Filozofija ni čustvena navdušenost do čistega vedenja

Ko je filozofija abstraktno vedenje

27 septembra, 20205 junija, 2021 Jože Požar

Zopet sem prisluhnil filozofu na radio, ki ni vedel, kaj je predmet filozofije. Govoril je o svoji dejavnosti, o delih, ki jih je prebral, predmetu filozofije pa ni poklonil niti enega stavka. O predmetu filozofije in gibanju predmetne substance torej ni govoril, je pa govoril o nedejanskem vedenju, ki ga je možno širiti neomejeno.

Filozofsko zrno

Piše: Jože Požar

29. 11. 2023

Izobražen duh ne spoštuje vzroka in učinka

Prisluhnite dejavnemu duhu in videli boste, da ga vzrok in učinek ne navdihneta. To pojasni, da občuduje abstraktno znanje veliko bolj, kot pa odnos vzroka in učinka. Od tukaj toliko možnega sveta in burka z abstrakcijami, s katerimi odpravi vsak svet. Zakaj bi se naj človek ukvarjal z vzrokom in učinkom, če pa mu igra z abstrakcijami podari abstraktne učinke, s katerimi premaga vse, kar mu pride nasproti. Ni kaj, izobraženec poenostavlja svet na neposredno znanje in pojasnjevanje, ki ga povsod spremlja, menda zato, da hkrati izrazi svoje veselje na sebi.

Tisto torej, kar je slaba stran izobraženega duha, to je njegov slaboten odnos do vzroka in učinka. Vzrok ga ne zanima, o njem ni pripravljen izreči niti ene besede, učinek pa si po svoje razlaga, dojema ga kot ne dejanski svet. Tako da tisto, kar pošlje čez, to ni učinek, ampak veljavnost kot možen svet, ki ga hvali kot kak premagani svet. Skratka, namesto učinkov izdeluje možne svetove, ki jih največkrat pojasnjuje in obogati s primeri, ki povzdignejo njegovo abstraktno moč.
Vprašanje je, zakaj izobražen duh vzroka in učinka ne spoštuje. Moja razlaga je, da se ni izobrazil toliko, da bi dojel notranjo povezanost vzroka in učinka. Zaradi tega je dejaven pogosto tako, da hvali moč abstraktnega znanja in tisto, kar mu nastane kot razrešeni svet v abstrakcije. Tega vsepovsod hvali, povzdiguje pa tudi svoje vedenje in seveda izobrazbo, ki ga varuje. Tako da tisti, ki verjamejo v njegovo znanje in moč izobrazbe, v njega ne dvomijo, pa čeprav ne kaže rezultatov, ki bi vsebovali razrešeno razmerje vzroka in učinka. Tako da na vprašanje, zakaj ne upošteva vzroka in učinka, zaenkrat ni mogoče odgovoriti. Ko pa bo kak vzrok in učinek demonstriral, bom o tem poročal.

Piše: Jože Požar

24. 11. 2023

Znanje izključuje posredovanje

O znanju se danes na veliko govori, saj je povsod hvaljeno kot kaka resničnost, ki je izpolnila sebe kot pojem. A znanje ima tudi neko dejansko resničnost, če se ga dojema iz določene neposrednosti. Tisto neposredno znanje, ki ga duh jemlje izolirano, je namreč abstraktno. To odkrije, da je končno in enostransko znanje. Razen tega, neposredno znanje izključuje posredovanje, in to s smotrom, da ostane nespremenljiva splošnost. Ob tem naj omenim, razum jemlje določeno neposrednost in posrednost vsako za sebe, pa je neposredno znanje v svoji širjavi pojavni svet, ki eksistira kot raznoliki svet. Tako da tisto, kar je neka širjava abstraktnega znanja, to je zrenje čistega jaza, ki abstraktno neposrednost širi s smotrom, da naredi videz, kot da prideluje objektivnost znanja.

Duh danes prezira svobodo znanja, kajti ko znanje izključuje posredovanje, neposredno znanje razširja po jazu. Kot oblikovano znanje je omejeno in končno, kar je enostranska abstrakcija. Duh torej znanje ne osvobaja od abstrakcije in ga tudi ne vzpostavi kot objektivno izpolnitev, ki realizira svobodo znanja. Se pravi, ker znanja ne osvobodi od predpostavke, ga ne dojema iz proti postajanja in gibanja predmetne substance. To pojasni, da ni dejaven tako, da sebe izpolni kot duha, ki na način gibanja svojega upodabljanja pridela čisti dojem. Poudarimo, ker duh znanja ne osvobodi od predpostavke, je njegov produkt tisto nespremenljivo in končno znanje, ki pa ni doseglo objektivnosti skozi posredovanje, pa zato duh svobode svojega znanja ni realiziral.
Naglasimo, znanje danes izključuje posredovanje, pa ni čudno, če duh hvali in povzdiguje formalno znanje in tisto, kar mu nastane z refleksijo razuma. Tako izpoveduje, da ga objektivna izpolnitev znanja ne zanima, ampak samo znanje kot tako, ki pa svobode ne proizvaja.

Piše: Jože Požar

21 11. 2023

Najbrž se je filozofija sesula v temelju

To, da filozof ob imenu in priimku posebej izpostavi, da je filozof, nato pa v sestavku ne pokaže nič takega, kar je odlika dejavnega filozofa, to je površnost. Namesto da premišljuje predmetni svet, podarja svoje poglede na tisto, kar zaznava. Ne vem zakaj naglašava, da je filozof, če pa skozi vsebino teksta odkriva, da ni dejaven kot filozof, ampak kot kak nesvobodni novinar, ki hvali svojo domišljijo in tisto, kar so njegova osebna stališča.
Ne vem, mogoče pa dela filozof enostranski videz z namenom, da mišljenje izgine iz sveta in da namesto predmetnega sveta dobi besedo čista vednost. Zakaj bi se naj filozof ukvarjal s posredovanjem predmetne substance, če pa odlično komentira samega sebe in tisto, kar premaga z domišljijo. Menda je danes naloga filozofa edino v tem, da je dejaven daleč proč od predmeta filozofije in da brani svoja abstraktna stališča. Kaj več od tega ga najbrž ne mika.

Zanimivo je, da filozof poredko nastopa v javnosti kot pojasnjevalec, ne pa kot ustvarjalec sveta. Menda se bo filozofija sesula v temelju, pa ni pomembno, kaj počenja. Skratka, videz daje, kot da je izgubil tla pod nogami, pa zato o predmetu filozofije ničesar ne izreče. Baje zna biti aktiven samo kot pojasnjevalec svojega znanja. Tako da tisto, kar pridela na sebi, to je igra čistega jaza, ki komentira znanje in prav tako moč domišljije, ki jo povsod poudari.
Delovati kot filozof, pomeni ne misliti predmetnega sveta, ampak oblikovati pojavni svet, v katerem filozof uživa samega sebe. Namreč, prav to danes udejanja filozof, ko odmetava svoje misli in je dejaven kot pojasnjevalec svojega znanja. Zakaj njegova naloga ni v tem, da je dejaven predmetno, ampak da izpelje kako zabavno igro znanja, ki spravi v smeh poslušalce.

Piše: Jože Požar

13. 11. 2023

Kar ni predmetni svet, je zabloda in samovolja

Izobražen duh se danes obnaša nenavadno in samozadovoljno, saj hvali sebe in svojo subjektivno držo, ki odseva, da se ni izobrazil tako, da bi bil sposoben ustvarjati svet in upoštevati realnost ter njej pripadajočo dejanskost. Pa je ono bežanje pred realnostjo in povzdigovanje čiste vednosti nekakšno izraženje samovoljnih stališč čistega jaza, ki večkrat vznemirjajo človeka. Ne zanima ga stvarni svet, ampak samo svet onstran, s katerim razkazuje svojo abstraktno nemoč. Vse, kar je svet onstran, to je njegova čista vednost kot izraženi svet, ki ga je mogoče neomejeno širiti.

Skratka, tisti abstraktni svet onstran ni predmetni svet, ampak čista zabloda, s katero izrazi čisti jaz svojo samovoljo. Zakaj ta duh sebe ne posreduje, zato tisto, kar najde v sebi, odpravi čez. In to je običajno kaka abstrakcija nedoločene biti ali mrtev svet, ki ni dosegel dejanskosti, kaj šele da bi bil v svoji osnovi določen. Namreč, čisti jaz je vedno neka gotovost samega sebe, ki jo domišlja zavest v svetu onstran kot neki čisti pojavni svet. To je početje zavesti, ki nič ne počne, a postavlja na ogled abstrakcijo gotovosti samega sebe ali nekaj, kar ni ne tič ne miš.
Danes duh hvali zlasti tisto, kar je izrečena samovolja čistega jaza. Čisti jaz ni dejaven s ciljem, niti ni dejaven tako, da bi v temelju kak svet določil. On je pač vedno tisto čisto brez realnosti, torej svet jaza, v katerem je najti odtujeno osebnost ali pa veljavno sebstvo kot izražene duhovne moči, ki pa ne dosežejo svoje določenosti v osnovi kot predmetni svet. Zakaj predmetni svet ga ne zanima, ga pa privlači njegova nadarjenost, ki objektivnost prezira. Pa ni čudno, da duh hvali svoje misli in prazne abstrakcije, tudi medle zablode, ki zginejo v kak drugi svet.

Piše: Jože Požar

8. 11. 2023

Falot in predmetni svet

Menda je izobražen duh, ki še ne dojema predmetnega sveta, kako ga vzpostavi in kaj ga določa, dejaven tako, da hvali svoje abstraktno znanje in tako pokaže, da je sposoben pridelati svoj svet. A tega ne ustvari, kajti tisto, kar podarja kot svet, ni noben postavljeni svet, ampak njegovo znanje. Tako da tista zaletavost in razkazovanje nečesa, kar ni predmetni svet, to čez roko pripoveduje, da ni dejaven s principom in sploh ne v interesu gibanja predmetne substance.

Duh se pri določanju predmeta oddaljuje od njega tedaj, ko realizira svoje znanje kot pojavni svet, ki da lahko nadomesti celo pojem predmeta. A to enostavno ne gre, kajti da bi udejanjil predmetni svet v postajanju, je nujno, da izpelje gibanje predmetne substance. Zakaj edino gibanje vzpostavi predmetno bistvo. Zato tisto, kar je brez bistva, ni predmet, ampak abstraktna igra besed in misli, s katero izpelje svoje znanje. Kajti predmet, pa naj gre za katerikoli, mora biti določen v svoji osnovi, in to vse zaradi tega, da je določeno tudi njegovo bistvo. Pa je duh, ki je poln čiste sebe vednosti, nekakšen falot, ki nima pojma o gibanju predmetnega bistva in zato hvali sebe in svoje znanje.
Danes zaznavamo, da družba obsega veliko falotov, ki hvalijo abstraktno čisto vednost, predmeta pa ne. To je pravzaprav izobražen duh, ki ga gibanje predmetne substance in njeno postajanje ne privlači. Zakaj on je navajen delovati prazno, saj ga ščiti oblast znanja in tista neka izdelana znanstvena naloga, ki ne vsebuje predmetnega bistva in je zato le neka dejavnost abstraktnega razuma, ki hvali razločke snovi in pojasnila, ki nič ne pojasnijo. Namreč ona spisana naloga ne kaže nič takega, da bi lahko rekli, duh je ustvaril svoj svet in bistvo predmeta določil v njegovi osnovi.

Piše: Jože Požar

2. 11. 2023

Strasten komunist in neizpolnjena abstrakcija

Strasten komunist danes hvali zgodovino, ki jo je spisal komunizem. Zato se postavi na pravo stran zgodovine, katere druga stran ne obstaja. Lahko je hvaliti stran zgodovine, ki ne priznava proti postavljene strani. Tista sebi enakost je namreč pogoj, da bi kaj zgodovinskega bilo resnično. Zato strasten komunist izkoristi zgodovino, da pove, da on stoji na pravi strani zgodovine. In to naglašava, kajti brez zgodovine bi podarjal izginjajoči svet, s tem pa slab odnos do sebe in do sedanjega časa. To je menda razlog, zakaj neposrednosti ne preseže, če pa že stopi čez, potem je to aktivnost čistega jaza, ki drugim razkrije, da ni dejaven kot demokrat, ampak kot strasten komunist.

Tisto torej, kar hvali, je čisti jaz. Ta pa sedanji čas vidi kot preteklost, vendar tako, da sebe podoživlja kot ljubitelja zgodovine, ki so jo spisali komunisti. Takšna dejavnost pa seveda ni donosna, saj demonstrira nemoč čistega jaza, ki se ni sposoben brzdati in zato tudi sebe izpolni kot strastnega zagovornika zgodovine. In to enostransko spisano preteklost hvaliči, pa čeprav ni dosegla nasprotja. Menda hoče povedati, da še vedno živi v preteklosti in tako v nedoločnem svetu.
Nedoločenost sveta namreč podarja neizpolnjena abstrakcija, kajti ona je nekakšen nič tistega, kar je stanje miru, ki ga hvali strasten komunist. To je pravzaprav izginjajoči svet, s katerim naznanja, da ima prav samo tisti, ki stoji na pravi strani. To pa je eno samo mirovanje, ki gibanja ne prenese. Drugače rečeno, prava stran zgodovine je stanje, ki pa ne prehaja v drugo samega sebe, zato je stanje zgodovine tudi dejanskost tega časa. Strasten komunist se postavi na pravo stran zgodovine in takoj uzre čisto gotovost samega sebe, ki pa ni nič drugega kot izginjajoči svet. In to prazno govorjenje strastnega komunista so zaznale oči MMC-ja, ki od nekdaj slavijo neizpolnjeno abstrakcijo.

Piše: Jože Požar

10. 10. 2023

Nesvoboden novinar razvija podobo odvisnega človeka, svobode pa ne

Najbrž novinar ne razvija svoje svobode, ko izdeluje podobo odvisnega človeka, ki jo izpelje čisti jaz. Ta je danes v medijih zelo aktiven, ker je javnosti bolj zanimiv kot stvaren svet. Zaradi tega si novinar sebe ne odsvoji in svojega vedenja ne postavi kot predmet, kajti bolj kot predmetni svet je zanimiv odvisen človek. In to odlično demonstrira tedaj, ko prideluje kako podobo odvisnega človeka, ki jo menda zapoveduje urednik ali lastnik medija. Še več, to odvisnost novinarja danes izražajo mediji, ki udejanjajo zavest čistega jaza in subjektivnost, svobode pa ne. Kajti predmet novinarja je največkrat abstrakcija nečesa, kar uveljavi podobo odvisnega človeka. In tako vidimo, da svoboda novinarja sploh ni zanimiva, kajti ono uredniško voljo zanima samo odvisen človek. Zaradi tega medij sebe največkrat izpolni tako, da uveljavlja subjektivni idealizem in odvisnost človeka.

Duh, ki danes ni dejaven svobodno, se ne ukvarja s posredovanjem predmetne substance, pač pa z abstraktnimi podobami odvisnega človeka. In tako postane jasno, zakaj novinarjev svet v osnovi ni določen in zakaj je dejaven s smotrom, da izpelje kako podobo odvisnega človeka. Namreč, danes ga ni novinarja, ki ga ne bi nadzoroval urednik, tega pa najbrž nadzoruje lastnik medija.
To, da novinar hvali svobodo, ki ni dejanska, to je ravno tisto, kar sporoča, da opravlja svoje delo kot odvisen in podrejen duh. Nič ne pomaga povzdigovati ne dejansko svobodo, če tisto, kar je neka določna vsebina, jasno kaže, da ne vsebuje predmeta. Namreč dokler novinar ne izrazi svobode v obliki postajanja predmetne substance v njeni osnovi, zagotovo ni dejaven svobodno. Tako da tisto, kar je le udejanjeni svet odvisnega novinarja, to še ni izpolnjena svoboda.

Piše: Jože Požar

5. 10. 2023

Igra čiste vednosti obvladuje in oblikuje zdravstveni sistem

Zakaj? Zato, ker dojemajo zdravstveni sistem kot igro čiste vednosti. Pa je jasno, da zdravstveni sistem ne more biti nič drugega kot igra čistega jaza. Zakaj čista vednost je zavedanje subjektivne vednosti, ki jo odpravi v gibanje čisti jaz. Gibanje čistega jaza pa je gibanje zdravega razuma, ki počenja prav tisto, kar počenja čisti jaz. Se pravi zdravstveni sistem ni razumljen kot razviti pojem v njegovi osnovi, v kateri je zaobjeto samo bistvo sistema. To pojasni, da zdravstveni sistem ne bo nič drugega kot oblikovana čista vednost, ki jo hvalijo politiki. Zakaj politike ne zanima določenost zdravstvenega sistema v temelju, ampak samo tisto, kar gre čez in je igra čiste vednosti, ki ni vezana na določenost sistema. Zaradi tega je določitev, da naj čista vednost kot taka navidezno premaga zdravstveni sistem, pravilna, saj je skladna z zdravim razumom in čistim jazom.

Dalje, zdravstveni sistem ni bil nikoli vzpostavljen, kar odseva, da se izobražen duh ne misli odpovedati čiste vednosti, kajti edino ona je tista, ki velja in oblikuje mnoge druge svetove, pa je jasno, da bo tudi zdravstveni sistem oblikovala. Namreč v sedanjem času ima čista vednost povsod prednost, kajti edino ona navduši čisti jaz, ki je dejaven na ravni abstraktnega razuma. Ti trije gospoduje temu času in so najbolj cenjeni, ker se z določenostjo in posredovanjem sveta ne ukvarjajo.
Torej, zdravstveni sistem je nujno dojeti kot igro čiste vednosti, kajti to igro obvladata samo čisti jaz in zdravi razum. Ta namreč realizira moč metafizike in čiste vednosti, ki ima ogromne zasluge za to, da zdravstveni sistem sploh deluje. To napoveduje, da zdravstveni sistem ne bo izdihnil, kajti obvladuje ga čista vednost v sodelovanju s čistim jazom in zdravim razumom.

Piše: Jože Požar

27. 11. 2023

Brezpredmetna odločba in njena obrazložitev

Najprej, kaj je predmet vašega obveščanja, v katerem je poudarjen pojem odločba in obrazložitev. Nikjer ne omenjate predmeta in ne govorite o predmetu. Predmet ima menda neko osnovo, v kateri bi naj bil določen, da bi jaz dojel vsebino predmeta. Namreč, če ni predmeta, potem pač podarjate predstave o nečem, kar ni predmet. Jaz vašega besedila ne razumem, kajti razdrobili ste ga na odstavke in člene, ki niso notranje povezani, ampak zunanje. In to početje razuma ste prikazali v obrazložitvi, ki ne govori o predmetu, ampak o nečem, kar je pridelal vaš abstraktni razum.

Pošiljate brezpredmetno odločbo, torej nekaj, česa jaz naj ne bi razumel. Če bi bila vsebina predmetna, bi vsebovala predmet in samo tisto, kar je on po svojem občem bistvu. A predmetnega bistva vaša informacija ne vsebuje, ampak le neko zunanje gibanje razuma. Namesto predmetnega bistva izpeljete obrazložitev nečesa, kar je predstava, ki jo je vaš razum sestavil. Takšno komuniciranje je naivno ali ni normalno, saj vsebuje vsebino nečesa, kar ni določen predmet v njegovem postajanju.
In to brezpredmetno obveščanje je podpisal univ. dipl. ekon., ki ne ve, kaj je predmet v njegovi osnovi. Ubogi izobraženec, ljudem pošilja obrazložitev, ki ni obrazložitev predmeta, ampak predstava početja zavesti. Komunikacija je neokusen izdelek, ki notranje ni povezan in ne doseže svoje predmetne določenosti, v kateri zaživita predmetna realnost in njena dejanskost.
Menda nejasno komuniciranje ne sodi v ta čas. Če bi predmet bil oblikovan v dojemljivi vsebini, bi jaz vsebino razumel. Ker pa vsebina ni predmetna, je ni mogoče razumeti. To, da ste zunanje povezali člene in predstave in da predmeta niste določili v naslovu, to govori o vaši lahkomiselnosti.

Piše: Jože Požar

23. 11. 2023

Ko je čista vednost kot jaz neizpolnjena abstrakcija

Nekoč sem verjel, da je izobražen duh, ki je hvalil moč izobrazbe, res izobražen tako, da sam ustvari in tudi premaga kak svet. Danes se izobražen duh predstavlja kot nekdo, ki stvarni svet prezira. Dejaven je pomanjkljivo in sploh ne v interesu gibanja predmetne substance, tj. realnosti in njene dejanskosti. Slab odnos do sebe in do gibanja substance demonstrira povsod na ta način, da uveljavlja čisti jaz. Ta se napravlja, kot da svet nima meje. In tako je svet čistega jaza postal popularen, kajti v tem svetu ni navzoča realnost, ampak samo možen brezpredmetni svet.

To, da izobražen duh povzdiguje čisti jaz, ki se s predmetnim svetom ne ukvarja, to je znamenje, da razkazuje nemoč čiste vednosti, ki prezira realnost. Takšna dejavnost seveda ni produktivna, saj demonstrira le domišljijo čistega jaza, ki se ni sposoben brzdati in zato sebe izpolni z neizpolnjeno abstrakcijo. In to prazno dejavnost je mogoče zaznati povsod tam, kjer se hvali čisto vednost kot jaz, ki prezira realen svet s smotrom, da uveljavi svoj svet, tj. neizpolnjeno abstrakcijo.
Tisto, kar danes pogosto povzdiguje izobražen duh, ni nič drugega kot prazna abstrakcija; to je nekakšen nič nečesa, ki ga pošlje čez in je svet brez bistva. Ali, to je izginjajoči svet, ki mu nastane kot neko preseganje njegove čiste vednosti. Drugače rečeno, z govorjenjem izdela neki možen svet, kateremu nasproti postavi domislek, ki preide v neki drugi svet in tako naprej. Njegov svet ni nič drugega kot zrta čista gotovost njega samega, torej neizpolnjena abstrakcija, kar so le zunanje povezane misli v predstavo, ki imajo veljavo, ker je to svet čistega jaza. Povedano še drugače, svet čistega jaza je subjektivnost, ki nima meje in se izlije v možne svetove.

Piše: Jože Požar

20. 11. 2023

Kdo je največje razočaranje sedanjega časa

Menda je to izobražen duh, saj ni dejaven na način gibanja predmetne substance, ampak tako kot to narekuje (ne)moč njegove izobrazbe. Izobrazba je možnost, pa se zdi, kot da hodi pred njim s ciljem, da napove, da za njo caplja duh, ki še ni sposoben misliti svet. Izobražen duh vsepovsod nekaj napoveduje, govori in pojasnjuje in tako izdeluje videz, kot da ustvarja svet. A njegov svet ne zaživi, kajti s posredovanjem in z določenostjo sveta se ne ukvarja. Tako da tisto, kar oblikuje z mislijo, to je aktiven čisti jaz, ki povzdigne pridobljeno izobrazbo v svet onstran.

In potem imamo primere, ko izobražen duh udejanja zavest: nekje kot poznavalec prava, kje drugje kot profesor ekonomije, v parlamentu kot politik, pa tudi kot član kakega strateškega sveta za zdravstvo. Vsepovsod je dejaven kot razumnik, ne pa kot duh, ki se ukvarja s predmetnim svetom. Abstraktno moč izobrazbe izrazi z govorico, tudi s predpostavljanjem, ki ga pojasnjuje. In tako prosto aktiven naredi predstavo o sebi, če je pri volji pa izpelje tudi kako kombinacijo domišljije.
In tako izobražen duh iz dneva v dan demonstrira tisto, kar najde v sebi in čisti jaz oblikuje. To pa seveda ni stvarni svet, ampak predstave o njegovem prepričanju, ki mu jih nikoli ne zmanjka. Predstave niso konkretne vsebine, pa je jasno, da izraža le ugibanje, ki odkriva, da pravzaprav nima odnosa do sebe in do predmeta. Zato povzdiguje čisti jaz, ki drugim sporoča, da je sposoben izpeljati kako igro abstrakcij in tudi kakšno refleksijo. To je dejavna zavest, ki jo danes na primer demonstrira strateški svet za zdravstvo, v katerem je dejaven izobražen duh. Ta nenehno idealizira svoje znanje in čisto vednost, kajti z realnostjo in njeno dejanskostjo se ne ukvarja.

Piše: Jože Požar

15. 11. 2023

Človek sveta ne misli več

Politik zagotovo ne misli sveta na način gibanja predmetne substance. Filozof ravno tako ne, kajti on je dejaven kot kak znani igralec, ki komentira samega sebe. Tudi kak dr. Čista Sebevidnost ni dejaven kot mislec, kajti njega svet v določenosti ne mika. Je pa res, da se v tem našem svetu pojavlja človek, ki svet spreminja v števila, kar pomeni, da je dejaven s smotrom, da se svet ne pojavlja več. Misleči človek torej ne obstaja, saj se predmetno razmišljanje redko kje pojavlja. To nekako napove, da se človek ukvarja samo z abstraktnim znanjem in tistim, kar pošlje čez in je svet onstran.

Danes je torej zaželen človek, ki svoj svet odpravi tako, da ga ne misli iz gibanja predmetne substance. Ampak, kdo še danes sploh misli svet? Pokažite mi mojstra, ki svoje vedenje posreduje in ga postavi kot predmet, v katerem je zaobjeta realnost in njena dejanskost. Takšen mislec se ne pojavlja, saj svet, ki ga podarja, ne doseže postajanja in svoje dejanskosti. Zakaj danes je slavljen izvrsten govornik, ki je dejaven v svetu onstran. Tako da tisto, kar je neka osebna in izginjajoča izpoved posameznika, to ima veljavo povsod, kajti to je svet, ki je privlačen in občudovanja vreden.
Priznajmo, človek je nehal misliti svet, kajti tisto, kar je njegov svet, to je čista vednost kot taka, v katero nihče ne dvomi, ker je abstraktno vedenje povsod priznano. Zato tudi človek danes ni dejaven v korist gibanja predmetnega sveta. Zakaj čista vednost ima povsod prednost, pa bi bila neumnost, če ne bi koristili pravil tega časa. Sicer pa, zakaj bi človek mislil svet, ki ga je že premislil kak znanstvenik? Naloga človeka je, da svoj svet nekako izreče in je dejaven v interesu abstraktnega vedenja. Hočem reči, neumno je misliti svet, ki ga je že premislil nekdo.

Piše: Jože Požar

10. 11. 2023

Svoje odsvojitve še ne spoštuje

Mene moč izobrazbe ne mika, me pa zanima duh in njegova odsvojitev ter predmet filozofije. Odsvojitev si sicer lahko predstavim po svoje ali površno, vendar pa to ni odsvojitev, o kateri v Sistemu vede razmišlja filozof Hegel. On je namreč odsvojitev duha razvil v temelju, tj. v elementu vedenja, v katerem notrina prehaja v notrino ali v drugo same sebe. Filozof Hegel je odkril element vedenja, v katerem sebstvo preide v svoje nasprotje in tako stopi v odnos s seboj. To je odsvojitev, v kateri duh odpravi svoje vedenje in ga postavi sebi nasproti kot posredovano predmetno substanco, ki doseže na ta način svojo dejanskost v obliki razvejanih občih momentov substance.

Danes izobražen duh ne spoštuje nastajajočega vedenja – o njem najbrž ni izrekel niti ene besede – ker je prepričan, da je njegovo znanje, ki ga je pridobil z izobrazbo, en sam resničen svet. Zato tudi kaže, da nastajajočega vedenja ne dojema, ga ne priznava, ker je odločen, da je njegovo vedenje kot tako resničen svet. In tako povsod uveljavlja znanje kot tako in tisto, kar pošlje čez in je kaka refleksija razuma. To pa je tudi vse tisto, kar ga določi kot izobraženega duha. Mimogrede, to odkrije, da si sebe in svojega vedenja ne odsvoji in ga ne postavi kot predmet. Se pravi dejaven je pomanjkljivo in z interesom, da izdela kako všečno predstavo o svoji izobrazbi.
Ker izobražen duh nastajajočega vedenja in odsvojitve ne jemlje resno, potem je jasno, da je dejaven s smotrom, da predstavi abstraktno moč svoje izobrazbe. Potemtakem ne izpelje gibanja substance in njenega postajanja v osnovi. To iztakne, da ona abstraktna moč izobrazbe ni dejavna v interesu gibanja predmetne substance. Zaenkrat izobražen duh ne proizvaja nič takega, kar bi naznanjalo, da je dejaven kot duh in s ciljem, da pridela kak resničen predmetni svet.

Piše: Jože Požar

6. 11. 2023

Predmet je nekaj, kar odtuji in je neposredno znanje

Danes je izobraženec dejaven zunanje in sploh ne v interesu predmeta. Tako da tisto, kar odtuji in je njegov neposredni svet, to je on kot zavest, ki prezira predmetni dojem. Pa je tisto, kar je neposredno abstraktno znanje, to je odtujeno sebstvo, ki ga ne utemelji; zakaj svoje znanje dojema kot pojavni svet, ki ga realizira čisti jaz. To je razlog, zakaj je dejaven kot čist jaz in vedno za nekaj, kar ni določeno v osnovi in je le širjava oblastnega znanja kot neka mrtva enotnost.

Kako sebe odpravi kot omikanega duha, o tem veliko sporoča realizirana oblast znanja, ki razgrne prav tisto, kar je v neposrednosti abstrakcija vedenja. Jaz sem jaz, to je zakon, ki ga določi kot tistega, ki ne vzpostavi odnosa s seboj, ker za kaj takega še duh ni usposobljen. Zato tudi tisto, kar odrine od sebe in je odtujeno vedenje, ne doseže postajanja, kajti on je prepričan, da je njegovo vedenje kot tako resnično. Zaradi tega vedenja ne izpelje in ne vzpostavi kot predmet, kajti razum in čisti jaz imata rajši igro besed in misli, ki je bolj privlačna kot predmetni svet.
Izobražen duh danes izraža sebe kot neko oblast znanja, ki hvali pozicijo čistega jaza, predmeta pa ne. Zakaj predmet je tisto, kar določi abstraktni razum, ki ve, kaj je prav in kaj ne. Razum je namreč dejaven vedno tako, da izpelje abstraktne razločke, s katerimi napove, da ni dejaven v korist predmeta, ampak z zavestjo, da svojo moč predstavi skozi odličen jezik. Jezik je njegova možnost, kajti sebe ohrani na površju kot tistega, ki sicer svojega sveta ne ustvari, a marsikaj izrazi v korist znanja. Bodimo primerni in povejmo, svet izobraženca je danes igra abstrakcij. Ta igra besed in misli ga drži na površju, kajti tako se ohranja oblast znanja in pozicija omikanega duha.

Piše: Jože Požar

31. 10. 2023

Misleči človek sploh ni dobrodošel, kajti danes znanje in čisti jaz obvladujeta svet

Če ima človek znanje, potem sveta ne misli in ne posreduje. In tako pasivno mišljenje dobiva veljavnost, kajti v tem našem svetu ima vrednost samo čisto znanje, misleči človek pa ne. Tisto torej, kar človek pridela z dejavnim mišljenjem, to nima nobene veljave. Celo več, misleči človek je nezaželen, še posebej tedaj, ko predmet posreduje in iz njega naredi kak svoj svet. To, da duh izdela kak svet, tega se ne ceni. Zaradi tega ni priporočeno, da je človek dejaven svobodno in kot duh, ki svoje vedenje posreduje in ga postavi kot predmet. To je danes dojeto kot nenavadno obnašanje, kajti predmet in njegovo bistvo nista tako zanimiva kot abstraktno znanje. Človek je namreč zanimiv samo tedaj, če predstavi kako znanje, ki ne prehaja v sebi nič drugega. To je pravzaprav tisto navajeno obnašanje človeka, ko se prilagodi znanju in tistemu, kar čisti jaz izpelje kot nekaj veljavnega.

Potemtakem človek, ki se obnaša misleče in je dejaven s ciljem, ni dobrodošel. Zakaj prehajanje realnosti v njeno dejanskost nikogar ne privlači. Človeka pritegne samo znanje in čista vednost kot jaz. O tem veliko govori navajeno obnašanje vedenja, ki je povsod občudovano. Zakaj izobražen duh je prepričan, da je predstavljeno znanje primeren svet, saj poklanja videz resničnega sveta.
Človek torej, ki je dejaven misleče in s ciljem, da pridela kako posredovano predmetno realnost, ni priljubljen, kajti ko se zaplete v kak posredovani svet, je nerazumljen. Zaradi tega je danes hvaljeno znanje in čista vednost kot jaz, kajti to je enostavnost, ki jo vsi razumejo. Tisto pa, kar je neko razmišljanje, ki ustvari kak svet, to človeka enostavno ne zanima. Najbrž bo človek nehal misliti svet, kajti tu je zdaj čas čistega jaza, ki poenostavlja svet na podobe znanja in odmetane misli.

Piše: Jože Požar

29. 9. 2023

Filozofijo imajo za brezvsebinsko vedenje

Ni čudno, da se filozofijo prinaša na trg kot prazno govorjenje in kot nepredmetni svet ali kot abstraktno vedenje. Zaradi tega je jasno, da je filozofija skrčena na govorico čistega jaza, tj. na predstave, v katerih ni najti nič drugega kot kategorije in abstraktno vedenje. To je pojavni svet nečesa, kar je kategorija, ki jo je mogoče neomejeno širiti. Kajti to je razdrobljena dejanskost, ki svoje sebi enakosti ne doseže, ker smoter duha ni v tem, da izpelje njen čisti dojem.

Filozofijo dojeti kot tisto, ki ima predmet razvit v osnovi in tako tudi bistvo, najbrž nima nobenega smisla, kajti predmet filozofije baje nikogar ne privlači. Pa čeprav je predmet filozofije pojmoval in vzpostavil filozof Hegel, ni nobenega interesa za to, da bi ga duh dojel. Interesa za predmet filozofije enostavno ni, ker filozofi nimajo želje za to, da bi začeli spoznavati predmet filozofije. To je najbrž razlog, zakaj filozofija ni razumljena kot so na primer nekateri drugi pojmi.
To, da je filozofija nekakšen abstraktni svet kategorij, to sporoča, da ni razumljena kot predmet v osnovi, kaj šele kot bit, bistvo in pojem predmeta. No, če obstaja želja, da bi bila filozofija razumljena, potem je nujno, da se njen predmet začne dojemati iz nastajajočega vedenja, tj. iz postavljene osnove pojma, ki jo je absolutno dojeti, saj je to element vedenja, v katerem predmet doseže svojo sebi enakost v obliki proti postajanja. Tako bo predmet filozofije dojet kot postavljeni predmetni svet ali kot bistvo v občih momentih, kar je čisti dojem. Namreč, tako bo predmet filozofije zaobjet v njegovi osnovi in kot tisti, ki vsebuje bistvo. Zato je spoznavanje predmeta v njegovi osnovi nujnost, saj bo le tako filozofija dojeta iz temelja in kot predmetna vsebina, ki jo je sposoben razumeti tudi mladi duh.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«