Človek si lahko naredi abstraktne predstave na primer o zdravstvenem sistemu ali o kakem drugem pojmu. To, kako dojema stvar, lahko izrazi v obliki abstraktne dejanskosti. Vendar pa ta njegova abstraktna stvar sploh ni stvar, ampak stvar prežeta od individualnosti. To torej ni tista substanca stvari, ki prehaja v svoje nasprotje kot živa substanca in je sebi proti postavljena dejanskost v svojih občih momentih. Se pravi, ko je stvar prežeta od individualnosti, ni resnična stvar. Prežeta od individualnosti je le neko gnanje zavesti, ki od sebe odriva predstave o stvari. Zato ta njegova stvar ni nič drugega kot enotnost s seboj ali gotovost samega sebe. Lahko bi rekli, tisto izoblikovano je zgolj interes ali sebi enakost, v kateri človek uživa sebe skozi svoje abstraktne predstave. One pa niso nič drugega kot na ogled postavljeno mnenje kot interes na stvari, ki pa ne izpoveduje gibanja substance, ampak le stvar kot igro prežemanja individualnosti in biti.
Človek si lahko naredi predstavo o stvari tudi tako, da v njej izrazi svoj smoter in lastno bistvo; udejanji vzajemno učinkovanje s seboj, ki je neka neposredna vsebina prežeta od individualnosti ali prežemanje biti in početja. Ta vsebina pa ni resnična realnost stvari, ampak stvar kot čisto početje zavesti, ki udejanja izvorno naravo.
Kot sem rekel, tista njegova stvar je substanca prežeta od individualnosti. Kar biva je dejanska zavest ali tisto kakor je ven iz njega kot neko drugo. Se pravi, njegova stvar je le neki razloček, ki je bit in jaz, ali jaz, ki je bit. In v to gibanje njegove stvari je zaobjet smoter kot početje in dejanskost individua. Rečeno drugače, to je početje zavesti, ki sebe izreka kot interes ali dojem na stvari, ki ga naredi o sebi zavest kot prežemanje individualnosti in biti. Na ta način je predstavljena stvar kot početje in ravnanje zavesti, v katerem duh zatrjuje le sebe kot tistega, ki uživa sebe samega na sebi. Je pa v tem predstavljen tudi talent v njegovi izvorni naravi, ki prehaja v dejanskost kot na ogled postavljeno mnenje o stvari. Se pravi, stvar sama je izraženo početje zavesti kot učinkovanje osebe s seboj.
Stvar torej, ki ni resnična stvar, ampak zgolj oblikovan interes o stvari, se izdaja za nekaj, kar je zgolj substanca prežeta od individualnosti. To hoče dejati, da na primer zdravstveni sistem kot stvar, ni stvar, ker na sebi nima dejanske določenosti kot čisti pojem, ki je njegova osnova. Da bi to lahko postal, mora biti zdravstveni sistem najprej vzpostavljen kot čisti pojem, ki obstaja kot določenost obče substance. To je pogoj, ki zagotavlja, da substance zdravstvenega sistema ne more zastopati kako posamezno mnenje ali navdih nad njo. Namreč tista stvar, ki je prežeta od individualnosti in ne izhaja iz nobenega obstoja, je abstraktna predstava ali enotnost njegovega talenta in vedenja. Se pravi, v abstraktnih predstavah o zdravstvenem sistemu ali kakem drugem pojmu, duh doživlja le sebe kot neko veselje na sebi, ki ni nič drugega kot substanca prežeta od individualnosti.
Kadar torej duh ne izhaja iz postavljenega čistega pojma ali osnove, je dejaven tako, kot to izžareva skozi svojo predstavno zmožnost. Tisto, kar izraža o stvari so le njegove abstraktne predstave, s katerimi prikazuje izginjajoče momente ali tisto enostavno obče.