Če je filozofija ideja, ki sebe misli in sebe pojmuje, potem je dejavni duh, ki ni dejaven kot tisti, ki misli idejo iz samega začetka, neko neustvarjalno početje. Zakaj, kadar duh poklanja zgolj abstraktno vedenje ali kak svet prežet od individualnosti, potem to ni ideja, ki sebe misli. Potem tudi duh ni dejaven kot tisti, ki misli idejo v njenem logičnem načinu, ampak kot tisti, ki se preganja s svojim abstraktnim vedenjem ali sebstvom in predstavami, ki niso nič drugega kot njegova sebi-enakost. Kar je nekakšna potegavščina, če naj gre za čisto idejo; zakaj duh se kaže kot čista negacija samostojnega sebstva. Duh odpravlja le sebstvo, v katerem zre svoje čisto sebstvo raztreseno v ekstreme abstraktne negacije ali v nasprotje, ki je veselje na sebi. To je pravzaprav abstrakcija jaza kot predstavljeno abstraktno vedenje, ki ga on oblikuje kot nekaj sostvujočega in je razloček od njega. Je pa to tudi tisto mišljenje, ki je postavilo nekaj trdnega, nekaj, kar je smoter kot subjektivna svoboda.
Filozof Hegel zapiše o duhu naslednje: »Duh je to, da ni abstraktum, ni abstrakcija od človeške narave, temveč individualen, živ; zavest, ampak tudi njen predmet; bivanje duha je to, da ima samega sebe za predmet. Duh je misleč in je mišljenje nečesa, kar je, in mišljenje, kako je. Je vedoč, vedenje pa je zavest umnega predmeta.« K temu naj dodam še to, da duh v odsvojitvi najprej postane samemu sebi neko drugo, zakaj to drugo je njegova dejanskost.
Potemtakem tisto oblikovno abstraktno vedenje ni noben pojem obče ideje, ki sebe misli. Namreč, da bi duh lahko začel misliti izvorno naravo ideje, je treba najprej sebstvo odpraviti na način elementa vedenja. Zakaj tista čista sebi enakost, ki je neko vedenje, mora biti vedena kot notrina, ki je skozi gibanje prešla v svoje nasprotje. Hočem reči, duh v tem začetnem gibanju izpelje najprej svoje vedenje in sebe kot duha vzpostavi kot predmet. To vzpostavljanje sebstva je začetni in logični način, s katerim vzpostavi svoje vedenje v elementu vedenja. Kajti element kot čisti dojem je vedenje početja sebstva v sebi; na ta način sebstvo opravi življenje absolutnega duha. In zaradi tega je treba jemati čisti dojem kot element vedenja, ki vzpostavi notrino skozi gibanje sebstva in na ta način razodene globino sebstva. To je tisto logično začetno gibanje notrine, ki ga mora imeti duh pred seboj, da bi zadihal v proti postavljenem čistem dojemu, s katerim ohrani svojo sebi enakost.
Delo duha namreč ni zgolj v tem, da razčlenjuje svet in analizira posebnosti, ki kot svet niso nič drugega kot abstrakcije. Pri takšni dejavnosti je duh zunaj sebe kot nekakšen interpret svojega vedenja in kot tisti, ki svoj svet razbija na obče momente in zatrjevanje, ki ga pusti za seboj kot nekaj izginjajočega. Se pravi, kadar je duh zunanje aktiven in izvaja nekakšno gibanje svojega sebstva, je jasno, da je dejaven zunanje in daleč stran od ideje, ki sama sebe misli. Dejaven je tako, kot mu to narekuje njegova vest in vedenje, s katerim oblikuje sostvujoči svet ali tisto, kar pred seboj zre in je nekaj zunanje skupaj spravljenega. Takšna dejavnost duha ni nobena logična dejavnost, ampak prosta dejavnost, v kateri ne gre za določno substanco, kaj šele za občo idejo ali predpostavko, ki jo je treba najprej vzpostaviti, da bi sploh lahko razvil njen pojem. Naj naglasim, samo postajanje čistega pojma je tisto, ki porodi čisti dojem, ki je logična osnova obče ideje.