Ko je svet zgolj opisovanje kot bivanje individualnih predstav, je to dejavnost duha, ki ne doseže svoje dejanskosti in postajanja substance. Duh, ki ni dejaven s ciljem, da realnost doseže njeno dejanskost, ni dejaven v korist gibanja substance. Ali, dejaven je kot posameznik, ki sebe in sveta ne dojema iz postajanja. Sicer pa duh povsod zrcali sebe skozi dejavnosti, ki kažejo, da ni dejaven v interesu odsvojitve in gibanja substance.
Danes torej duh ni dejaven v načinu gibanja predmetne substance in svojega vedenja ne postavi kot predmet. Kar je v resnici njegova pomanjkljivost, ki odseva, da beži pred realnostjo in izdeluje le neke možne svetove, ki razpadejo v abstraktne predstave. Tako izpoveduje, da ni dejaven v interesu postajanja substance in da se ne zaveda dejstva, da svet ni zgolj nekaj neposrednega, temveč postajanje predmetne substance v njeni določenosti. To je namreč tisto znamenje, ki kaže, da je gibanje in postajanja substance najbolj pomembno. Pa je tista neposrednost kot taka, le neka verujoča zavest ali raztresena vsebina v momente.
Danes se hvali raziskovanje, nikjer pa ideje in mišljenja. Tako ni čudno, da pridobiva veljavnost nedejanski svet, pojasnjevanje, analiziranje in početje abstraktnega razuma. Ob tem pa pade v oči tudi to, da se hvali bistroumnost ali inteligenco. Njo se namreč povsod omenja, čeprav je inteligenca le neko spoznavanje, ki ničesar ne ustvari. Zakaj njen produkt ni ideja, ampak fiksiran svet čistega jaza, ki ne doseže svoje izpolnitve v postajanju. Pa ni nenavadno, če mišljenje nima nobene veljave in če se z idejnim svetom izobraženec ne ukvarja, to namreč odseva dejavni duh.
To, da je danes izobraženec hvaljen kot raziskovalec, to še ni dejaven duh, ki svoj predmet najprej postavi in določi v njegovi osnovi ali elementu vedenja. To stremi reči, da ni dejaven v načinu in da ga tisto drugo predmetne substance ne privlači. Se pravi, raziskovalec ni dejaven tako, da bi izhajal iz temelja, v katerem je substanca utemeljena in določena tako, da doseže svojo dejanskost v njenih občih momentih. Potemtakem tisto, kar je produkt raziskovalca, ne gre dojeti kot gibanje substance v njeni logični sovisnosti.
Raziskovanje ni pogojeno s postajanjem predmetne substance, ki je njena določenost, saj je duh dejaven zunanje in na ravni abstraktnega dojetja. Zakaj svet raziskovalca ne izvira iz postajanja substance. Se pravi, s posredovanjem biti in bistva se raziskovalec ne ukvarja, ampak samo z ločevanjem in razločki tistega, kar je neki zunanji svet. To hoče reči, da svet pridela dejaven razum, ki to in ono ugotavlja in primerja. Kar pa ni gibanje predmetne substance, ampak gibanje abstraktnega razuma, ki ni dejaven v interesu postajanja. Kajti rezultat abstraktnega razuma so razločki, ki pa ne dosežejo izpolnitve. Če povemo to še drugače, tisto gibanje zaznavajočega razuma, ki je le zaznavanje abstrakcij, ne pridela postajanja sveta. Zaznavajoči razum se namreč vznemirja z abstrakcijami in razločki, s katerimi ne doseže postajanja sveta, ki bi bil postavljen odnos substance s seboj.
Raziskovanje torej ne teče v načinu ali tako, da bi bil duh dejaven s principom ali na način postajanja predmetne substance. Se pravi, raziskovanje ni dejavnost duha, ki bi upošteval logično sovisnost in bi tisto, kar raziskuje, doseglo postajanje v svoji osnovi. Tega raziskovalec ne prikazuje, ker pač ni dejaven na način postajanja substance, ampak tako, da tisto, kar so nastali razločki razuma, analizira in izpelje kot poseben svet.