Ubogi duh

Mišljenju se predmet giblje v predstavah in sploh ne v dojemih

25 oktobra, 20205 junija, 2021 Jože Požar

Kar se tiče mišljenja in logike, tj. logične sovisnosti, ki predmetno substanco razdvoji, lahko rečemo, da mišljenje ni dejavno v elementu vedenja, ker se pač duh ne ukvarja z notranjim razdvajanjem substance, ampak s predstavami. To velja tudi za onega duha, ki hvaliči svoje vedenje kot tako in sklepa, da se on z mišljenjem ne rabi ukvarjati, ker ima toliko vedenja, da lahko vsako abstraktno izkustvo premaga z abstrakcijami vedenja ali svetom, ki mu nastane kot neki onstranski svet. …

Abstraktno mišljenje

Piše: Jože Požar

24. 6. 2026

Hvali navdušenje in abstraktno miselnost

Duh, ki povzdiguje razloček, ne ve, da se svet začenja z neposrednostjo in nadaljuje s posredovanjem. Svet ni nekaj, kar zgolj je, temveč je gibanje in postajanje predmetne substance. Pa je ono govoričenje, da je svet opisovanje in uveljavljanje čistega jaza, neko izražanje samovolje. Namreč subjektivno gibanje čistega jaza je zgolj abstraktna miselnost, ki povzdiguje posamezne misli in osebno izražanje, ki pa še ni predmetni svet. Potemtakem duh, ki slavi razkošne predstave in videz čistega jaz, ni dejaven zares ali s principom določanja substance. Zakaj vsebina je iz biti predstavljena zgolj v videz, ta pa je nekaj neposrednega, ki se ga ne preseže. Videz ostane ne-bit ali negativno tole, ki je le neko zagotavljanje nečesa, kar ni določeno in se prosto nadaljuje.

Neomikan duh, ki nekaj zagotavlja, hvali svojo prepričanost. In to zaradi tega, ker je njegov predmet čisti jaz. To je svet čistega jaza, ki hvali abstrakcijo in tisto, kar gre čez. Predmet ni nič drugega kot njegovo prepričanje, ki ga uveljavlja, ker je videz nečesa, kar eksistira in je abstrakcija. To izpelje in demonstrira dejavna zavest, ki pa ne doseže proti postajanja.
Neomikan duh hvali osebni svet in svoje prepričanje. Tako poklanja neko čutno občost in tisto, kar najde v sebi in je njegova možnost. Ali, to je nedoločen svet in možnost za nekaj drugega. Ničesar ne določi v osnovi, pa je jasno, da ne ustvari sveta tako, da notrina stopi sebi nasproti. Njegov svet zgolj eksistira in ni predmetni svet, ampak zgolj neko navdušenje, ki je.
Mimogrede pa še tole: najšibkejši je abstraktni modrec, to pa je danes politik, ki uveljavlja čisti jaz in svoje prepričanje. Ta duh ne ustvarja sveta, ampak hvali abstraktno miselnost.

Piše: Jože Požar

20. 6. 2026

Ko filozof hvali namišljeni svet

Filozof najbrž ni dovolj natančen, kadar je dejaven zunaj predmetnega bistva in sebe ne vzpostavi kot predmet. Abstraktna miselnost ne ustvari nobenega določnega sveta in se običajno izteče v namišljen svet. To pa seveda ni dejavni duh, ki svoj predmet razvije v osnovi in predmetno substanco v njeno proti postajanje. Zakaj na ta način substanca doseže svojo razdvojitev, s tem pa Eno nje same; to je istoimensko, ki je stopilo sebi nasproti, kar je postavljen odnos substance do sebe. Kaj takega duh sedanjega časa ne povzdiguje, kajti zadovoljen je, če odrine od sebe kako mnenje.

Kadar se filozof obnaša nefilozofsko in gibanja substance ne upošteva, je dejaven lahkomiselno in sploh ne v interesu dejanskega sveta. Naš čas namreč demonstrira točno to, kar mu gre po razvojni stopnji in dejanskosti, ki je filozof ne spoštuje. Filozof izdeluje abstraktne svetove, predmet filozofije pa kot da ne obstaja. Izvaja neko prosto početje zavesti, ki ne spoštuje odnosa substance do sebe in njene določenosti. Zakaj substanci gre njena določenost po gibanju in postajanju. Namreč določenost substance je ravno tisto, kar sodoben čas narekuje, a filozof določenosti ne spoštuje.
Filozof je mislec, rečeno natančneje, je misleči duh, ki je vseskozi v odnosu s seboj in tistim, kar pred seboj spravlja v gibanje in razmerje. To je gibanje predmetne substance, prav tako posredovanje in izpeljava odsvojitve. Odsvojitev dela filozofa svobodnega in predmetno aktivnega. Zakaj njegova svoboda je svoboda substance, ki prehaja v Drugo in je na sebi določena. To, da substanca prehaja v Drugo in doseže svojo sebi enakost, to dela filozofa na sebi za duhovno bitje. Potemtakem bi naj bil dejaven predmetno in vedno v interesu, da izpelje svojo odsvojitev.

Piše: Jože Požar

15. 6. 2026

Kaj pa če tudi mi malo filozofiramo

Večina filozofov ropota v nebesih tako, kot da svet ni nikoli določen; hvalijo nedoločenost in filozofijo, ki ne prehaja v nič sebi drugega. Svet je odličen takšen kot je slišan. Zakaj ko vprašamo filozofa, kaj je svet, nam odgovori, da ni ljubitelj predmeta filozofije, ampak samo abstraktne filozofije. To je filozof sedanjega časa, ki občuduje abstraktno spretnost in svoja nagnjenja. Zakaj filozof je dejaven vedno tako, da pridela nekaj razločkov, ki jih opremi s svojimi nagnjenji. To so pravzaprav razločki snovi, ki so kot celota abstraktna prikazen. Torej vizionarski produkt, ki je hvaljen kot slaščica, kajti ono oblikovano sebstvo filozofa pridela igra abstrakcij.

Aktiven filozof ima najbrž v mislih samega sebe in neizpolnjeno abstrakcijo, ki jo povsod hvali, ker ni določena na sebi in je zgolj nadaljevanje, ki ga filozof danes uveljavlja, ker je v njem zaobjeto njegovo razmišljanje. S pojmom abstrakcija se filozof ne ukvarja, je pa dejaven in obvlada igro abstrakcij. To premaga tako, da najde kako nasprotje ali nič tistega, kar je njegov domači svet. Največ filozofije izpelje tedaj, ko sebe razpusti v abstrakcije in je prosto dejaven kot nadarjeni filozof. Njegova specialnost je čutna neskončnost, ki jo povzdiguje kot subjektivni svet.
Odigrati čisti jaz in biti na sebi filozof, pomeni odpraviti svojo nadarjenost in pokazati, kaj je filozofska nadarjenost, če je določena na sebi. To ni lahko opravilo, če pomislimo, da je svet v svoji osnovi določen predmetno in prehaja v Drugo samega sebe. Ne vem sicer, kaj vse se danes pojavlja pod filozofijo, vendar biti filozof ni lahka naloga. Zakaj misliti svet iz posredovanja in postajanja, to je zahteva sedanjega časa, ki je neprizanesljiv in neustavljiv.

Piše: Jože Požar

11. 6. 2026

Abstrahiranje je enostransko početje negativnega

Da se danes z abstrahiranjem in igro abstrakcij izdeluje videz dejanskega sveta, je bojda jasno. Z abstrahiranjem se poskuša izdelati videz, prav tako z abstraktnim znanjem, ki bistva ne spoštuje. To naznanja, da se abstrahiranja ne jemlje umljivo, ampak kot zamisel k tistemu, kar se prikazuje in bi naj postalo dojemljivo. Abstrahiranje je subjektivno početje nasprotnega.
Če kdo meni, da odmišljanje nima nobenega deleža pri razumevanju sveta, se moti. Zakaj, če abstrakcija ne izhaja iz nikakršne realnosti, izrazi zgolj možnost za nekaj. In ravno to izrablja omikan duh, ki svoj svet, ki ni predmeten, sestavi ali zgradi s pomočjo abstrahiranja, kajti uveljavlja enostransko početje negativnega. Preverite omikanega duha, ki hvali abstraktna znanja in videli boste, da izrablja abstrakcijo za to, da uveljavi svojo duhovna nagnjenje. Zakaj abstraktna miselnost izrazi razpoloženje, ta pa izpolni čutno neskončnost ali subjektivno držo. Povejmo, abstraktno je na sebi ali je po možnosti, to pa je ali pa ni moment nečesa realnega. Abstraktne predstave niso razvite, zato se jih uporablja za sestavo vsebin, ki ne vsebuje nobenega bistva.

Duh, ki uresničuje abstrahiranje s smotrom, da izpelje nedoločen svet, najbrž ni dejaven nadarjeno, ampak tako kot narekuje čisti jaz. Ta pa poenostavlja svet na abstraktno predstavo, ki od pojma vzame moment splošnosti. Omikan duh uveljavlja predstave, kadar uresničuje sebe v načinu abstraktne miselnosti, ki izrazi sposobnost osebe. Jasno je, da je danes pogostoma aktiven čisti jaz in da ne upošteva gibanja realnosti in proti postajanja. Zaradi tega abstrahiranje, ki zgolj navdušuje, ni resničen svet, saj uveljavlja možen svet in hlini dejanskost z abstraktno predstavo.

Piše: Jože Požar

9. 6. 2026

Določenost substance v osnovi ne spoštuje

Kadar duh odmetava svoje misli, ni dejaven v interesu dejanskosti, njegov svet je razblinjen v abstrakcije; abstrakcija je sicer božje bitje, včasih tudi moment realnosti, kar pa še ni postavljen odnos predmetne substance do sebe, ampak nedokončana negacija. To je abstraktni svet, ki ni dosegel svoje določenosti v osnovi, ker duh ne spoštuje gibanja substance.
Duh, ki izdeluje lasten svet na ta način, da substanco razblini v abstrakcije, gibanja predmetne substance ne spoštuje. Njegovo bitje ni postavljena dejanskost, kar pove, da je brez bistva in zgolj oblika pojavnega sveta. Svet zgolj eksistira in ni izpeljan v Drugo samega sebe, je bit, ki je jaz. To je duh, ki podarja nedokončano negacijo, ki jo zatrjuje. In to početje zavesti je mogoče spremljati, kajti ona negacija je nekaj samostojnega, nekakšen abstraktni svet, ki ni dosegel dejanskosti.

Mnogi hvalijo čisti jaz in zlasti tisto, kar naj bo. To je duh, ki povzdiguje pojavni svet in lasten interes, prav tako izobrazbo, ki nastopa v imenu ugleda. Namesto predmetnega sveta in njegove določenosti, hvali početje zavesti, ki dejanskost prezira. Ker se duh se ni šolal s smotrom, da predmetni svet določi v osnovi, ga predstavi kot čisto sebe vednost ali kot abstraktno stališče. To napove, da je dejaven pomanjkljivo in sploh ne s ciljem, da svet opredmeti. Povejmo, tisto najbolj hvaljeno danes je čisti jaz in nepredmetni svet, ki ne doseže svoje določenosti v osnovi.
Svet, ki je subjektivno predstavljen, ne doseže proti postajanja. Cilj duha ni v tem, da posreduje substanco in doseže njeno proti postajanje. Potemtakem je dejaven pomanjkljivo in sploh ne v načinu določanja substance, v katerem substanca doseže svojo razdvojitev.

Piše: Jože Požar

5. 6. 2026

»Ustroj ljudstva tvori eno substanco, enega duha z njegovo religijo«

Edino duhovno je dejansko, to pa je postavljeno razmerje do sebe in do duha ljudstva. Kar ni proti postavljeno, ne doseže svoje dejanskosti. Zaradi tega so spekulacije, ki jih omogoča igra abstrakcij, videz nečesa, kar ni dejanski svet. Potemtakem abstraktna miselnost, ki jo pridela igra abstrakcij, ni nič duhovnega. To velja tudi za poslanca, ki favorizira igro abstrakcij. Zakaj pojavni svet ni tisti, ki razrešuje in vzpostavi stvarni svet. Tisto, kar gre danes naglasiti, je to, da mora nova vlada upoštevati občo voljo in duha ljudstva. Zakaj v interesu obče volje je, da je vlada dejavna predmetno in po pameti božji. To pa je lahko samo tedaj, če spoštuje dejanskega duha.

Duh, ki ne spoštuje principa svobode in proti postajanja, je dejaven kot čisti jaz, ki svobode ne izpolnjuje. Njegov predmet je tisto, kar idealizira. A duh ima gotovost, kadar izpelje gibanje realnosti, ki doseže svojo dejanskost. Le tako je dejaven umno in ni ujet v pojavnost; to izrazi, da je dejaven v odnosu do predmetne substance. Nujno je premagati nasprotja zavesti in strmeti za tem, da realnost doseže svojo dejanskost. Tako se umna volja določa in razvija v obče momente.
Individuum, ki ne doseže izpolnitve, hvali subjektivno nastrojenost. Ta proizvaja neresničen svet, ker gibanja predmeta ne upošteva. Potemtakem je ono bežanje pred realnostjo neko delovanje, ki hvali neproduktivno početje čistega jaza. Čisti jaz izraža subjektivno nastrojenost in idealizira osebno voljo, tj. pojavni svet. A v parlamentu je pomemben samo uvid obče volje, ta duhu ljudstva sporoča, ali je poslanec dejaven v interesu obče volje. Zaradi tega izražanje osebne volje ali dejavnost čistega jaza ni upravičena. Zakaj stvar duha je, da je dejaven v interesu obče volje in duhovne ideje.

Piše: Jože Požar

3. 6. 2026

Upošteva gibanje razuma in čistega jaza

Da razumnik sebe omejuje na pojavni svet, ki ne ustreza predmetu, o tem govori abstraktna prikazen, ki izpričuje spekulacijo. Zakaj, prikazen ni nič umnega, hvalisa pojavni svet in povzdiguje abstraktno razmišljanje ali teoretično umovanje. Razumnik ničesar ne določi, ampak hvali tisto njegovo. Hvali abstraktnega boga, ki se meče sem in tja, ker je dejaven brez cilja. Ne izpelje izpolnitve, ampak svet zavesti, ki izrazi abstraktno miselnost. To pa ni svobodna dejavnost, ko duh razvije substanco v njeni osnovi ali proti postajanju in je odnos substance do sebe.

O svobodi razumnik ne govori, ker je ne dojema iz gibanja in odnosa substance. Svobodo dojema kot prostost v misli ali kot neko izraženo subjektivnost. Svobodo omenja samo tedaj, ko izpelje kako razsežnost možnega sveta. Sicer pa o predmetni svobodi ne govori, zakaj njegov nedoločeni svet ni nič objektivnega, kajti je izdelek čistega jaza, ki hvali gibanje razuma in nedoločeno bit. To je produkt sodobnega razumnika, ki ceni samo abstraktno znanje in gibanje čistega jaza.
Kaj podarja razumnik? Odvečno gibanje razuma, kajti gibanje ne pade v predmet, ampak v njega. To je gibanje pojasnjevanja, v katerem ničesar ne pojasni. Postavi neki razloček, ki je zgolj možnost, zakaj vsebina je čisto obče, ki pade v nasprotje in je abstrakcija. Tako razumniku ostane samo prazna abstrakcija nedoločene biti in tako se čisti jaz sebi pojavlja kot abstraktna zavest, ki je čista osebnost. Razumnik predmetnega sveta ne spoštuje, kajti vedno išče nasprotje in tako abstrakcijo, ki hvali spekulacijo. To je enostavna gotovost samega sebe ali samovoljno stališče, ko pridela prikazen ali kak lasten svet, ki je spekulacija ali realiziran uvid.

Piše: Jože Požar

29. 5. 2026

O levičarski mentaliteti

Mediji o levičarski mentaliteti ne besedujejo. Zakaj levičarstvo nima nobenega smisla za to, da kaj smiselnega posreduje. Drži se zunanje in daje prednost tistemu, kar prepoznajo oči. Levičar hvali subjektivno naravnanost in se drži abstraktne misli, ki jo razvleče v odmišljanja. Levičar ne ve, kaj je Drugo, prav tako nima pojma, kaj je nespremenljivo. Kljubovalnost ga povsod zasleduje, kajti služi površinski mentaliteti, ki ničesar ne posreduje, ker resničnost najde v sebi. Verjame v osebni svet, pa ni čudno, da hvali enostransko in levičarsko mentaliteto, tj. iznajdljivost.

Levičarska mentaliteta ničesar ne spreminja in se drži nespremenljivega, tj. odmišljanja. Čisti jaz je nekakšen reprezentant levičarske mentalitete, kajti učen ni bil za to, da misli in ustvarja svet, ampak da uveljavlja subjektivno voljo čistega jaza. To je tista napadalnost, ki jo demonstrira v parlamentu čisti jaz. Zakaj levičar je poznan po tem, da predmetnega sveta ne spoštuje in da namesto njega uveljavlja osebno iznajdljivost. Čisti jaz povzdiguje prazno besedičenje in neposrednost, pa ni čudno, da mestoma sebe interpretira kot levičarskega mučitelja. Namreč je poznavalec in je igralec, tudi komedijant, ki je dejaven kot čisti jaz in sploh ne v slovesu predmetnega sveta.
Mentaliteta levičarja je sloveča, saj se predaja abstraktni miselnosti in iznajdljivosti. Levičar ne ve, da edino posredovanje predmetne substance pridela živi svet s ciljem, da predmet zaživi v svoji določenosti in tako v objektivni obliki. Objektivnosti ne upošteva, prav tako ne opredeljenosti, ker mu vzgoja prišepetava, naj bo dejaven iznajdljivo. In to je, kajti ne kaže nič takega, kar bi bilo tukaj vredno omeniti. Sicer pa levičar večkrat odigra osebnega slugo, da overi lastno mentaliteto.

Piše: Jože Požar

22. 6. 2026

Brez silno neposrednost jemlje za dejanskost

Mnogi hvalijo neposrednost in odmišljanje. Neposrednost jemljejo za dejanskost zlasti tedaj, ko uveljavljajo abstraktno znanje. Znanje dojemajo kot dejanski svet, ne da bi ga posredovali in določili v proti postajanju. Čeprav neposredno znanje ne doseže mnogovrstnega posredovanja in velja za abstraktno, ga slavijo in povzdigujejo kot kak resničen svet.
Duh, ki povzdiguje neposrednost, ničesar ne posreduje in nobenega sveta ne ustvari. Hvali tisto končno, ki ni doseglo neskončnosti. Razum si dela zadovoljstvo, čeprav njegov svet ni dosegel obstoja v osnovi. Pravzaprav uveljavlja abstrakcijo, ki je zgolj možnost za nekaj drugega. In to možnost danes poveličuje tudi omikan duh, ker je vzgojen k temu, kar naj bo, ne pa k temu, kar je. To pa je neposrednost, ki ne doseže svoje sebi enakosti, ker ni dojeta iz gibanja substance in posredovanja ter proti postajanja; od tukaj toliko hvale neposrednosti ali videzu, ki je skupaj mnogih.

Duh, ki hvaliči svet, ki ni posredovan, je dejaven pomanjkljivo. Ničesar ne posreduje in določi v osnovi, zato povzdiguje neposrednost, tj. nekaj, kar ni posredoval. Iz česa sledi, da je tisto zaobjeto nekakšna realizacija čistega jaza. Realizira lastno prepričanje, tisto koristno, ki je sebstvo osebe kot oblika njegove odtujitev. Odsvoji si svojo osebnost in se do nje obnaša kot do nečesa tujega. Potemtakem se omika v to, kar je zaobjeto v odtujitvi in ne doseže dejanskega bivanja. Odtujitev ni nič drugega kot negativno njega samega. To je bivanje, ko se čisti jaz sam zre zunaj sebe kot lasten svet, ki ni bil posredovan, a dobi veljavo. Duh ne doseže Drugo substance, kar pove, da je dejaven iznajdljivo in ne v korist gibanja substance, s katerim doseže svojo sebi enakost.

Piše: Jože Požar

17. 6. 2026

Medij bi naj spoštoval realnost in njej pripadajočo dejanskost

So mediji, ki jih oplazi samo osebna zgodba, ki da zanima ljudi. Najbrž je na subjektivnem področju prvak Nova 24 TV. Ukvarja se z osebnimi nasprotji ali s tem, kaj je kdo rekel in kaj naj sledi; do predmetnega sveta ne kaže nobenega interesa, o stvarnem svetu ne beseduje. Drugi tak medij je RTV, ki hvali neizpolnjeno abstrakcijo, ki je možen svet, ki bi naj bil zanimiv ljudem. Subjektivno izpovedovanje osebnih izjav je največkrat uresničeno kot dajanje prednosti besedičenju, ki da prav tako mika ljudi. Sicer pa večina medijev prikazuje tisto, kar naj bo. Tako izrazi, kaj se pravi uresničiti abstraktno iznajdljivost. Stvarni svet ni tisto, kar daje vsebino in bi jo naj medij spoštoval. Primerna je samo subjektivna prepričanost, ki predmetne stvarnosti ne upošteva. Zakaj bistven je pojavni svet, ne pa ustvarjeni svet, o katerem bi naj medij kaj vsebinskega in določnega oblikoval.

To, da ljudi mika, kaj je kdo rekel in kdo je bil proti, takšno poročanje je enostransko in sploh ni v interesu ljudstva in obče volje. V državi, kjer mediji ne spoštujejo svobodo, dobi besedo mehanika razuma in čutna neskončnost. Ta izreka številne tule, v katerih se najde vse, kar gre na roko subjektivnosti. Zakaj abstraktni medij ne loči stvarnega sveta od izmišljenega, pa je jasno, da hvali mnoge možnosti, ki da jim ljudje radi prisluhnejo. Pomembno je, da se v mediju najde zanimivosti in subjektivno razpoloženje. Razen tega je v mediju dejaven čisti jaz, ki povzdiguje osebno nastrojenost in prazno besedičenje, ki da prav tako veliko zanimivega pove ljudem.
Tisto, kar najbolj hvalijo mediji, je čisti jaz, ki razodeva enostransko držo in hkrati možnosti, ki da odsevajo mogoč svet, ki ni opredeljen. Skratka, mediji se prepuščajo namišljeni morali.

Piše: Jože Požar

13. 6. 2026

Duh, ki se ne določa na sebi

To je najbrž razumnik, ki se danes pojavlja kot somišljenik rdečega komunizma. Je strankarski veljak, ki ne mara določenosti, ker se pojavlja samo v izmišljenih vsebinah. Enkrat kot levičar, kdaj drugič kot navijač, ki ne spoštuje predmetne vsebine, in ne nazadnje, kot tisti, ki se klanja preteklosti in neizpolnjeni abstrakciji. Kar se pa tiče demokracije in svobode, ta dva pojma enostavno prezira. Zakaj sodobnega časa ne dojema iz odnosa realnosti in njene dejanskosti.
To, da sebe ne določi na sebi, to kaže, da se prepušča voditi čistemu jazu, ki ima gotovost po jazu. Jaz je bit, ki je hkrati jaz; drugo kot jaz je svet onstran, ki izreka, jaz sem jaz. Vprašanje je, čemu poveličevanje čistega jaza in zakaj pojavni svet, ki hvali abstraktno neskončnost. In to najbrž s smotrom, da uveljavi abstrakcijo, s katero zavaja sebe in druge. Takšno početje hvaliči zanesenjaštvo in podobe, ki eksistirajo s smotrom, da uveljavijo čisti jaz.

Čisti jaz se danes pojavlja povsod, da uveljavi enostransko abstrakcijo, ki hvali njegov pojavni svet in tisto, kar odrine od sebe in je neka nasprotna možnost. Možnost ga dela za ujetnika pojavnega sveta, kajti ničesar ne premaga in nobene realnosti ne posreduje. Tako naznanja, da je dejaven kot neprepričljivi čisti jaz; tega odlično demonstrira razumnik, ki stvarnega sveta ne spoštuje. Čisti jaz udejanja igro abstrakcij, največkrat pa možnost za nekaj drugega. Zakaj možen svet ga povzdigne v nebesa, kjer hvali negativno njega, ker ni sposoben realizirati svobode in realnosti, kateri pripada dejanskost. In to menda vse s ciljem, da samega sebe abstraktno premaga, kajti le tako odpravi sebe in je na sebi enostranska abstrakcija ali možnost samega sebe.

Piše: Jože Požar

10. 6. 2026

Čisti jaz sebe odigra, da izrazi svojo iznajdljivost

Kadar izobražen duh ni sposoben sebe brzdati in neobjektivnost povzdigne na nivo dejanskega sveta, se pojavi čisti jaz. Ta uveljavlja kak interes in gotovost samega sebe. To je bitje, ki svoj ego povzdigne na nivo subjektivnega jaza? Subjektivnost razvija s smotrom, da tisto abstraktno negativno razglasi celo za pameten svet. Ta izžareva subjektivno držo in hvali zdravi razum, hkrati pa izpelje kako pojasnjevanje in tudi goljufijo. Zakaj svoje aktivnosti ne omeji na določno predmetno vsebino, ampak na izražanje subjektivne nastrojenosti, katero mojstrsko obvladuje.

Čisti jaz je nekakšen igralec, ki razume samo sedanji čas. Moje prepričanje pa pravi, da ne glede na izobrazbo, ki jo povzdiguje povsod, je dejaven enostransko in subjektivno. Tako sebe dela pomembnega, hkrati tudi brez predmetno dejavnega. Je pa tudi res, da povzdiguje in poudarja svojo iznajdljivost, ki ga spremlja in mu predlaga, kaj naj počenja in česa ne. Zato izvaja gibanja čistega jaza in hvali predstavni svet in prav tako svet kategorij. Zakaj dejaven je vedno kot šolan človek, ki pa ne spoštuje gibanje predmetne substance, zakaj čisti jaz ga vzneseno vedno izpolni.
Čisti jaz sebe odigra s smotrom, da predstavi kak videz, ki hvali ideal in njegov interes. To je svet, ki naj bo in ni določen na sebi. Zato izpelje kako nasprotje ali eksistenco, ki povzdigne čisti jaz. Čisti jaz ni duh, ampak izobražen razumnik, ki sebe ceni kot omikanega človeka, kajti izobrazba mu daje dober občutek. On ve, da je dober občutek tisti, ki udejanja njegova miselnost in domišljijo ter zdravi razum, ta pa hvali abstrakcijo in spekulacijo. Hočem reči, čisti jaz se pojavlja, ker ima izkušnje z možnim svetom in spekulacijo, ki napoči, ko kak svet pojasnjuje.

Piše: Jože Požar

6. 6. 2026

Novinar hvali čisti jaz, predmetnega bistva pa ne

Mediji ne prikazujejo predmetnega sveta v obliki posredovanja in proti postajanja. Tisto, kar pokažejo, je abstraktna miselnost, ki ne izvira iz nobene osnove. Predmetne osnove novinar ne upošteva, zato je vsebina razblinjena v abstrakcije in baje bolj primerna. In ne le to, abstraktno vsebino podarja čisti jaz, ki ga novinar povsod uveljavlja, ker hvali početje novinarja. Zato je poročanje enostransko in predstavljeno v nesoglasjih. Vsebino sestavi abstraktna miselnost, ki jo podpira refleksija in tisto, kar nastane onstran in je nekakšen uvid. Skratka, vsebina ne kaže prehajanje predmeta v Drugo in njegovega bistva. Bistva novinar ne dožene kot svet, zato je mogoče reči, da demonstrira početje čistega jaza in tistega, kar nastane z asociacijo in domišljijo.

Vsebina, ki ne beseduje o bistvu predmeta, je abstraktna. Je zavajajoča, ker nastane z igro abstrakcij in spekulacijami, ki predmetno bistvo izbrišejo. Ne vsebinsko poročanje ni primerno, ker je hvaljen čisti jaz in iznajdljivost. In to odsevajo mediji, ki se obnašajo navijaško in v interesu nečesa, kar eksistira zunanje in je nedoločen svet. Skratka, bolj kot vsebina dobiva veljavo čisti jaz, ki uveljavlja svojo domišljijo, da naredi vsebino primerno. Kaj je primerno, to je tisto, kar danes prakticirajo mediji. Pa od tukaj toliko hvale igri abstrakcij in subjektivni nastrojenosti.
Medij podarja samoprevaro, kajti uveljavlja subjektivno voljo in samovoljo. Zato hvali igro abstrakcij, ne pa gibanja substance in njeno določanje. Predstave so tiste, ki nagovarjajo in hkrati pojasnjujejo. Čisti jaz kaže novinarsko spretnost čez teoretično umovanje, ki sestavi vsebino, ta pa ni nič drugega kot enostavno gotovost čistega jaza, ki je raztresen v eksistenco abstrakcij.

Piše: Jože Požar

4. 6. 2026

Početje posameznika velja za stvar samo

Čista stvar sama je to, kar je določena kot bit, ki je jaz. Početje posameznika velja za stvar samo. Ne gre za stvar kot tole posamezno, ampak za abstraktno stvar. Uživa sebe, svoje početje, zato izpolnitve ne doseže. Demonstrira početje čistega jaza, ki velja za stvar samo. Stvar zgolj zatrjuje in jo kaže neodvisno od njene dejanskosti. To pa je oblika idealizma, ki ga zatrjuje.
Omikan človek podarja svet, ki ni stvar v njenem nastajanju, ampak njegova stvar, ki jo zgolj zatrjuje. Hvali početje zavesti in tisto, kar pošlje čez in je videz njegove stvari. To ni predmet, ki bi ga predmetna substanca svojim gibanjem vzpostavila v obliko razdvojene substance, ampak je njegova stvar, ki jo zatrjuje. In ravno to zatrjevanje odlično demonstrira čisti jaz, ko favorizira tisto njegovo, ki mu velja za stvar, ki pa to ni. Navadil se je stvar predstavljati, pa ni čudno, da jo določi kot bit, ki je jaz. To je zgolj dvig na stališče subjektivne vednosti, ko njegova stvar eksistira.

Zakaj se danes subjektivno gnanje mogočno širi in širokousti? Zato, ker ni nič lažjega kot sebe dojeti kot bolje vednost, zakaj gnanje zavesti ne pridela postajanja substance. Lažje je uveljavljati abstraktno znanje in ga zatrjevati. Omikan duh od sebe odrine svoje znanje in je na sebi to, kar je v sebi; kolikor ima omike, toliko ima sveta. To ga dela zadovoljnega, saj je na sebi tisto, kar je abstrakcija biti. Omikan duh je menda prepričan, da besede izrekajo to, kar je v njih vsebovano. Zato ni čudaško, da uveljavlja početje zavesti, s katerim sproži kako miselno nasprotje. Pomembno je zlasti to, da izpelje tisto njegovo, to pa je stvar, ki jo zatrjuje. Tako pove, da si je enoten s seboj in da vedno izpolni samega sebe kot početje zavesti, ki velja za stvar samo.

Piše: Jože Požar

30. 5. 2026

Znanja ne osvobodi od abstrakcije

Neverjetno koliko pojasnjevalcev subjektivne nastrojenosti gojijo mediji. To jasno kaže, da se z objektivnim svetom ne ukvarjajo. O objektivnosti ne besedujejo, nobenih misli ni slišati o tem, kako predmet vzkali in stopi v odnos s seboj. Tisto, kar hvalijo mediji in je brez bistva, to je neizpolnjena abstrakcija, ki je zgolj misel samega sebe. Slavljena je misel in predstava o nečem, kar eksistira in je pojavni svet zavesti. Nenehno se nekaj razlaga in pojasnjuje podobe, najbrž s smotrom, da medij pokaže, da se s stvarnim svetom in posredovanjem substance ne ukvarja.

Vsepovsod je hvaljeno abstraktno znanje in subjektivna nastrojenost. Videz je, kot da gre danes samo za to, da človek odmeče znanje in da pove, da predmet ni pomemben, ampak predstava in znanje. In res, o znanju se govori vsevprek, kajti duh živi v veri, da ga lahko znanje osreči. Verjame, da je znanje vsemogoče, zato posredovanje in določenost predmeta nima nobenega smisla. Ni pomembno predmetno bistvo, zakaj znanje podari vse, kar človek potrebuje, da realizira sebe.
Če bo duh svoje potovanje nadaljeval tako, da znanja ne bo osvobajal od abstrakcije, duha ne bo spoznal v njegovem postajanju in kot tistega, ki sebe postavi kot predmet. Prav tako ne bo realiziral svoje svobode, kajti gibanja in posredovanja substance ne bo spoznaval. Ostal bo človek, ki hvali abstraktno znanje in ne spoznava duha v njegovi odsvojitvi. Njegov svet bo govoril, da si svet zgolj predstavlja in da svobode ne realizira. Zakaj tisto, kar je gotovost njega samega, to je njegovo znanje, ki ni nič drugega kot enostranska abstrakcija. Duh torej, ki izdeluje predstave abstraktnega znanja in svoje svobode ne realizira, znanja ne osvobodi od abstrakcije.

Piše: Jože Požar

27. 5. 2026

Sovraži tekmeca, ki misli drugače

Neomikan izobraženec svojim obnašanjem naznanja, da ne spoštuje nikogar, ki misli drugače kot on. Tako pove, da ne priznava nobenega mnenja, ampak samo svojo čisto sebe vednost ali tisto, kar najde v sebi. Vse, kar izreka, je njegovo in ne doseže dejanskosti. Navajen je, da svet najde v sebi in ga izpove kot njegovo resničnost. To je izražena samovolja, ki ne potrebuje nobene dejanskosti, ker je to svet, ki je sam po sebi resničen. Zakaj to je očiščena vednost ali razkošna podoba omike. Še huje pa je, da se zgubi v ekstremnih abstrakcijah in vest izgine kot dim, ker dolžnost leži samo v govoričenju ali brezvsebinskem govoru. Ubogi izobraženec, ker ne posreduje sile odsvojitve, ne pridela stvarnega sveta, ampak svet čistega jaza. Tega povsod hvali in povzdiguje, čeprav je neresnično zlo, ki ga iztakne v sebi. To je čista sebe vednost, ki ga povsod zasleduje s smotrom, da sebe predstavi in da spotoma pove kaj o nasprotniku, ki misli in dojema svet drugače.

Neizobražen izobraženec nasprotuje vsemu, kar ni nastalo v njegovi iznajdljivosti, ki ga povsod spremlja, da izrazi svojo neobjektivnost. Zaradi tega uveljavlja subjektivno nastrojenost in tisto čisto brez realnosti, kar je abstrakcija, ki jo prav tako povzdiguje, če on tako hoče. Kaj se pravi misliti sedanji čas, o tem ne beseduje posebej. Zavestno individualnost jemlje brez duha in izrazi samo tisto, kar je njemu všeč. Zakaj on je abstraktni razumnik, ki ve, kaj je svet, kaj nedoločena bit, ki ni dosegla postajanja in je neki osebni svet onstran, ki ga hvali, če je prikladno.
Neotesan izobraženec, ki je prepirljiv in čvekavi državljan, hvali stare čase in vsiljuje svojo subjektivno nastrojenost, neko vzvišenost, ki jo danes demonstrira levičar.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«