Moje potovanje se še ni končalo, kajti tu so zdaj leta, ko lahko rečem, da sem dejaven v interesu dojemanja duha. Duh je namreč v svoji pojavnosti še nedojemljiv, in to velja tudi za filozofa, ki bi naj bil reprezentant predmetnega sveta, a se danes pojavlja kot predstavnik abstraktne filozofije, ker predmeta filozofije ne jemlje dosledno. Predmet filozofije je danes zbir različnih vsebin, ki jih filozof dojema kot neko igro abstrakcij in abstraktnega vedenja, s katerim predstavi svoje razmišljanje ali nadarjenost za abstraktno filozofiranje. Zakaj njegov svet v osnovi ni utemeljen, ampak je le oblika pojavnega sveta, ki ga je mogoče širiti, ker ni vezano na noben temelj ali končnost. Skratka, filozof danes izdeluje abstraktne meditacije, v katerih je najti mnoge kategorije in možne svetove, ki pa ne dosežejo postajanja.
Tisto drugo pa je, da svet abstraktne filozofije ni izpolnjen tako, da bi neposrednost dobila svojo izpolnitev v postajanju kot dejanskem svetu. Zakaj abstraktna filozofija ne izhaja iz osnove, v kateri se istoimensko odriva od sebe. Se pravi, abstraktna filozofija se ne ukvarja s predmetnim svetom, ampak samo z dojemanjem tekstov ali vsebinami, ki so jih napisali stari filozofi. To pa ni filozofija, katere predmet je določen v njeni osnovi in vezan na logično sovisnost ter postajanje, s katerim predmet stopi s seboj v razmerje. Ampak je abstraktna filozofija v njeni razsežnosti ali čistih svetovih, ki se med seboj dopolnjujejo in zunanje izpolnijo kot nekakšni možni svetovi, v katerih ni najti nobenega bistva.
Zgornja sodobna umetniška podoba odlično kaže prav to, kar je danes abstraktna filozofija v njenih pojavnih svetovih. Vsebine abstraktne filozofije so namreč abstraktne, pridela pa jih abstraktni razum. Ta pa kot vemo izdeluje razločke vsebine in tako neko razsežnost abstraktnega sveta, ki pa ni predmetni svet, ampak neizpolnjena abstrakcija. Hočem reči, to je odtujeni svet, ki se ne vrača v sebe, ampak izgine v nek drugi svet in tako naprej v neskončnost.
Če duh predmeta filozofije ne dojema iz gibanja predmetne substance in postajanja, potem zagotovo obstane v abstraktni filozofiji, ki pa gibanja substance ne spoštuje, prav tako prehajanja nečesa prvega v drugo, s tem pa tudi ne logične sovisnosti in odsvojitve duha. Se pravi, abstraktna filozofija ne doseže postajanja, ampak pridobi le neko brezsilno abstraktno neposrednost, ki je oblika abstraktnega vedenja, ki pa ne doseže svoje izpolnitve.
Razlika med filozofijo, ki svoj predmet odpravi v načinu postajanja, in abstraktno filozofijo je velikanska. Zakaj filozof, ki svoj predmet razvije v postajanje ali tako, da realnost doseže svojo dejanskost, je dejaven v načinu. Filozof pa, ki pridela le neki abstraktni svet, ne izhaja iz nobene določene osnove ali postajanja, ampak svet gradi tako, da svoje vedenje odtuji in ga širi v neko drugo vedenje. Ta duh pridela le neko abstraktno filozofiranje, ki ne izhaja iz nobene postavljene osnove in je le neki zunanji svet. Abstraktna filozofija ne spoštuje gibanja biti in bistva, ampak samo svet, ki je pojavna oblika abstraktnega vedenja. To pa je svet, ki ne doseže svojega postajanja v osnovi, ampak se enostavno nadaljuje v neki drugi svet.
Potemtakem je nujno filozofijo dojeti kot predmet. Zakaj abstraktna filozofija gibanja predmetne substance in njeno postajanje ne prepoznava, prav tako pojavljanje duha in odsvojitev, se pa ukvarja s pojavnimi oblikami abstraktnega vedenja.