Duh ne upošteva realnosti in hvali individualen svet. Predmeta ne določi v osnovi, zakaj zastopa ga možen svet. To je tisti čisti moj zavesti, ki realizira hotenje in nagon, kak partikularni interes ali prepričanje. Aktivnost torej, ko doseže veljavo omika, znanje in zdravi človeški razum. Ta se preganja s kategorijami in ničnimi bistvi ter svetom, ki gre čez in je nekaj vnanjega. Tisto, kar je onstran je abstrakcija, zakaj svet v osnovi ni izpeljan in določen, zato se prosto nadaljuje.
Predmet je tisto koristno, ki zgolj je, ne da doseže svojo dejanskost. Zakaj čisti jaz se dvigne na subjektivno stališče jaza in realizira čisto vednost kot tako ali kako abstraktno domnevo. Zdravi razum se obnaša enako kot čisti jaz, saj ima izpolnitev zunaj sebe. Drži se čiste misli in pojavnega sveta, tudi kategorij. To je zavest, ki dela razločke od sebe in ima izpolnitev zunaj sebe. Nedoločena bit je nekaj pozitivnega, neko prizadevanje, ki udejanji subjektivno nagnjenje.
Obstaja pa še druga plat, ki ima izpolnitev zunaj sebe in je resnica čista vednost kot taka. To je gotovost zavesti, ki eksistira kot afektirani svet. Zavest je dejavna s smotrom, da izpolni dolžnost, zakaj čutnost je primerjena moralnosti. Ravnanje osebe udejanji moralni smoter, s katerim zavest realizira naslado in blaženost. Moralično ravnanje je dejanje zavesti, ki si daje podobo harmonije gona in moralnosti. Potemtakem je trdnost zavesti neposrednost, čista bit, ki je bit sploh. In tako vidimo, da ima zavest izpolnitev zunaj sebe, zakaj resnica zavesti je to, da ničesar ne določi v osnovi in da ima abstrakcijo neposrednega bivanja za resnično, to je gotovost zavesti. Skratka, zavest izpelje neko ravnanje, s katerim udejanji abstrakcijo ali gotovost neposrednega bivanja.
Duh je danes dejaven misleče, ne pa dojemajoče. Spoznavanje izpelje kot neko prepričanje, kar je spoznavanje o pojavnem. Razen tega hvali pojasnjevanje in daje besedo razumu in čistemu jazu. To je miselnost, ki se ne obremenjuje s posredovanjem, zakaj tiso neposredno sprevrže v neko nasprotje in izpelje svojo samovoljo. Razen tega ima zavest za vsebino znanje, ki ga spremlja vnanjsko določanje. Tako pridobi neko vsebino, ki je njegova gotovost, ki ni stopila v odnos s seboj. To ni predmetna vsebina, ampak abstraktna vsebina, ki ni nastala s posredovanjem. Subjektivni duh oblikuje pridelek, ki ga napravi vzajemno učinkovanje s seboj, to pa je subjektivna plat, ki izpelje in zre svoje prepričanje.
Pojasnjevanje pojavnega sveta je danes zaželeno, hvalijo ga tudi mediji, ki iz pojavnega sveta izpeljejo kako opisovanje, ki eksistira kot nasprotje samega sebe in je čisto izginjajoči smisel. Veljavo dobi povzdigovanje osebnih stališč, kajti to je nasprotje, ki postane svet jaza, ki je mogoč in ni vezan na nobeno bistvo, saj se prosto nadaljuje. Pojasnjevanje je danes povsod priljubljeno, saj razlaga mogoč svet, ki ni vezan na določila. Zakaj to je le možen svet in druga oblika pojavnega sveta ter nadaljevanje osebne nastrojenosti, ki uresničuje posamezni interes.
Subjektivna usmerjenost ne pridobi stvarnega sveta, svet je predstavljeno mnenje ali prepričanje. To vključi dodano razlago in tudi prikazovanje gibanja razuma ali čistega jaza, ki operira kot posamična oseba. Bivanje doseže oblika uvida, ki povzdigne osebo. Razen tega je tu navzoča iznajdljivost osebe, ki svet obogati s čutnimi predstavami. Zakaj izrekanje nečesa, kar je čista sebe vednost, izpelje smoter, ki se konča z navedbo mogočega sveta, kar je čista zunanjost. Tako da duh, ki se oklepa subjektivne nastrojenosti in smotra, izpoveduje zlasti to, da je dejaven plehko in prazno. In to dejavnost danes demonstrira abstraktna miselnost, kadar hvali pojavni svet, ki je nekaj zunanjega in ne vsebuje nobenega bistva. To je ravnanje osebe, ki se od sebe zgolj razlikuje.
Subjektivnost proizvaja in hvali lastno naravnanost. Za osnovo ne postavi nič nazornega, ampak nadaljuje svojo nastrojenost, da pokaže, kaj je neodvisna dejanskost. Ta realizira svet, ki je tole postavljeno kot ne tole. Zakaj pridela samo tisto, kar je negativno njega. To pa je ne dejanski svet čiste zavesti ali raztrgana zavest, ki uveljavlja subjektivno nastrojenost.