To, da se znanost izogiba določiti svoj pojem, to demonstrira vsakič, ko obstane v abstraktnem znanju, ki ga ne osvobodi od abstrakcije. Tisto, kar je novo znanje, je ravno tako abstraktno, kar pove, da raziskovalec občuduje abstraktno znanje, ideje pa ne. Zato ni čudno, da je predmet raziskovalca največkrat čisti jaz ali tisto negativno njega; to pa ni ideal upodobljene duhovnosti. Zakaj umetniško lepo ni ideja kot taka, temveč ideja kot je upodobljena v dejanskosti. Ideja kot umetniško lepo je treba pokazati v čutni podobi in ne v formi abstraktne miselnosti, ki jo prikazuje raziskovalec.
Glede znanja naj omenim: znanje je omejeno na obče in je končno, kajti je enostavna gotovost jaza. Končno je negacija in prav tako kategorija razuma. Končno se zoperstavlja neskončnosti, ki drži v sebi bistvo. Cilj raziskovalca torej je, da povzdigne in hvali abstraktno znanje. To pa ne pomeni, da izpelje objektivno izpolnitev v obliki očiščene ideje. Zakaj končno ni upodobljena duhovnost.
Raziskovalec povzdiguje enostavno gotovost samega sebe, to pa je abstraktno znanje, ki pa ni umetniški ideal. Hvali subjektivno znanje, ki je enostranska abstrakcija. Upošteva abstrakcijo znanja, ki je nekakšna možnost za nekaj drugega. Raziskovalec se drži čiste misli in favorizira dejanja razuma. Potemtakem sebe ne dojema kot umetnika, ki ima svojo izpolnitev v videzu lepote in zavesti predoča najvišje interese duha. Hvaličenje zunanjih določenosti uveljavlja zdravi razum, ki izdeluje tudi samoprevare tedaj, ko nekaj predpostavlja kot znanega, ki pa ni spoznano. Raziskovalec ni dejaven s smotrom, da ustvari umetniško delo. Zakaj umetniška lepota ni področje misli in razmišljanja, ampak ustvarjeni svet, ki ga umetnik ustvari v odsvojitvi k občutju in čutnosti.
Raziskovati z načrtnim delom in opazovanjem zbirati podatke ter ugotavljati dejstva, to je raziskovanje. Tu ni zaznati umetniškega ustvarjanja, ki upodablja idejni svet. Nič lažjega ni, zamisliti kak projekt, ki določa uresničitev načrtov in opisov. Zakaj projekt ni ideja, ki jo je nujno pokazati v čutni podobi, ampak je zbir abstraktne miselnosti, ki tisto, kar je, spozna po sebi. Zakaj abstraktna miselnost ne izdeluje ideje kot umetniško podobo, ki je ideal ideje. Umetnost demonstrira svojo veljavnost z ustvarjanjem podob. Odličnost umetnosti je odvisna od stopnje razvite notrine in enotnosti; zakaj tako se ideja in oblika kažeta vdelani ena v drugo. In tako je umetniška lepota prerojena v duha, kar je čutno slikovna forma.
Vprašajmo se, zakaj raziskovalec izmišlja raziskovalno umetnost. Menda verjame, da raziskovalna umetnost lahko s pomočjo znanja ustvari tudi idejo. Duh, ki občuduje umetniška dela in poskuša življenje dojeti svobodno in ne zgolj kot abstraktno znanje, ceni idejo in njen ideal. Raziskovalec ne razume umetniškega učinka in vendar izmišlja besedo raziskovalna umetnost. Ne dojema umetnosti v temelju, pa ni čudno, da sebe povzdiguje na nivo umetnika. In to povzdigovanje bi naj uresničil s podporo umetne inteligence, ki ravno tako ne dojema umetnosti kot upodobljene duhovnosti. Ni dovolj raziskovanje razumeti kot enostransko abstrakcijo, ki uveljavlja možnost, da bo raziskovalec s pomočjo abstraktnega znanja ustvaril umetniško idejo, ki bo izrazila umetniški učinek raziskovalca.
Raziskovalec je dejaven tako kot to kaže zdravi razum, ki hvali neposredno znanje. Najbrž je početje razuma, ki odseva razločke in možnost za nekaj drugega, malovredno početje. Zakaj izpolnitev razuma v načinu subjektivne nastrojenosti ne pridela umetniškega dela. Abstraktna miselnost namreč nima nič skupnega z umetnikom, ki svoj svet ustvari kot upodobljeno idejo. Sicer pa je umetnost možno uporabiti kot bežno igro, ki služi raziskovanju. Potem umetnost v svojem smotru ni neodvisna, temveč postane služeča umetnost, ki pomaga raziskovalcu izpeljati teoretični interes.
Raziskovanje, ki predmeta v osnovi ne določi, ne doseže dejanskosti. Tisto, kar si raziskovalec zamišlja pod raziskovalno umetnostjo, ni nič drugega kot pojavni svet. Če bi pojem raziskovanje določil v osnovi, bi razvijal pojem tistega, kar raziskuje. To pa je predmetna objektivnost, ki pove, da je nujno raziskovanje dojeti kot pojem, ki nastane z gibanjem predmetne substance.