Mi smo včasih dejavni domišljavo in tudi zaneseno, kajti ko aktivno delujemo, oživi tudi čustvo in čisti jaz. In to izražajo možnosti, ki jih podarja iznajdljivost. O tem govori negativno obnašanje zavesti in svet, ki eksistira, vendar pa realnost in njena dejanskost nimata nobene veljave. To je pravzaprav dejavnost, ko človek pridela enostransko abstrakcijo in je svet izražena sebičnost. Zakaj tisto, kar je zgolj izražena igra abstrakcij, to je nekakšen idealizem, ki hvali in poveličuje domiselnost. Pri takšni dejavnosti sodeluje tudi čisti jaz, ki povzdiguje mogočnost in povzetke domišljije, raznoliki svet, ki je danes povsod slavljen. Tako da tisto, kar je abstraktna vsebina, to je le neposrednost, ki ni dosegla proti postajanja. Lahko bi rekli, to je izražena subjektivnost, iz katere je mogoče narediti tudi kakšno nasprotje ali raztrgan svet, ki pa ne vsebuje bistva in ne prehaja v drugo.
Dopustimo, čisto spoznavanje še ni noben dosleden svet, ampak neko preseganje samega sebe, ki išče zadovoljstvo čistega jaza v razsutem svetu. Duh namreč ni dejaven tako, da bi neposrednost posredoval in vzpostavil osnovo v obliki razdvojene substance. Zato je nastali svet samo predpostavka, ki jo odpravi s smotrom, da jo obogati s predstavami. To pa ni dejanski svet, zakaj je bivanje nečesa abstraktnega, tisto koristno je izraženo kot volja, ki je neizpolnjena negacija, potemtakem svet, ki je nastal kot neko vzajemno učinkovanje razuma in čistega jaza. Cilj je, da duh naredi predstavo nečesa, ki pa ni nič drugega kot subsumpcija abstrakcij. Ta pojasni, da to ni dejanski svet, kajti ne vsebuje bistva ali drugega, ki je proti postavljen ali sebi enak svet.
Poudarimo, človek je na sebi duh. Potemtakem ni paradoks, kajti dejaven je misleče in svobodno. Praksa kaže, da filozof in politik ne proizvajata sveta v njegovi določenosti, saj uveljavljata neizpolnjeno abstrakcijo, ki je gotovost samega sebe. To je idealizem, ki izreka, jaz sem jaz. Drugo kot jaz je abstrakcija, ki je danes povsod blažena. Individuum se ne ohranja v razmerju do svojega sveta, kajti demonstrira prav to, da ni dejaven v načinu proti postajanja in s ciljem, da pridela objektivnost. Namesto sveta izpelje navajeno obnašanje vedenja, ki povzdigne le čisti jaz. Dobro bi bilo, da odigra tudi kak predmetni svet, ne pa da hvali prepričanje, ki ne vsebuje bistva. Ponovimo, človek je na sebi duh.
Človek pridela neki svet in ga odpravi kot enostavno obče. In to enostransko abstrakcijo tudi hvali, ker je prepričan, da je v njej zaobjeta vsa dejanskost. Tako je tisto iz česa izhaja le neka lahkomiselnost, ki jo hvali razum, kajti ta kopiči povedke in z njihovo pomočjo obstoj podob. Sebe udejanji z gibanjem in pojasnjevanjem in tudi s tistim, kar postane abstraktna vsebina, ki vsebuje predstave in mnoga zaznavanja, ki pomagajo izpolniti svet. Smoter duha je, da izdela lasten pojavni svet. To pa ni predmetni svet, ki vsebuje bistvo in substanca doseže svojo razdvojitev. Zakaj če bi vseboval tisto, kar je drugo kot svet, bi dosegel proti postajanje, a tega ne doseže, ker je aktiven s smotrom, da izreče zgolj kako duhovno prevzetnost. O domiselni aktivnosti danes govorijo primeri in iznajdljivost, ko duh operira v upanju, da bo abstrakcija razrešila in udejanjila dejanski svet. Ta nikjer ni dobrodošel in cenjen, saj je navajeno obnašanje vedenja dosti bolj spoštovano.
Mi smo v resnici dejavni v državi, ki duha ljudstva in principa svobode ne spoštuje. Politik hvali čisti jaz, ki proizvaja duhovni napuh. Tega na primer prideluje opazujoča psihologija; realnosti ne upošteva, pa je jasno, da se izgublja v izmišljanju možnega sveta in protislovjih. Razen tega hvali abstrakten svet in čutnost ter spanje duha. Videz daje, kot da je realnost pozitivno razrešena, a v resnici ni dosegla svoje dejanskosti. Zato je tisto, kar je določeno, neko navdušenje nad nečim, kar zgolj eksistira. Dejanski človekov produkt je skupek možnega sveta, ki ga danes povzdiguje abstraktni razum in neomejena domiselnost. Skratka, veliko je prevzetnosti in sveta brez bistva. Včasih je videz takšen, kakor da izrečene besede ne nosijo v sebi nobenega smisla. Svet je poln nesmislov in domiselnosti in tudi napuha, ki hvali domišljijo in tisto, kar gre čez in je izgovorjen čisti jaz.