Politik ne ceni obče volje, ampak strankarski interes. To pa ni interes duha ljudstva, ampak interes posameznikov. Navadil se je besedovati o sebi in strankarski prepričanosti. Obče volje nikjer ne omenja, izraža pa svojo subjektivno nastrojenost in abstraktni interes stranke. Obče volje ne spoštuje, zato o njej ne izreče pozitivne besede. Tisto navajeno obnašanje uresničuje, to pa je subjektivno gnanje, ki ga povsod povzdiguje in tako naznanja, da ga igra abstrakcij osvobaja. Videz daje, kot da tisto, kar tvori državo ni stvar omikanega spoznanja. Odnosa do sebe in umne volje ne pridobiva, ker se ni izobrazil tako, da bil bil dejaven kot duh, ki spoštuje predmetni svet in občo voljo.
Politik je strmoglavil na nivo samovolje ali osebnega prepričanja, kjer izvaja gibanja čistega jaza s smotrom, da ljudem sporoči, da obče volje ne izpolnjuje. Tisto, kar odmeče in ni noben dejanski svet, raztegne na prazno besedičenje in preroško govorjenje. Na področju praznega govorjenja izdeluje nekakšen privlačni svet, ki ga celo pojasnjuje, da izrazi avanturo o sebi in svojih interesih, ki jih ni malo. Zakaj aktivnost čistega jaza je prepoznana, prav tako svet, ki ga pošlje čez, saj ne vsebuje nobene realnosti. Skratka, čisti jaz mu narekuje, kako realizirati svojo subjektivno nastrojenost, da ohrani osebno držo na nivoju čiste samovolje. Namreč tisto komično obnašanje ga dela korenjaka, ki obvlada izdelovanje zmotnih resnic. Največ prakse ima na področju oblikovanja subjektivne nastrojenosti in pojavnega sveta, kjer čisti jaz izdeluje predstave o sebi.
Neomikan politik ne dojame, da je nujno princip nesvobode zapustiti. Zakaj uvid obče volje in sistem svobode je tisto, kar duh uresničuje. Samovolja ne vsebuje ničesar, kar bi ljudi gnalo biti enotni. Zaradi tega duh pojmi obče, tisto, kar je bistveno. To pa je predmetna in resničnostna substanca. Duh sebe naredi za svoj predmet, kajti svoboda je substanca duha, gre namreč za zavest duha o sebi. Neomikan politik ne upošteva miselnih določb, saj favorizira čisti jaz in svoje prepričanje, ki ne vsebuje realnosti. To pa je rezoniranje, ki je prostost od predmetne vsebine in hkrati domišljavost nad njo. Nujno je delovati svobodno, zakaj edino na ta način je dejansko samo tisto, kar je realnost v svojem proti postajanju.
Kaj dela neomikanega politika monotonega? Čisti jaz, ki beseduje o nebistvenih rečeh. Dejaven je s smotrom, da izrazi osebna stališča, ki ga delajo vsem znanega. Abstraktno besedičenje demonstrira s ciljem, da izpolni sebe zunaj sebe, produkt pa je igra abstrakcij. Tisto, kar zaplete in je nekakšen pojavni svet, to je njegova gotovost. Zakaj to so možnosti, ki jih sprevrača v nasprotje, da naredi videz, v katerem ima besedo preroško govorjenje. Njegov največji nasprotnik je realnost, ki je nikjer ne omenja, kaj šele da bi jo mislil. Realnosti od nekdaj ne mara, hvali pa subjektivnost in posamezno misel, na kateri gradi svoj pojavni svet. Od tukaj toliko nasprotovanja in praznega besedičenja, ki ga povzdiguje, ker je prepričan, da ga edino igra domišljije popelje v umni svet. Posamezne misli so njegovo bogastvo, kajti vezane niso na noben predmet in bistvo, zato je razumljivo, da svojo iznajdljivost gradi na posamezni misli in čistem jazu, ki udejanja tisto osebno.
Duh, ki ni bil vzgojen s ciljem, da spozna gibanje substance, hvali čisti jaz. Namreč ona abstraktna vzgoja povzdiguje subjektivnost, objektivnosti pa ne spoštuje. Subjektivnost je povsod poudarjeno naglašena, prav tako čista vednost kot taka, to pa je dejavnost, ki hvali predpostavljanje in možen svet. Zunaj subjektivnega nagnjenja ni dejaven, zakaj edino osebno ga dela iznajdljivega in čistega na sebi. Njegova posebnost je v tem, da izrazi, kar najde v sebi in je mogoč svet, ki ni določna vsebina, ker ni bil vzgojen tako, da svet določa na sebi. Nedoločenost ga dela namišljenega in abstraktno igrivega. Zakaj nedoločenost ga žene v to, da je dejaven pomanjkljivo. Naj spomnim, to je tista negotova miselnost, abstrakcija božjega bitja, ki jo pridela naivna metafizika. V svetu neposrednega znanja je gospodar čisti jaz, ki na veliko hvali osebna stališča. Zavest mu daje namišljena harmonija gona in moralnosti, ko dobi besedo občutena zavest, abstraktno znanje, verovanje in izvajanja.