Kar se tiče mišljenja in logike, tj. logične sovisnosti, ki predmetno substanco razdvoji, lahko rečemo, da mišljenje ni dejavno v elementu vedenja, ker se pač duh ne ukvarja z notranjim razdvajanjem substance, ampak s predstavami. To velja tudi za onega duha, ki hvaliči svoje vedenje kot tako in sklepa, da se on z mišljenjem ne rabi ukvarjati, ker ima toliko vedenja, da lahko vsako abstraktno izkustvo premaga z abstrakcijami vedenja ali svetom, ki mu nastane kot neki onstranski svet. Namreč izobraženec se danes skriva za avtoriteto izobrazbe ali onim dr. naslovom, ki ga nenehno postavlja pred svoje ime, da drugim pove, da je človek od avtoritete izobrazbe. A s tem naglaševanjem izobrazbe še ni nič povedanega o tem, da je sposoben misliti predmet v dojemih ali s principom. Toliko le, da se ve, da izobraženec ni sposoben misliti abstraktnega izkustva v načinu logične sovisnosti.
Sicer pa menim, da se izobraženec drži daleč proč od logike in mišljenja, ker ga zanimajo samo količine vedenja ali vedenje kot tako in tisti neki svetovi čez, kjer izpeljuje kombinacije vedenja in gradi svet na kategorijah, s katerimi vzbuja videz, kot da mu gre za samo stvar in pojem stvari. Pri nezanesljivem udejanjanju svojega vedenja pa ne odseva nobene logične sovisnosti, kajti ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance, ampak z interesom, da izdela predstavo o svoji iznajdljivosti. Zato je dejaven vedno tako, da izpelje svoj čisti jaz, ki demonstrira njegovo abstraktno izkustvo, pri tem pa očitno kaže, da ni dejaven na način postajanja in logične sovisnosti, ki je element vedenja ali tista osnova, v kateri predmetna substanca doseže svojo dejanskost ali svojo sebi enakost, ki je drugo nje same.
Kako objestno drzen zna biti dr. Čista Sebevednost, ki se predstavlja v medijih kot avtoriteta izobrazbe, ob tem pa izžareva, da predmetne substance ni sposoben misliti v dojemih. Ubogi duh, kaj pa če se njegovo izobraževanje še ni končalo. Zakaj tisto odmetavanje abstraktnega izkustva izžareva prav to, da ni dejaven na način čistega dojema. Posledica take dejavnosti namreč je, da obstane v abstraktnem izkustvo ali v predstavah, tistega drugo-bitnega sveta ali čistega dojema pa ne doseže. Skratka, izobraženec povsod izžareva svojo izobrazbo, gibanje predmetne substance in logično sovisnost pa enostavno prezira.
Primer tega, kako se naj ne bi mišljenje obnašalo, je danes spin doktor, ki odmetava svoje vedenje in izdeluje predstave o nemoči njegove izobrazbi. Njegovo mišljenje se giblje v predstavah in abstraktnih zmožnosti, tj. okoliščinah, s katerimi odkriva, da je mogoče pridelati z dejanji jezika in abstrakcijami vedenja veliko praznega sveta. Tako ni čudno, da je postal mojster za prikazovanje abstraktnega izkustva in razdalje sveta, v katerih ni najti postajanja predmeta in čistega dojema. Tam najdemo oblike komuniciranja vedenja s seboj, s katerimi pove, da njegov svet ni nič drugega kot eno samo sprevračanje vedenja v neko drugo vedenje, ki ga danes odlično demonstrira spin doktor na javni televiziji, kjer povzdiguje predstavno mišljenje, ki ga običajno spremlja pojasnjevanje in nedokončane negacije, s katerimi odmeče neke čiste zagotovosti izobrazbe ali tisto čisto nespremenljivo.
Torej, izobraženec ni dejaven v načinu logične sovisnosti in v interesu predmeta. Tako da na tem mestu ne moremo hvaliti izobraženca, ker pač izdeluje samo predstave o abstraktnem izkustvu in o tem, kako skočiš v onostranski svet, kjer realnost ni več navzoča in se on sebi pojavlja kot tisti, ki se mu predmet giblje v predstava in sploh ne v dojemih.