Pogosto vidimo, da imajo števila prednost pred vsebino. Števila namreč zavijajo pojem v meglo, in to s smotrom, da nastane videz večje natančnosti. In ta samoprevara s števili je danes hvaljena, kajti poenostavlja vsebino na abstrakcijo, hkrati pa izključi razmišljanje in mišljenje, vsebinsko bistvo pa izgine. Ko je gibanje substance in bistvo izključeno, tudi odnos substance do sebe ni vzpostavljen. In to uveljavi praksa, ker uresničuje metafiziko, enostransko abstrakcijo s smotrom, da izključi princip svobode, tj. posredovanje in postajanje substance ter njeno osnovno določenost.
Števila izčrpava človek s smotrom tedaj, ko izpelje svoj interes, ki vsebinsko ni določen in je izpeljan kot preračunljivi svet. In to prakso izraža s ciljem, da predmet ne stopi s seboj v odnos, hkrati pa aktivira razum. To je navada, ki jo izvaja, ko beži pred realnostjo in njeno dejanskostjo. Zakaj kadar zastopa realnost število, je to spretno prikrivanje vsebine, saj vsebino predstavlja abstrakcija. Bistvo predmetne vsebine zastopa številčnost ali mnoštvo enih. Svet je poenostavljen na število, na to, da ni dosegel proti postajanja in svoje osnovne določenosti; izražen je v številih, kar pove, da števila operirajo v imenu vsebine. Zakaj vsebinsko bistvo se sprevrže v število ali abstraktno navzočnost, kar napove, da dejanskost zastopa abstrakcija, nekaj zunanje združenega.
Danes se mišljenje prilagaja okoliščinam zaradi koristi. Prilagodljivost in preračunljivost sta pojma, ki opredeljujeta oportunizem. Človek usmerja svoje ravnanje po okoliščinah, ker je preračunljiv in prilagodljiv. To je dejavnost, ko se ravna po koristi, ne pa po miselnih načelih. Tisto, kar je ugodno, prikladno, primerno, koristno, to je dobičkonosno. To je dejavnost, ko človek pretirano poudarja, da ga preračunljivost in svobodomiselnost spodbujata. In to izpelje čez števila, ki nimajo odnosna do drugega, ta je namreč popolnoma zunanji. Zakaj število je nekaj zunanje združenega in nima notranje povezave. Zato je preračunavanje dejavnost, ki ne spoštuje realnosti in njene dejanskosti, pomembna je samo korist.
Danes se vsebinski svet predstavlja v količinah, bistvo pa se enostavno prezre. Predmetno bistvo ne mika duha, pa je jasno, da števila dobijo pravico nastopati v imenu stvarnega sveta. Predmetni svet nima nobene vrednosti, kar pove, da za inteligentne glave ne obstaja. Zato tudi ni nenavadno, da enostranska abstrakcija, ki jo izražajo števila, nastopa kot pojavni svet, ki naj velja, ker je enostaven in vsem razumljen. Kar velja, so ravnodušna števila, ki jih zna vsak razumnik odbrati, ker ima število formo enostavne neposrednosti. Število se namreč nahaja med čutnim in mislijo, pa ni nenavadno, da dobi besedo abstraktni razum in refleksija. Hočem reči, refleksijski razum izpelje iz števil tisto, kar je in naj bo zunanje dojeto. Razum dobi besedo in ima veljavo, ker poenostavlja svet na neposredno očitnost, to pa odsevajo ravnodušna števila. Števila imajo opravilo, da izključijo posredovanje vsebine in dojem, ki drži v sebi bistvo. Abstraktni razum je ločeno hvaljen, ker se sklicuje na občutje in tisto zunanje, ki ne prehaja v neskončnost. To enostransko abstrakcijo torej podarjajo števila, vse s smotrom, da se realnost in njej pripadajoča dejanskost ne pojavita.
Zdravi človeški razum je danes dejaven in se ga jemlje kot realno zavest, ki se spozna na igro abstrakcij. Preganja se z ničnimi bistvi in zatrjuje, da so števila tista, ki lahko nastopajo v imenu dejanskega sveta. Ni nenavadno, da se razum zateče k zunanjemu združevanju količin in prepričanju. To je način, ki vsebinski svet zavrača in ga poenostavlja na število. Zakaj bi človek zapravljal čas za gibanje, posredovanje in določanje bistva, če pa lahko izrazi svet tudi tako, da ga enostavno sešteje. To omogoča, da se izogne realnosti in njene dejanskosti. Kar je zvijačno obnašanje, ki ga spodbuja abstraktno znanje, ki ima povsod veljavo, kajti znanje je primerna dejanskost. To hoče reči, da danes duh sebe izpolni tako, da tisto resnično izpelje naravnost kot subjekt, tj. v načinu števil. Na ta način sicer sebe ne izpolni vsebinsko, preseže pa početje zavesti, kajti njen produkt je nekakšna brez odnosna abstraktna stvar, ki demonstrira to, da svet ni pojmovno določen.