Da bi bil duh dejaven nadarjeno, je nujno, da je resničen v načinu odsvojitve in s principom svobode. Zakaj spoznavanje terja, da se preda življenju predmeta, katerega notranjo nujnost izreka. Ne gre delovati tako, da od sebe odrine abstraktno znanje in je igra abstrakcij, ki jo lahko poljubno širi, ker ne izvaja gibanja predmetne substance in njeno postajanje. Priznajmo, mi smo velikokrat dejavni diplomatsko in sploh ne s ciljem, da izpeljemo kako predmetno svobodo, ki izdela postajanje substance in njen odnos do sebe. Mi pogosto izpeljemo igro odmišljanja, predmet pa je prežet od individualnosti, to pa ni predmet, ki proizvaja samega sebe in substanca doseže Drugo ter svojo razdvojitev v proti postajanju. Mi poenostavljamo predmet na gibanje razuma in znanja, iz česa nastane neki predstavni svet. Tisto neposredno ne doseže svoje sebi enakosti, ker ni posredovano in je le gotovost zavesti, lastna dejanskost ali bit sama, ki ne potrebuje mišljenja.
Določimo, duh povsod hvali svoje znanje, to pa je svet izven mišljenja. Svet je oblikovan in izgotovljen, zaradi tega ne potrebuje mišljenja. In to pove, da je aktiven razum, prav tako čisti jaz, ki udejanja hotenje in gnanje zavesti. Potemtakem duh ni dejaven svobodno ali tako, da izpelje postajanje predmetne substance, ki doseže Drugo. Namesto gibanja predmetne substance slavi sebstvo, ki ni nič drugega kot pojavni svet. To stremi reči, da se duh zanaša na svoje abstraktno znanje in daje prednost pojavnemu svetu. Naglasimo, duh danes očitno izdihava, da spoštuje samo abstraktno znanje in izgotovljeni svet, ki ga najde v sebi. Sebe si ne odsvoji in se nadaljuje v nasprotje. Tista neposrednost ni posredovana in ne doseže postajanja, ker določenost predmeta ni pomembna.
Duh se odpoveduje določene vsebine, uveljavlja pa abstraktne kategorije. Zakaj kategorije izražajo najsplošnejše oblike in vključujejo druge pojme. To so plehke podobe samozavedanja, smoter pa je gotovost samega sebe. Tako da tisto, kar je predstava, to je neko razlikovanje splošnega. Svet pridelajo umisleki, neka dejanskost, ki izreka individualnost. Za predmet ima kategorijo, ta pa hvali razum, ker je to forma pogojenega in odvisnega. Tisto gibanje v praznem prostoru pridela le razločevane momente. Individuum predstavlja početje zavesti, s tem pa ničesar ne spreminja in hvali abstraktno obliko. Skratka, duh ne izdela določne predmetne vsebine, ampak združljivo obče, ki ga izpričuje refleksija in domiselnost.
Šolan človek pogosto hvali kategorije, pri tem pa ne spreminja ničesar, zakaj vsebina je predstavljen subjekt. Nasploh je zaznati, da je hvaljeno abstraktno znanje kot tako in abstraktna refleksija, ki izvaja neko zunanje gibanje, ob tem pa se odpoveduje določeni predmetni vsebini. To sporoča, da izvaja in podarja učene poglede, tudi kake primerjave, ki hvalijo abstraktni predmet. Nenavadno je, kaj vse poklanja, ko sebe izpoveduje s smotrom, da naredi abstraktno stvar privlačno in bolj zanimivo. Smoter šolanega duha ni v tem, da vzpostavi kak pojem, zakaj njegova stvar je oblika abstraktnega znanja, ki ni določen predmetni svet, ampak vedenje o sebi.
Duh torej ni dejaven s ciljem, da postavi sebe kot predmet in izpelje svojo odsvojitev. Tisto, kar ima pred seboj, izgine v abstrakcije in umisleke. To je njegova resničnost, ki jo pridela početje zavesti in izrekanje čistega jaza, zakaj za predmet ima kategorijo, ki drži v sebi enotnost biti in vključuje druge pojme. Bit se neovirano širi, tako da je tisto nastalo zgolj predstava, ki se ne spreminja in je neka enotnost, ki jo razvije v nasprotje in tako naprej v neskončnost. Lahko bi rekli, podoba je neizpolnjena abstrakcija, ki eksistira kot čista zavest ali kot ravnodušna pasivna občost.
Duh ni dejaven predmetno, zakaj predmetne substance ne posreduje in Drugo nje same ne vzpostavi. Bolj kot posredovanje substance ga vzbujajo abstraktne kategorije in tisto pogojeno in odvisno. Abstraktna kategorija je danes hvaljena, ker povzdigujejo fakt zavesti in subjektivno znanje. Zakaj razum je mišljenje in tisto že znano, ki ga hvali zlasti politik, ki nima jasnega razmišljanja, ker obče kot tako ne spoštuje; ni posebno, da je danes politik dejaven celo proti obči volji.