Substanca in vedenje

Substanca zreducirana na vedenje samo

12 julija, 202018 marca, 2021 Jože Požar

Danes duh izžareva resničnost substance kot vedenje samo. Substanca je njegovo vedenje, ali, njegovo vedenje nastopa v imenu predmetne substance. To je samega sebe zagotovi duh, ki ve substanco kot njegovo vedenje. Hočem reči, predmetna substanca ni nič drugega kot njegovo vedenje. Kar je oblika neposrednega vedenja, to ni postajanje substance, ampak vedenje kot tako, ki ga duh odtuji ali odrinil od sebe.

Filozofsko zrno

Piše: Jože Požar

11. 10. 2024

Abstraktno znanje še ni resničen svet

Menda k abstraktnemu znanju sodi tudi resničnost. Zakaj z abstraktnim znanjem se da simulirati tudi resničen svet, ki da je dejanski, čeprav ni dosegel drugo-biti in ni vzpostavljen v osnovi. Tak svet je mogoče odigrati z dodajanjem in širitvijo znanja. Abstraktno znanje namreč izključuje posredovanje in prav tako tisto drugo, ki je predmetno bistvo. To namreč, da je abstraktno znanje zgolj izraženo, to še ne pomeni, da je kot tako resnično. Abstraktno znanje ni nič umnega, da bi umnost obstajala, je nujno substanco posredovati in vzpostaviti v njeni osnovi ali v obliki proti postajanja.

Tisto, kar zgolj je nekaj neposrednega, to ni resničnost, niti prehajanje v dejanskost, kajti je le bit, nekaj končnega, potemtakem abstrakcija znanja in nič več od tega. To torej, da nekaj zgolj je, to odkrije, da predmet ni bil posredovan in da ni dosegel proti postajanja. Edino v njem je substanca razvita in določena v občih momentih in kot svet. Abstraktno znanje, ki zgolj je, ne gre posebej hvaliti, kajti predmetnega bistva v postajanju ne vzpostavi in je zato enostranska abstrakcija.
To, da svet kot abstraktno znanje zgolj eksistira, to vsiljuje abstraktni razum, ki daje prednost končnemu znanju. O tem veliko pove razumnik, ki hvali abstraktno znanje kot tako in možen svet, s katerim operira čisti jaz. Zakaj lažje je delati razločke znanja in jih zunanje povezovati med seboj, kot pa predmet vzpostaviti v njegovi osnovi in ga skozi gibanje substance utemeljiti v elementu vedenja. Tisti, ki hvalijo abstraktno znanje, gibanje in postajanje predmetne substance zagotovo ne cenijo, kar pove, da jih dejanski svet ne zanima, jih pa zanimajo predpostavke. Samoprevara in prevara drugih je, da pri spoznavanju nekaj predpostavimo kot znanje.

Piše: Jože Požar

8. 10. 2024

Politiki pozabljajo, da je nujno voditi državo umno

Menim, da politiki izpeljujejo demokracijo neodvisno od religije. To kažejo tudi ustanove, ki so odtrgane od svetišča vesti, kjer ima sedež tudi religija. Hočem reči, ustanove ostajajo v abstrakciji in nedoločenosti. Se pravi določene vsebine ne dobijo obče oblike in konkretne dejanskosti, ne izrazijo duha ljudstva, ne dojema, ampak samo strankarski interes, ki se hrupno sprehaja po državi in med politiki, in to kot subjektivna čista volja, ki ni sposobna udejanjiti predmetne svobode, ker jo zanima samo posebna volja, to je dejavni čisti jaz, igra abstrakcij in igra zdravega razuma.

Tisto, kar je v državi brez izpolnitve, ker svoboda ni živa, to je svoboda v misli. Ali, to je abstraktna svoboda, ne pa živa svoboda sama. Zakaj svoboda v misli je samo negacija interesa, ki pa ne doseže dejanskosti in se isteče v enostransko abstrakcijo. Razen tega v državi uveljavlja abstraktno moč čisti jaz, ki je dejaven v imenu subjektivne volje in se ne odpove posebnosti. Tako ni čudno, da se daje videz, kot da sta ljudstvo in vlada proti postavljena. Kar stremi reči, država ne izpelje sistema umno ali tako, da dobi veljavo obča volja duha ljudstva, ampak samo interes vladajočih strank.
Že Hegel je zapisal, »da nekaj zlobnega leži v proti postavljanju ljudstva in vlade, neka umetnija zle volje, kakor da bi bilo ljudstvo ločeno od vlade.« Razen tega zapiše, »da ima država svojo enotnost, ta pa je njena bit, njena substanca.« In tega ne zaznava levičarski subjektivizem, ki daje prednost principu subjektivne volje in samovolje. Ne ve, da je umna volja tisto obče, ki se v sebi določa in razvija svoje obče momente. To je demokracija, ki proizvaja obče in pušča ob strani subjektivno nastrojenost. Zakaj tisto subjektivno ne proizvaja predmetne svobode in zato ni nič umnega.

Piše: Jože Požar

5. 10. 2024

Resničnost najde kar v sebi

Ker ima abstraktno znanje povsod veljavo in ker je s pomočjo znanja mogoče pridelati tudi kako abstraktno resničnost, ni čudno, da duh najde resničnost kar v sebi. Zato ni posebno, da je gotovost njega samega neko znanje, ki postane substanca in tako edina vsebina. Vedenje svobode je njegovo znanje in vsebina, ki jo najde v sebi. Tisto torej, kar podarja drugim kot resničnost, to je le njegovo vedenje kot tako. Naglasimo, gotovost njega samega je njegovo vedenje, to pa je neposrednost, ki je dejanskost kot čista bit sploh. Neposredna dejanskost je namreč čista vednost kot jaz, ali, njegov predmet je gotovost samega sebe, kajti prežet je od individualnosti in zato kot predmet sploh ni predmet, ampak izražena čista vednost, ki jo duh kaže kot neko stanje zavesti.

Tisto torej, kar podarja duh kot resničen svet, to je le vedenje kot tako. Svojo svobodo ve kot lastno vedenje, se pravi, svoboda je zrta čista gotovost njega samega. Duh v kazanju svojega vedenja, kaže vedenje kot resničen svet. To pa ni vedenje, ki bi bilo postavljeno kot predmet v proti postajanju in bi predmetna substanca dosegla svojo dejanskost v občih momentih. Rečeno drugače, predmetna substanca ne doseže drugo nje same ali sebi enakosti, kar odkrije, da čisto vedenje kot tako, ki je čista gotovost njega samega, sploh ni resničnost, ampak subjektivna vednost.
Filozof Hegel zapiše, da je predmet, kakršen je brez mišljenja in pojma, neka predstava ali ime. To izrazi, da je predmet v predstavi zgolj pojavni svet. Zato je poenostavljanje predmeta na čisto vednost jaza subjektivna aktivnost, kajti svet biva idealno in sploh ne v postajanju. Cilj duha ni, da izpelje predmetno resničnost, ampak samo predstavo abstraktnega vedenja.

Piše: Jože Požar

1. 10. 2024

Ste že kdaj slišali?

Ste že kdaj slišali kakega učenjaka, da je izjavil, filozofija je ključna za spoznavanje mladega duha in filozofije. Ne, tega še dolgo ne boste slišali, kajti filozofija je danes nedosledno dojeta, prav tako mladi duh, ki filozofije ne razume. In to menda vse zaradi tega, ker se mladega duha ne dojema iz gibanja predmetne substance in postajanja, ampak kvantitativno ali tako, koliko abstraktnega znanja je akceptiral. To kaže, da kot duh v odsvojitvi in pojavni obliki sploh ni dojemljiv. Pomembno je samo to, koliko znanja je pridobil in kje ga lahko dobičkonosno aplicira. Gibanje predmetne substance torej ni pomembno, kajti danes ima veljavo samo abstraktno znanje in pridnost.

Ste že kdaj slišali, da je kak učenjak izjavil, filozofija ni samo neposredno abstraktno znanje, ampak gibanje predmetne substance in njeno postajanje. Tudi tega ne bomo slišali, kajti kot se filozofijo danes dojema, ni možnosti, da bi bila dojeta iz nastajajočega vedenja in v načinu posredovanja in prehajanja predmetne substance v proti postajanje. Učenjak zaznava samo tisto, kar je in je neposredno znanje, kaj je več od tega nima veljave, ker se vsak svet brzda še preden je dosegel drugo-bit.
Ste že kdaj slišali, da v našem svetu ne gre samo za to, da hvalimo abstraktno znanje, temveč tudi za predmetni svet in določenost v njegovi osnovi. O tem se danes ne beseduje, kaj šele razpravlja, ker je učenjak prepričan, da kaj več od abstraktnega znanja nima nobene vrednosti. To je razlog, da se o postajanju predmetnega sveta v občih momentih ne govori. Zakaj svet učenjaka ima veljavnost in prednost, čeprav se prosto nadaljuje in je enostranska abstrakcija ali sebstvo kot tako.
Učenjak hvali svoje abstraktno znanje in svet, ko stopi v bivanje sebstvo kot sebstvo.

Piše: Jože Požar

25. 9. 2024

Subjektivno mišljenje podarja abstraktne predstave

Razumnik danes ni dejaven kot duh, kajti tisto, kar podarja, so abstraktne predstave. Te udejanja čisti jaz, ki daje prednost igri abstrakcij, s katero hvali prazno moč abstrakcije in subjektivno nastrojenost. Čisti jaz substance ne razvije v njeno določenost ali proti postajanje. Tisto, kar uveljavlja, je nedoločen svet in interes čistega jaza, kar pomeni, da dalje od abstrakcije ne gre, zakaj njegov predmet je on sam, tj. čisti jaz. Potemtakem hvali raztrgani svet samega sebe in tisto, kar sprevrne v nasprotje in je neko bivanje nečesa, kar je odtujil. To pa ni postajanje predmetne substance v njeni določenosti, ampak gotovost čistega jaza, ki hvali čisto vednost kot tako, ki ni nič umnega. Zakaj to, kar čista vednost podarja, to kaže, kako subjektivni jaz uveljavlja nebistveno sebstvo.

Čisti jaz se zaveda raznolikega sveta, ki ga odseva kot samovoljna stališča ali kot subjektivno vednost, ki ni nič drugega kot pojavni svet. To je abstrakcija jaza, ki stopi v zavest in je nekaj neposredno gotovega. Ali, to je nekakšna prva resničnost, ki ne doseže proti postajanja. Abstraktni jaz se dvigne na stališče čiste vednosti, vendar ničesar ne premaga, ker je ujet v pojavnost. Tiso, kar mu nastane je svet abstraktnih predstav ali nekaj enostavno abstraktnega.
Potemtakem je pozitivni predmet čisti jaz ali tisto sebi enako, ki se pojavlja kot možen svet in je eksistenca abstraktnega znanja. Subjektivna kontinuiteta je tisto, kar podarja in je neki tale kot jaz. Zavest je čisti jaz kot nekaj, kar zgolj je. Jaz ima gotovost po jazu. To je torej čisti jaz, ki jemlje resnico iz sebe, kar je samo abstrakcija nedoločene biti ali razsežnost možnega sveta. Z njim izkusi pojavni svet kot tisto čisto obče ali kot neki razblinjeni svet v abstrakcije.

Piše: Jože Požar

20. 9. 2024

Daleč stran od religije

Zakaj ima država politično življenje? Na to vprašanje je odgovoril že filozof Hegel. Njegov odgovor je, ker ima religijo. Ne glede na to dejstvo, je strankarska aktivnost samo igra abstrakcij, s katero hvalijo svoje interese, ker religije ne spoštujejo. Stranke zanima samo njihov interes, zato tudi religije nikjer ne omenjajo. To pomeni, volje duha ljudstva ne upoštevajo, ampak samo tisto, kar se znajde v njihovem interesu. Zato je volja strank, ki religije ne spoštuje, neko početje razumarske miselnosti, ki izključi občo voljo s smotrom, da uveljavi strankarsko voljo ali tisto, kar strankarski razum idealizira. To pa je tisto končno (abstraktno), ki ne doseže neskončnosti.

Potemtakem strankarski interes ne udejanja obče volje ljudstva, tj. religije, ampak samo strankarsko nastrojenost ali tisto abstraktno ideologijo, ki ne izpelje občega smotra, ker nima nič skupnega z religijo. Zato je ono povzdigovanje strankarskega interesa samo uveljavljanje nečesa, kar pridela razumarska igra abstrakcij. Na ta način je tisto razumno nekaj, kar ni nič umnega. Namreč ko strankarski interes daje prednost igri abstrakcij, potem religija zagotovo ni udejanjena. In to ne glede na to, da ima religija sedež v parlamentu, obča volja ni upoštevana.
Sicer pa razumarska miselnost, pa naj gre za EU interes ali za interes naših strank, ni dejavna s principom svobode, zakaj razumarska miselnost je tista, ki velja in jo stranke spoštujejo. Zato je tisto, kar dobi veljavo, neka posebna strankarska zavest, ki si ne da zavesti z občim duhom.
Zatorej stranke, ki dajejo prednost svojim interesom, izpeljujejo usmerjenost stranke neodvisno od religije. Pa ni čudno, da se hvali privatne interese in da se ne hvali principa religije.

Piše: Jože Požar

17. 9. 2024

Igra abstrakcij ne pridela vsebine

Igra abstrakcij je danes vsepovsod hvaljena, pa čeprav ne pridela konkretne vsebine. Človek se navdušuje zlasti tedaj, ko odigra kako gostobesedno igro, v kateri ni najti predmetne vsebine. To je neko miselno razgibavanje, ki ga na televiziji odigra kak neizobražen novinar, verjetno z namenom, da pove, kaj o sebi in česa ljudje naj ne bi počenjali. Skratka, igra abstrakcij je tista, ki jo človek obvlada. Sicer pa igra abstrakcij ne pridela dejanske vsebine, ampak hvali posameznikovo razpoloženje in možen svet. Ob tem je mogoče zaznati, da sta čisti jaz in razum nekakšen par, ki z roko v roki pridelata kako subjektivnost, ki hvali ali graja človeka, ne pa predmeta. In to hvalisanje subjektivne drže je danes povsod na glasu, kajti naš nedemokratičen novinar je igralec in hkrati komik, ki hvali svoje smotre, drobne umisleke, protislovje in tudi komične razplete.

Da je duh zašel s poti, o tem veliko pripoveduje igra abstrakcij, ki hvali abstraktno znanje in nesvobodno aktivnost, ki se s predmetno vsebino ne ukvarja. Igra podarja le občutenje božanskega, ki eksistira kot raztrgani čisti jaz, ki skače od ene abstrakcije do druge in tako sebe izreka kot neko predstavljanje čiste vednosti. Menda človek doživlja veselje, ko sebi daje zavest o tistem, kar pošlje čez in je nekaj mišljenega nasproti tistemu, kar je v osnovi zunanje prežemanje čistega jaza in razuma. To je tisto najbolj njegovo, ki ga je našel v sebi in mu daje dejanskost. Rečeno drugače, to je početje zavesti, ki nič ne počne, vendar iz početja izpelje nesvobodno aktivnost.
Manko subjektivnega preigravanja je, da igra abstrakcij ne pridela nobene vsebine in da čisti jaz idealizira samega sebe ter se obnaša kot kak novinar, ki povzdiguje čisti moj zavesti.

Piše: Jože Požar

11. 9. 2024

Spoznavanje pojma in resničnosti duh ne jemlje zares

Izobraženega duha ne mika spoznavanje pojma in resnice. Niti to ne zanima filozofa, ki bi naj tu in tam izpeljal kako objektivno izpolnitev. Drži se abstraktnega znanja kot pijanec plota, kajti najbrž nima pogojev za to, da bi bil dejaven kot duh, ki predmet postavi v osnovi s ciljem, da predmetna substanca doseže razdvojitev in je v proti postajanju sebi enaka. To je gibanje substance, s katerim je doseženo drugo nje same, ki je razvejanost v obče momente. Tudi globina pojma in prav tako nastajajoče vedenje, ne mika izobraženega duha, še manj pa njegova osvojitev, v kateri postavi sebe kot predmet. To odkrije, da živa substanca in njeno gibanje nista tako zanimiva kot gibanje razuma in čisti jaz, ki sta povsod slavljena. To nam pove, da spoznavanje pojma in resničnost še dolgo ne bosta spoštovana, kajti zdaj je tu čas, ko čisti jaz in igra abstrakcij pridobivata na veljavi.

Tisto, kar počenja in odseva čisti jaz, je to, da se odreka dojetja pojma in resnice. In to tudi povsod izžareva, kajti kot kaže ono abstraktno bojevanje čistega jaza, ki ni nič drugega kot izdelovanje predstav, predmet in postajanje sveta ne bivata. Kar je neka abstraktna vsebina, to je nekaj nečesa, kar čisti jaz strastno uresničuje. To torej ni vsebinski svet, ki drži v sebi bistvo, ampak megleni svet, ki je od duha zapuščen. Zakaj obča tekočnost je tista, ki jo uveljavlja čisti jaz. Tisto čutno postane neka bit, ki je enostranska abstrakcija in eksistira v nasprotju kot možen svet čistega jaza. Pa je ono odrekanje spoznavanja pojma in resnice skladno z čistim jazom.
Kaj pomeni spoznavanje pojma in resničnosti, o tem se danes ne beseduje, zakaj čisti jaz povsod prišepetava, naj duh ne počenja nekaj, kar nima podlage v abstraktnem znanju.

Piše: Jože Požar

9. 10. 2024

Abstraktno razmišljanje

Danes se hvali abstraktno razmišljanje, ker je baje vsako razmišljanje produktivno. Zanimivo je, da se ne hvali tistega, kar je produkt razmišljanja. Zato ni nenavadno, da gre hvala tudi napačnemu razmišljanju in subjektivni nastrojenosti. Nikjer pa ni zaznati hvale tistega, kar je kaka predmetna objektivnost v njenem postajanju. Objektivnost je menda zasovražena in to po zaslugi levičarske predrznosti, ki odkrito pobija vse, kar je podoba kake objektivnosti. Človek, ki favorizira subjektivnost, hvali predstavni svet, s predmetnim svetom se pa ne ukvarja. Potemtakem nobenega sveta ne vzpostavi v osnovi, ker razmišlja abstraktno ali brezpredmetno. Sicer pa površno dejavnost podpirata čisti jaz in zdravi razum, kar pove, da gre veliko hvale igri abstrakcij. Zanimivo je, da se danes slavi abstraktno razmišljanje, da pa se ustvarjeni svet le redko kje omenja. To odkrije, da se ustvarjenega sveta ne ceni, ampak samo površno razmišljanje. Naglasimo, zaradi površnega razmišljanja je svet ničvreden, blažena pa je igra abstrakcij in čisto vednost kot tako.

Produkt čiste vednosti so abstraktne predstave in možen svet. To pa ni predmetni svet, niti posredovanje predmetne substance, ampak le neko zrenje nečesa, kar ni doseglo obstoja ali bivanja. Abstraktno razmišljanje torej ni tisto, ki pridela kak stvaren svet ali njegovo objektivnost, ki bi jo bilo spodobno hvaliti, ker jo je duh izpeljal z gibanjem predmetno substanco in v proti postajanju določil njen svet v občih momentih. Zakaj stvaren svet je tista osnova, ki naznani, da je duh dejaven v načinu in s ciljem, da ustvari dejanski svet. Edino ta zagotavlja, da je duh dejaven s principom svobode in s ciljem, da vzpostavi drugo ali sebi enakost, ki je čisti dojem.

Piše: Jože Požar

7. 10. 2024

Zakaj je pravo pokvarjeno v svojem korenu?

Filozof Hegel zapiše, da so pravo, pravičnost, moralnost in vest, prištevnost in dolžnost pokvarjeni v korenu. Zakaj je pravo pokvarjeno v korenu, na to vprašanje bi naj znal odgovoriti pravnik, ki najbrž pravo dojema določno. Pravniku menda zdravi razum govori, da logična razlaga vedno obstaja, obstaja pa tudi igra abstrakcij in tisto, kar gre čez. To je namreč svet po možnosti, ki je nedoločena bit ali kak izdelek čistega jaza v svetu onstran. Zakaj, ko je pravniški razum dejaven po nareku čistega jaza, je to čisti svet pravnika, s katerim premaga samega sebe. To nam nekako sporoči, da je predmet pravnika pogosto čisti jaz, ki odkriva, da pravnik svojega sveta ne dojema kot predmet.

Pravnik bi naj bil dejaven kot tisti, ki je sposoben pojasniti duhu ljudstva, zakaj so zgoraj navedeni pojmi pokvarjeni v korenu. Tako bi pravniški duh dvignil sebe na nivo dojemajočega duha. Potem bi tudi ljudje pravnika dojeli ne zgolj kot gospoda, ki hvali igro abstrakcij, ampak kot dojemajočega duha, ki je sposoben dojeti predmet v osnovi. In ne le to, morda bi pravniški svet zaradi tega postal bolj objektiven in tako tudi kulturen, ker je dojemljiv. Pravniška (ne)moč namreč danes ni dejavna s principom svobode, ampak tako kot to kaže čisti jaz, ki ne premaga nasprotja zavesti, ker je ujetnik pojavnosti in abstraktnega razuma, ki povsod povzdiguje subjektivni jaz.
Pravnik bi naj torej bil sposoben odgovoriti, zakaj so zgoraj navedeni pojmi pokvarjeni v osnovi. To pač glede na to, da se srečuje z njimi in da bi naj bil dejaven v načinu proti postajanja, v katerem svet razrešuje sebe kot določen v osnovi. Glede na to, da bi naj pravnik svet odpravil umno ali tako, da pojem sebi nasprotuje, bi naj bil sposoben dati odgovor, zakaj je pravo pokvarjeno v korenu.

Piše: Jože Požar

3. 10. 2024

Sebe izpolni nepovezano

Njegov predmet je vselej nedoločna predstava. Ali, je neko vedenje početja zavesti v sami sebi. To je pojavni svet kot čista sebe vednost ali misel samega sebe. Duh sebe ve kot nebistveno sebstvo, ki ni dosegla proti postajanja. To nam pove, da si duh sebe ne odsvoji, kajti tistega drugega ali sebi enakosti ne vzpostavi. Potemtakem izpelje samo užitek zavesti kot neki nedoločen svet, ki ni nič drugega kot ogorčenje njega samega, zakaj sebi se kaže kot zapuščen od duha.
Prazna razumska filozofija sebe izpolni nedosledno, kajti njen predmet je neizpolnjena abstrakcija. S formalnim znanjem, s katerim duh napihuje kategorijo, prav tako s predstavami in z zrenjem, ponotranja le sebe v sebi. Ta svet nam odkrije, da duh svojega znanja ne osvobodi od abstrakcije, pa je njegov svet neposredno vedenje. To nam tudi odkrije, da prazna razumska filozofija obstane v neposrednem odnosu, kajti duh se omeji samo na negativno tole.

Sicer pa izobražen duh velikokrat nazorno kaže, da poišče resničnost v svojem predstavnem predmetu. To je predmet, ki ni predmet, ker ne doseže svoje sebi enakosti, kar pove, da duh ni dejaven s principom svobode, ampak na način abstraktnih predstav, ki jih zunanje poveže. Potemtakem je to razlog, zakaj imajo razumsko filozofijo za brezvsebinsko in nedojemljivo. Zakaj ono abstraktno filozofiranje se ne ukvarja s predmetnim bistvom, ker je izdelovanje predstav lažje delo. Duh ne izpelje gibanja predmetne substance, ampak le abstraktno razmišljanje, ki ne vsebuje bistva. Zaradi tega je dejaven nepovezano ali predstavno. Tisto, kar podarja, to je čista gotovost samega sebe, negativni predmet, ki je njegov dovršeni abstraktni svet kot neizpolnjena abstrakcija.

Piše: Jože Požar

27. 9. 2024

Električar in logična sovisnost

Politik ne misli sveta iz postajanja, zato svoje misli odmeče, da pridela možen svet. Kaj pa električar? Ta menda ne dojema odnosa svetlobe in teme in zato nima pojma o tem, kdaj prižgati in ugasniti mestne luči. Tisto, kar mu razum podarja, to je nedoločen svet; odrine kako misel od sebe in igra svetlobe in teme se pričenja. In to je ravno element, ki ga strastno sovraži električar, ko povzdiguje abstraktno nemoč klenega razuma ali kak raztrgan svet v mnoge razločke.

Zanimivo je motriti električarja zlasti tedaj, ko prižiga in ugaša mestne luči. Človek pomisli, električar zagotovo obvlada svetlobo in temo, vendar praksa kaže, da ne obvlada prižiganja in ugašanja mestnih luči. Videz daje že tak, kot da ni usposobljen za to, kdaj prižgati in kdaj ugasniti mestne luči; ne dojema odnosa svetlobe in teme iz postajanja. To kaže, da ne dojema svetlobe in teme iz gibanja, ampak ločeno in tako, kot da svetloba nima nič skupnega s temo. Vprašanje torej je, zakaj električar odnos svetlobe in teme prezira in zakaj svetlobo zaznava ločeno od teme. Električar namreč v praksi odseva, da nima smisla za dojemanje dveh nasprotnih strani.
Električar torej ne razume svetlobe in teme skozi prehajanje ene strani v drugo. Kajti ko zaznava svetlobo, v njej ne zazna izginjanja teme. Ko pa zaznava temo, v njej ne zazna izginjanja svetlobe. Posledica tega je, da mestne luči ugasne z zamudo ali kako uro pozneje. Enako počenja, ko prižiga mestne luči, te namreč prižge pred časom in sploh ne v odnosu s pojavljanjem teme. In človek se vpraša, zakaj električar ni dejaven svobodno. Odgovor je, ker logične sovisnosti ne spoštuje in ker sveta ne dojema iz postajanja in odnosa, ampak strastno in tako kot to počenja čisti jaz.

Piše: Jože Požar

23. 9. 2024

V čem je vrednost politika

To, da levičar napihuje strankarski interes in da na drugi strani to počenja tudi desničar, v tem ne vidim nobene vrednosti. Zakaj izražen interes je abstrakcija in zato ni nič umnega. Da bi politik pridobil na vrednosti, je nujno prisluhniti duhu ljudstva; delovati mora predmetno in umno ter s principom svobode. A tega kot vidimo ne uresničuje, zato je nujno politično navijaštvo opustiti in delovati tako, da je predmet razprave v osnovi določen. Edino predmet je vsebina, ki ima bistvo in je zato sprejemljiva. Zaradi tega strankarsko subjektivno gnanje nima nobene vrednosti.

Če politik meni, da je njegova vrednost v tem, da se prilagaja zahtevam stranke, tj. neki subjektivni volji, potem je pač dejaven ničevo. Subjektivnost nima kaj iskati v politiki, zakaj tisto, kar zanima duha ljudstva je predmetni svet, ki vsebuje bistvo in je določen v osnovi. Kajti kadar predmet ni določen, se politik preganja z nedoločenim svetom. Ta pa nima vrednosti, ker je na sebi subjektivno raztrgan. Objektivne izpolnitve politik ne doseže, ker jo njegova subjektivnost izniči. To odseva, da je tisto, kar daje vrednost politiku, predmet v njegovi določenosti. Zakaj samo določeno v osnovi je predmetna vsebina, ki izključi oni interes in subjektivno nastrojenost. Zato politik, ki se preganja subjektivno in napihuje strankarski interes, ni noben politik, kajti nič umnega ne pridela. Umno je samo predmetni svet v njegovi določenosti ali proti postajanju, ki je sebi enakost.
Vrednost politika je torej v tem, da je dejaven tako kot to zahteva duh ljudstva, ne pa strankarski interes, ki ne doseže določenosti niti v osnovi. Interes je namreč samo oblikovana abstraktna strast, ki ni dosegla svoje objektivne izpolnitve, ker izpoveduje samo strankarsko razpoloženje.

Piše: Jože Požar

30. 8. 2024

Norčava subjektivnost se je spet oglasila na RTV-ju

Hvali enoumje, zato predmetni svet nima nobene veljave, kajti odloča čisti jaz o vsem, kaj naj bo in kaj ne. Zakaj, nekaj, kar naj bo, ni določen predmet, ampak nekaj nedoločnega, ki eksistira kot nekaj, kar si je norčava subjektivnost zamislila kot produkt igre abstrakcij. To hoče reči, njen svet ne nastane s posredovanjem, zato svoje dejanskosti ali določenosti v osnovi ne doseže. Zakaj tisto, kar naj bo, to je le nekaj idealnega in eksistira, kakor to hoče in prosto kaže norčava subjektivnost.

Norčava subjektivnost najde svet kar v sebi. Ta je neki tale, ki je prenehal biti, ko je bil izrečen. Tako da tisto, kar je enostranska abstrakcija, to še ni nobena stvar, ampak samo odtujitev, s katero uveljavlja norčavo subjektivnost. To je pravzaprav prikazen ali videz tistega, kar izvrže igra abstrakcij. Hočem reči, tu se ne dogaja svet, ki bi dosegel postajanje in bi bil v razmerju s seboj. To je samo neka zunanja dejavnost ali predpriprava za tisto, kar bi naj sledilo in bo mogoče lepega dne uresničeno.
In potem se norčava subjektivnost naenkrat oglasi tako, da idealizira čisto sebe vednost. S tem sicer ni dosegla drugo biti ali svoje sebi enakosti, je pa mimogrede izrekla par stavkov, s katerimi je naznanila, da potrebuje več denarja. Zakaj norčava subjektivnost se ne ukvarja s pojmovanjem, niti s predmetnim svetom, je pa res, da hvali okoliščine. Te napove z vidnimi znaki, ki realizirajo njeno subjektivno nabritost. In to ne glede na to, da norčava subjektivnost tudi zavaja, ko ji gre za abstraktno stvar. Okoliščine so tiste, ki jih je mogoče izkoristiti, kajti gre samo za denar. To pa levičarska subjektivnost obvlada od takrat, ko je zavzela RTV. To uživanje napihuje z norčavo subjektivnostjo in prepričanostjo, da je nujno z igro abstrakcij nadaljevati, kajti edino ona ne pridela nobene vsebine.

Piše: Jože Požar

27. 6. 2024

Levičarsko enoumje na RTV-ju se nadaljuje

Če bo levičarsko enoumje še naprej iskalo svojo izpolnitev v čisti gotovosti samega sebe, se s pojmom RTV-ja in njegovim temeljem še dolgo ne bo ukvarjalo. Sedaj namreč substanco pojma RTV zastopa neizpolnjena abstrakcija ali nebistveno sebstvo levičarjev. Na ta način levičarji realizirajo lastni subjektivizem, ki je prazna misel njih samih. Potemtakem se oblast levičarjev na RTV-ju ne ukvarja z gibanjem substance in njenim postajanjem, ampak s seboj. Gon in nagnjenje sta tisto, kar realizira levičarsko enoumje skozi podobe nesrečnega samozavedanja, ki jih izdeluje čisti jaz.

Primer udejanjanja levičarskega enoumja je predlog dviga RTV-prispevka na način tiranske grehote, tj. z zakonom. To torej ne bo zakon obče volje, ampak izražen levičarski subjektivizem, ki danes obvladuje RTV. To kaže, da levičarsko enoumje nima meje. Zakaj levičarji še ne zaznavajo demokracije, v kateri ima besedo svoboda, ampak samo čisti subjektivizem. Kar pa seveda ni nič čudnega, saj so levičarji nekakšni potomci komunističnega enoumja.
Torej, obče volje duha ljudstva levičarski subjektivizem ne priznava. Zaradi tega hoče izpeljati dvig RTV-prispevka, kajti to je mogoče narediti na način tiranske grehote ali zakona. In to objaviš z lepimi besedami, kajti zakon je tisti, ki mu ni mogoče nasprotovati. Zakaj ne bi potem levičarji dvignili TRV-prispevek, če pa je pri roki orodje, s katerim uveljaviš in premagaš samega sebe.
Če je kdo predpostavljal, da se bo levičarsko enoumje ustavilo pri zavzetju RTV-ja, se je motil. Zakaj levičarska oblast na RTV-ju ni demokratično izvoljena oblast, ampak s podporo tiranske grehote, tj. zakona, ki ga je spisal levičarski subjektivizem. Ta pa obče volje ne spoštuje.

Piše: Jože Požar

29. 5. 2024

Tiranska grehota

Najprej naj omenim, da je filozof Hegel pravo v temelju določil. Najbrž njegovo dojemanje prava niti pravniki ne berejo. No, jaz tukaj omenjam tisto, kar je Hegel izrazil o zakonu. On je namreč zapisal, da je neposredno dajanje zakonov tiranska grehota, ki samovoljo dela za zakon, ki je samo zakon in ne hkrati zapoved. In tak zakon je uveljavil levičarski subjektivizem, ko je izpeljal tiransko pokvarjenost, s katero je na RTV-ju odstranil tisto, kar ni bilo po volji levičarjev. In to se je zgodilo, ker je bil izpeljan zakon, tj. tiranska grehota, ki je samovoljo naredila za zakon. Hočem reči, levičarski novinarji so sami sebe ustoličili na RTV-ju, ker je levičarski subjektivizem tako ukazal. Pa čeprav ima zakon samo neko naključno ali samovoljno vsebino, je bil zakon uresničen, ne glede na to, da tiranska grehota govori o tem, da je neposrednost ali pojem v njegovi notranjosti zgrešen. Pa ni čudno, da je filozof Hegel zapisal, da so pravo, pravičnost, moralnost in vest, prištevnost in dolžnost pokvarjeni v svojem korenu. Zakaj duh je vezan na bit-izven-sebe, kar pove, da je dejaven zunanje in v interesu pokvarjene demokracije, katere zakoni ne izrazijo objektivne svobode.

Kadar politik uveljavlja z zakonom pokorščino do samovolje in to z enostavno določenostjo, ki je ne dejanska zapoved, je to tiranska grehota. Namreč, da nekaj pripada prvemu, ki si to vzame v posest, je to enostavna določenost. Ta ne izrazi obče volje, ampak udejanji samovoljo, ki so jo naduto na RTV-ju odigrali levičarski novinarji. Kajti svojo samovoljo so izrazili, ko so s tiransko pokvarjenostjo ustoličili na RTV-ju sami sebe. S pomočjo tiranske grehote, tj. zakona, so uveljavili samovoljno hudobijo. To dejanje namreč ni svobodno, saj je bil izražen levičarski subjektivizem, ki ga danes povsod idealizira levičarsko prazno govoričenje in tisto, kar naj bo.
Mimogrede, kaj imenujemo zakon: »To, da je predmet, o katerem odločamo, obči, kakor je obča volja, ki o njem odloča. In to dejanje imenujemo zakon«; tako zapiše J. J. Rousseau.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«