Ko gibanje vedenja poteka le na površju in se ne dotika stvari

Written by Jože Požar on 22 oktobra, 2017 – 6:04 dop -

Tisto, kar je danes svet posameznika in se kaže kot enostavno abstraktno vedenje, s katerim duh izrazi vzvišenost nad stvarjo, je zunanje predstavljanje, v katerem sta vedenje in predmet vedenja isto. Namreč predmet ima resnico na sebi kot tisto sebi enako, ki je abstrakcija ali afirmativna neskončnost. To je slaba neskončnost razuma, ki je določena kot negacija končnega. Določno vzeto, to je najabstraktnejša podoba vedenja, ki jo duh izrazi kot nekaj, kar eksistira kot čisto sebstvo dejanske zavesti, ki pa ni realno vedenje.

In kaj zavest čistega jaza pri tem podarja? Nič drugega kot absolutno raztrganost abstraktnega sebstva, ki je njegovo negativno vedenje, ki, če ga vzamemo neposredno, je bit kot zadovoljitev sebstva. To je torej čisto sebstvo, ki je kot drugo določeno in predstavljeno kot subjekt, ki izdeluje tisto oblikovno brez realnosti in je zato prazna abstrakcija. Drugače rečeno, duh je neposrednost ali dejanskost kot njegovo vedenje.
 

Gospe in gospodje, to je moment, ki kaže, kako si je duh v svojem negativnem nasprotju. Njegov predmet je bivanje jaza, ali, on je neposredno vedenje, zakaj substanca ni nič drugega kot čisto sebstvo. To sebstvo je samemu sebi enako vedenje ali negativna odsvojitev do biti, v kateri obča zavest spozna sebe samo.
 
V tem gibanju vedenja duh pride do neke vsebine na ta način, da vedenje naredi za svoj predmet. Tako se duh realizira po svojem vedenju o sebi, katerega gibanje poteka le na površju in se ne dotika stvari. Lahko bi rekli, to vedenje je oblika zavesti in njeno obnašanje, s katerim je zavest zgolj naključno bivanje, ki ni noben obstoj substance. Zakaj njegova vsebina je kaos duhovnih moči, ki se gibljejo na površju kot dejanska zavest, ki pa se ne ohranja v razmerju do stvari. In to nam odkriva, da gibanje vedenja, ki poteka na površju in se ne dotika stvari, ne doseže drugo-biti ali čistega dojema, ki vzpostavi razmerje substance.

Sicer pa vedenje dandanes nastopa kot avtoriteta in moč v raznih oblikah, v katerih mišljenje zgolj sodeluje. Posredovane oblike vedenja so abstraktne in predstavljene zunaj vsakega postajanja ali določanja. Še več, te oblike vedenja so zgolj neko naključno izraženo vedenje. Kar pomeni, da duh samega sebe predstavlja kot svoje naravno sebstvo ali kot čisto sebstvo in nič več od tega. To pa je pravzaprav tisti kazalec, ki odkrije, da duh sploh nima nobenega načina ali metode za to, da bi vedenje predstavil kot predmet in ga kot predmetno substanco odpravil. Pri tem je posebej zanimivo to, da se ta duh izogiba vsakega logičnega posredovanja predmeta skozi element vedenja, ki je čisti dojem. Zdi pa se tudi, kot da je duh zadovoljen s privajenim delovanjem in posredovanjem vedenja; in to neglede na to, da tista čista sebi enakost ali duhovna enostavnost, ni nič drugega kot oblika izobrazbe.

Jasno je, da je duh danes dejaven brez principa. To nam pove, da ne dospe do svoje sebi enakosti. Ko pa je duh dejaven kot tisti, ki od sebe odriva le neko občo obliko vedenja, potem je to le oblika samozavedanja, ki je neka povzdignjena čista moč njega samega. Še drugače rečeno, to je le oblika zagotovosti samega sebe, s katero predstavi svoje zasebstvo kot abstraktno moč, ki eksistira kot obča sebe vednost.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ko gibanje vedenja poteka le na površju in se ne dotika stvari

Sorry, comments for this entry are closed at this time.