ker dobita veljavo zdravi razum in čisti jaz. Ta dva danes pridelujeta nekakšno komično subjektivnost, ki jo obvladujeta brez principa postajanja ali tako, da hvalita zunanjost, ki je nekaj brez odnosnega. In to je tudi vse, kar demonstrirata in povzdigneta kot nično bistvo. Nična bistva so tisto, kar je produkt razuma, zakaj čez njih je mogoče uveljaviti gnanje zavesti in abstraktni razum.
Glede na to, da ima abstraktni razum povsod prav, se danes religiji daje položaj, kakor da ni navzoča v tem svetu, tj. v državi. Zato tudi politiki ne uveljavljajo religije duha ljudstva, ampak samo interes abstraktnega razuma. To pa je osebni svet, ki je nekaj brez odnosnega.

Piše: Jože Požar

8. 5. 2025

Duh se obnaša misleče in sploh ne dojemajoče

Izobražen duh prikazuje zlasti to, da ni dejaven svobodno, ampak subjektivno in enostransko. Potemtakem daje prednost poželenju, interesu in samovolji, pa ni nenavadno, da je dejaven površno. Ni se zmožen izkopati iz subjektivnosti ali napačne vzgoje, ki ga ni poučila, da je objektivnost tista, ki pove, da vlada v državi obča volja, ki sebe določa. Namreč, ko vzgoja cilja samo na to, da individuum poveličuje subjektivnost, potem je nujno dati vzgoji možnost, da odkrije, kaj je objektivnost. O objektivnosti se ne beseduje, pa ni nenavadno da izobraževalni sistem hvali samo abstraktno subjektivnost. Zakaj subjektivnost proizvaja neko vero v čisti uvid, podarja misli in sebe nadaljuje s smotrom, da se razgubi v neki predstavljani svet, ki pa ni nič drugega kot abstrakcija ali možen svet. To je neki tule in tamle, v katerem je združenih mnogo tule, torej tisto misleče, ki ni dojemajoče. In to misleče se danes povsod povzdiguje, pa čeprav ne proizvaja gibanja predmetne substance. In tega dejstva izobražen duh ne zaznava, ker ga oblika predmetnosti, ki je dojem, ne vznemirja.

Boste rekli, izobražen duh je danes dejaven dojemajoče in v korist bistva. Ampak tega ne prikazuje, kajti hvali abstraktni razum in čisti jaz, ki se z gibanjem predmetne substance ne ukvarja, saj ga preprosto prezre. Zato je ono hvaljenje čistega jaza in raztrganega sveta, neka postranska nadarjenost, ki hvali čisti jaz. Čisti jaz najbolj povzdiguje omikan duh, čeprav ničesar ne odpravi in dojema ne vzpostavi. Hočem reči, ni težko ugotoviti, kaj izobražen duh počenja. Njegova subjektivnost odkriva zlasti to, da odmetava svoje misli in povzdiguje znanje, ki ga sprevrže v kako abstraktno nasprotje s smotrom, da pokaže, da je dejaven misleče in sploh ne dojemajoče.

Piše: Jože Požar

5. 5. 2025

Politik hvali abstrakcijo, ki je zlo

Zlo je tisto, kar je samo možnost, ki je abstrakcija. To je namreč nekaj, kar zgolj eksistira in ne preide v drugo samega sebe. Zato politik, ki hvaliči abstrakcijo in tudi njeno nasprotje, sporoča duhu ljudstva, da nima pojma, kako predmetni svet nastaja in kaj je njegovo bistvo. Ne zaveda se, da v parlamentu ni zgolj govornik, ki hvali lastno prepričanje in se izgublja v enostranskih abstrakcijah. Skratka, politik tedaj, ko odmetava misli in hvali kak interes, ni dejaven v korist obče volje in objektivnosti. Zakaj abstraktno zlo, tj. abstrakcija, izpoveduje, da je dejaven površno. Namreč kadar hvali zlo, hvali tudi čisti jaz in prazno možnost; na sebi ni nič drugega kot prazni moj zavesti.

Politik se danes obnaša kot da je bil izvoljen v parlament zaradi tega, da izraža svojo subjektivno nastrojenost in tisto, kar pošlje čez in je abstraktno zlo, ki se ne vrne v sebe, ker ni predmetnost. Zakaj predmetno je za politika zgolj nekaj mogočega ali abstrakcija kot zlo. Zato hvali nedoločen svet in abstraktno prepričanje, s katerim sporoča duhu ljudstva, da predmetni svet sovraži, ker ga zanimajo samo interesi. Interes pa ni noben stvarni svet, ampak možen svet, ki ne vsebuje bistva. Zato povzdiguje izginjajoči svet ali tisto, kar naj bo in ni določeno na sebi.
Moj predlog bi bil: zapusti politiko, če nisi sposoben dojeti odnosa religije in države. Tega odnosa ne morejo zastopati interesi ali kaka abstrakcija, ki je zlo. Zakaj to so predstave čistega jaza, ki se izgublja v mnoštvo okoliščin in igri abstrakcij. Takšno obnašanje politika ni produktivno, saj ni dejaven s ciljem, da udejanji občo voljo duha ljudstva. Zakaj ko obče volje ne udejanja, je dejaven kot čisti jaz in sploh ne kot poslanec, ki zastopa občo voljo duha ljudstva.

Piše: Jože Požar

1. 5. 2025

Izobrazba je blažena in cenjena

Človek svoje izobraževanje konča, ko je prepričan, da mu ni kaj dodati. Stopi na vrh sveta in tam uživa izobrazbo kot abstraktni svet, ki ga pridela v imenu oblasti izobrazbe. Izobrazba mu daje fiktivno oblast, kajti kamor pride, je izobrazba tisto prvo, ki hvali njegovo abstraktno moč. Zato je človek vedno dejaven primerno svoji izobrazbi in tako, da v svetu onstran pokaže, kaj se pravi stopiti in živeti na vrhu sveta. Tako je predstavljen kot tisti, katerega svet oblikuje izobrazba. Stvar je samo v tem, da primerno sedanjemu času artikulira abstraktno moč svoje izobrazbe.

Človek, ki je izobražen in ve, da je njegova izobrazba povsod cenjena, bere knjige in uživa miselno samega sebe. Zakaj kot izobražen človek poseduje veliko znanja, zato utrjuje svojo izobrazbo tako, da izobrazba zastopa tudi predmet. Ni važno v kaj se bo utrjevanje izobrazbe razvilo, je pa pomembno, da izobrazbe ne izziva s kakšnim vprašanjem, ki lahko prizadene avtoriteto izobrazbe. Zakaj delovati v okolju, kjer avtoriteta izobrazbe gospoduje in ima tudi oblast, ni dobro delovati po pameti božji ali svojeglavo. Svet mora biti nekaj enostavnega in izrečenega z enostavnimi besedami. To zagotavlja, da bo moč izobrazbe še naprej spoštovana in čaščena tako, kot je razumsko mišljenje.
Izobražen človek naj ne bi izzival izobrazbe in bil dejaven tako, da izreče o izobrazbi kaj negativnega. Zakaj vrh sveta je mogoče doseči le, če se sapi izobrazbe prisluhne. Pomembno je zlasti to, da deluje s smotrom, da o izobrazbi izreče spodbudne misli. Zakaj le tako izobrazba ne izbira napačnih poti in ne hvali sveta brez bistva. Hočem reči, izobrazba je vrednost, ki daje smernice, pobude, nagnjenosti in ritem eksistenci, pa je jasno, da je blažena in spoštovana med ljudmi.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«