Skip to content

Občudujem Sistem vede, ki ga je ustvaril filozof G. W. F. Hegel

Posted on 23 februarja, 2025 By Jože Požar

Nisem človek, ki bi bil sposoben misliti in posredovati svet filozofa Hegla tako, kot bi ga izrazil kak nadarjen mislec. Jaz sem zgolj občudovalec Heglove filozofije. Občudujem Sistem vede, v katerem se duh pojavlja sebi kot tisti, ki izpelje svojo odsvojitev v načinu proti postajanja ali v elementu vedenja. To je namreč način, ki ga razodeva duh v njegovi odsvojitvi ali v stopnjevanem osvobajanju. Skratka, mnenja sem, da sem prvo vedo filozofije toliko dojel, da lahko kaj povem o njej.
Sistem vede dojemam v njegovi izpeljavi in ne le na površju in v abstraktni obliki. Moj namen ni, da delujem kot nekdo, ki Heglovo filozofijo dojema kot dialektiko, v kateri bistvo ni vzpostavljeno kot Drugo. Zato kot občudovalec Heglove filozofije poskušam predstaviti nekatere pojme. Zakaj Sistem vede je notranje gibanje in zahteva veliko osredotočenja. Mnenja sem, da ni napačno, če kak pojem predstavim, saj tako bralki in bralcu sporočim, da pojem obstaja in da ga je mogoče proučiti v Sistemu vede. To, da je možno Sistem vede proučevati, to omogoča stokratno branje. Človek mora dojeti notranje gibanje in postajanje bistva v elementu vedenja. Zakaj razumevanje elementa vedenja je pogoj, da bi se lahko dojelo postajanje in kontinuiteto substance v njeni razdvojitvi.

Še malo in svet bo ideal abstraktnega razuma, ki ga izpolnijo tudi števila. Duh časa je namreč zašel s poti in ne upošteva biti, bistva in pojma. Zakaj abstraktni razum oblikuje svet s pomočjo števil, kajti tudi ta svet bi naj bil primeren dejanskosti. To je namreč svet, ki ima danes veljavo zlasti med politiki. Ti hvalijo abstraktni razum, ki demonstrira šibkost politika tudi čez ravnodušna števila in predstave. Poleg tega se pojavlja svet, ki ga oblikuje umetna inteligenca in ne vsebuje nobenega bistva; kar pove, da umetna inteligenca ni dejavna na način logične sovisnosti. Umetna inteligenca pridela abstraktni svet in je dejavna najbrž tako, kot to kaže abstraktni razum. To naznanja, da bosta abstraktni razum in čisti jaz še dolgo hvalila slabo neskončnost, misleča zavest pa bo povzdigovala abstraktno znanje.

Nima smisla hvaliti filozofijo, ki je človek ne razume, ob tem pa izdelovati videz, kot da filozofija ne vsebuje bistva. Zakaj bi nekaj hvalili, kar ne dojemamo iz temelja? Več koristi je, če si priznamo, da filozofije nismo proučili v temelju in da je to nujno narediti. To je dovolj za začetek, kajti tisto, kaj bo branje prineslo, tega ne vemo. Pomembno je, da smo dejavni s ciljem in da vztrajamo na tem, da bo prišel čas, ko bomo predmet filozofije in njegovo bistvo dojeli iz proti postajanja. Duh, ki meni, da velja filozofijo dojeti samo zunanje, zavaja. Zakaj notranje gibanje substance odkriva, da filozofija ni zgolj igra abstrakcij, temveč je gibanje in postajanje predmetne substance, kar je odnos pojma do sebe. In tega izrazi substanca skozi element vedenja ali postajanje sebi enakosti.
Vesel sem obiska na internetni strani, saj tako izvem, da sem bran in da pojmi, ki jih predstavim, zanimajo bralce. In ne le to, bralke in bralci odsevajo, da jih zanima tudi pojem duh, o katerem se danes ne beseduje. Jaz ne verjamem, da svet ni nič drugega kot abstraktno znanje. Tu vidim človeka, ki tava od enega znanja do drugega, ki v sebi ne drži nobenega bistva. Hočem reči, ker duh časa izbriše posredovanje in gibanje substance, povzdiguje subjektivno nastrojenost in abstraktno znanje, s tem pa sporoča, da ga nastajajoče vedenje, logična sovisnost in proti postajanje substance ne pritegne. Danes razlagajo svet veseli modrijani, ki najbrž verjamejo, da so dejavni po pameti božji, ne glede na to, da notranjega gibanja substance in proti postajanja ne izdihavajo.
Če želimo, da ne bomo povzdigovali samo pojavne svetove, ki jih vsak dan odsevajo mediji, je nujno, da spoznavamo sebe iz gibanja predmetne substance, kajti le tako bomo izkušali svet, ki vsebuje bistvo. Mi preziramo bit, bistvo in pojem, hvalimo števila, kar pomeni, da smo dejavni nezadostno in zunanje. Mogoče je tu čas, ko se je nujno vprašati, zakaj sami sebe ne dojemamo in zakaj toliko hvale abstraktnemu razumu in nasprotovanju. Filozof Hegel v Sistemu vede odkriva globine sveta in pojme, in to skozi gibanje in posredovanjem substance; in ravno to gibanje bi naj duh spoznaval, kajti dojeti samega sebe iz postajanja in hkrati spoznavati nastajajoče vedenje, to je naloga duha.

Abstraktno mišljenje

Navigacija prispevka

Previous Post: Zakaj spoznavati duha v njegovi odsvojitvi
Next Post: Njegov predmet je čisti jaz

ONLINE NEWSPAPER

Filozof Hegel izpoveduje objektivno izpolnitev

Piše: Jože Požar

21. 9. 2026

Subjektivno znanje in fakt zavesti

Danes velja tudi prepričanje, kajti dobiva na veljavi, ne glede na to, da izdeluje neumne učinke. Zlasti tedaj, ko zdravi razum uveljavlja igro abstrakcij in njegov predmet ni nič drugega kot čisti jaz. In to hvali subjektivna nastrojenost izobraženega duha, ki se ni izučila za to, da bi hvalila predmetni svet. Čisti jaz postaja vročekrven interpret znanja, kajti daje veljavo izobrazbi in znanju in se napravlja, da je sposoben misliti svet iz osnovne določenosti predmetne substance.

Izobražen duh še vedno hvali izobrazbo in povzdiguje čisti jaz, kajti fakt zavesti subjektivnega znanja ga nenehno nagovarja in prepričuje, naj ne misli predmeta, ampak prisluhne znanju, ki mu lahko vsak moment podari različice znanja. Zakaj dokler svet ni predmeten, je najbolj pomembno znanje. Aktivira samo svoje prepričanje in svet se dogaja, ker čisti jaz znanje obvlada. Navajeno obnašanje ga dela učinkovitega, ker daje prednost prepričanju. To stremi reči, da beži pred realnostjo in se zateka v možen svet, ki se ponuja. Abstraktna miselnost je namreč dejavna vsak moment in vedno s ciljem, da uveljavi čisti jaz. To je tisto osebno nagnjenje, ki predmet izključi, da dobi veljavo subjektivno znanje. Subjektivnost bo morala enkrat priznati, da sveta ne ustvari, ker favorizira osebno prepričanje. Predmet enostavno prezre in povzdigne samo tisto osebno, ki hvali znanje in čisti jaz. Naj spomnim: »cilj je duha, da proizvede objektivno izpolnitev in s tem hkrati svobodo svojega znanja«. Zakaj brez gibanja substance ne gre proizvajati svobode in objektivnega sveta. Če je kak duh prepričan, da je mogoče izdelovati tudi umne učinke, potem to niso učinki, ampak iznajdljivosti, ki jih danes povzdigujeta zdravi razum in čisti jaz, kadar hvalita subjektivno znanje.

Spretnost je vsepovsod slavljena

Piše: Jože Požar

16. 9. 2026

Izmišljena morala

Duh, ki se prepušča divjemu izobraževanju in namišljeni morali, ne ve, da izobrazba ne podarja sposobnosti za to, da bo umno dejaven in kaj umnega ustvaril. Odveč je misliti o tem, da bo izobrazba sama ustvarila svet in duha dvignila na nivo umne aktivnosti. Zakaj izgotovljeni abstraktni svet, ki ga oblikuje omikanost, ni umen svet, ampak abstrakcija abstraktnega znanja. To ni stvaren svet, ki je dosegel svojo določenost v osnovi in je na sebi in za sebe nazoren. Umnost ima v sebi zahtevo, da je predmetna substanca posredovana in proti postavljena. Tega pa danes duh ne prikazuje, ker ga izobrazba ni usposobila za to, da bi bil dejaven predmetno in svobodno. Zaenkrat ni dognati, da proizvaja svobodo, kajti realnost substance ne doseže svoje dejanskosti.

Da je izmišljena morala nič vredna, o tem danes govori tudi izobraženec, ki izdeluje predstave in operira v imenu pojma, npr. RTV-ja. To najbrž zahteva zdravi razum ali čisti jaz, ki verjame, da lahko moč izobrazbe zastopa pojmovni svet. O tem govori tudi abstraktna refleksija, ki izdeluje videz in hvali čisti jaz, ki danes gospodari z RTV mediji in njihovo osnovno določenostjo.
Kdo proizvaja izmišljeno moralo in hvali abstraktno znanje? Čisti jaz, ki je dejaven megleno in slavi raztrganost substance. Zakaj sebe ve kot čisto omiko, momenti pa se sprevračajo drug v drugega in tako nastane svet okoliščin, v katerem dobiva besedo čisti jaz in pojavni svet.
Izmišljena morala je danes blažena, ker povzdiguje izobrazbo in abstraktno miselnost, ki izključuje posredovanje in postajanje substance. Znanje ima prednost, kajti kot tako je hvaljeno, ker ni povezano s posredovanjem substance in njenim proti postajanjem.

Igro abstrakcij obvlada

Piše: Jože Požar

14. 9. 2026

Dr. komentira svoje neumnosti tudi na televiziji

Neumnosti, ki jih demonstrira na televiziji dr., ne gre jemati resno, kajti tisto, kar odseva, je abstraktna stvar, ki ni dejanski svet. Dr. ne ve, da se ne spodobi na televiziji govoriti nesmisle in pojasnjevati samega sebe. Zakaj pojasnjevanje hkrati daje razlago tistega, česa ni dojel. Abstraktna miselnost ne kaže stvari v njeni popolni obliki, ampak samo aktivnost čistega jaza, ki se ne spozna na to, kako svet nastane iz gibanja in je v svojem postajanju Eno ali dejanski svet.

Dr. najbrž prihaja na televizijo kot abstraktni mislec, ki pa ne ve, da tisto, kar najde v sebi, ni stvarni svet, ampak osebna naravnanost. Da bi predstavil kak stvarni svet, je nujno predmet misliti globoko in v načinu postajanja. Dr. podarja videz, da se ni usposobil za to, da predmetni svet misli v načinu, zato ga oblikuje abstraktno, površno in megleno. To osvetli, da se ni izučil za to, da bi predmet mislil v načinu posredovanja in postajanja. Prikazuje ga površno, kadar na televiziji predstavi kako svoje videnje ali abstraktni pridelek, v katerem bivajo tudi neumnosti. In te je mogoče odčitati, kadar abstraktno stvar kaže kot sestavljeno stvar iz mnogih razločkov. Ti so namreč tisto, kar ga določa in posreduje, ker ni dejaven s principom proti postajanja; izgine v možen svet.
Abstraktna miselnost, ki jo hvali dr., nima nobene vrednosti, ker je tisto, kar razkazuje igra abstrakcij, s katero ni mogoče pridelati stvarnega sveta. To odkrije, da se ni usposobil za to, da bi mislil predmetni svet iz proti postajanja. Tega načina ne obvlada, znanjem pa si ni mogoče pomagati, kajti načina, kako vzpostaviti predmet v njegovi določni obliki, mu šolanje ni iztaknilo. Potemtakem se dr. ni izobrazil absolutno, kajti predmeta ne premaga v načinu proti postajanja.

Nevladne organizacije in učinki

Piše: Jože Požar

10. 9. 2026

Učinek nevladnih organizacij ni pomemben

O učinkih nevladnih organizacijah (NVO) ministrstva ne poročajo. To kaže, da denarna sredstva niso povezana z učinki, ki bi jih naj ustvarile nevladne organizacije. Nenavadno je, da ministrstva ne beležijo učinkov NVO in da o njih ne poročajo, čeprav bi naj bili učinki narejeni tudi z denarjem države. To je površnost, ki jo demonstrira obča volja tistih, ki stopajo v odnos z nevladnimi organizacijami. Menda se verjame, da je svet brez učinkov nekaj izvrstnega. In ta miselnost najbrž deluje, kadar realnost ni razvita v dejanskost in so hvaljene prazne abstrakcije NVO.

Učinkov ni zaznati na duhovnem področju, ker ni volje za to, da bi država duhovno aktivnost realizirala. Duh kot da ne obstaja, zato se z duhovnimi vsebinami ne ukvarja. Ni ga junaka, ki bi hvalil svet, ki ga je ustvaril duh. Tisto namreč, kar se zaznava kot dejavnost razumnika, to vedno izpelje abstraktna miselnost, ki duhovnosti ne spoštuje. Abstraktna miselnost je danes vrh tega, kar se prikazuje kot mogoč svet. Zlahka opazimo, da duh ni tisti, ki bi ga razumnik spoštoval, zakaj vedno se pojavi abstraktna miselnost in denar, ki ni noben dejanski svet, ampak igra abstrakcij.
Pojem, ki ga NVO ne omenja, je učinek. O učinku NVO ne beseduje, ker jo učinek ne zanima. Namesto učinka hvali abstraktno miselnost, ki uveljavlja idealizem razumnika ali možen svet, ki je tisto, kar podarja denar. NVO odseva, da svojih učinkov ne jemlje resno, saj jih ne prikazujejo kot ustvarjeni svet. Sicer pa NVO ne govorijo o svetu, ki bi ga naj ustvarile. Abstraktna miselnost je tista, ki uveljavlja NVO in interes do denarnih sredstev. Zato nevladne organizacije svoje vrednosti ne izražajo, kajti učinki niso tisti, ki bi uveljavljali njihov stvarni in določen svet.

Ali so učinki nevladnih organizacij pregledni

Piše: Jože Požar

7. 9. 2026

Abstraktna miselnost in nevladne organizacije

Če bo država hvalila svojo abstraktno miselnost, vzroka in učinka pa ne, bo sčasoma tudi ona obvladala igro abstrakcij, ki je danes povsod slavljena. Hvali se enostransko abstrakcijo, ker stvarnost in njena dejanskost nista dojemljivi. Abstraktna miselnost je cenjena kot dejavnost mišljenja, ki sicer ni sposobna misliti dejanskega sveta, je pa sposobna denarno motivirati pojavni svet. Danes je blažena abstraktna miselnost in iznajdljivost države, pa zato ni čudno, da država namenja denarna sredstva nevladnim organizacijam, ki eksistirajo, a vzroka in učinka najbrž ne prikazujejo pregledno.

Nevladne organizacije menda dobivajo denar od države, ker brez denarnih sredstev niso sposobne ustvariti dejanskega sveta in delovati v korist države in državljanov. Denar je sredstvo in stimulans za to, da človek aktivira abstraktno miselnost. Brez denarnih sredstev baje ni mogoče izpeljati abstraktne miselnosti in delovati z učinkom, ki se imenuje ustvarjeni svet. Učinki nevladnih organizacij ne eksistirajo, pa od tukaj nezaupanje v nevladne organizacije.
Jaz ne dobivam denarnih sredstev od države, a sem dejaven čez internetni časopis Epitomeart. Obiskujejo ga državljani celega sveta, ki jih beleži statistika moje internetne strani. Pišem in objavljam družbeno koristne vsebine, ne da bi prejemal od države denarna sredstva. Enako velja za internetno stran z naslovom https://sodobnaumetnost.si, ki jo objavlja sin Andrej Požar. Hočem reči, to, da sva sin in jaz družbeno koristno dejavna, ministrstvo ne zaznava. Abstraktna miselnost, ki razdeljuje denarna sredstva nevladnim organizacijam, ne zaznava moje in sinove dejavnosti. Slišati je, da učinki nevladnih organizacij niso zabeleženi, ker abstraktna miselnost ni dejavna določno.

Abstraktna miselnost uveljavlja subjektivni nesmisel

Piše: Jože Požar

3. 9. 2026

Zakaj je subjektivni nesmisel hvaljen

Privlačnost subjektivnega nesmisla obstaja, kajti danes je nesmisel bolj privlačen kot smisel. O tem pripoveduje abstraktna miselnost, ki povzdiguje in hvali subjektivni nesmisel, predmetni svet pa prezira, saj ga nikjer ne omenja. Prednost ima subjektivni nesmisel, zakaj realnosti in miselnih določil ne upošteva, ker je subjektivnost dosti bolj zanimiva. Subjektivni nesmisel je cenjen, ko je predstavljen kot smisel. Zaradi tega je danes hvaljen razumnik, ki beži pred realnostjo in verjame, da je subjektivni nesmisel bolj privlačen kot realnost, ki dejanskosti ne doseže.

Predmet, ki ni določen v osnovi, hvalijo zlasti tisti, ki dajejo prednost subjektivnosti. Povzdigujejo subjektivno naravnanost, ker jih realnost in dejanskost ne oplazi. Ni ga abstraktnega smisla, ki ne bi vseboval nesmisla, kajti ta povzdiguje subjektivnost in osebno držo. Razen tega so danes hvaljeni denarni pripomočki, ki imajo moč, da premagajo vsak nesmisel. Ta se pojavi tedaj, ko predmet ni določen v osnovi in obstaja možnost, da denar potrdi nesmisel.
Subjektivni nesmisel hvali celo izobražen duh, kadar gre za abstraktno znanje, ki mora dobiti veljavnost, ne glede koliko nesmisla drži v sebi. Tu gre za prepletanje znanja in subjektivne nastrojenosti, ki poveličuje nesmisel. Zakaj, ko je na delu abstraktna miselnost, pride do besede tudi subjektivni nesmisel. Ta pridobiva na veljavi, ko nesmisle uveljavlja denar. Zakaj na področju denarnih sredstev je zelo glasen razumnik, ki obvlada igro abstrakcij. To je dovolj za to, da subjektivni nesmisel zaživi zlasti tedaj, ko dobi besedo neobjektivnost. Ta je danes prav tako cenjena, kajti uveljavlja jo abstraktna miselnost, ki zna rokovati s subjektivnim nesmislom.

Razumnik misli abstraktno

Piše: Jože Požar

31. 8. 2026

Miselnih določil ne upošteva

Abstraktna miselnost določila prezira, ker duh misli površno in zunanje. Zakaj abstraktna miselnost ne spoštuje gibanja substance in posredovanja, tj. miselnih določil, ki naredijo stvar razumljivo. Abstraktna miselnost ni dejavna s principom svobode, zato realnost ne doseže svoje dejanskosti. Obči momenti niso pomembni, ker stvar ni zajeta v določila in sebi enakosti ne doseže. Abstraktni mislec razvija vsebino, ki jo jemlje kot nekaj, kar naj bo. To pa je mogoč svet in najbrž zaradi tega ne upošteva miselnih določil. To je površnost, ki hvali osebno prepričanje.

Abstraktno mislijo tisti, ki se z določanjem predmetne substance ne ukvarjajo. Posredovanja substance nikjer ne omenjajo, zato so dejavni zunanje in sploh ne s ciljem, da predmetno substanco v osnovi določijo. Da bi izpeljali njeno določitev, je nujno poznati element vedenja, v katerem substanca doseže svojo razdvojitev. Na ta način notrina stopi sebi nasproti in je v nasprotju Drugo same sebe. Razdvojitev substance je mogoča, če notrina doseže svoje proti postajanje in je postavljeno nasprotje dveh ekstremov. Tako je namreč dejaven duh, ki spoštuje nastajajoče vedenje.
Abstraktno misliti se pravi, ne misliti globine, tj. nasprotja, in biti dejaven površno. Zakaj tisto abstraktno je ne dejansko, ker ni posredovano in proti postavljeno. Da bi substanca bila v osnovi določena, je nujno posredovati realnost in to s smotrom, da doseže svojo dejanskost. To je cilj duha, ki spoštuje posredovanje substance in njeno določenost v osnovi. Namreč, biti po svojem dojemu pomeni, razviti predmetno substanco v obliko proti postajanja. To je tisto, kar je mogoče izpeljati, če se spoštuje element nastajajočega vedenja, ki pa ga abstraktna miselnost ne spoštuje.

Podarja abstrakcijo nedoločene biti

Piše: Jože Požar

26. 8 2026

Razumnik povzdiguje čutno, ker ga stvarni svet ne zanima

Da bi vsebina bila kaj več kot igra abstrakcij, to razumnika ne izobrazi. Vsebino pridela z besedami, ki nehajo biti besede, ker čutno doseže besedo in je z igro abstrakcij pridelan videz. Videz čutnega je danes v medijih navzočen kolikor hočete. Ne gre za predmetni svet, ampak za to, da se razkaže oblast domišljije in abstraktnega znanja. Zakaj, ko duh ni dejaven s smotrom, da ustvari predmetno vsebino, aktivira čutno s smotrom, da udejanji držo čistega jaza. Tako pove, da ni dejaven kot duh, ampak kot čisti jaz, ki izpelje svojo iznajdljivost in tisto, kar mu subjektivna volja pokloni. Zaradi tega ni čudno, da je vsebina narejena tako, da se zaznavno in neobjektivnost zunanje ujameta.

Duh hvali neposrednost kot nekaj enostavnega, ki običajno prehaja v nasprotje. To seveda ni napredovanje od prvega k drugemu, ampak predstavljena aktivnost razuma. Potemtakem ni dejaven kot duh, ki svoj svet ustvari in določi v postajanju. Zavest hvali tisto čutno ali predstavno navdušenje, ki opiše njegov značaj. To namreč, da podarja čutni svet ali nekaj vnanje predstavljenega, to izraža njegovo voljo, ki ni nič drugega kot abstrakcija nedoločene biti.
Gibanja predmetne substance razumnik ne kaže, razkazuje pa svojo subjektivnost in iznajdljivost. Odtujeni svet ni razvezan v proti postajanje in realnost ne doseže svoje dejanskosti. Ne gre za predmetni svet, ampak za to, da izrazi čisti jaz in njegovo občutljivost. To je produkt iznajdljivosti, ki pove, da ima sebe zaprtega v sebi in je zgolj opazovalec početja čistega jaza. Naglasimo, ko besede nehajo biti besede, je aktiven čisti jaz, ki z igro abstrakcij pridela neko čutno vsebino. In to vse zastran tega, ker povzdigne čustveno, ki hvali osebno držo ali natančno tisto, kar je brez bistva.

KATEGORIJE

  • Abstraktno mišljenje (393)
  • Filozofsko zrno (78)
  • Naivna metafizika (2)
  • Neizpolnjena abstrakcija (59)
  • Sodobna umetnost (8)
  • Domov

Znanje in abstraktna miselnost

Piše: Jože Požar

18. 9. 2026

Duh in izobraževalni sistem

Kar razdvaja duha in izobraževalni sistem, je abstraktna miselnost, ki jo hvali in povzdiguje izobraževalni sistem. Prepusti se voditi abstraktni miselnosti, ki slavi nespremenljivo in abstraktno znanje, katerega ne osvobodi od abstrakcije. Abstraktna miselnost svobode ne prideluje, ker znanje in avtoriteta izobraževalnega sistema zadošča. Abstraktna moč izobraževalnega sistema pada, ker duh prezira njegovo bistvo in ne vidi v njem nič takega, kar bi lahko izobraževalni sistem dvignilo na višji nivo. Duh je pojem, ki ga izobraževalni sistem ne omenja, kaj šele da bi kaj pozitivnega izrekel o njegovi vsebini. Videz je že tak, kot da duh ni tisti, ki bi lahko izobraževalni sistem dvignil na višji nivo. Še več, izobraževalni sistem je padel v roke razumnikom, ki so najbrž prepričani, da izobraževalni sistem lahko izboljša samo abstraktna zavzetost.

Nenavadno je, da izobraževalni sistem duha ne ceni in da hvali samo abstraktno znanje, ki izobraževalni sistem ne osvobaja od abstrakcije. Razumnik upravlja z izobraževalnim sistemom, kar pove, da sistem doživlja samo zunanje popravke. To pa ne zadostuje za to, da bi zaživel kot določen pojem v osnovi in bi njegova osnovna določenost bila postavljeni pojem. Zakaj le na ta način bi pojem izobraževalnega sistem zaživel iz sebe in ne zunanje. Tako bi izobraževalni sistem imel v sebi bistvo ali tisto, kar ga določa. To pa so obči momenti, ki niso nič drugega kot ustvarjeni svet ali postavljeni pojem izobraževalnega sistema, ki sistem v osnovi določi.
Podčrtajmo še tole: abstraktno znanje izključuje posredovanje, pa je jasno, da izobraževalni sistem, ni pojmovno določen. To kaže tudi razumnik, ki o izobraževalnem sistemu abstraktno beseduje.

O duhu ni slišati nobene besede

Piše: Jože Požar

15. 9. 2026

Ali razumnik prezira duha?

Tisti, ki vsepovsod hvali znanje, v bistvu izžareva svojo zaostalost, ki jo celo demonstrira z opisovanjem nečesa, kar ni predmet. Tako sporoča, da je dejaven na ravni abstraktnega znanja, kajti predmetne substance in njenega gibanja ne napravi. Predmet ni tisto, kar bi posredoval v obliko proti postajanja in izpeljal njegovo bistvo. Povzdigovanje abstraktnega znanja hvali tisto naučeno, zakaj posredovanje in gibanje predmetne substance ne ceni, kajti to ni izgotovljen svet znanja, ki ga razumnik odrine od sebe in je abstrakcija, ki doseže svojo veljavo.

Ni ga lažjega dela od hvaličenja znanja in potem tisto primerno oblikovanje abstraktne stvari, ki eksistira brez bistva in je vsepovsod hvaljena, ker je zgolj abstraktno znanje. Čisti jaz hvali zlasti neposrednost in tiso, kar gre čez in je oblika abstraktnega znanja. Tu se aktivnost čistega jaza neha, kajti gibanje substance in bistvo ga ne zanima, ker je znanje vsemogoče in vedno pri roki. Znanje je sicer abstraktno, ampak to ni pomembno, kajti ljudje ga priznavajo in jemljejo kot izgotovljeno resničnost, ki pa ni izpeljana dejanskost. Razumnik se je navadil hvaliti znanje in abstrakcijo znanja, zato ni pričakovati, da bo neposrednost posredoval in jo postavil kot njeno sebi enakost.
To, da abstraktno znanje pobija duha tako, da ga zaslepi, to ne gre jemati resno, kajti razumnik hvali pojavno znanje in domiselnost, da pove, v kaj verjame. Razumnika duh in nastajajoče vedenje ne pritegne, ker ga oplazi samo znanje, ki ga povsod hvali. In tega dejstva se ne da premagati, ker je v znanje vpisana tudi izobrazba, ki hvali abstraktno znanje. Kaj bi z duhom, saj pa je povsod hvaljeno abstraktno znanje, tega pa obvladuje navajeno obnašanje razumnika.

Izobraženec hvali abstraktno miselnost

Piše: Jože Požar

11. 9. 2026

Abstraktna miselnost uveljavlja nekaj, kar naj bo

O abstraktni miselnosti je nujno govoriti, da bi človek dojel, kaj se pravi abstraktno misliti. Zakaj abstraktna miselnost podarja tudi neumnosti, kadar izraža abstraktno tendenco, ki je nekaj, kar naj bo. To ni določen in posredovan svet, ki bi bil v svoji osnovi dosleden v postajanju. Abstraktna miselnost se ne ukvarja s posredovanjem predmetne substance, kajti za kaj takega izobraženec ni izučen. Uveljavlja ločeno zavest v momente, ki jih zunanje združi s smotrom, da pridobi videz dejanskosti. To je namreč tista čista gotovost neposrednosti, ki ni dosegla svoje sebi enakosti.

O abstraktni miselnosti izobraženec ne beseduje, ker ga omikanost ni seznanila z vlogo abstrakcije. Zakaj odmetavanje misli in izdelovanje abstraktnih predstav nima pomembnosti, ker določenost sveta ni bistvena, zato se z določanjem substance ne ukvarja. Tisto, kar je enostranska abstrakcija, to je abstraktna miselnost omejena na možnost ali na zdajle in tule, ki prehaja v neki drugi tule. Abstraktno miselnost uveljavlja čisti jaz in iznajdljivost. Zato je abstraktna miselnost povsod hvaljena, kajti kaže aktivnost zavesti in čistega jaza, ki je največkrat subjektivno nastrojen.
Tisti, ki menijo, da je abstraktna miselnost dejavna s ciljem, da svet ustvari in ga vzpostavi kot predmet, sebe zavajajo. Kajti abstraktna stvar, ki jo hvali meglena miselnost, ni pokazana v proti postajanju in v odnosu do sebe. Abstraktna miselnost bistvo prezre, ker substance ne posreduje in dejanskosti ne izpolni. To je razlog, zakaj abstraktna miselnost ni dojeta iz proti postajanja. Abstraktna miselnost izpelje možen svet in izpolni samo prazni moj zavesti. To pa je početje zavesti, ki uveljavlja interes in osebno držo ali subjektivno plat, ki hvali megleno stvar.

Kaj je danes na glasu

Piše: Jože Požar

9. 9. 2026

Predpostavka uveljavlja iznajdljivost

Ni jih malo tistih, ki poleg mogočega sveta uveljavljajo predpostavko, ki da izboljša njihovo stvar. To je predpostavka brez realnosti, ki udejanji abstraktno stvar, ne glede na to, da vsebina predpostavke ni predmetna. Stvar se poenostavlja s ciljem, da duh uveljavi svojo iznajdljivost, ki je v tem, da stvar ne doseže postajanja in je prosto sestavljena iz mnogih misli. Duh je danes iznajdljivo dejaven in to tudi demonstrira, kadar uveljavlja predpostavko in svojo domiselnost.

Izobraženec razvija abstraktno stvar tako, da v njeno osnovo vnese predpostavko, ki baje zagotavlja, da se bo njegova stvar vsebinsko razvila v določila. A tega ne izpolni, kajti predpostavka ni substanca stvari, ampak bitje ali iznajdba, ki uveljavlja nekaj, kar ne sodi v osnovo stvari. In to danes prikazuje izobražen duh, ki nima pojma o tem, kako svet nastaja in kako se ga vzpostavi v osnovi. Namreč predpostavka uveljavi njegovo iznajdljivost in tako tudi abstraktno miselnost, kajti misli abstraktno in sploh ne v interesu stvari. Abstraktno stvar kaže kot njegovo domiselnost ali domislico, zakaj realnost ne doseže svoje dejanskosti in jo kaže kot abstrakcijo brez bistva.
Primerov, kako duh dojema stvar, je veliko in govorijo o iznajdljivosti izobraženca, ki uresniči abstraktno miselnost in duhovitost. Zakaj izobrazil se ni s ciljem, da izdeluje objektivni svet, ampak da razkaže moč domiselnosti, ki jo odseva tedaj, ko zaide v kak mogoč svet, ki naj bo. Svet, ki naj bo, je tisti, ki izrazi spretnost domiselnosti, ki je danes hvaljena, ker prinese kako moderno stališče. Oglejte si abstraktno mišljenje, ki svet gradi na predpostavki. To je duh, ki izdeluje všečne predpostavke, ki jih poskuša uresničiti kot miselno napredovanje, kajti uresniči ga kot vsesplošno sebe vednost.

Politik še vedno hvali igro abstrakcij

Piše: Jože Požar

5. 9. 2026

Politik ne razume samega sebe in politike

Politik, ki je bili voljen v parlament, se obnaša kot da v parlamentu gre za okušanje, vohanje, tipanje, poslušanje in gledanje – to je demokracija po domače. Zaradi bledega dojemanja demokracije in politike, povzdiguje osebno strast, interes in prazno govorjenje, o katerem mediji ne besedujejo. Predmetni svet ni nič drugega kot igra rahločutnosti, ki jo proizvaja subjektivna nastrojenost, ki pa ne sodi v parlament. Pogosto je slišati nasprotja strank in poslancev, ki prazno besedujejo. Ob tem ni prepoznati nič takega, kar povzdigne občo voljo in duha ljudstva. Še več, obča volja ni tako pomembna kot je čutna zaznava, ki je neki tule in tole brez bistva. Skratka, v parlamentu gre za uveljavljanje čistega jaza in igro abstrakcij, ki bogato govori o poslancu.

Nekateri poslanci so najbrž šli med politike, ker razumejo sebe kot igralca, ki v parlamentu nastopa s ciljem, da predstavi svoje prepričanje in da izreče subjektivno dojetje nasprotnika, ki ravno tako odmetava čutnost s smotrom, da duhu ljudstva sporoči, da ni usposobljen za to, da bi zastopal občo voljo v parlamentu. In tako ni čudno, da je dejaven kot tisti, ki ve, kaj je okušanje, vohanje, tipanje, slišanje in gledanje. Ni pomemben predmetni svet, ampak to, da izrazi svojo čutnost.
Politik, ki se s predmetom ne ukvarja in ni dejaven v interesu obče volje, je dejaven proti obči volji. Obča volja je pojem, o katerem še ni izrekel ene besede. Občo voljo prezira, enako se obnaša do predmeta, ki ga dnevni red določa. Predmet razprave dojema kot nekaj, kar nima vsebine, zato ga jemlje kot pojavni svet, ki njegovo subjektivno nastrojenost povzdigne v igro abstrakcij. In to vedno znova in znova izžareva, kajti obča volja in duh ljudstva nista dojemajoča.

Politika se do nevladnih organizacij obnaša deficitarno

Piše: Jože Požar

1. 9. 2026

Ali nevladne organizacije ne uresničijo vzroka in učinka

Naglasimo, vzrok mora učinkovati. Zakaj učinek je nujen, ker manifestira vzrok. Zaradi tega učinek ne vsebuje ničesar, česa ne vsebuje vzrok; in obratno, vzrok je vzrok le, kolikor proizvede učinek. Hočem reči, ista stvar se enkrat prikazuje kot vzrok, drugič kot učinek. Zato se lastnosti, ki se kažejo v učinku, odražajo tudi kot vzrok. Toliko le da ne bi kdo abstraktno mislil in spregledal notranje povezanosti vzroka in učinka. Ta dva sta namreč Eno!

Da nevladne organizacije prejemajo veliko denarja, o tem ne gre dvomiti. Da pa nevladne organizacije ne prikazujejo povezanost vzroka in učinka, to je napaka. Tisto poročanje, koliko denarja sprejemajo ne izrazi tega, kakšne učinke proizvajajo. Zakaj vzrok mora učinkovati, kajti učinek ne vsebuje ničesar, česa ne vsebuje vzrok (vzrok je vzrok, če proizvede učinek).
Abstraktno govorjenje o nevladnih organizacijah nima nobene vrednosti, ker se vzroka in učinka nikjer ne prikazuje. Površno predstavljanje dejavnosti nevladnih organizacij govori o tem, da politika ne kontrolira denarja, ki ga država poklanja nevladnim organizacijam. Hočem reči, politika ne ugotavlja, ali sta vzrok in učinek notranje povezana in ali je izpeljana nujnost, ki jo udejanjata vzrok in učinek. Zakaj predmetna substanca ima dejanskost, ki jo ima kot vzrok v svojem učinku.
Politika vzrok in učinek in njihovo notranjo povezanost ne jemlje resno. Kajti če bi zvezo vzroka in učinka jemala resno, bi bil denar, ki ga daje nevladnim organizacijam, vezan na odnos vzroka in učinka. Dokler namreč vzrok in učinek ne bosta zaživela v odnosu, bo abstraktno poročanje o dejavnosti nevladnih organizacijah brez vrednosti ali ne dejansko.

Pravnik je vezan na bit-izven-sebe

Piše: Jože Požar

28. 8. 2026

Pravnik ne misli v načinu logične sovisnosti

Da pravnik uveljavlja od individualnosti prežeto vsebino, o tem govori abstraktna miselnost in svet onstran. Hočem reči, pravnika objektivnost ne zadene. Tisto, kar od sebe odrine, ni svet, ki bi izhajal iz kake osnove in je na sebi določen. Abstraktno misli, ker predmetni svet ni tisti, ki bi ga čislal. Pravnik, ki pojasnjuje abstraktno stvar, misli prelahko in prenizko. Tisto namreč, kar podarja kot neko dejavnost, najde v sebi in je gotovost njega samega ali enostranska abstrakcija. Sicer pa je pravnik dejaven kot čisti jaz in je vezan na bit izven sebe. Bit izven sebe dopusti, da je dejaven nepredmetno. Zaradi tega pravniška miselnost globine ne prakticira. Pravnik se je navadil, da je dejaven zunanje in sploh ne v interesu, da izpelje predmet v načinu logične sovisnosti.

Pravnik od sebe odrine mogoč svet, ki je videz nečesa, kar je razum razbral. To je tisto negativno postavljeno kot negativno. Potemtakem abstrakcija, ki je fakt zavesti ali neko prepričanje. Tega izpelje gibanje razuma, ki pade v njega, ne pa v predmet. Tisto, kar torej hvali, to je nasprotje samega sebe, potemtakem nadčutni svet razdrobljen v razločke. Razločki demonstrirajo dejavnost pravnika in razuma, ki favorizira lastno početje in gnanje, ki izpolni abstraktno stvar.
Pravnik misli abstraktno, ker miselnih določil ne spoštuje. Pravniška zavest ima za vsebino bit, ki je jaz ali tisto, kar čisti jaz spravlja v gibanje. To je zavedanje samega sebe kot neskladnega sveta, ki ga sestavijo posamezne misli. Namreč, pravnik hvali abstraktno miselnost in tisto, kar je neko izmišljanje mogočega ali potencialnega sveta. Gre mu za to, da odtuji osebnost, ki je negativno njega. Zakaj tega prosto širi in pojasnjuje, ker ni noben predmetni svet ali izražena moralna genialnost.

RTV in politična volja?

Piše: Jože Požar

24. 8. 2026

RTV je privrženec ene politične stranke

Ni dvoma, RTV objavlja abstraktne vsebine kot privrženec ene politične stranke, zato ni dejaven s smotrom, da izpolni občo voljo. RTV obče volje ne spoštuje, kajti če bi jo, bi objavljal vsebine, ki zanimajo duha ljudstva. Obče volje ne izraža, ampak samo svojo subjektivno nastrojenost, ki jo pridela čisti jaz novinarja. Vsebina ni dejanski svet, ker je tisto, kar predstavlja, navzočnost zavesti, ki kaže le tisto, kar podarja igra abstrakcij in čisti jaz. To pa je nekaj abstraktno negativnega, bit, kakor neposredno eksistira. RTV ne odseva zanimanja za stvarni svet, pa ni čudno, da favorizira svojo subjektivnost in čutne navzočnosti, ki jih ne zajame v dejanskosti.

RTV hvali minljivost in odtujeni svet, ki ni predmeten in prehaja v nasprotujočega in enostavnega. Tako je tisto, kar podarja, nekaj predstavljenega; cilj je menda samo v tem, da se pokaže, komu RTV zaupa in komu ne. Zaradi tega RTV ne predstavi nič objektivnega in v načinu določanja. Tisto, kar ubesedi, to so predstave, ki povzdignejo RTV in čisti jaz novinarja.
RTV objavlja levičarska hotenja in abstraktno iznajdljivost ali razpoloženje. S tem pa tudi tisto, kar naj bo in je neki smoter, ki se ga omenja, da se ve, čigav je RTV. To je početje zavesti, ki uveljavlja sebe in vsebina ni izpovedana kot resnična. RTV naznanja, da sebe plehko dojame in da svoje vloge ne dožene. To je tisto čisto oblikovano, ki ne upošteva realnosti in odnosa do njene dejanskosti, kajti realizira samo čisto voljo jaza in idealno misel, s katero kaže nadčutna doživetja.
RTV z igro abstrakcij izpelje lastno subjektivnost, ki je menda nihče ne nadzoruje. Zakaj obnaša se, kot da ni določno razumljen medij, ampak samo privrženec politične stranke.

G. W. F. Hegel

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

  Hegel-180-pik   »Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«

Zunanje povezave

  • Druga podoba
  • Sodobna umetnost
  • Andrej Požar

Epitomeart Copyright © 2021, Druga podoba