Izobražen duh resničnosti ne zagovarja, ker ga dejanski ali stvaren svet ne mika. Posredovanja ne uresniči, je pa res, da viharno izraža vrenje abstraktnega znanja, ki ni omejeno na nobeno bistvo. To je prizadevanje zavesti, ki odpusti abstraktno sebstvo in je svet predstavljeni subjekt ali fiksno sebstvo, tudi abstraktna podlaga za tisto, kar sledi. Predpostavka torej ali nebistveno sebstvo, ki ga interpretira, da izpolni svoje odmišljanje v načinu neskladja. Zakaj to je tisto drugo njega samega, ki ga predstavi kot svet razblinjen v abstrakcije, kar pa ni določen predmetni svet.
Razumnik odseva, da je od duha zapuščen in zato dejaven kot abstraktna oseba, ki sebstvo predstavi kot zdravo razumsko mišljenje. To pa ni dejavnost s principom dojemanja, zakaj sebstvo realizira kot negativno sebstvo, vsebina je tisto njegovo. Osnova je enostranska abstrakcija ali kak moment početja zavesti, tudi gotovost in stremljenje, kar je brez duhovno gibanje.
Če torej duh ne vzpostavi predmeta, ki je v osnovi določen v obliki proti postajanja, potem ni dejaven svobodno. Tisto, kar predstavi in je brezpredmetno samozavedanje, ni dojem predmeta, ampak samo predstavljena vsebina, ki svoje določenosti ni dosegla. Zakaj je abstraktno nedoločeno, gotovost njega samega, ki se prosto nadaljuje. Potemtakem gotovosti ni mogoče jemati resno, kajti je abstraktno sebstvo, ki ga je možno širiti, saj je čista sebe vednost, ki je prešla v predstavo. Rečeno drugače, to je neko rezoniranje zavesti, ki se ni omejila na nobeno osnovo. In to je ravno tisto početje, ki ga danes demonstrira razumnik, ko povzdiguje splošno čiste zavesti. Stvar ni v tem, da pridela kak postavljen odnos stvari do sebe, temveč da afirmira početje zavesti kot prostost od vsebine.
Danes ima veljavnost praktični duh, in to kot volja, ki se odloča in izpolni iz sebe. Kot volja se pojavlja s smotrom, da izrazi enostransko abstrakcijo znanja. Znanja ne osvobodi od abstrakcije, zakaj igra zdravega razuma je bolj pomembna kot svoboda. Prav tako dejavnost čistega jaza, ki idealizira sebe in uživa vzajemno učinkovanje s seboj. Pridelek je abstrakcija nedoločene biti ali čista pozitivnost, ki jo razum razvije v mnoge razločke. In tako vidimo, da človek večkrat izpolni sebe s smotrom, da izpelje kak uvid ali pojavni svet. Sebe gotovi duh eksistira za druge in se ne določa, kajti interesira ga mrtvi produkt ali tisto, kar je neko razumsko početje zavesti, ki uveljavlja predstave, slike in nasprotja.
Duh hvali sebstvo in prikazuje miselno počutje s smotrom, da izreče samega sebe in da izpove svojo navzočnost v svetu. Dejaven je kot razumsko mišljenje, ki ne spoštuje umen svet, zato se obnaša samovoljno. Abstrakcija je njegovo življenje, kajti jaz zaživi kot možem svet, ki je naključno mišljenje, neposredna bit, nekaj abstraktno enostavnega ali čista negativnost. To je moment, ki ga zunanje dopolni in je veljanje njegovega ravnanja. Povejmo, kar nastane z abstrakcijo, to so zunanje izmenične smisli, torej možnost za nekaj nasprotujočega. Zakaj danes duh svoje znanje širi na to, da eksistira kot možen svet, ki ne prehaja v nasprotno in je pojavni svet. Naj omenim tudi to, da je abstrakcija božje bitje, ki ni postavljeno kot sebstvo. Takšna abstrakcija je raziskovalna umetnost, ki je izmislek in se ga zatrjuje s smotrom, da se dvigne raziskovanje na nivo umetnosti. Razumnik daje veljavo abstrakciji, da uresniči svoje strmenje in da dvigne raziskovanje na višjo stopnjo.
Abstraktni jaz najde v možnem svetu korist, kajti izbrana vsebinskost ga ne zanima, ampak samo svet sestavljen iz posameznih eksistenc. Idealizira sebe in možen svet, da izpolni sebe in način čistega jaza. Abstraktni moj zavesti je lasten svet, ki ga sprevrže v nasprotje, da doseže razločevanje od sebe. Vsebino pridela tako, da za osnovo postavi interes. Interes najbrž doume kot neko igro abstrakcij, s katero doseže zapleteno vsebino, ki zgolj eksistira in drugo biti ne doseže. Zakaj stvar je v tem, da enostransko abstrakcijo izpelje kot igro čistega jaza, ki uveljavlja potencialen svet. V tem svetu realnost in dejanskost ne dobita veljave, kajti veljavnost ima abstrakcija, tj. možen svet, ki dobi pomembnost razdrobljene snovi, nečesa, kar nastane in je zrenje samozavedanja.