Čisti jaz in razumsko mišljenje sta dejavna tudi tako, da se realnost ne pojavi in dejanskosti ne doseže. Svet je abstraktno določen po jazu, ki ga odigra čisti jaz, zakaj realnost je izključena, veljavo pa dobi pojavni svet. Subjektivnost naredi to, da predmetna realnost ni navzoča in da je pojavni svet tisto, kar abstraktni razum pridela z igro abstrakcij. Abstraktna neposrednost eksistira kot obilen in primerni svet, z njim pa gospodarita čisti jaz in zdravi razum. Svet enostavno biva kot energija za nekaj drugega ali kot neposredna gotovost zavesti, s katero čisti jaz sebe razumsko izpolni.
Norčavo subjektivnost prideluje strankarski interes, politik pa ga izpelje, kajti je dejaven v interesu stranke. To je neka razvneta pozicija, ko politik sporoča, da ni dejaven svobodno, ampak po nareku politične stranke. To, da je dejaven kot čisti jaz, to je glumaško, kajti ni dejaven v interesu predmeta in bistva. Abstrakcijo izpelje čisti jaz, ki izraža interes stranke, ki pa ni interes obče volje duha ljudstva. Politična stranka odigra abstraktni interes, ki ga zunanje razgrne politik. To je dejavnost čistega jaza, ki uveljavlja sebstvo stranke, ker obče volje ljudstva ne spoštuje. Politik bi naj bil dejaven kot poslanec, ki ga je ljudstvo izvolilo s ciljem, da demonstrira občo voljo duha ljudstva.
Kadar politik ne upošteva realnosti in je dejaven kot čisti jaz, demonstrira neko osebno obnašanje zavesti, realnosti pa ne upošteva. Neprimerna subjektivnost izpelje osebno prepričanje ali kak strankarski interes. Abstraktna neposrednost je brez bistva in se prosto sprevrača v nekaj drugega. Politik povzdiguje sebstvo stranke, s katerim demonstrira brezpredmetni svet. Izvajanje izpelje iznajdljiva subjektivnost, dopolni pa jo čisti jaz z dodajanjem predstav, ki naredijo abstraktno stvar obsežnejšo. Zgornja ilustracija poskuša pokazati svet, ki je brez realnosti in bistva. To je negativno tole, ki ga danes izžareva in hvali politik; realnosti in njej pripadajoče dejanskost ne prikazuje.
Kadar se politik obnaša subjektivno, realnost ni pomembna, prav tako ne objektivnost. Zakaj pomembno postane tisto subjektivno, kajti predmetna realnost je izključna, pa je jasno, da dobi veljavo čisti jaz in pojavni svet, ki ni predmeten. To govori o tem, da je politik dejaven v interesu stranke, ki uveljavlja nedoločen svet ali tisto, kar naj bo. To je svet, ki biva kot možen, kajti politik beži pred občim in uveljavi samo interes stranke. Politik povzdiguje subjektivnost in izpolni le sebe, tj. svoj idealizem, ki je posebni interes. In to vse s smotrom, da izrazi čisti jaz, tj. osebno izvajanje, s katerim realizira svojo subjektivno stran. To nam pove, da z igro abstrakcij izpelje predstavo, ki naznani, da ni dejaven predmetno in s ciljem, da realizira občo voljo. Subjektivna volja je tista, ki naredi vsebino abstraktno, zakaj politiku gre samo za to, da izrazi čisti jaz ali subjektivno plat.
Da ima iznajdljiva subjektivnost veljavnost, gre zasluga politiku, ki ne dojame, da svet vsebuje realnost, ki mora biti posredovana, da doseže svojo dejanskost. Naj navedem, kaj je o realnosti zapisal filozof Hegel: »Če rečemo, da misli, pojmi, teorije nimajo nikakršne realnosti, tedaj to pomeni, da jim ne pripada nikakršna dejanskost: . . . Ko je odločitev o resničnosti kake vsebine prepuščena zunanjemu obstoju, je smisel realnosti enako enostranski, kot če si idejo, bistvo ali notranji občutek predstavljamo kot ravnodušne do zunanjega obstoja . . . Če realnost seže preko svoje določenosti, preneha biti realnost; postane abstraktna bit; . . . » Če torej politik realnosti ne dojema v odnosu z njeno dejanskostjo, je dejaven iznajdljivo. Zakaj ko subjektivnost dobi besedo, čisti jaz izpelje nekaj, kar ne vsebuje realnosti in se prosto nadaljuje. Svojo aktivnost kaže kot igro abstrakcij ali kot pojavni svet, s katerim demonstrira samovoljo. Dejaven ni svobodno in v interesu predmeta, saj razkazuje možen svet, enotnost objektivne in obče volje ne izraža.
Politik je danes dejaven kot čisti jaz in sploh ne v interesu dejanskega sveta. Prednost daje strankarski lahkomiselnosti, zakaj realnosti ne razgiba tako, ki bi stopila v odnos z dejanskostjo in bi bil postavljen odnos predmeta v njegovi osnovi. Kaj takega politik ne izpoveduje.