Da obstaja idealizem, ki pobija ideje, ni dvoma. To je idealizem kapitala, ki je sposoben pobiti vsako idejo, ker ga podžiga dobiček. In to pobijanje idej se danes dogaja, ko eksistira nevarnost, da bo kaka ideja zaživela v občih momentih čistega pojma. Tedaj se pojavi moč kapitala s svojimi računi in izračuni, ki odsevajo negativne posledice kot ravnodušne vrednosti, ki takoj objavijo, da je svet resničen samo čez števila. Ob tem pa zaznamo zlasti to, da se duh prilagaja ukazom kapitala. In to prilagajanje kapitalu je duh osvojil že v takšni meri, da ukaze kapitala sprejema kot nekaj, čemu se ni mogoče upreti. To hoče reči, da duh čisla moč kapitala in prežemanje individualnosti s svojo izvorno naravo.
Kapital izžareva le abstraktno moč, s katero povsod preti, da doseže tisto, kar mora doseči. Na drugi strani pa duh, ki bi naj bil dejaven na obči ideji, komunicira z gibanjem kapitala in ga celo vključuje v svoje zamisli. In tako seveda ni čudno, če prihaja do situacije, ko duh na eni strani idealizira izračune, na drugi strani pa idealizira svoje poglede. Zato se ne smemo čuditi, če duh o ideji in čistem odnosu pojma proti sebi ne beseduje. V svojem napredovanju je prišel tako daleč, da verjame samo tistemu, kar kažejo izračuni. Njih čisla še posebej tedaj, ko zunanje idealizira in združuje več svetov v en svet, da doživi enotnost njega samega.
Ta neposredna realnost ima obliko abstraktne stvari in je brez izpolnitve. Stvar sama je enostavna občost kot smoter. Predstavljena podoba je torej realnost brez izpolnitve in vsebine. Kar v tej realnosti najdemo, to je le izvorna narava zavesti kot enotnost s seboj, ki je gotovost nje same. Lahko bi rekli, podoba je prikaz izvorne narave zavesti, ki ga je o sebi naredila zavest.
Tako da tam, kjer eksistira kakšen razumni svet, tam je na delu tudi kapital. Ta priznava samo svet, ki ga izvrže konkretno gibanje števil, v katerem je zaobjeta opredeljenost do nečesa končnega. Zato seveda ni nenavadno, če danes izobražen duh svoj svet zunanje utrdi s kakšnim izračunavanjem. Kadar se to dejansko zgodi, potem seveda vemo, da mu gre zgolj za abstraktno stvar kot njene oblikovane enotnosti. To pa je svet kot sodobna izkušnja duha, ki odkriva, da je duh zadovoljen s tem, kar je neko združevanje abstraktnega sveta.
Ko duh išče dejanskost čez števila, obstane v neposrednosti. Namreč to, da se zunanje združuje svetove in one velikosti, nato pa iz tega sveta oblikuje nekakšen tretji svet, to ni nič drugega kot goljufija duha, ko si ni na čistem s tem, kaj je obča ideja. Duh daje videz, kot da stvari ne dojema v njeni popolni podobi, ki je postavljen odnos do sebe. To je namreč element vedenja, ki pa ga duh še ne zaznava, ker je prepričan, da je tisto njegovo vedenje, ki se nadaljuje v neko drugo vedenje, ena sama resničnost. Duh si še ni na jasnem, da tisto čisto vedenje ni predmetna resničnost; ampak abstraktno vedenje, ki je kot igra besed in misli zunanje početje, ki lahko pridela le kako prikazen.
Duh, pa naj gre za katerokoli svet, bi naj bil dejaven s principom. Če to ni, je dejaven površno ali nezadostno. Namesto da vzpostavi svoje vedenje in ga zaupa mišljenju, se podi okrog s številkami in izračuni, ki pobijejo vsako idejo. To pa ni dejavnost, ki bi stvar povzdignila v občo idejo in njeno določenost, ki je totaliteta občih momentov ali razviti čisti pojem.