Duh, ki nenehno povzdiguje svoj jaz in tisto abstraktno vedenje, s katerim izpelje le neko negibno neposrednost, obstane v abstraktni predstavi. Ker ne izhaja iz postavljene osnove ali čistega pojma, odmetava svoje misli in uživa lastno bistvo kot enostavno neposrednost. Na ta način doseže abstraktno čisto sebstvo ali abstrakcijo smotra. Ničesar ne postavi in iz ničesar postavljenega ne izhaja, ker je njegov predmet njegov talent, tj. on sam.
Naj spomnim, svet je bistveno enostavno sebstvo, in to tudi tedaj, ko gre duhu za predstavitev neke dejanskosti. In ni ga duha, ki ne bi imel za smoter svoje čisto vedenje, ki je čista zagotovost njega samega, ki se kot abstrakcija in neposredno bivanje razločuje od njega. To je duh, ki prideluje le čiste podobe enostavnega sebstva, s tem da se vznemirja s čistim vedenjem in prehajanjem v neko drugo vedenje. Za tega duha je svet neomejeno gibanje sebstva, ki je kot podoba čista zagotovost njega samega, bit sploh.
Kaže da duh tega časa o Heglovi filozofiji le tu in tam kakšno besedo izgovori. Namreč, o nastajajočem vedenju in elementu vedenja ne beseduje, kar kaže, da še ni nastopil čas za to, da začne spoznavati sistem vede. Da pa bi se to enkrat zgodilo, bi moral najprej uvideti, da filozofije ne presoja kot sistem vede, ampak kot dovršeni svet. A filozofija ni minuli svet, ampak gibanje, ki se začenja z nastajajočim vedenjem in z elementom vedenja, ki vzpostavi najprej čisti pojem. Brez notranjega gibanja je filozofija skrčena na fiksne pojme razuma in ekstazo vedenja. No, duh se bo opogumil in začel pogovor z nastajajočim vedenjem. Tako bo predmet filozofije zaživel iz samega temelja, tj. iz gibanja in vzpostavljenega čistega pojma.
Kaže da danes duh dojema sebstvo in vedenje kot nekaj, kar ni potrebno utemeljiti. Duh razume vedenje kot eno samo resničnost. Tako namiguje, da vedenje ni nič odnosnega, nič drugo-bitnega, zakaj on ne dojema vedenja kot odnos vedenja do sebe. Kar odseva, da ima o vedenju izdelano svojo podobo, pa zato razume vedenje kot nekaj, kar obstaja kot kakšna resničnost. Verjetno je temu duhu bleščeče jasno, da vedenje, ki velja dandanes, velja kot resničnost. No, ne glede na to prepričanost, vedenja ni, (tako Hegel), če predmeta ni. Predmet pa seveda ni zgolj oblika vedenja, ampak je gibanje in posredovanje substance s seboj, ki skozi drugo-bit postavi svoje nasprotje. Kar pomeni, da je treba vedenje dojeti kot notranje gibanje predmetne substance, skozi katerega vedenje doseže svojo dejanskost.
Tisto, kar danes pri dojemanju vedenja izstopa, je dejstvo, da se duh izogiba določenosti in da se drži stran od čistega dojema. Duh pušča na miru naključno vsebino in se prepušča vrenju substance, ki je vedenje njega samega. Tako kaže, kot da ga zanima samo odtujitev vedenja, ki je izražena abstraktna moč kot sebevednost v svojem nasprotju. To je področje, na katerem duh operira z abstraktnim vedenjem in kategorijami. Pri tem je očitno, da izpeljuje le smoter, ki je gibanje sebstva, ki ga razgrne kot kak plod njegovega prizadevanja.
Vedenje kot tako je neduhovna zavest, ki še ne ve, kaj je princip dejanskosti ali čisti dojem, ki je zemljišče vedenja obče. To razodene, da bi naj duh, ki nastajajočega vedenja še ni spoznal, delal na tem, kako si samega sebe odsvoji. Zakaj duh bi naj postal sebi predmet, tj. gibanje, v katerem njegovo vedenje doseže določenost. To pa doseže skozi element vedenja, kajti le tako postane samemu sebi neko drugo. Ali, skozi element vedenja vzpostavi odnos proti sebi. In ta odnos je mogoče vzpostaviti samo skozi postavljeno nasprotje, ki je čisti dojem ali razgrnjeno dejansko vedenje v občih momentih, katerega podoba izžareva gibanje vedenja.