Kaže, da izvedenci za filozofijo niso zmožni vzpostaviti čistega pojma sodobne filozofije. Zakaj filozofijo se danes zgolj preoblikuje in obravnava kot abstraktno filozofijo, ki ne izvira iz nobene postavljene substance. Ob tem pa duh Heglov sistem vede obide in ga ne jemlje resno; in to ne glede na to, da ravno gibanje predmeta filozofije v sistemu vede odkriva, kaj je sodobna filozofija. Sistem vede je namreč začetek vseh začetkov, v katerem duh vzpostavi samega sebe in se odsvoji kot predmet. Kar je oblika gibanja njegove odsvojitve in postajanje biti in bistva v elementu vedenja. Ta element vedenja razkriva, kaj je tisto prvo in kaj drugo kot razdvajanje substance, s katerim je dosežena drugo-bit, tj. absolutni dojem ali enostavna neskončnost, ki je izpolnjena na način gibanja notrine v notrino. Zakaj začetno gibanje notrine je princip ali način čistega pojma, tj. postajanja, s katerim duh vzpostavi absolutno vedenje, torej vedenje kot čisto sebstvo, ki je postavljen čisti dojem v občih momentih.
Ko danes duh izpoveduje, kaj je sodobna filozofija in njen predmet, nima pred očmi duha v njegovem razvoju, ampak zgolj to, v kaj se naj filozofija preoblikuje. Namreč, tisto filozofsko predvidevanje, ki ne izhaja iz nobene postavljene osnove, ne zmore določiti čistega pojma sodobne filozofije v njenem razvitem čistem dojemu. Namesto tega duh izbrane vsebine zgolj idealizira in jih kopiči kot času primerno filozofijo. To pa je početje duha, v katerem preoblikuje naključne vsebine v nekaj, kar je le oblika in obnašanje duha. Tako duh izžareva, da pojma sodobna filozofija ne razume, saj izhaja iz sebe, tj. iz abstraktne predstave, ki odkrije, da je dejaven tako, da zre čisto vedenje samega sebe v svojem nasprotju.
To je podoba filozofije danes. Filozofija obstaja kot abstraktna filozofija, ki ne doseže drugo-biti ali čistega pojma, ampak je le neko navajeno obnašanje vedenja. To pa je abstraktni svet, ki ga duh prinaša na trg kot nekaj, kar je nekakšen produkt njegove izobrazbe. Zato je njegov svet razkošje abstraktne filozofije, ki poklanja le neko gibanje obče sebevednosti. Tisto pa, kar ni zaznati v abstraktnem svetu, je svet ideje, gibanje predmetne substance in postajanje čistega pojma. Tako da filozofija danes v svoji dejanski podobi ni nič več kot abstraktna filozofija. In vse to zaradi tega, ker je za podlago položen subjekt kot fiksno sebstvo, tj. vedenje, s katerim gospodari vedoči Jaz.
Danes ni mogoče govoriti o sodobni filozofiji, kajti filozofija, ki si jo duh predstavlja pod pojmom sodobna filozofija, ni nič drugega kot abstraktna filozofija, ki je v svojem bistvu neživljenjska, ker ne proizvaja drugo-biti. Namesto da duh razvija predmet filozofije, preoblikuje naključne vsebine, s katerimi pobija samo bistvo filozofije. Zakaj tisto formalno mišljenje, ki se potaplja v snov, je gibanje niča k niču, ki ne doseže nič takega, kar bi bilo nekaj razumno umnega. Duh idealizira svoje sebstvo kot oblike vedenja, s tem da tisto končno ne doseže svoje neskončnosti. Zakaj? Zato ker se ne izhaja iz nobene postavljene osnove, v kateri bi končno doseglo svojo lastno neskončnost.
Filozofija danes ni nič drugega kot abstraktna filozofija. Zato tudi ni mogoče govoriti o sodobni filozofiji in njenem predmetu. To, kar eksistira, to je le pojavni svet, ki je produkt subjektivnega mišljenja, ki ne spoštuje principa čistega pojma. Mišljenju ne gre za čisti dojem ali postajanje pojma, ampak samo za to, da neko vsebino predstavi v obliki abstraktnega vedenja. To pa pomeni, da duh še ni prišel do spoznanja, da ima filozofija dejanskost samo v svojem pojmu. On je tisto absolutno in svobodno, ki je odnos proti sebi.