Najbrž je filozofija, ki jo je spisal filozof Hegel premalo brana. Filozof ni ustvarjal sveta posebej za izobraženca, ki občuduje samo znanje in igro abstrakcij, predmeta pa ne. O znanju veliko govori, o predmetnem svetu pa ne beseduje. Ne gre za to, da izpelje kako predmetno razmišljanje, ampak za to, da pokaže, da gibanje predmetne substance akceptira. Zakaj abstraktno razmišljanje ne zadošča za to, da predmetno substanco razvije v proti postajanje ali osnovo. Razumnik daje prednost čutni realnosti in čisti eksistenci ter hvali pojavnost. Sicer pa piše in izdeluje abstraktne dogodke, kajti filozofskega razmišljanja in svobode ne izpoveduje in objektivnost površno izpolni.
So modreci, ki so izobraženi in verjamejo, da filozofsko razmišljanje pogublja človeka. Filozofija ne koristi življenju, ker baje ničesar ne spreminja. Zakaj bi mislil svet iz njegove notranjosti, če pa ga je mogoče snovati na površju in brez zapletenega razmišljanja. O tem govorijo abstraktni misleci, ki verjamejo, da je znanje sposobno razrešiti vsak svet. In to tudi izpričujejo, kadar na televiziji razmišljajo daljavo in strmino, ki pa je ne mislijo iz poti. To so nadarjeni misleci, ki razmišljajo s smotrom, da povzdignejo svoje prepričanje. Zato veliko besedujejo, da sebe abstraktno izpovejo. In ravno to danes hvali tudi filozof, ki svet misli zunanje in brez učinka. To je pravzaprav izražen idealizem, ki ga proizvaja igra abstrakcij in nenavadni zaključki.
Abstraktni mislec je aktiven na nepredmetnem področju, kjer uveljavlja igro abstrakcij in početje čistega jaza. Ta ohranja subjektivno držo in beži pred realnostjo, kajti v razmišljanje vključuje samovoljna stališča in čisto vednost. Zakaj tisto čisto je neomejeno in izraža odsotnost omejitve, s tem pa tudi to, da duh ni dejaven predmetno. Zaradi tega nikjer ne omenja objektivnosti, ampak samo mogoč ali možen svet. In potem ni čudaško, da izpelje določanje po čistem jazu in se obnaša abstraktno misleče. Zdi se, da je tudi filozof dejaven samo v namerah in nastrojenosti, kar pove, da je filozofija postala igra abstrakcij in tako toliko ne dejanskega sveta. Najbrž filozof računa, da bo abstraktna spekulacija uresničila duha.
Vprašanje je, ali človek realnost dovolj spoštuje? Izvaja abstraktno razmišljanje, ki ga je slišati na primer v parlamentu. Ali danes človek razmišlja v interesu stvarnega sveta? Kdo bi to obvladoval, kajti dejstvo je, da o mišljenju ne beseduje. Mišljenja ne pretresa filozof, še manj pa znanstvenik. O mišljenju pravzaprav nihče ne govori, kajti razumnik se v globine ne spušča in je dejaven samo na površju? Najbrž bojo vremenoslovci začeli misliti svet, ker so navajeni gledati v nebo? Mogoče se bo to zgodilo, kajti ni zaznati duha, ki bi kazal kak interes do razmišljanja. Menda človekovo aktivnost mislijo samo abstraktni filozofi, ki sebe ne dojemamo natančno.
Ali se človek izgublja v številkah in igri abstrakciji, ki dosega povsod razumnost, ker o svobodi ne beseduje. Človek je lahko svoboden tudi tako, ne da svobodo doživlja. Veliko abstraktnih mislecev je dejavnih nesamostojno, mogoče tudi norčavo. Najbrž razmišljajo burjasto, kajti sveta ne mislijo iz osnove, ki vsebuje bistvo. Nekaj bomo morali narediti za to, da bo mišljenje prepoznavno, kajti grozi nam komična subjektivnost. Če nam uspe aktivirati mišljenje in duha, lahko zaživimo po notranji strani in tako kot duh, ki je danes le tu in tam omenjen. Bolj kot sila duha je izrekan čisti jaz, ki živi svoje življenje zunanje. Zdravi razum povzdiguje čisti jaz, kajti hvali brez silno opisovanje. Potemtakem je um izgubljena nadarjenost, ki se sicer pojavlja v svetu, vendar ne v odnosu s seboj. Za umno delovanje se človek naj ne bi izobrazil, kajti sebe presega z znanjem in igro abstrakcij.
Danes sem poskušal povedati nekaj o svobodi, mišljenju in sedanjem času. O svobodi naš čas redko govori, zato menim, da bi moral duh občasno javno razmišljati tudi o svobodi. Sicer pa sedanji čas ne pogreša mislecev, ki bi mislili predmet svobodno; to je nujno, kajti pasivno obnašanje pridela le kako predstavo. Bolj ostvarljiv bi naj bil zlasti filozof, da bi svoboda zaživela v miselnih določbah. Zaenkrat ni znakov, ki bi napovedovali spremembe glede razumevanja in uresničevanja svobode.