Da je izobražen duh hvaljen in povzdignjen kot čisti jaz, gre pohvala jeziku in osebni iznajdljivosti. Prav tako govoru in kombinacijam domišljije, tudi refleksiji. O tem govori duh, ki se prosto nadaljuje in je dejaven na nivoju izrekanja razumskega mišljenja. Duh, ki formira svoje misli, je dejaven kot subjektivni jaz, ki povzdiguje abstraktno subjektivnost in čisti jaz. Zavest je v predstavitvi pojavni svet in ni dejavna v načinu gibanja, posredovanja in postajanja predmetne substance, ampak s smotrom, da izpolni sebe kot izrekajočo individualnost ali kot empirično zavest.
Samovoljna stališča in možen svet pridela čisti jaz, o tem bogato govorijo dejanja jezika, ki izdihavajo sebstvo in moč jaza. To je dejavnost, ko sebstvo stopi v bivanje kot sebstvo in eksistira za druge. Jezik izreka samo to, da je neposrednost navzoča kot nekaj občega. Zakaj jezik je »od sebe se odločujoče sebstvo, ki se kot čisti jaz ohrani kot tole sebstvo«. Izrekanje čistega jaza je početje zavesti, ko zavest izpove svojo prepričanost. Zakaj prek izrekanja dobi sebstvo veljavnost, kajti abstraktna oseba je sebstvo, ki ga izrazi jezik kot izrekajočo individualnost. Čisti jaz je nekakšen posebnež, tudi oseba, ki nastopa in izreka svoj jaz, ko je to potrebno. Zato ni nenavadno, da je dejaven kot govornik, ki hvali subjektivni jaz in nastrojenost. Edino jezik izrazi njegov smoter in tisto, kar je neka vsebina možnega sveta, ki ga danes povsod uveljavlja subjektivni jaz, da se očisti samega sebe.
Ko je osebnost izpeljana kot čisti jaz, je samostojnost zavesti izražena abstraktno. To je osebna samostojnost, ki tava od ene naključnosti do druge, vendar kot malovredno osebe. Duh ni navzoč, kajti vsebina pripada čistemu jazu, ki izraža neodvisnost. Lahko bi rekli, vsebina je kaos brez silnega samozavedanja. Potemtakem formalno sebstvo, kajti čisti jaz izstopi iz življenja substance in izdeluje le misel samostojnosti. Jezik je veljanje ravnanja zavesti, vsebina pa pripada lastni moči, kajti svet je gotovost samega sebe. Čisti jaz je ujet v pojavnost, pa je vednost kot jaz povsem abstraktna in se nadaljuje kot naključno zavedanje jaza. In to danes poveličuje subjektivni jaz, ko povzdiguje in hvali lastno subjektivnost.
Preverite koliko zunanjega blišča podarja jezik čistega jaza, kadar izpoveduje sebe; eksistira za druge kot vedoče sebstvo in ni dejaven vsebinsko. Zakaj zagotavlja si samega sebe, sebe ve kot tole sebstvo, to pa je gotovost po jazu. Jaz postane veljaven, ker je izrekanje zdravo doživljanje jaza, človek občuti svoj jaz, ko izreka sebe kot abstraktno osebo. Jezik izrazi moralno vrednost kot bit, ki je sebe vedoče sebstvo. Na ta način vidimo jezik kot bivanje duha, ki kot čisti jaz postane sebi predmeten, kajti ohrani se kot tole sebstvo. Jaz sliši le sebe in to slišanje samega sebe je bivanje, ki je postalo sebstvo. Zakaj jezik stopi na plan kot vedoče sebstvo, kar je izrekanje kot početje zavesti. Vsebina jezika je sebe vedoče sebstvo kot tako, to pa je obče sebstvo, ki ga zavest ve kot tole sebstvo.
Danes je čisti jaz dejaven kot sebe gotovi duh. In to demonstrira, kadar izpelje gibanje čistega jaza in je vsebina predstavljeno sebstvo. Sebstvo izpelje kot posredovan in odpravljen abstraktni jaz. Odtujitev se zgodi v jeziku in po jazu. Zakaj sila govorjenja je izražen čisti jaz je jaz. To je bivanje osebe, ki stopa v eksistenco kot samozavedanje, kar pove, da je za druge. Ob tem je pomembno naglasiti tudi to, da edino jezik izreka miselni jaz. To je jaz, ki sebe izraža in je slišan kot veljavna dolžnost. Jezik pa še ni duh, kakor se izreka, kajti je abstrakcija in sploh ni določena vsebina. Tisto sebi enako je le možnost za nekaj drugega, kajti jaz ima gotovost po jazu.
Danes je razkošno hvaljen čisti jaz, kadar zavest izreka in realizira svoje prepričanje. To pa ni dejaven duh, ki sebe v osnovi postavi kot predmet. Veljavo doseže čisti jaz, ki si krajša pot tako, da izpelje svojo odtujitev in omikanost. Potemtakem je pomembno edino to, da aktualizira sebstvo kot tako, ki postane drugo, kar je abstraktno sebstvo kot predstavljeni subjekt. To stremi reči, sebstvo si je dejansko samo kot odpravljeno. Čisti jaz odtuji sebe kot vedoče sebstvo, jezik pa ga izrazi kot določeno sebstvo. Vsebina jezika je vedoče sebstvo kot tako, edino to jezik izreka.