Metafizični razum in predmet filozofije

Filozofija je ujetnik metafizičnega razuma

2 avgusta, 202018 marca, 2021 Jože Požar

Kaže da se sodobni filozof ni ničesar naučil od starih filozofov. Če bi se, bi zagotovo filozofijo dojemal kot predmetni svet. S predmetnim svetom se ne ukvarja, ker še ni doumel, da ima filozofija svoj predmet. Namesto da spoznava predmet filozofije, sestavlja nekakšne abstraktne in enostranske svetove, v katerih ni govora o predmetu filozofije.

Filozofsko zrno

Piše: Jože Požar

7. 9. 2024

Človek se izgublja v abstraktnem znanju

Duh znanja ne osvobodi od abstrakcije. Obnaša se, kakor da je njegovo znanje nekaj posebnega, dojema ga kot nekaj groteskno resničnega. To pa ni resničnost, kajti ko substanca ne doseže proti postajanja, ostane abstraktna. Lahko bi rekli, znanje se danes dojema kot domala resnično, kajti večkrat zastopa predmetno resničnost. Zato ni čudno, da je znanje vsepovsod hvaljeno.
Tisti, ki utrjujejo znanje in ne vedo kam z njim, iščejo nova znanja, da svojo abstraktno moč posodobijo. Znanje kot tako je abstraktno, kar pove, da ga ni mogoče dojeti kot razviti pojem predmeta. Najbrž bi bil svet v abstraktni obliki resničen, če se pojem predmeta ne bi dal razviti. No, ne glede na to, dokler znanje ni osvobojeno od abstrakcije, je formalno. O tem, da je abstraktno in sploh ne predmetno, to se danes enostavno prezira. Vprašanje je, zakaj se ne beseduje o osvobajanju znanja od abstrakcije. Abstraktnega znanja je veliko, pa je nujno, da se beseduje o odmišljanju znanja.

Da bi predmet imel resnično vrednost in bil dojemljiv, je nujno, da se ga razvije v predmetno obliko. Na ta način pridobi v osnovi določenost, kar je njegovo proti postajanje. Namreč predmet, ki je zgolj abstraktna vsebina kot taka, ni predmet, kajti vzpostavljen ni v osnovi kot posredovana in razdvojena substanca, ki je v proti postajanju dosegla svojo dejanskost ali drugo, kar so razvejani obči momenti. Zakaj ko se znanje širi samo na to, da je, je omejeno na tisto obče, ki je enostranska abstrakcija.
Človek torej, ki svojega znanja ne osvobodi od abstrakcije, ne pridela objektivne izpolnitve, s tem pa svobode svojega znanja. To je nujnost, zakaj znanje v svoji prvi določenosti je abstraktno ali formalno. Kot tako ni doseglo postajanja in ni določeno kot tisto, ki vsebuje bistvo.

Piše: Jože Požar

3. 9. 2024

Izobražen duh sebe in mladega duha ne dojema iz temelja

Da bi izobražen duh dojel mladega duha, je nujno, da dojame sebe iz temelja, torej iz proti postajanja. To je tisto dojemanje, v katerem postavi sebe kot duha, ki stopi s seboj v odnos. Tako je določen iz gibanja in na umen način. Zakaj tisto zunanje določanje, v katerem šteje samo izobrazba, ni nobeno določanje. Zakaj um je duh na ta način, da je gotovost biti vsa realnost, kar je proti postajanje in samozavedanje na samem sebi. Tisto namreč, kar je umno, to je njegov svet in to je duh v svoji resničnosti. Le tako ima duh sebe umno določenega na sebi iz dojema.

Tisti, ki ne dojemajo sebe in mladega duha iz postajanja, bi morali spoznavati duha iz gibanja, kajti tisto abstraktno spoznavanje, ki ga proizvaja čista vednost kot taka, ne zadošča. Zakaj subjektivna nastrojenost se drži abstraktnega znanja in čiste vednosti kot take. To pa je ravno tisto, kar odkrije, da izobraženec sebe ne dojema iz gibanja in postajanja. Se pravi, tudi mladega duha se ne dojema iz temelja, kajti ko dobi besedo zdravi razum in čisti jaz, je na delu samovolja. To so namreč dogajanja, ki hvaličijo čisto vednost kot tako in svobodno razmišljanje izključijo; in to s smotrom, da obvelja staro prepričanje in da dobi veljavo osebno gledanje.
Mladi duh še ne dojema pomena vzgoje in samega sebe. Sicer pa pojem vzgoje ni razvit in izpeljan kot pojem. Vzgoja torej ni pojmovana – obstaja le prazen pojem, ki ga menda branijo psihologi – ki se s pojmom vzgoja ne ukvarjajo. O vzgoji sicer debatirajo izobraženci, ki pa niso sposobni pojma vzgoja vzpostaviti. Menim, da je pojem vzgoja nujno vzpostaviti, da bi bil mladi duh dojet iz temelja ali tako, kot mu to gre po njegovem razvoju in dojemanju samega sebe.

Piše: Jože Požar

2. 9. 2024

Nima talenta za določanje sveta

Povejmo, razumnik nima talenta za to, da bi sebe odpravil kot duh. Marsikje odseva, da je dejaven kot čisti jaz, ki ne kaže talenta za določanje sveta. Pusti se voditi razumu in abstraktnemu znanju, ki je nekakšno orodje za to, kako obideš določanje in vseeno izraziš v primerni podobi svojo naravnanost. Svet razumnika je vsebinsko nedoločen, ker ne spoštuje gibanja substance. Zdi se, da je najslabši predstavnik neomejene vsebine prav politik, ki je dejaven zunanje in plehko.

Kar od sebe odrine in je neposrednost, to ni dejavnost, s katero bi bil vzpostavljen in določen svet. Razumnik oblikuje neko vsebino, ne glede na to, da predmeta ni določil v njegovi osnovi. Ne ukvarja se z določanjem sveta, ampak samo z gibanjem razuma in igro abstrakcij, s katero premaga tudi samega sebe, ker je to igra, ki nima meje in odločanje izključi. Zakaj bi se vznemirjal z določanjem, če pa tisto, kar odpravi, je že izgotovljen svet, ki ga je čisti jaz razčlenil. Človek bi naj s pomočjo zdravega razuma deloval pametno, in to danes odlično demonstrira izobraženec, ko beži pred nedoločenim svetom in se izgublja v igri abstrakcij. Namreč, nikjer ne izžareva, da je dejaven na stvari in v korist gibanja in postajanja substance, ki bi naj dosegla svojo prvo določenost v temelju. Razumnik verjame v igro abstrakcij, zakaj njegov predmet je on sam, tj. čisti jaz.
Razumnik pojasnjuje samega sebe in to počenja tudi v mediju. Tam kaže zlasti to, da ga določanje sveta ne zanima. Namreč dejaven je tako, da hvali čisti jaz in igro abstrakcij. To pa ni svet, ki bi prehajal v drugo samega sebe in bi bil na sebi določen, ampak je abstrakcija, ki eksistira in je brez bistva. Potemtakem izobraženec ni nadarjen za določanje in postajanje sveta.

Piše: Jože Požar

29. 8. 2024

Šarlatan in predmetni svet

V medijih nastopajo znani obrazi, ki razlagajo svoje prepričanje in hkrati pojasnjujejo svoje mnenje. Med njimi najdemo tudi politika, ki ne dojema bistva politike. Politik je danes aktiven kot kak šarlatan, ki samega sebe goljufa, in to tako, da od sebe odriva posamezne misli, tj. abstrakcije, s katerimi ni mogoče izpovedati gibanja predmetnega sveta. Politik v mediju izpoveduje samo tisto, kar najde v sebi in čisti jaz odmeče kot njegovo odtujitev. Skratka, politik sebe izreče z govorico čistega jaza, s katero izpove svojo osebno nastrojenost, ki je vrh njegove subjektivnosti. To je svet šarlatana, nekaj brezvsebinskega, kar je njegova popolna odtujitev. To je torej čist jaz politika, ki je ujet v pojavnost in hvali tisto, kar naj bo in ni nikakršna predmetna vsebina.

Danes vidimo, da politik sploh ni dejaven predmetno, ampak tako, da izreče osebno mnenje. Tako sporoča, da ga predmetni svet ne zanima, ampak samo tisto, kar naj bo in je neizpolnjena abstrakcija. To je interes ali nedoločena bit, ki eksistira kot nekaj, kar naj bo. Namreč, ko prisluhnete politiku, predmeta ne omenja, hvali pa samega sebe. Zato je tisto, kar izreče, govorjenje o nečem, kar sploh ni predmet. To odkriva, da je politik dejaven kot šarlatan, ki ne ve, da je v državi svoboda sebi predmetna. Tega ne spoštuje, ker so njegovi interesi bolj pomembni.
Politični šarlatan se danes napravlja, kot da je dejaven svobodno. A to ni, saj ne spoštuje predmetnega sveta, ker najbrž ni usposobljen za to, da bi bil dejaven kot duh. O tem govori gibanje razuma in čistega jaza, ki pripovedujeta, da predmetnega sveta politik ne dojema, da pa razume tisto, kar naj bo. Naj zdaj rečemo, politik proizvaja svobodo. Ne, saj izdeluje samo predstave o sebi.

Piše: Jože Požar

22. 8. 2024

Menda bo sodobna inteligenca zahtevala, da se posredovanje odpravi

Sodobna inteligenca naznanja, da je vse, kar je abstraktno, tudi resnično. To je novost, ki poenostavlja svet na igro abstrakcij. Intelektualec je menda določil, da velja neposredno nespremenljivo za abstraktno resničnost. Stvarni svet ga vznemirja, pa je sklenil, da bo resničnost poenostavil na enostransko abstrakcijo. Tako bo sodobna inteligenca še naprej igrala vlogo bistrega razumnika. Zakaj predmet naj ne bi bil nič drugega kot nekaj nespremenljivega, kar je končni svet. Namreč, kadar intelektualec išče drugo samega sebe, je nenavadno vznemirjen, zato je dejaven samo še kot budna glava, ki se drži nespremenljivega, ker je to končnost, ki biva kot resničen svet.

Ampak to še ni absolutna odličnost intelektualca, kajti nemalokrat si pomaga sestaviti svoj svet s števili. Na ta način dopolni svet z matematično natančnostjo, ki utrdi njegovo odličnost. Zakaj število je ravno tako neposredna resničnost, saj se veljavnost števila ne spreminja. In to danes koristno uporabljajo bistre glave tedaj, ko vnanje povežejo čisto vednost s števili, kar je nekakšna intelektualna izpolnitev. Zato ni nenavadno, da sodobna inteligenca gradi nova spoznanja tako, da zunanje združuje tisto, kar najde v sebi, in je zunaj nje neki drugi svet, ki predstavlja moč inteligence.
Ste že kdaj slišali bistrega intelektualca hvaliti posredovanje in predmetni svet. Ne, tega niste slišali, kajti intelektualec poenostavlja svoj svet na neposredno resničnost. S posredovanjem in postajanjem se ne ukvarja, kajti njegova bistroumnost je sama po sebi resnična. To iztakne, da je velikokrat dejaven smešno. No, ne glede na to, on ima veljavnost, kajti je predstavnik neposredne resničnosti. To pa je svet, ki je povsod hvaljen, ker ima izginitev jaza kot njegovo neposredno ostajanje veljavnost.

Piše: Jože Požar

17. 8. 2024

Novinar ni v službi resnice

Kadar novinar odmetava svoje misli in hvali enostranske abstrakcije, predmeta ne vzpostavi, sebe pa prosto nadaljuje. Potemtakem hvali tisto, kar najde v sebi in je svet nekaj, kar je naredil z igro abstrakcij. Naglasimo, novinar ni v službi resnice, kajti posredovanja in postajanja predmeta še ne dojema, obvlada pa igro abstrakcij. Z njo uveljavlja gibanje čistega jaza in nesvobodo. Izpoveduje zlasti to, da ga prevzame samo igra abstrakcij in svet, ki izgine v neki drugi svet.
Danes je slavljen čisti jaz in čista sebe vednost kot taka. Novinar zunanje poveže svoje misli, kajti ne izhaja iz določene osnove in se prosto nadaljuje v neki drugi svet. Tako pripoveduje, da je v službi medija in čistega jaza, ki rad hvali svojo subjektivnost. Če bi bil v službi resnice, bi lasten svet posredoval in ga vzpostavil kot predmet. A tega ne kaže, saj lasten svet pridela z igro abstrakcij, v kateri je dejaven tudi zdravi razum, ki svet razgrne v mnoge razločke.

Poglejte, kaj vse objavlja medij pod pojmom svet. Videz daje, kot da novinar sveta ne dojema iz postajanja, pa je zaradi tega dejaven tako, kot zahteva medij; ta vidi svojo uspešnost edino v igri abstrakcij. Ona je postala orodje, s katerim je mogoče pridelati tudi kako neposredno resničnost. Ampak ta resničnost ne izvira iz določene osnove, kajti nastane z igro abstrakcij in sveta onstran. Zato novinar hvali nedoločen svet, kajti cilj je, da iz nič izpelje nekaj. In za to ima zasluge čisti jaz zlasti tedaj, ko razgrne kak svet, ki ne vsebuje bistva. In tako sploh ni čudaško, da medij pod pojmom svet objavlja vsebine, ki jih pridela čisti jaz z igro abstrakcij. Igranje z besedami čislajo novinarji, ker je mogoče s prazno besedo pridelati veliko napuha, hkrati pa izraziti subjektivno stališče.

Piše: Jože Požar

10. 8. 2024

Svet navzoč izven mišljenja

Tisto čisto brez realnosti je prazna abstrakcija, zakaj brez razdvojitve substance je samo nekaj neposrednega ali primerna abstrakcija. Rečeno drugače, neposrednost je izgotovljen svet, ki je brez substance. To torej ni postajanje substance v njeni razdvojenosti, ki vsebuje tisto sebi enako. Zakaj to je navzoč svet izven mišljenja, ki ni dosegel proti postajanja. Mišljenje ni bilo dejavno, kajti izgotovljen svet je brez realnosti; koliko ima razumnik izobrazbe, toliko ima sveta, ki ga je našel v sebi. Potemtakem razumnik ni dejaven s principom razdvojitve substance, ampak tako, da tisto čisto brez realnosti vnanje poveže kot izgotovljen ali dovršeni svet. Zaradi tega se mišljenje enostavno prilagodi oni materiji. Namesto da razumnik svoj svet ustvari in ga postavi kot predmet, se zanaša na svoje znanje in tisto, kar najde v sebi. To odseva, da substanca ne doseže bivanja in njene sebi enakosti v obliki proti postajanja. Zakaj razum je čisti jaz, ki se obnaša kot zdravi razum.

Pritrdimo, velikokrat smo dejavni tako, da si odsvojimo svojo osebnost, s tem pa svet, ki je enostranska abstrakcija; ona izraža veljavno sebstvo ali abstraktni moj zavesti. In tako postane jasno, da je tisto, kar je naš predmet, čisto sebstvo, tj. svet brez realnosti. Lahko bi rekli, tisto, kar je naš predmet, to je negativno nas samih. Zakaj to ni oblika postajanja predmetne substance, v kateri stopi substanca sebi nasproti in je njeno bistvo razvejano v obče momente.
Mi torej podarjamo pojavni svet, kajti ta svet je izgotovljen in ne potrebuje mišljenja. Najbrž sta zaradi tega razum in čisti jaz razkošno dejavna, zakaj tisto, kar poklanjata, to je samo svet, ki ni bil posredovan in za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja.

Piše: Jože Požar

2. 8. 2024

Duh je um

Če drži, potem izobražen duh, ki hvali svoje abstraktno znanje, umnega sveta ne pridela. O umnem svetu ne beseduje, kajti občuduje predstavni svet in tisto, kar pridela razum, ki je naperjen proti umu. Tako da tisto, kar gre čez in je čista prikazen, to je le nedokončana negacija ali svet zavesti, ki je obče njegovega predmeta. Skratka, to je svet, ki zgolj je in je abstrakcija početja zavesti.

Izobražen razumnik se ne ukvarja z gibanjem in postajanjem stvarnega sveta, kajti zanima ga primeren svet, s katerim izrazi svoje občutke in tisto, kar je čista gotovost njega samega. Zakaj odsvoji si svojo osebnost, to pa je enostranska abstrakcija, kar je nekakšno abstraktno osvobajanje. Potemtakem njegov svet ni nič umnega, kajti ni predmeten svet, ampak tisto njegovo, ki je neka naključna vsebina, s katero se omika v obče. Tako dobi veljavo vedoče se sebstvo, ki je brezvsebinsko in brez določilno sebstvo. Potemtakem izobražen razumnik sebe ne dela predmetnega in se ne dojame iz gibanja in postajanja substance. Zakaj Bog mu daje modrost v občem svetu.
Duh je zavest, ki ima um. Potemtakem je um na ta način duh, da je gotovost biti vsa realnost povzdignjena v postajanje istoimenskega. To je namreč ravno to, ko duh biva idealno in sploh ne večno na sebi, temveč ustvarjeno. Zato je njegov svet bivajoči, saj se kot drugo ali kot svet razločuje od sebe; kar je umno določen predmet v načinu proti postajanja. To je torej dojem uma kot čista enotnost jaza in biti, kar je gotovost biti vsa realnost. Ta realnost je nekaj občega, natančno vzeto, je čista abstrakcija realnosti ali pozitivnost, ki je samozavedanje na samem sebi.
Poudarimo, bistveno je, da je um svet, ki je duh, ki ima predmet določen v načinu proti postajanja.

Piše: Jože Požar

9. 9. 2024

Ne razume samega sebe

Izobrazba je tista, ki ga določa in pošilja v gibanje. Ampak to še ni gibanje predmetne substance, ampak gibanje zdravega razuma. Ta pa ne izvaja gibanja s principom in svobode ne proizvaja. In ravno to je tisto, kar pade v oči, kajti zdravi razum demonstrira natanko to, da ni dejaven svobodno in da svobodnega sveta ne izdeluje. Če bi ga, bi gotovo opazili; opazili bi, da izvaja gibanje predmetne substance in njeno postajanje. Tega zdravi razum ne kaže, niti ne poskuša biti dejaven tako, da bi dejansko moč demonstriral kot posredovalec substance in kot svoboden duh.

Naslednja pomanjkljivost je, da abstraktnemu znanju pripisuje učinke, ki niso nobeni učinki, ampak samo potencialen svet, ki ne doseže obstoja in je razvit v razločke razuma. Razumnik nikjer ne kaže, da zna biti dejaven umno ali v načinu postajanja. Če bi deloval umno, bi svoj svet ustvaril in sebstvo postavil kot predmet ter ga razvil v proti postajanje. Na ta način bi bil dejaven kot duh, ki predmetno realnost posreduje in jo razvije v njeno sebi enakost. Tega principa, ki je princip umnega duha, nikjer ne demonstrira, kajti daje prednost abstraktnemu razumu in čistemu jazu.
Izobraženec najbrž sebe ne dojema, saj ne izpelje odsvojitve in znanja ne postavi kot predmet. To je razlog, zakaj je dejaven pomanjkljivo in zakaj sebe ne razume. Umnega sveta ne vzpostavi, ker ne pozna načina, kako ga vzpostaviti. Zaradi tega je njegov svet zbir predstav, ki jih pridela abstraktni razum. Ta svet pa ni umen, saj ne vsebuje bistva in substanca ni dosegla proti postajanja. Mimogrede, svet ni nekaj sestavljenega, ampak je ustvarjen s principom postajanja. In ravno tega ustvarjenega sveta se ne ceni. Ta za izobraženca ne obstaja, ker ne razume samega sebe in principa sveta.

Piše: Jože Požar

5. 9. 2024

Izobraženec in čisti jaz

Izobrazba, ki je povsod hvaljena, bi naj izobraženca odlično predstavljala. A tu je tudi čisti jaz, ki se oglasi in z govorico potepta izobrazbo in znanje. Zakaj čisti jaz je vedno na preži in dejaven tako, da sebe subjektivno dožene. Sebe ne postavi kot predmet, ampak se prosto nadaljuje. Čisti jaz ne upošteva izobrazbe in moči izobrazbe, kajti pomembno je, da izrazi kako subjektivno držo in uveljavi čisto vednost. Enostavno se dvigne na stališče čiste vednosti, kar pove, da je dejaven v svetu, kjer realnost ne doseže svoje dejanskosti. Tisto, kar velja v svetu čistega jaza, je vednost kot taka.

To torej, da izobraženec živi neko dvojno življenje, za to skrbi čisti jaz. Kajti on ne čisla izobrazbe in abstraktnega znanja, zakaj vedno najde neki tale in neki tole, kar mu prinese gotovost po drugem jazu; to je tisto, kar je učinkovanje s seboj. Tako da ona vzajemnost abstraktnega znanja in čistega jaza ne pride v poštev. Zakaj čisti jaz je idealist, ki sebe vzpostavi tako, da izpelje, jaz sem jaz. Edino na ta način realizira prav tisto, kar od sebe odrine in je v nasprotju sebi enakost.
Dalje, čisti jaz in izobraženec sta torej dejavna vsak na svoji strani, ločeno in subjektivno. Nič skupnega jih ne veže, kajti čisti jaz najde resničnost v drugem jazu, izobraženec pa v abstraktnem znanju. In tako vidimo, da izobraženec in čisti jaz delujeta vsak na svojem bregu. Tisto, kar je skupno obema, je to, da noben od njiju sebe ne postavi kot predmet. Predmet ni tisti, ki bi ju notranje povezal, kajti oba sta dejavna vsak na svoji strani in na način subjektivnih stališč.
Potemtakem, kar bi naj izobraženega duha in čisti jaz povezalo, ni predmet. Ta vsebuje realnost, ki pa ni cenjena, kajti tisto subjektivno je dosti bolj privlačno kot realni svet.

Piše: Jože Požar

30. 8. 2024

Norčava subjektivnost se je spet oglasila na RTV-ju

Hvali enoumje, zato predmetni svet nima nobene veljave, kajti odloča čisti jaz o vsem, kaj naj bo in kaj ne. Zakaj, nekaj, kar naj bo, ni določen predmet, ampak nekaj nedoločnega, ki eksistira kot nekaj, kar si je norčava subjektivnost zamislila kot produkt igre abstrakcij. To hoče reči, njen svet ne nastane s posredovanjem, zato svoje dejanskosti ali določenosti v osnovi ne doseže. Zakaj tisto, kar naj bo, to je le nekaj idealnega in eksistira, kakor to hoče in prosto kaže norčava subjektivnost.

Norčava subjektivnost najde svet kar v sebi. Ta je neki tale, ki je prenehal biti, ko je bil izrečen. Tako da tisto, kar je enostranska abstrakcija, to še ni nobena stvar, ampak samo odtujitev, s katero uveljavlja norčavo subjektivnost. To je pravzaprav prikazen ali videz tistega, kar izvrže igra abstrakcij. Hočem reči, tu se ne dogaja svet, ki bi dosegel postajanje in bi bil v razmerju s seboj. To je samo neka zunanja dejavnost ali predpriprava za tisto, kar bi naj sledilo in bo mogoče lepega dne uresničeno.
In potem se norčava subjektivnost naenkrat oglasi tako, da idealizira čisto sebe vednost. S tem sicer ni dosegla drugo biti ali svoje sebi enakosti, je pa mimogrede izrekla par stavkov, s katerimi je naznanila, da potrebuje več denarja. Zakaj norčava subjektivnost se ne ukvarja s pojmovanjem, niti s predmetnim svetom, je pa res, da hvali okoliščine. Te napove z vidnimi znaki, ki realizirajo njeno subjektivno nabritost. In to ne glede na to, da norčava subjektivnost tudi zavaja, ko ji gre za abstraktno stvar. Okoliščine so tiste, ki jih je mogoče izkoristiti, kajti gre samo za denar. To pa levičarska subjektivnost obvlada od takrat, ko je zavzela RTV. To uživanje napihuje z norčavo subjektivnostjo in prepričanostjo, da je nujno z igro abstrakcij nadaljevati, kajti edino ona ne pridela nobene vsebine.

Piše: Jože Požar

27. 8. 2024

Razumnik hvali samo abstraktno znanje

Da se danes slavi abstraktno znanje, gre hvaležnost razumniku, ki v medijih povzdiguje svoje znanje in domiselnost. Razumnik vzneseno hvaliči abstraktno znanje, čeprav ni resnično. Zanimivo pri tem je, da je predpostavka znanje, iz katerega izhaja, kajti na ta način je njegov svet že v predpostavki resničen. Zakaj v tem našem svetu ni nič resničnega in vse postane resnično, ko razumnik aktivira znanje, refleksijski razum in čisti jaz. Pa čeprav njegovo znanje ne doseže postajanja, ga jemlje kot nekaj, kar je samo po sebi resnično. Najbrž verjame, da je znanje kot tako utemeljen in zato resničen svet. Zaradi tega znanje povsod slavi in posebej tedaj, ko razum izpelje iz znanja kak pametni zaključek. In tako ni posebno, da razumnik hvali pojavni svet, ki doseže veljavnost, če ga izreče čez igro abstrakcij. Zakaj šolan človek, ki ima znanje, sveta ne misli iz postajanja. S predstavami izrazi lastno moč in svet, ki eksistira kot abstraktno znanje, ki ga uveljavi čisti jaz.

Razumnik danes ne kaže nič takega, kar bi odkrilo, da je aktiven kot mislec, ki predmet v osnovi utemelji. Iztakne resničen svet kar na površju, kajti globina sveta ga ne zanima, prav tako ne gibanje substance. Zato se vdaja tistemu, kar pridelata razum in čisti jaz. Pa od tukaj toliko pojasnjevanja in nedoločnega sveta, ki ga pridobi z igro abstrakcij in dejanji jezika. Razumnik se z določno vsebino ne ukvarja, zato svet poenostavlja na predstave in tisto, kar čisti jaz sprevrže v nasprotje.
Danes ni težko ugotoviti, da razumnik izvaja gibanje razuma daleč proč od realnosti in njene dejanskosti. To je najbrž razlog, zakaj hvali abstraktno znanje in čisti jaz. Z njim postane svet veliko bolj zanimiv, kajti njegov predmet ni nič drugega kot čisti jaz.

Piše: Jože Požar

20. 8. 2024

Ko duh svoje znanje širi na to, da je

Znanje kot prva določenost ni nekaj resničnega, niti kaj takega, iz česa bi lahko izhajali in bi bila naša predpostavka. Početje zavesti, ki z znanjem predpostavlja in je neposredni začetek enostranska abstrakcija, še ni objektivnost substance. Hočem reči, ne pomaga predpostavka in znanje, če neposrednosti ne razvijemo v temelj ali osnovo, ki je predmetna določenost. Pozor, razloček od sebe je samo abstrakcija, kar ni predmetna resničnost v njenem proti postajanju ali temelju.

Potemtakem znanje kot tako ni tisto, ki sme nastopati v imenu predmetne substance, njenega gibanja, objektivnosti in svobode. Kadar se to dogaja, duh goljufa samega sebe zlasti tedaj, ko njegovo znanje odigra gibanje razuma, pri tem pa ne vidi, da predmet objektivne izpolnitve ni dosegel. Namreč duh sebe objektivno izpolni samo tedaj, če svoje znanje osvobodi od abstrakcije. To stremi reči, ker je neposredno znanje abstraktno ali formalno, ga je nujno posredovati in postaviti v razdvojeni predmetni obliki. Če razdvojitve predmetne substance duh ne izpelje, potem znanje širi na to, da je; da eksistira v obči obliki. To pa je končno znanje, ki ni dosegla svoje dejanskosti.
S formalnim znanjem ni mogoče izpolniti sebe objektivno. Da pa bi dosegli objektivno izpolnitev, je nujno izpeljati svobodo svojega znanja. To je mogoče, če znanje postavimo kot predmet ali v obliko proti postajanja. Zakaj znanje kot tako izključuje posredovanje in se širi samo na to, da je. Tisto torej, kar zgolj je neposredno znanje, to je le enostranska abstrakcija. Naglasimo, ko se za kriterij resničnosti postavi subjektivno znanje, dobi veljavo abstraktno znanje kot tako, kar pove, da duh svojega znanja ni osvobodil od abstrakcije, ampak je svoje znanje širil na to, da je.

Piše: Jože Požar

13. 8. 2024

»Duh ni nekaj abstraktno enostavnega, temveč je gibanje«

Duh ni dojet iz gibanja in postajanja, marveč kot posrednik znanja in kot tisti, ki se omika v tisto, kar je na sebi. Danes ni pomemben dojem, ampak dejavnost čistega jaza in klenega razuma. Ta napihuje obseg vsebine čez igro abstrakcij in razločke, kajti z njimi izrazi moč izobrazbe. To je duh v svoji pojavnosti, katere pomanjkanje je, da realnost ne doseže svoje dejanskosti.
Duh, ki ne spoštuje gibanja substance, ni dejaven tako, da si sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Zaradi tega uveljavlja predstave in enostranske abstrakcije, kajti z igro abstrakcij povsod demonstrira svojo abstraktno moč, s tem pa moč čistega jaza in kontinuiteto znanja. To nam odkrije, da ni dejaven s principom gibanja substance, ampak tako, da znanja ne osvobodi od abstrakcije, ampak ga enostavno nadaljuje. Tisto pozitivno je njegov lasten svet, ki ne vsebuje realnosti in je le po možnosti.

Danes duh uveljavlja enostavno bitje, ki je abstrakcija, ki ni nič drugega kot razloček od sebe. Na ta način pridela neko ravnodušno indiferenco ali abstraktno kvantiteto, ki je neka čutna gotovost kot podoba zavesti. Zaradi tega ni posebno, da postane njegov predmet čisti jaz. Zdravi razum in čisti jaz izvajata gibanje, ki pa ni gibanje substance. S tem je povedano zlasti to, da duh ne postavi samega sebe kot predmet, kajti dejaven je tako, da izpelje gibanje razuma, ki samega sebe sicer pojasnjuje, vendar pa objektivnosti ne doseže, ker sebe uresničuje z igro abstrakcij.
Zavest se v svoji gotovosti pojavlja kot čisti jaz. Potemtakem si sebe zagotovi po jazu; drugo kot jaz je njegov predmet. To pa je subjektivni jaz kot izgotovljen svet jaza, ki za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja. Zakaj čista vednost kot jaz je ujeta v pojavnost, to pa je nekaj, kar ni resničen svet.

Piše: Jože Požar

27. 6. 2024

Levičarsko enoumje na RTV-ju se nadaljuje

Če bo levičarsko enoumje še naprej iskalo svojo izpolnitev v čisti gotovosti samega sebe, se s pojmom RTV-ja in njegovim temeljem še dolgo ne bo ukvarjalo. Sedaj namreč substanco pojma RTV zastopa neizpolnjena abstrakcija ali nebistveno sebstvo levičarjev. Na ta način levičarji realizirajo lastni subjektivizem, ki je prazna misel njih samih. Potemtakem se oblast levičarjev na RTV-ju ne ukvarja z gibanjem substance in njenim postajanjem, ampak s seboj. Gon in nagnjenje sta tisto, kar realizira levičarsko enoumje skozi podobe nesrečnega samozavedanja, ki jih izdeluje čisti jaz.

Primer udejanjanja levičarskega enoumja je predlog dviga RTV-prispevka na način tiranske grehote, tj. z zakonom. To torej ne bo zakon obče volje, ampak izražen levičarski subjektivizem, ki danes obvladuje RTV. To kaže, da levičarsko enoumje nima meje. Zakaj levičarji še ne zaznavajo demokracije, v kateri ima besedo svoboda, ampak samo čisti subjektivizem. Kar pa seveda ni nič čudnega, saj so levičarji nekakšni potomci komunističnega enoumja.
Torej, obče volje duha ljudstva levičarski subjektivizem ne priznava. Zaradi tega hoče izpeljati dvig RTV-prispevka, kajti to je mogoče narediti na način tiranske grehote ali zakona. In to objaviš z lepimi besedami, kajti zakon je tisti, ki mu ni mogoče nasprotovati. Zakaj ne bi potem levičarji dvignili TRV-prispevek, če pa je pri roki orodje, s katerim uveljaviš in premagaš samega sebe.
Če je kdo predpostavljal, da se bo levičarsko enoumje ustavilo pri zavzetju RTV-ja, se je motil. Zakaj levičarska oblast na RTV-ju ni demokratično izvoljena oblast, ampak s podporo tiranske grehote, tj. zakona, ki ga je spisal levičarski subjektivizem. Ta pa obče volje ne spoštuje.

Piše: Jože Požar

29. 5. 2024

Tiranska grehota

Najprej naj omenim, da je filozof Hegel pravo v temelju določil. Najbrž njegovo dojemanje prava niti pravniki ne berejo. No, jaz tukaj omenjam tisto, kar je Hegel izrazil o zakonu. On je namreč zapisal, da je neposredno dajanje zakonov tiranska grehota, ki samovoljo dela za zakon, ki je samo zakon in ne hkrati zapoved. In tak zakon je uveljavil levičarski subjektivizem, ko je izpeljal tiransko pokvarjenost, s katero je na RTV-ju odstranil tisto, kar ni bilo po volji levičarjev. In to se je zgodilo, ker je bil izpeljan zakon, tj. tiranska grehota, ki je samovoljo naredila za zakon. Hočem reči, levičarski novinarji so sami sebe ustoličili na RTV-ju, ker je levičarski subjektivizem tako ukazal. Pa čeprav ima zakon samo neko naključno ali samovoljno vsebino, je bil zakon uresničen, ne glede na to, da tiranska grehota govori o tem, da je neposrednost ali pojem v njegovi notranjosti zgrešen. Pa ni čudno, da je filozof Hegel zapisal, da so pravo, pravičnost, moralnost in vest, prištevnost in dolžnost pokvarjeni v svojem korenu. Zakaj duh je vezan na bit-izven-sebe, kar pove, da je dejaven zunanje in v interesu pokvarjene demokracije, katere zakoni ne izrazijo objektivne svobode.

Kadar politik uveljavlja z zakonom pokorščino do samovolje in to z enostavno določenostjo, ki je ne dejanska zapoved, je to tiranska grehota. Namreč, da nekaj pripada prvemu, ki si to vzame v posest, je to enostavna določenost. Ta ne izrazi obče volje, ampak udejanji samovoljo, ki so jo naduto na RTV-ju odigrali levičarski novinarji. Kajti svojo samovoljo so izrazili, ko so s tiransko pokvarjenostjo ustoličili na RTV-ju sami sebe. S pomočjo tiranske grehote, tj. zakona, so uveljavili samovoljno hudobijo. To dejanje namreč ni svobodno, saj je bil izražen levičarski subjektivizem, ki ga danes povsod idealizira levičarsko prazno govoričenje in tisto, kar naj bo.
Mimogrede, kaj imenujemo zakon: »To, da je predmet, o katerem odločamo, obči, kakor je obča volja, ki o njem odloča. In to dejanje imenujemo zakon«; tako zapiše J. J. Rousseau.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«