Skip to content

Kot da bi bilo ljudstvo ločeno od politike

Posted on 22 decembra, 2024 By Jože Požar

Mnenja sem, da politik ni dejaven kot poverjenik, ampak kot zastopnik, ki uveljavlja interes svoje stranke. Torej obče volje ne izpoveduje kot glas večine. Politik ne uveljavlja predmetne svobode in obče volje duha ljudstva; in to izžareva tedaj, ko uresničuje subjektivno nastrojenost, s katero izraža abstraktno enotnost s seboj. Tako daje videz, kot da bi bilo ljudstvo ločeno od politike. Ob tem je zaznavati tudi to, da čutnost pretvarja v igro abstrakcij, s katero hvali abstraktni razum in zato obče ne stopi v dejanskost. Videz daje tak, kot da početje zavesti velja za tisto, kar naj bo. Takšna dejavnost nima izpolnitve. Potemtakem izžareva, da ni dejaven v interesu duha ljudstva in obče volje. Zakaj, kjer obča volja ni spoštovana, politik ni dejaven svobodno. Kajti tisto, kar odrine od sebe, so le neke čutne gotovosti, ki jih sicer prikazuje bogato, a so najabstraktnejše resnice.
Politik torej ni dejaven s ciljem, da pridela premišljen svet, ki izključi subjektivno razpoloženje. V govorici je najti subjektivna nagnjenja, ki ne odsevajo nič takega, da bi rekli, dejaven je kot poverjenik ljudstva. Namreč dejaven je kot jasnovidec, ki izreka, jaz sem jaz. To pa je čisto zagotavljanje nečesa enostranskega, kateremu nasproti postavi kako čutno prepričanost. Tako pove, da je njegov predmet čisti jaz. Zato je tisto, kar pridela, samo abstrakcija čistega jaza. Skratka, politik svojo govorico kaže, da mu ne gre za stvarni svet, ampak za to, da izrazi odtujitev osebnosti.

Politik bi naj jasno premišljal o tistem, kar je predmet razprave. Zato je izražena subjektivna plat politika neko početje, ki izpoveduje partikularni interes, tudi nemoč čistega jaza, ki je nekakšno orodje za to, da izpelje nekaj, kar nima dejanskosti. To je namreč tisto, kar danes prikazuje, ko odtuji osebnost, s katero izrazi samo tisto, kar je našel v sebi. Njegove misli niso nič drugega kot ne dejanski svet čistega jaza. Namreč, naj spomnim, »duh je to, da dela sebe predmetnega«, ne pa da idealizira svoje prepričanje, ki ga predstavi kot odtujitev osebnosti. Vrednost politika je v tem, da je dejaven v pričakovanju duha ljudstva in da je njegov reprezentant. Politik, ki izpolni samo čisti jaz, ne pridela nobenih vrednot.

Politika zaznamuje tisto, kar raztegne v abstrakcije in ni nič umnega. Abstrakcija namreč izrazi le to, da politik ni dejaven s principom svobode, zato tudi toliko raznolikega sveta, ki ga izražajo tudi mediji. Mediji namreč podarjajo videz, kot da politika ni sposobna reči, to je, to ima realnost, kateri pripada njena dejanskost. Zato je tudi vsebina politike iz biti predstavljena v videz. To pa ni nič umnega, zakaj tisto umno se ne pojavlja, se pa pojavlja videz nečesa abstraktnega. Zakaj politik ne upošteva postavljene predmetne osnove, zato je jasno, da je njegov pridelek le čista abstrakcija, ki izrazi kako neomejenost, ki pa ne doseže proti postajanja. Skratka, tisto razblinjeno v abstrakcije ni noben dejanski svet, ampak svet čutne zavesti, v katerem je najti negacijo njega samega. Politik se torej obnaša kot entuziast, ki povzdiguje enostransko abstrakcijo in čisti jaz.
Kot je mogoče danes zaznavati iz razprav, politik ne razpravlja o konkretni predmetni vsebini. Zato mediji objavljajo samo fotografije politikov in kakšno izrečeno misel. Vsebine se ne izdeluje, zato medij objavi samo kak interes politike. Rečeno drugače, ker politik ne razpravlja o predmetu, mediji poročajo o dejavnosti politikov pomanjkljivo. Pojem politika kot da nima več notranjega pomena, pa ni čudno, da mediji objavljajo dejavnost oblasti pod pojmom svet, češ, predmet razprave naj ne bi zanimal duhu ljudstva. Zato tudi moje dojemanje dejavnega politika ni pozitivno, ker politik ne razpravlja o predmetu, ki ima določno vsebino in je stvar omikanega duha in umne volje.
Tisto, kar bi naj povezovalo politika z duhom ljudstva, je konkretna predmetna vsebina in izražena dejanska predmetnost. Edino ona lahko ohranja povezanost politika z duhom ljudstva. Vse, kar ni predmetna vsebina, je igra abstrakcij, je le početje zavesti, ki uveljavlja vsebinsko ne določen predmet. Izpolnitev subjektivnega smotra ne prinese predmetne vsebine, ampak izrazi le subjektivno nagnjenje. Duha ljudstva pa zanima stvarni svet in ne prepričanost, ki jo uveljavlja čisti jaz politika.

Abstraktno mišljenje

Navigacija prispevka

Previous Post: O filozofiji, ki je abstraktna
Next Post: Minulo leto

ONLINE NEWSPAPER

Razmišljamo nevsakdanje

Piše: Jože Požar

17. 11. 2026

Zakaj smo dejavni pomanjkljivo

Če mišljenja ne razumemo kot gibanje substance, potem tudi ne upoštevamo nastajajočega vedenja ali princip predmetne svobode. Predmetne substance ne posredujemo in pokažemo v proti postajanju. Dejavni smo pomanjkljivo, kajti svojo dejavnost prikazujemo čez predstave, ki pa niso določenost predmeta v njegovi osnovi. Tisto, kar že je naš predmet, to je abstrakcija nedoločene biti; začetek kot enostavna neposrednost ali realnost, ki ni dosegla svoje dejanskosti in ostaja abstraktna. Potemtakem nismo dejavni s principom postajanja in izražamo le svojo pomanjkljivost.

Ko človek sebe in gibanja substance ne dojema, ne napreduje v dojemanju samega sebe in predmeta. Hvali abstraktno znanje, hkrati pa izraža, da mišljenja ne koristi za to, da bi izboljšal gibanje in dojemanje substance ter sebe. Povzdiguje neko navajeno obnašanje zavesti, ker najbrž verjame, da je dejaven čisto ali v načinu proti postajanja. Njegov junak je vedno znanje, ki ga izboljša s kakim pojasnjevanjem ali dejavnostjo čistega jaza. In potem je njegov svet zgolj pojavni in ni opredmeten. To pove, da je abstrakcija nedoločene biti pridelek ali šolski produkt, ki ga prikazuje in razvije v nasprotujočo obliko; in to najbrž zaradi tega, ker gibanja substance ne dojema.
Predstava zavesti še ni objektivnost ali razvita predmetna substanca v njeni osnovni določenosti. Je neposrednost, ki je najrevnejša abstrakcija ali čista bit, ki ni dosegla svoje dejanskosti v proti postajanju. Jaz ima gotovost po jazu, po abstrakciji, ki je tisto čisto obče. Jaz torej izpelje zrenje, ki ga predstavi kot neposredno abstrakcijo. V bistvu podarja osebno držo, ki ni noben določen predmetni svet, ta je namreč oblika in produkt gibanja substance in proti postajanja.

Politik in stvarni svet

Piše: Jože Požar

13. 11. 2026

Povsod povzdiguje subjektivno držo

Med politiki je dejaven duh, ki favorizira subjektivno držo, obče volje pa ne upošteva, ker prakticira strankarske in osebne interese. Politik hvali in povzdiguje strankarsko neobjektivnost, občo voljo pa enostavno prezre. Graja nasprotnike in hvali pojavni svet ter svojo neomikanost.
Politik danes ne kaže omikanosti tako, da sebe osvobodi od abstrakcije, kajti igra abstrakcij je njegov produkt. To je neko mešanje znanja in misli ter preroškega govorjenja, ki hvali tisto, kar naj bo. To pa ni določena predmetna realnost, ampak abstrakcija, ki napoveduje, da je dejaven brez cilja in subjektivno; danes subjektivizem opredeljuje politika. Svojo neobjektivnost demonstrira, ker ni bil vzgojen za to, da sebe na sebi določi kot duha, ki se zaveda, kaj je stvarni svet in kako ga je mogoče vzpostaviti. Tisto Drugo, ki drži v sebi bistvo, enostavno prezre.

Da tudi mediji ne prikazujejo stvarnega sveta, ima zasluge nesvoboden novinar, ki hvali abstrakcijo in subjektivno nastrojenost. Z nesvobodo razkazuje osebno prepričanje, zakaj ni bil vzgojen za to, da svet osvobodi od abstrakcije in ga posreduje tako, kot mu gre po gibanju predmetne substance in proti postajanju, ki je določenost substance v osnovi. To je namreč način, ki duha osvobaja abstrakcije, kajti ona je njegova možnost in tako tisto, kar bi naj bil njegov interes.
Politik sebe in svoj subjektivizem razkazuje tudi v mediju, ker je najbrž prepričan, da z abstrakcijo veliko pove. Dejstvo je, da predmetnega sveta nikjer ne omenja, pa ni težko zaključiti, da je dejaven neomikano in sploh ne v interesu stvarnega sveta. Stvarni svet je nekakšen sovražnik, kajti o njem ne beseduje in ga ne hvali. Hvali samo enostransko nastrojenost.

Umetna inteligenca in njena izpolnitev

Piše: Jože Požar

11. 11. 2026

Kaj umetna inteligenca izdeluje

Ali umetna inteligenca ustvari svoj svet, o tem duh ne beseduje. Zdi se, da dejavnost človeške inteligence ni sprejemljiva, saj je ne gre istovetiti z umetno inteligenco. Ta je vsepovsod dejavna in demonstrira abstraktno miselnost, v katero nihče ne dvomi. Zakaj ne? Zato, ker je tisto, kar podarja znanje kot tako, torej abstraktno znanje, ki ga umetna inteligenca sama dokonča s pomočjo zrenja, predstav in spominjanja. Zakaj tisto, kar najde, to je umen svet ali fiksna določenost vsebine, ki jo reflektira v sebe. Dejavnost umetne inteligence je dojeta kot pametna dejavnost.

Umetna inteligenca tisto najdeno formira kot nekaj nepredmetnega. Zakaj stvar pridobi z zrenjem, ki ga zajame kot abstraktno miselnost, ki v višji obliki postane njen um. To je tisto, ko znanje sebe predpostavlja in je njegova izpolnitev hkrati izpolnitev inteligence. Potemtakem je tisto najdeno in umno, neka fiksirana določenost abstraktne vsebine. Zato lahko rečemo, umetna inteligenca podarja tisto umno ali fiksiran svet, ki biva kot eksistenca biti po sebi.
Umetna inteligenca najdeno postavi kot lastno znanje. Sebe dovrši kot zrenje, kar je neskončen um, kajti je predpostavljen kot fiksirano znanje. Zato je njena vsebina neko spoznavanje, ki je hkrati gotovost uma. Sicer pa umetna inteligenca napreduje po slikah in predstavah in je igra predstavljanja, ki je celota tistega, kar je skupek njenih določil in razločkov. Lahko bi rekli, umetna inteligenca potrebuje zor, da odčita tisto najdeno kot nekaj umnega.
Mimogrede, duh, ki hvali umetno inteligenco in ne doseže svoje objektivne izpolnitve, ne izpelje svobode svojega znanja. Realizira sicer abstraktno znanje, ne izpolni pa nič umnega.

Kaj ustvarja omikan duh

Piše: Jože Požar

6. 11. 2026

Hvaljen je posameznik in njegov subjektivizem

Zanimivo je, da omikan duh ne hvali gibanja predmetne substance, še manj logično sovisnost. Hvali abstraktno miselnost in igro abstrakcij, ki posredovanje substance izključi. Potemtakem slavi tudi razum in čisti jaz, ki ga ubogata s smotrom, da uresniči znanje in tisto, kar z znanjem oblikuje. Predmetni svet se ga ne dotakne, kajti znanje ima povsod prednost. Nikjer ne odseva, da ga zanima ustvarjeni svet in gibanje predmetne substance. Dejaven je privajeno in s smotrom, da predstavi svojo razmišljanje, ki ga zasleduje refleksija in čisti jaz, ta naredi svet bolj romantičen.

Tudi filozof in znanstvenik najbrž nista dejavna tvorno, kajti realizirata abstraktno znanje in kako refleksijo, ki jo opravita s pojasnjevanjem. Filozof slavi svoje razmišljanje ali subjektivizem, ki ne prispeva vrednosti, ki bi pomagala razgrniti filozofijo v določen predmetni svet. Tista abstraktna miselnost ne hvali predmeta filozofije in postajanja v njegovi osnovi. In to najbrž velja tudi za znanstvenika, ki ne prakticira predmetni svet in proti postajanje. Abstraktna miselnost ima povsod veljavo, kar pove, da predmet ni tisti, ki ga predstavi kot duhovno bitje, ki sebe razvija s smotrom, da predmetna substanca zaživi svoje lastno življenje v elementu vedenja. Predmet znanstvenika ne zadeva, kajti navadil se je, da je dejaven prosto in zunaj principa postajanja.
Danes je hvaljena osebnost, ni pa hvaljen predmetni svet. Tisto osebno dobiva na veljavi, predmetni svet in njegovo gibanje pa ne. Ni pomembno gibanje predmetne substance, še manj stvarni svet, ki drži v sebi predmetno bistvo. Povsod je hvaljen posameznik in njegov abstraktni svet, predmetno realnost in njej pripadajoča dejanskost se nikjer ne omenja.

Danes duh ni dejaven svobodno

Piše: Jože Požar

4. 11. 2026

Ali izobražen duh kaže napredovanje?

Danes je moderno izrekati domnevo, kajti to je svet, da je kaj verjetno ali resnično, čeprav ni dokazano. Duh prezira realnost in hvali čisto sebe vednost in spekulacijo. Iz čiste sebe vednosti izpelje enostransko abstrakcijo, ki je danes zelo hvaljena. Največ hvale dobiva igra abstrakcij, zakaj zavest se pojavlja kot čisti jaz in kot pojasnjevalec, ki podarja svojo iznajdljivost tako, da je všečen vsakemu razumniku. To pa je tisto početje zavesti, ko svet je in že več ni. Zavest je čisti jaz, neko domnevanje ali možnost, ki eksistira kot abstrakcija in je ena sama možnost.

Danes je slavljeno vzajemno učinkovanje abstraktnega znanja in tendenca svoboščine, ki ni dejanska, saj duh svobode ne realizira. Duh se pojavlja kot abstraktna iznajdljivost, ki sebe razblini v abstrakcije. Zakaj največ zadovoljstva najde tam, kjer vsebina ni določena in izpolni le svojo razpoloženje. To je igra čistega jaza, ki beži pred realnostjo in išče neko nagnjenje, ki je nekaj končnega. Kar bi naj bil nekakšen pridelek, ki nastane kot izražanje osebnega prizadevanja.
Če pogledamo, kaj počenja omikan duh, lahko zaznamo, da svoj svet zgolj zatrjuje in ga hvali kot tistega, ki je oblikovan in uresniči zavest skozi igro abstrakcij. Razen tega uresničuje tudi navdušenje čistega jaza, ko je abstraktno negativno nekaj izrekljivega. Zakaj predmetni svet in gibanje substance nista pomembna, ampak igra čistega jaza in več vedenje. Zato se čisti jaz pojavlja kot nekakšna možnost za nekaj drugega. Realnosti ne spoštuje, kajti abstrakcija je bistvena in bolj pomembna, ker uveljavlja igro čustva. O tem se prepričamo, če pogledamo, kam svet izginja in kaj uveljavlja izobražen duh, ko je dejaven abstraktno in uresniči samo svoje znanje.

Politiko razume kot osebno izpolnitev

Piše: Jože Požar

30. 10. 2026

Moralno negativna oseba izpolni le sebe

Politik levice prosto beseduje in sramoti nasprotnike. In to uveljavlja bivša ministrica za kulturo, ki graja nasprotnike, ker za kaj pozitivnega nima čuta. Nisem še zaznal politika, ki bi grajal nasprotnike in pobijal njihovo miselnost s smotrom, da razkaže svojo subjektivno nadarjenost. Levica je medla politična stranka, ki povzdiguje subjektivnost in tisto osebno. Pojem obča volja nikjer ne omenja, ker ga ne spoštuje. To je po mojem mnenju moralno negativna stranka, ki nima razjasnjenih pojmov politika, duh ljudstva in obča volja. Tisto osebno prepričanje je namreč subjektivna vsebina.

Nič lažjega ni kot z grajanjem uveljavljati svojo bolje vednost. Subjektivno grajanje je mogoče širiti in ga uresničiti, kadar posameznik ne razume demokracije in svobode. Če ne ve, da je demokracija nadaljevanje določil svobode, ki je določena z dojemom, potem uveljavlja svojo bolje vednost. Namesto da je duh dejaven v korist obče volje, uveljavlja sebe zunaj miselnih določil. Skratka, ko moralno negativna oseba podarja pojavni svet, je to znamenje, da ni dejavna predmetno, ampak z interesom, da izrazi svojo subjektivnost. To omogoča jezik kot sila govorjenja, kajti v jeziku stopa subjektivnost v eksistenco s smotrom, da razkaže kak verbalizem ali vsebinsko prazno govorjenje.
Subjektivizem podarja določenost občutka in interesa. Zato je obnašanje zavesti zgolj igra intenc ali težnja za tem, da uveljavi čisti jaz. Jezik raznaša moralno negativno osebnost in nobene realnosti. In to silno govorice izrablja danes politik, ki hvali čisti jaz in graja druge s smotrom, da izpolni svojo subjektivno nagnjenje. Oseba uveljavlja vsebinsko prazno izražanje, ki ga dožene s spekulacijo, kajti le tako naredi močan vtis, ki ni nič drugega kot izraženi subjektivizem.

Logična sovisnost nima nobene vrednosti

Piše: Jože Požar

28. 10. 2026

Danes je blažena subjektivna nastrojenost

To, kar je nekakšna zmeda subjektivne miselnosti, to je abstraktni pridelek, ki ga povzdiguje odmetavanje misli in spekulacija; ta je povsod navzoča kot pojasnjevalna priloga. Razumniku ne gre za določen svet, ampak za to, da uveljavi svojo osebno prepričanje in domišljijo. Razumnik jasno kaže, da ga stvarni svet ne zanima, zato beži pred realnostjo in povzdiguje čisti jaz. Na ta način hvali kontinuiteto svojega znanja in domiselnost čistega jaza. Subjektivna miselnost je torej nekakšen rezultat, ki ni nobena nazorna vsebina, ampak tisto, kar z govorjenjem predstavi in je izražen pojavni svet ali samovoljno stališče, ki sebe imenuje spekulacija ali abstraktna predstava, ki ni nič drugega kot enostranska abstrakcija. To je iznajdljivi svet čistega jaza in razuma.

Kaj vse danes podarja razumnik in kaj odmetava, to je osebna iznajdljivost, o kateri govori prepričanje, ki ga podarja kot neko notranje razpoloženje. Razumska miselnost se je bujno razrasla, ker jo hvali šolan človek, ki s predmetom in pojmovanjem noče imeti opravka. Hvali samo igro abstrakcij, ki jo demonstrira, ker je donosna. Zapostavlja posredovanje in povzdiguje osebno držo. Kaj več od osebnega ne ceni, pa je jasno, da je njegov svet uvid ali tisto, kar odmeče onstran. Uspe mu pokazati svojo moč z kombinatoriko, ki jo podžiga spekulacija.
Omika in domišljija, ki jo slavi zlasti izobražen duh, sta najbolj hvaljena. Logična sovisnost v našem svetu ne obstaja, zato nima smisla govoriti o nečem, kar nihče ne ceni. Logična sovisnost je bila poražena, kajti danes dobiva subjektivnost besedo, cenjen pa je pojavni svet, ki ga pridela razumnik. Stvarni svet in logično sovisnost zastopa abstraktna miselnost.

Tudi predsednica države izraža sebe subjektivno

Piše: Jože Požar

24. 10. 2026

Razkošno šopirjenje subjektivne miselnosti

Subjektivnost se pojavlja in govori o nečem, kar ne izvira iz osnove in je nekakšna prikazen miselnosti. Tisto, kar je, je bit, ki je jaz, to pa je zavest, ki odseva prežemanje individualnosti in čistega jaza. Subjektivnost ne spoštuje predmetne substance, ki izpelje svojo določenost tako, da realnost doseže dejanskost. Hočem reči, subjektivni jaz podarja subjektivne predstave.
Poudarimo: »Brez objektivnega gibanja se subjektivna vednost kaže kot samovoljno stališče.« Zakaj čisto brez realnosti je prazna abstrakcija, kajti substanca ne doseže razdvajanja in postajanja ter določenosti v osnovi. Zato je tisto, kar obstaja samo v mislih, odmišljanje. To ni stvarnost, ki je dosegla drugo ali svojo sebi enakost. Duh, ki substance ne posreduje, je dejaven subjektivno, kar je neko početje čistega jaza, ki ne spoštuje realnosti in njene dejanskosti.

Ko je mišljenje omejeno na subjektivni jaz, realnost ne ustreza pojmu in zato je pojavni svet izražen kot samovolja ali čutna neposrednost. Duh ni dejaven predmetno, ampak s smotrom, da razodene čisti jaz; subjektivnost realizira razsežnost čistega jaza. Ta je aktiven, ko ga subjektivnost nagovarja s smotrom, da realizira suhi jaz, ki je neki čisti tale, po katerem ima gotovost.
Čisti jaz je torej zavedanje samega sebe kot raznolikega sveta, ki odseva samovoljna stališča. Zakaj čisti jaz je subjektivni jaz, ki je ujet v pojavnost. Jaz ni čista vednost, ki je premagala nasprotje, ampak je ujet v pojavnost; in to je tisto, kar dela čisti jaz subjektivno razkošnega. Pa ni čudno, da se danes subjektivnost širokousti in da objektivnost ni zaželena. Da je subjektivnost povsod poveličevana, o tem govori tudi čisti jaz, ki ga je izrazila predsednica države.

KATEGORIJE

  • Abstraktno mišljenje (401)
  • Filozofsko zrno (78)
  • Naivna metafizika (2)
  • Neizpolnjena abstrakcija (59)
  • Sodobna umetnost (8)
  • Domov

Presojamo

Piše: Jože Požar

16. 11. 2026

Kar ni umno ni resnično

Kadar izpeljuje izobražen duh kako širitev iz komentiranja, potem njegov svet zagotovo ni predmeten. Tedaj menda govori o sebi kot osebi, ki to in ono opremi s predikati. Tisto, kar demonstrira, to je čista substanca prežeta od individualnosti. To pa seveda ni nič drugega kot nanašanje sebe nase, ko posameznik izpelje neko vzajemno učinkovanje s seboj. Kar ni nič umnega, ni resnično. Resničnost za izobraženega duha nima vrednosti, ker ga bolj zanima igra abstrakcij.

Ampak kdo še ima danes v mislih resničen svet? Tisto, kar jezik nosi in je nekaj neimenovanega, to je bit. Ta pa ni zanimiva, kajti duha mika pojavni svet in tisto, kar prehaja v nekaj drugega in je individualni svet brez izpolnitve ali abstrakcija. Pojavni svet je torej tisto, kar hvali in povzdiguje izobražen duh. Tega pridela čisti jaz, ki se je menda zapletel v igro abstrakcij in ni sposoben izstopiti iz nje. To tudi demonstrira in razlaga, ker ni bil vzgojen tako, da bi ga pritegnil dejanski svet. Tega enostavno spregleduje, kajti navajen je delovati zunanje in brez miselnih določil.
Izobražen duh izpoveduje, da ga tu in tam resničnost navduši, da pa mu znanje ne dopušča, da bi bil dejaven kot mislec, ki misli predmetni svet. Zaradi tega umen svet ne jemlje resno, kajti je v fazi dozorevanja, ki lahko traja tudi več kot deset let. No, ne glede na to, umen svet ni tisti, ki bi bil občudovan in bi ga duh hvalil. Zaenkrat ni videti, da umen svet doživlja preporod. Tu in tam je sicer naveden, vendar ni hvaljen in v praksi življenja zaželen. Preveč zbranosti zahteva, kadar eksistira in bi ga naj duh obvladal. Zaradi tega izobražen duh ne beseduje o umnem svetu, ampak samo o svetu, ki je povsod razumljen in dobrodošel, ker je primeren tudi čistemu jazu.

Abstraktno znanje je baje resnično

Piše: Jože Požar

12. 11. 2026

Omikan duh hvali znanje

Da duh hvali svoje znanje, o tem ne gre dvomiti. Veljavo daje abstraktnemu znanju in interpretaciji, kajti govorica povzdigne tudi osebo. Zadostuje da predstavi kako znanje in že je dvignjena v nebesa. A če natančneje pogledamo tisto, kar hvali, vidimo, da ni predmetni svet njegova vsebina, niti ni stvarni svet, ampak samo oblika neposrednega znanja. Potemtakem njegov svet ni ustvarjen, kajti predmeta ne posreduje in določi v osnovi. Podarja zgolj abstraktna obliko znanja, ki ne vsebuje nobenega bistva, saj substanca Drugega ali sebi enakosti ne doseže v proti postajanju.

Danes je hvaljeno abstraktno znanje, čeprav ni predmetno znanje. Baje je duh, ki podarja abstraktno znanje, dejaven primerno. A to najbrž ne drži, kajti ko prisluhnete omikanemu duhu ali interpretaciji znanja, lahko zaznate, da odseva svojo iznajdljivost in igro abstrakcij; najbrž mu ne gre za dejanski svet, ampak za predstavno razmišljanje, ki to in ono razlikuje. Zaznati je, da omikan duh izdeluje in odmetava posamezne misli, opiše kako svojo dejavnost in daje pojasnila o nečem, kar ne prehaja v Drugo. To je dejavnost, ko podarja svojo domnevanje, ki ga širi na primer razlage. To pa je tudi vse tisto, kar pridela kot svet, ki eksistira kot abstraktna neposrednost.
Omikan duh najdeno postavi kot svoje v obliki formalnega znanja gotovosti. Duh verjame, da je znanje vsemogoče, zato ga povsod hvali in dojema kot primeren svet. To so fiksirane določenosti, ki so končna vsebina. Naj omenim, omikan duh sveta ne ustvari, zakaj povsod hvali znanje. Zato tudi nima težav z znanjem in predstavitvijo znanja, kajti znanje kot tako ni nobena resničnost, kajti ni predmetno in ga je mogoče širiti in tako dojeti kot svet zunaj mišljenja.

Osebni svet je njegov adut

Piše: Jože Požar

9. 11. 2026

Neizobražen izobraženec in učinkovanje s seboj

Da se neomikan razumnik nastavlja fotografom in da vedno odmeče kako neokusno misel s smotrom, da osramoti nasprotnika, to je tisto, kar ga povzdigne med posameznike, ki hvalijo svojo površnost. Napravlja se, kot da se noben svet ne dotika njega, pa je zato čista vednost tista, ki jo prenapenja in vsili drugim, ker omogoča aktivirati čisti jaz in negativno moralo, ki ga povsod spremlja.
Tisto, kar uveljavlja neizobražen izobraženec je čisto brez realnosti, ki je kak domislek ali osebno prepričanje, s katerim pove, da se spozna na subjektivizem in osebno domnevo. Zakaj, kar je abstraktno vzeto njegova čista vednost, to podarja čisti jaz. Čista vednost potrebuje nasprotje, da dobi veljavo čisti jaz, ki hvali učinkovanje s seboj. Zaradi tega abstraktno izziva nasprotnike, da jim pove, kdo danes izdeluje abstraktne učinke, ki hvalijo osebno prepričanje.

Kaj je torej tisto, kar neizobraženemu izobražencu omogoča pridelati lastno podobo ali izpolniti čisti jaz? To je igra abstrakcij, ki pridela ekspozicijo zavesti in uresniči čisti jaz. To je potencialen svet ali tisto drugo njega samega, ki ga izreče čisti jaz. Idealizacijo čiste vednosti opravi čisti jaz, prav tako vzajemno učinkovanje jaza s seboj. Naglasimo, danes neizobražen izobraženec hvali le samega sebe, kadar izpelje vzajemno učinkovanje s seboj, ki je enostransko odmišljanje.
Naj osvetlim, čista vednost ne pomeni nič drugega kot vednost kot taka. Je povsem abstraktna, zato čisti jaz, ki ni omejen na predmetno substanco, hvali vednost kot tako. To pa je samovoljno stališče jaza, ki objektivnost izloči. Potemtakem je učinkovanje s seboj neko izražanje zavesti, ki ne upošteva gibanja substance in proizvaja zgolj osebni svet, ki je prost določenosti.

Umetna inteligenca in predmet filozofije

Piše: Jože Požar

5. 11. 2026

Ponovimo: »filozofija je miselno opazovanje predmeta, tj. pojma filozofije, ki je ideja«

Tisti pregled generiran z umetno inteligenco, ki favorizira abstraktno miselnost, ne da odgovora na to, kaj je filozofija. Umetna inteligenca kaže bistre jezikovne enote, ne pove pa, kaj je filozofija. Tudi razvijanje ključnih značilnosti filozofije ne pomaga izpeljati predmeta filozofije. Pa je favoriziranje abstraktne miselnosti početje, ki zavaja duha, zakaj odgovor je napačen.
Kot sem zapisal, filozofija ni igra abstrakcij ali kaka abstraktna miselnost, ki predmet filozofije prezre. Če predmet ni razvit v svoji osnovi, potem je to prikaz abstraktne miselnosti ali neko okoliško gibanje zavesti. Zato je ono navajanje pojmov, ki da določijo filozofijo, neko uveljavljanje razumskega mišljenja, ki z domiselnostjo išče primeren odgovor na vprašanje. Primeren odgovor pa ni tisto, kar je filozofija, pa je navajanje nekaterih pojmov zgolj igra abstrakcij.

V predstavi, ki jo podarja umetna inteligenca, ni pokazanega nič umnega, ali, je zgolj neko začutenje pojavnega sveta. To pa ni umen svet, ampak ideal, kajti manjka mu dejanskost. Tisto predstavljeno je nekaj, kar ne prehaja v Drugo in je neposrednost. Filozof Hegel zapiše, da filozofija ni tolažba, temveč gibanje predmetne substance, posredovana in proti postavljena kot Drugo substance. Edino ustvarjeni svet je sebi enakost, kar je nasprotje v obliki občih momentov.
Umetna inteligenca lahko filozofijo predstavi s primernimi pojmi, vendar pa to še ni predstavljena ideja, ki je utemeljena v ideji. To so zgolj abstraktne predstave, ki ne iztaknejo, da v nebesih ali naravi ni ničesar, kar ne bi vsebovalo neposrednosti kot tudi posredovanja. To je princip, ki ga je nujno spoštovati, kajti v njem tiči interes stvari in tisto, kaj je gibanje predmetne substance.

Kaj dožene početje zavesti

Piše: Jože Požar

2. 11. 2026

Izkušnja ne spoštuje proti postajanja

Zavest, ki ima obstoj vsebine določen po jazu ali abstraktnem razumu, ni dejavna predmetno. Vsebina je čutna konkretnost, tudi prepričanje, ki uveljavlja kak interes, navdušenje ali učinkovanje čistega jaza s seboj. Tisto, kar podarja čisti jaz, to je le pojavni svet. Realnost se razgubi, prav tako njena dejanskost. To pove, da se je svet razlil v nekaj, kar uveljavlja čisti jaz. Ta s kombiniranjem misli in predstav kaže svojo iznajdljivost, ki je zgolj možnost za nekaj drugega. Dejavna zavest podarja nedoločen svet ali tisto čisto brez realnosti, ki ni nič drugega kot prazna abstrakcija nedoločene biti. To pa ni izpolnjen predmet v njegovem proti postajanju.

Danes zaznavamo, da odtujitev osebnosti pridela kako možnost, ki jo čisti jaz opredeli kot njegov pojavni svet. Ta požene v gibanje fantazijo in prosto kombiniranje misli ter predstav. To je tisto čisto brez realnosti, ki nastopa v imenu predmeta. Oseba si daje pozornost, da aktivira domišljijo čistega jaza, kajti ta idealizira svojo izpeljavo. Oseba nanaša sebe in izdeluje razločke, kar pove, da realizira svoj talent in početje zavesti. To pa je zgolj možnost ali pojavni svet.
Izkušnja izpričuje, da oseba ničesar ne posreduje, kadar uveljavlja le obče ali negativno nje, ki ga postavi na ogled, da izpelje svojo negacijo. Oseba najde raznotere možnosti, nagnjenja in interes, kar je zunanji svet, ki je brez bistva in ga je mogoče prilepiti na kaj drugega. Doživetje torej ne demonstrira miselni predmetni svet in ga ne podarja v njegovi določenosti. Predmet ni tisti, ki bi čisti jaz dvignil na stališče postajanja predmetne substance, zakaj genij ne upošteva svoje odsvojitve s ciljem, da pokaže, kaj se pravi posredovati in misliti predmetno substanco.

Filozofija ni igra abstrakcij

Piše: Jože Požar

29. 10. 2026

Ko umetna inteligenca pojasnjuje filozofijo

Ko umetna inteligenca beseduje o filozofiji, je to razkazovanje domiselnosti ali povzdigovanje pojavnega sveta. Tisto namreč, kar je umetna inteligenca generirala na internetu o filozofiji, je abstraktna predstavitev, ki jo hvali tudi filozof, ki ne ve, kaj je filozofija. Odgovoriti na vprašanje, kaj je filozofija, je nujno poznavanje predmeta filozofije. Kajti filozofija je predmet, kar pove, da je ono navajanje pojmov abstraktna osvetlitev filozofije. To pa ni resničen svet filozofije, kajti predmet filozofije je določen in ga ni mogoče predstaviti z navajanjem abstraktnih pojmov.

Da bi filozofija bila to, kar je njen predmet, je nujno povedati tudi to, kaj določa filozofijo v njeni osnovi ali nastajajočem vedenju. Če predmeta ne vzpostavimo, potem je filozofija abstraktna vsebina, ki ne prehaja v Drugo ali sebi enakost. Potem je filozofija skupek posameznih misli ali pojavni svet, ki ga je mogoče neomejeno širiti. Potem filozofija ni to, kar je njen predmet, kajti je vse tisto, kar je neko abstraktno predstavljanje filozofije. To pa je razmišljanje ali kritično spraševanje, tudi znanje in še marsikaj se tu iztakne. S površnim predstavljanjem filozofije se izgubi predmetno bistvo filozofije.
Če filozofija ni miselno opazovanje predmeta, tj. pojma filozofije, ki je ideja, ki sebe misli, potem je lahko tudi abstraktna predstava ali kaka predpostavka. Lahko je pojasnjevanje razuma ali čistega jaza, ki izvaja rezoniranje, da izpelje nečimrnost nad njo. Potem je tudi igra abstrakcij in opisovanje, ki o predmetu filozofije ne beseduje. To, da je filozofija predmet, to pove, da sebe misli in sebe posreduje v proti postajanje, vse s ciljem, da doseže svojo določenost. Brez osnovne določitve je filozofijo igra abstrakcij in tako neko prostranstvo abstraktne miselnosti.

Abstraktna miselnost je povsod zaželena

Piše: Jože Požar

26. 10. 2026

Ali abstraktna miselnost obvladuje tudi stvarni svet?

Kdor hvali znanje, ne ve, kaj je resničen svet. Abstraktna miselnost narekuje, da je znanje gora sveta, zato razumnika ne zanima dejanski svet. Zakaj znanje ne hvali gibanja substance, ampak samo pojavni svet. Duh povsod hvali abstraktno znanje, čeprav ni vezano na gibanja substance, ampak samo na tisto, kar gre čez. To opredelitev povzdigujejo zlasti tisti, ki jih dejanski svet ne mika. Ni pomemben predmet in osnovna določenost, temveč samo znanje kot tako, ki gibanje substance prezira. Znanje je abstraktno, zato pridobiva na veljavi. To stremi dejati, da realnost in njej pripadajoča dejanskost nimata nobene veljave, ampak samo abstraktno znanje in tisto, kar podarja razumnik in je pojavni svet, ki ga danes povzdiguje in hvali abstraktna miselnost in izobražen duh.

Abstraktna miselnost hvali zlasti subjektivnost, ki nima meje in jo slavijo mediji, ker ni vezana na nobeno bistvo. Meje se ne določi, ker ne gre za resničen svet, ampak za mogoč svet, ki v osnovi ni določen. Gre za abstraktno vsebino, ki jo je mogoče neomejeno širiti. Tisto, kar je danes cenjeno, to je brezmejnost ali pojavni svet, ki je brez realnosti. Ni pomembna realnost in dejanskost, pomembna je dejavnost osebe, ki hvali čisti jaz. Cenjena subjektivnost ima vsepovsod prednost, ker je enostavna in jo širi čisti jaz v neomejenost kot subjektivno vednost.
Abstraktna miselnost spodbuja duha tudi k temu, da predmeta ne misli iz osnove, ampak ga prepusti razpoloženju, ki baje ve kaj je prav in kaj ne. In to odseva omikan duh, ki hvali svet znanja, ker je znanje izgotovljeni svet. Bistveno je zlasti to, da znanje brani razumnika in da je zanimanje razumnika usmerjeno v znanje. To izpolnjuje abstraktna miselnost, ki je povsod dobrodošla.

O inteligenci duh redko beseduje

Piše: Jože Požar

23. 10. 2026

Inteligenca ni dejavna s principom proti postajanja

Inteligenca pravzaprav izključi predmetno razmišljanje in postajanje predmetne substance. Oblikuje tisto, kar kaže s smotrom, da abstraktno znanje in fiksirano določenost vsebine izpelje. Zakaj operacija inteligence je neko spoznavanje, ki napreduje po slikah in predstavah. To je način, ki predmetno razmišljanje izpelje kot zrenje. Zato je favoriziranje abstraktnega znanja neko početje, ki inteligenco abstraktno izpolni. To pa je tudi prav tisto, kar je danes produkt inteligence.
Preverite kaj počenja izobražen duh in ugotovili boste, da je dejaven nepredmetno in s smotrom, da uveljavi svoje znanje in prepričanje. Nikjer ni dejaven v načinu gibanja in določanja substance, ampak tako, da uveljavlja abstraktno znanje s smotrom da povzdigne igro abstrakcij. Abstrakcija je njegov način in upanje, prav tako čisti jaz, ki zagovarja subjektivno nastrojenost in tisto, kar pošlje čez. Abstrakcija podarja veljavnost, ker uveljavlja možnost, ki se razgubi v neki drugi svet.

To, da inteligenca najdeno razglasi za umno, to je dejavnost, ki ni stališče duha. Zakaj tisto, kar je nekaj abstraktno nadarjenega, to je zunanje določanje, ki povzdigne posplošenje. Inteligenca namreč najde sebe kot privid ali kot abstraktno znanje, s katerim postavi tisto lastno. Inteligenci ne gre za dejanski svet, ampak samo za to, da uveljavi abstraktni začetek, ki omogoča da izpelje tisto, kar je, ne da je postavljeno kot Eno ali kot notrina, ki je je stopila sebi nasproti.
Inteligenca, ki je hvaljena zunaj predmetnega razmišljanja, ni produktivna. Zakaj predmet ni vsebina, ki bi jo inteligenca razvila v dejanskost, ampak je nekakšna abstraktna predstava, ki zavaja duha s smotrom, da uveljavi svoje prepričanje in eksistenco znanja.

G. W. F. Hegel

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

  Hegel-180-pik   »Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«

Zunanje povezave

  • Druga podoba
  • Sodobna umetnost
  • Andrej Požar

Epitomeart Copyright © 2021, Druga podoba