Ko je duh dejaven tako, da je tisto dejansko enostavna neposrednost ali gotovost samega sebe, je to samega sebe vedoči duh, ki je zavest kot čista vednost jaza. Ta določitev stremi povedati, da jaz ni čista vednost, ki bi premagala nasprotje zavesti, ampak je to jaz ujet v neposredno pojavnost. V čem je stvar? V tem, da duh resničnega ne izrazi kot substanco, ki bi prešla v svojo drugo-bit ali svoje razdvajanje, ampak izrazi enostavni abstraktni svet ali nekaj, kar je njegovo neposredno enostavno vedenje. Ta abstraktna neposrednost pa ni nič drugega kot neduhovna zavest ali negibna abstraktna oblika določno izrečenih misli. Rečeno še drugače, to je podoba zavesti ali razsuto čisto sebstvo, ki ni doseglo postajanja ali drugo-biti in je zgolj čisto sebstvo kot tako ali čista sebe vednost v neposrednem nastopanju.
Poglejmo, kako si duh samega sebe zagotovi kot samozavedanje. Najprej, duh ima za smoter svoje čisto sebstvo, in to kot neko izmenjavanje vedenja s seboj. V tem gibanju doseže le enostavno vedenje sebstva v drugem, s katerim si samega sebe zagotovi. To gibanje pravzaprav ni nič drugega kot izpolnitev dolžnosti, ki je nekaj občega. Takšno ravnanje je ravnanje po dolžnosti, v katerem duh sebe izpolni zunaj sebe. Poglejmo kaj o tej zunanji izpolnitvi zapiše Hegel: »duh ve svojo notrino kot slavohlepje, kot zavest moralnosti, kot sebstvo osebe.« Se pravi, duh ne doseže nasprotja sebstva, ampak zgolj pojavno obliko čistega sebstva, ki ni nič drugega kot čisto vedenje samega sebe.
V nasprotju ima duh izpolnitev zunaj sebe; njegov smoter je, biti abstrakcija realnosti, ki je slabi idealizem kot zagotovitev samega sebe. To je razvita bit ali pozitivna vsebina, ki je mirujoči subjekt kot izginjajoče delo. Je pa to tudi bit za drugo ali čista sebe vednost kot abstraktna misel zunanjosti.
Če torej tisto čisto vedenje, ki ga duh odrine od sebe, ni proti postajanje notrine, ki je stopila sebi nasproti, potem je to pač zgolj neko čisto zagotavljanje duha v obliki neposredne abstrakcije. Ali, to je njegovo nasprotje, s katerim si zagotovi samega sebe in predmet. Se pravi, predmet je tisto njegovo abstraktno vedenje kot gotovost njega samega, ki je čisto sebstvo. Ta gotovost je dosežena kot prepričanje zavesti, ki je bistveno gibanje sebstva. Duh si je neposredno vpričen v svoji substanci, ki je njegovo vedenje ali zrta čista zagotovitev njega samega. Ona je torej neposrednost, ki je njegova lastna dejanskost; kar pa je bit sama, ki je nastala po absolutni negaciji sebstva. Pri tem je bistveno vedeti to, da je neposredna dejanskost njegovo vedenje kot tako ali neposredni svet, ki ga je duh odrinil tja ven ali v nasprotje, kot njegovo svobodo, ki jo on ve kot vedenje in njegov smoter ter kot edino vsebino. Rečeno še tako, duh ima svojo substanco in izpolnitev zunaj sebe, tj. skozi odtujitev sebstva, ki je njegova lastnina; tako je njegova resnica vedenje samo. Pri tem pa sodeluje tudi samozavedanje, ki je postalo izvedenec nad nasprotjem zavesti.
Naj zgornjo interpretiranje podkrepim še z naslednjim: predmet duha ni nič drugega kot njegova zagotovitev, ki je substanca kot njegovo vedenje. Zakaj substanca je čista gotovost njega samega, ki je čisto od sebstva prežeta dejanskost.