O tem, kako izobraženec goljufa samega sebe

Written by Jože Požar on april 14, 2019 – 6:24 dop -

Zdaj je jasno, izobražen duh goljufa samega sebe, s tem da on goljufije ne zaznava, ker gibanja in princip nastajajočega vedenja ne obvlada. Glede na to, da ga tudi odsvojitev ne privlači, prosto izpeljuje sebstvo in goljufije z vedenjem, ki jih celo komentira s smotrom, da pokaže, kako on s svojim vedenjem vestno in uspešno ravna. Razen tega z goljufijo premaga samega sebe in hitreje pridela rezultat, kar pove, da pojem predmetne substance zreducira na abstraktno vedenje ali abstraktno stvar. Goljufijo z vedenjem seveda ni mogoče prepoznati, če človek nima pojma o pojavnem svetu duha in nastajajočem vedenju. Zaradi tega ni pričakovati, da bo izobražen duh goljufanje z vedenjem opustil; treba je vedeti, da je zavesti bistveno to, da abstraktna stvar zaživi kot njen interes na stvari.

To goljufanje z abstraktnim vedenjem je zgleda prišlo že v navado, saj duhu gre samo za to, da uveljavi abstraktno moč vedenja. Tako ni čudno, če se z nastajajočim vedenjem in fenomenologijo duha ne ukvarja. On verjame, da je njegov svet resnični predmetni svet. Se pravi, on je prepričan, da je mogoče z abstraktnim vedenjem pridelati predmetno resničnost. In zares, vse to se da videti tedaj, ko odtuji sebstvo, ki je oblikovno gledano, abstrakcija vedenja. In to je pravzaprav izhodišče goljufije, ki je izobraženec enostavno ne zaznava, ker ga gibanje kot tako in postajanje predmetne substance ne zanimata. Namreč tisto navzven sprevrnjeno sebstvo je abstrakcija odtujenega vedenja, s katerim je dosežena sebi enakost ali neposredna oblika vedenja, ki velja kot pozitivni predmet, ki je njegov čisti jaz.

 

Izobražen duh največkrat podarja le abstraktni predmet. To kaže povsod tam, kjer izpeljuje le neko početje in gnanje zavesti. Mi moramo biti kritični do duha, kajti on danes javno odseva, da mu ni jasno, kaj se pravi biti dejaven duh. Tista goljufija sebe samega odseva, da mu ne gre za stvar kot predmet, ampak za abstraktno stvar, pa zato tudi drugo-biti ne doseže. A stvar duha je, da ima za svoj princip čisti dojem, ki je edini garant, da bo predmetni svet postavljen kot absolutna osnova pojma. Zakaj pojem je naprej totaliteta občosti, v drugo-biti obdržati enakost s seboj.

 

Poglejmo dejavnega duha, ki odtujeno vedenje jemlje kot izgotovljeno resnico, kot nekaj, kar ni treba posredovati in vzpostaviti kot eno. Ta duh ne izhaja iz nobene postavljene osnove, zakaj njegovo odtujeno vedenje se prosto nadaljuje. Z odtujitvijo vedenja si zagotovi neki dejanski svet vedenja, ki pa ni nič drugega kot abstrakcija sebstva. Zaradi tega je duh prisiljen aktivirati opazujoči um in domišljijo, s katero odtujeno sebstvo razčleni v številne abstraktne dojeme in predstave. Pri tej burki ima glavno vlogo čisti jaz, ki pozitivni predmet odpravi in ga uresniči kot abstraktno stvar. Tisti njegov pozitivni predmet seveda ni nobena predmetna dejanskost, ampak abstraktno obče sebstvo, torej svet kot čista sebevednost, ki biva kot pozitivno oblikovno sebstvo ali kot udejanjena abstraktna stvar.

Zgornjim sem želel opozoriti, da duh, ki svoje vedenje zgolj odmeče, ni iskren do samega sebe. Abstraktna stvar, ki jo poklanja drugim, ni nič drugega kot odtujeno sebstvo, ki ni postavljena predmetna substanca, ampak zgolj udejanjeno samozavedanje. Tisto namreč, kar duhu nastane kot njegov čisti svet, to je odtujeno čisto vedenje, ki ga je mogoče predelati v kako drugo obliko vedenja. Hočem reči, duh nevede goljufa samega sebe z vedenjem, ker gibanje nastajajočega vedenja ne dojema kot vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O tem, kako izobraženec goljufa samega sebe

Sorry, comments for this entry are closed at this time.