Objavil sem abstraktna besedila o tem, kako razumem Sistem vede filozofa Hegla. Sistem ni abstrakten, temveč predmeten in zato ga je težje dojeti. Sistem vede ima dva dela med seboj notranje povezana, zato je nujno najprej dognati prvi del, da bi dojeli drugega in celoto sistema. Namreč v prvem delu duh spoznava nastajajoče vedenje, kako si sebe odsvoji, prav tako element vedenja, ki ga je nujno dojeti, če hoče razumeti pojavne oblike duha in tudi to, na kakšen način si duh sebe odsvoji in vzpostavi kot predmet. Pomembno je dojeti nepretrgano zvezo sistema, ki ga filozof Hegel pojmovno razvije skozi pojme: zavest, samozavedanje, um in duh. V njih je zaobjeto bistvo Sistema vede, ki omogoča dojeti gibanje in bivanje duha, zakaj duh ima zavest, kolikor je samozavedanje.
Filozofsko izobražen duh bi se naj povprašal, zakaj ne spoznava nastajajočega vedenja in čemu ona pasivna drža, ki povzdiguje abstraktno filozofijo. Sistem vede ga ne oplazi, o njem ne govori, ga pa abstraktna filozofija, ki ne vsebuje bistva. Čudaško je, da filozof sodobnega časa ne izrazi nobene misli o filozofiji, ki razvija predmet filozofije. Po mojem mnenju je pasivna drža filozofa neprimerna, zakaj sodoben čas že raziskuje notranje gibanje substance in to tudi demonstrira sodobna umetnost in religija. Vprašanje je, zakaj sam sebe vedoči filozof vzdržuje neaktivno držo.
Filozof bi naj razumel predmetno filozofijo. Če je ne bo dojel, bo hvalil abstraktno filozofijo ali nepredmetni svet. Filozofijo mora osvoboditi od abstrakcije, to pa lahko naredi tako, da začne brati Fenomenologijo duha, zakaj edino fenomenologija mu lahko razjasni, kaj je duh in način njegove odsvojitve. Duh ni samo to, da je, ne da doseže svojo dejanskost; je gibanje in je posredovanje ter proti postajanje. Spoznati mora, kako sebe postavi kot predmet in kako stopi v odnos s seboj. Zakaj tista abstraktna miselnost ni produktivna, saj obstane v abstrakciji. Filozof je svoboden duh, kar hoče reči, da je nujno spoznavati princip svobode, ki ga filozof Hegel demonstrira v prvem delu Sistema vede, to pa je Fenomenologija duha.
Filozof našega časa ne odseva smisla za to, da abstraktno filozofijo postavi na stran in začne odčitavati predmetno filozofijo. Ne kaže nobenih znakov, da bo začel spoznavati predmet filozofije in svojo odsvojitev. Ne glede na to, da je jasno, da s ponavljanjem starih vsebin ne bo napredoval, kaj šele, da bi začel dojemati gibanje predmetne substance. Mnenja sem, da bo filozofija postala zanimiva tudi mlademu duhu, ko bo govora o tem, kako si duh sebe odsvoji. Zakaj to bo odkrivanje filozofskega smisla, ki nosi v sebi bistvo odsvojitve. In ravno to gibanje Sistem vede tudi razgrne in demonstrira s ciljem, da duh spoznava pojavne oblike svoje odsvojitve. Hkrati spoznava osnovne pojme in tisto, kar je nastajajoče vedenje. Skratka, prva veda filozofije, to pa je Fenomenologija duha, odkriva osnovo, v kateri spozna gibanje substance, sebstvo in element vedenja, v katerem je sebstvo vzpostavljeno kot Eno. In to s ciljem, da duh dožene, da svet ni zgolj abstrakcija, temveč postajanje, v katerem substanca doseže svojo razdvojitev. To je element vedenja ali predmetni element, s katerim se izpostavlja čisto vedenje in notrina kot razvito sebstvo. Oblika predmetnosti za zavest je torej dojem; zakaj sam sebe vedoči duh zajame svoj dojem, kar je neposredna enakost s samim seboj.
Odnos do ne-biti je čas; ta naznanja, da naj duh spoznava sebe v svoji odsvojitvi in da dožene način, kako vzpostavi odnos s seboj. Tega bo vzpostavil, ko bo dojel element vedenja, ki je bistvo Sistema vede. Namreč abstraktna filozofija mu ne bo pojasnila gibanja predmeta filozofije. Potemtakem je nujno brati Sistem vede in spoznavati predmet filozofije.
Duh bi naj razumel samega sebe in princip proti postajanja, ki je osnova. To je tisto, ko jaz postavi nasprotje ali drugo, kar je proti postavljen svet v razvejani enotnosti. Zakaj na ta način je svet razloček kot notranji razloček na sebi samem. To je enostavna neskončnost ali dojem, kar je bistvo življenja: končno preide v neskončno in substanca skozi razdvojitev doseže svoje razdvajanje. To je istoimensko kot Eno ali sebstvo razvito v proti postajanje, ki je Drugo kot notranji razloček.