Razumnik bi naj bil vsaj toliko pošten do sebe, da neha hvaliti subjektivnost in začne spoštovati predmetni svet. Nič narobe ne bo, če abstraktno znanje in neobjektivnost ne bosta slavljena. Subjektivno nastrojenost bi naj opustil in dal prednost predmetnemu svetu in objektivnosti. Tako bo subjektivnost pustil za seboj in spoštoval predmetni svet. Zakaj subjektivna naravnanost predmetnega sveta ne spoštuje, pa je jasno, da je dejaven prosto ali tako, kot mu diktira čisti jaz. Ta je dejaven enostransko in tudi nenavadno, kajti razkazuje svojo raztrganost kot obliko znanja z igro abstrakcij. Povedano drugače, ker je njegov predmet čisti jaz, predmetnega sveta ne razvija.
Razumnik najbrž goljufa samega sebe, ker predmetni svet enostavno prezira. To sporoča, da ni dejaven s ciljem, da svet ustvari in ga v osnovi utemelji. Odkrito kaže, da ga postajanje sveta ne privlači, kajti njegov predmet je čisti jaz, tisto negativno njega, ki je drugo kot jaz. Tako tisto, kar pridela, to ni nič drugega kot svet čistega jaza. To pa ni predmetni svet, ampak svet v predstavah, kar je le neko nasprotje samega sebe. Potemtakem je tisto neposredno kot tako samo odtujitev, ki jo sprevrne v nasprotje. Zato širi svoj lasten svet ali tisto, kar je čisti jaz v absolutni raztrganosti. To pa je izražena moč abstraktne osebe ali tisto, česa ni presegel; je svet, ki ga ne posreduje, ker mu gre za osebno zadovoljitev ali izraženo dejanskost njegove volje. Sebi enako je odtujitev, ki je abstrakcija, kajti sebstvo stopi v bivanje kot sebstvo, kar je ravnodušni svet, ki ga je izrekel.
Jaz je enostavna gotovost samega sebe. Zaveda se sebe kot raznolikega sveta. Njegov predmet je jaz; jaz je čisti tale in predmet čisto tole. Zavest je torej jaz, ki ima gotovost po nekem drugem, namreč po jazu. Jaz se očisti samega sebe in je dejaven kot abstraktni jaz. Sebe zre zunaj sebe in tako sploh ni tisti, ki premaga nasprotje zavesti, kajti ujet je v pojavnost. To pove, da je moč resnice v jazu ali v neposrednosti vedenja. Zakaj jaz je moč nad abstraktno osebo, ki doseže svojo resničnost v absolutni raztrganosti. Sebe ve kot abstrakcijo, njegova resnica pa je to, da se vrže v življenje in je drugo kot jaz njegov predmet.
Razumnik še ni prišel do spoznanja, da je nujno tisto neposredno posredovati. Ni spoznal, da je preseganje neposrednosti nujno, saj le tako doseže drugo ali sebi enakost. Preseganje neposrednosti utemelji z razdvojitvijo substance, kajti to je njeno postajanje. Na ta način je človek v svojem ravnanju hkrati izven sebe, kar je njegovo razmerje. A razmerja ne doseže, ko je njegov predmet čisti jaz. Namesto razmerja hvali svojo raztrganost in izrazi samo moč nad tistim, kar je njegovo sebstvo. Tako da tisto, kar bi naj bila dejanskost, to je le izraženo negativno sebstvo. Potemtakem razumnik gibanja in postajanja, s katerim ustvari Drugo, ne spoštuje. Zakaj odlično se počuti v nedoločnem svetu ali tedaj, ko uveljavlja čisto vednost kot jaz. Jaz je zavedanje samega sebe in to je čista vednost kot jaz, ki iztakne, da gibanja in posredovanja substance ne upošteva in ga ne izpelje.
Naj spomnim, čisti jaz je zadovoljstvo, saj uživa samega sebe in beži pred stvarnim svetom, sebe pa izpolni z videzom ali kakim nasprotjem. Neposredno izžareva, da ne dojema sebe kot svobodnega duha in kot tistega, ki sebe vzpostavi kot predmet. Neposrednost je samo eksistenca nečesa, ki pa še ni posredovan in določen svet. Razumnik najde zadovoljstvo tedaj, ko sebe izpolni kot čisti jaz; to je določanje po jazu, ki ga izpelje abstraktni razum. To je torej vzajemno učinkovanje razuma in čistega jaza, ki povzdigujeta subjektivno naravnanost. Ta dva namreč branita kontinuiteto znanja in tako svet, ki ne doseže svoje določenosti. Zakaj čisti jaz je bistveno čista vednost in je ujet v pojavnost. In tako ni nenavadno, da je povsod dobrodošel, kajti poenostavlja svet na čisto vednost kot tako, kar pa ni predmetni svet v postajanju. Potemtakem je razumnik dejaven daleč stran od realnosti in njene dejanskosti, kajti uživa le sebe in tisto, kar je enostavna gotovost samega sebe. To je idealizem jaza, ki izreka, jaz sem jaz; vrže se v življenje, kajti njegov predmet je čisti jaz.