Ker se mladostnemu duhu ne prikaže razlike med nastajajočim vedenjem in vedenjem kot takim, nastajajočega vedenja ne jemlje zares. Mladi duh verjame, da predmetni svet ni nič drugega kot vedenje kot tako. Vedenje kot tako pa še ni resničen predmeten svet, ampak neposredni duh. Vedenje se danes na veliko hvali, čeprav v svoji neposrednosti ni nič drugega kot abstraktno vedenje. Mlademu duhu se podarja oblike abstraktnega vedenja, ki je zgolj vedenje kot tako, ki ni doseglo svoje dejanskosti. Povedano še drugače, neposredno vedenje je pomanjkljivo, saj je le abstraktno in končno, kar je le čutna zavest.
Obstaja torej vedenje, ki ni predmetno vedenje, ampak abstraktno vedenje, ki ni doseglo svoje dejanskosti. In to abstraktno vedenje se danes povsod podarja, čeprav ni dojeto v svoji osnovi ali v postajanju. Duh nima razčiščenega pojma o vedenju, pa zato hvali abstraktno vedenje kot tako. Duh ponuja le neko prostranstvo vedenja, pri tem pa ne uvidi, da vedenje ni doseglo meje. Ne zanima ga vedenje kot določen predmetni svet, ker verjame, da je vsako vedenje po sebi resnično. In vse to zaradi tega, ker ga gibanje predmetnega vedenja v osnovi ne zanima. Ne ve, da ima vedenje svojo mejo v proti postajanju.
Duh časa ponuja abstraktno vedenje, ne pa vedenja, ki je zavest umnega predmeta. Abstraktno vedenje je pomanjkljivo, ker je le obče. A spoznavanje terja od duha, da se preda predmetu in gibanju substance. Zaradi tega je pomembno, da si duh svoje vedenje odsvoji in ga postavi kot predmet. Zakaj nekaj ima dejanskost samo v svojem pojmu, pa je tisto, kar se razlikuje od pojma, nekaj neznatnega. No, ne glede na to, danes abstraktno vedenje gospoduje in se ga povsod jemlje kot prvo resničnost. Zato je abstraktno vedenje in navajeno obnašanje vedenja povsod priznano; zavest je zgolj čisti jaz, se pravi, jaz ima zagotovost po jazu.
Mladosten duh naj ne bi bil zadovoljen z vedenjem, ki ni predmetno in oblikovano kot gibajoča se substanca. Zakaj predmetno vedenje ima svojo dejanskost, ki jo doseže skozi sebi enakost. Kajti predmetno vedenje ni zgolj nekaj neposrednega, ampak je gibanje predmetne substance in je sebi enakost ali nasprotje, ki je proti postavljena dejanskost substance. Tako je namreč substanca nekaj enega in sicer kot razdvojena v svoji osnovi.
Neizkušen duh naj ne bi predmetnega vedenja zgolj sprejemal, temveč bi ga naj dojel po njegovi postavljeni osnovi ali elementu vedenja, v katerem neposredno vedenje doseže svojo dejanskost skozi posredovanje s seboj. Posredovanje duhu odkriva, da vedenje ne pozna le samo sebe, temveč svojo negacijo, ki je njegova dejanskost ali drugo samega sebe. In to tudi duhu sporoča, da »vedenje najde samo sebe tam, kjer dojem ustreza predmetu, predmet dojemu.« Vedenje mora doseči svojo dejanskost, kajti le tako je določeno na sebi. Zakaj oblika proti postavljenega vedenja je tista, ki zagotavlja, da je predmetno vedenje posredovano s seboj in da je doseglo svojo dejanskost v proti postajanju.
Nastajajočega vedenje se danes ne raziskuje. Nastajajoče vedenje je namreč tisto, ki bi ga naj mladosten duh ravno tako spoznal, da bi svet in gibanje predmetne substance natančneje dojel. Kajti spoznavanje terja, da se duh preda gibanju predmetne substance in da ima pred seboj notranjo nujnost. Zakaj nastajajoče vedenje doseže skozi element vedenja svojo dejanskost ali drugo samega sebe. Neposrednost ima za smoter postaviti razloček, ki je sebi enakost. Kar je razgrnjeno postajanje istoimenskega v elementu vedenja.