Ali filozof doživlja sebe edino skozi preteklost

Written by Jože Požar on 10 septembra, 2017 – 6:20 dop -

Še malo in literati bojo spoznani kot misleci, ki se spoznajo na idejo in njen pojem ravno toliko kot filozofi. Enako bi lahko rekli za pravnike, ekonomiste in tistega izobraženca, ki poklanja nasvete in modruje kot kak neživljenjski modrec. Izobraženec namreč danes na veliko pripoveduje o svoji nadarjenosti in spoznavanju, pri tem pa izžareva le svoj čisti jaz, ki ne udejanja stvari, ampak le abstraktno vedenje. Pa se človek sprašuje, kaj v tem svetu abstraktnega vedenja počenja filozof, ali, zakaj se filozof bojuje samo s nekdanjostjo, s stvarjo in problemi sedanjosti pa ne. No, ne glede na to moje izpraševanje, filozof se drži nekje v ozadju in sedanjega časa ne dojema kot ideal, ki bi ga naj kot duh izpolnil.
 

In kaj zdaj? Če bom nadaljeval z branjem filozofskih del, bom vedenje izpopolnjeval. To pa ni tisto ustvarjanje, v katerem si duh svoje vedenje odsvoji in se postavi kot predmet. Torej, na meni je, da začnem udejanjati vedenje skozi predmetni element. Kajti duh je gibanje, ki sebe proizvaja in se naredi za svoj dejanski predmet, ki je primeren pojmu. To potrjuje Heglova dognanje: »cilj vedenja je tam, kjer dojem ustreza predmetu in vedenju ni treba iti čez«.
 
Naj spomnim, v preteklosti so bili mnogi filozofi zelo cenjeni ali spoštovani. A tega ne moremo reči za ta čas, ker je v tem našem času filozof premalo resničen, in to zaradi tega, ker od sebe odriva zgolj abstraktno vedenje. Skratka, filozof v sedanjem času ni dejaven kot mislec. To stremi reči, da ne misli svoje odsvojitve. Verjetno zato, ker je prepričan, da se je najbolje držati vsebin starih filozofov. Ampak ta pasivna drža kot da izpoveduje, da živi v nekdanjosti, sedanjost pa pušča ob strani. Tako daje videz, kot da se v tem našem svetu ne pojavlja nič takega, o čem bi bilo vredno premišljevati? Skratka, filozof kaže, da ne jemlje dosledno filozofije in njenega predmeta, ki je ideja. Verjetno zato, ker ni poskusil izvleči bistva starih filozofov. Kajti če bi, bi danes zagotovo razmišljal o sistemu vede, ki ga je izpeljal filozof Hegel. V njem je namreč govora o sedanjem času, kajti sistem vede je filozofija vseh časov kot celote. To sporoča, da je v tem času mogoče razmišljati o gibanju duha in absolutni ideji. Se pravi, stvar filozofa bi naj bila, da se potopi v sistem vede in začne razmišlja o duhu in ideji, tj. o odsvojitvi duha in nastajajočem vedenju.

Filozofa bi torej naj zanimal sistem vede, ki obravnava pojem absolutne ideje, ki je najvišji način razumevanja filozofije. Kajti če filozof neprestano živi v preteklosti, če na primer govori o tem, kaj je ugotavljal Platon in o čem so razmišljali stari dobri filozofi, potem izžareva, da ga odsvojitev duha in ideja ne vznemirjata. Tako daje videz, kot da je filozofija ena sama preteklost, in da postajanje časa in odsvojitev duha nista njena vsebina. Mimogrede, absolutna ideja ima svoje postajanje v času, tj. v elementu vedenja.

Če filozof presoja, da je njegova aktivnost samo v tem, da se preganja s teorijami in razmišljanji starih filozofov, potem je to znak, da predmeta filozofije ni dojel kot ideje in gibanje pojma. Nič ne pomaga ono vedenje, če ne preide v gibanje in postajanje. Zakaj tisto dejansko vedenje, ki ni postavljeno, je zgolj abstraktno vedenje. Stvar filozofa pa je, da si sebe odsvoji kot objektivni začetek, s katerim on svoje vedenje postavi kot predmet. In ravno to je tista odsvojitev, skozi katero stopi v odnos s seboj.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ali filozof doživlja sebe edino skozi preteklost

Sorry, comments for this entry are closed at this time.