Dojel sem Heglov Sistem vede, berem ga znova in vnovič, kajti to ni abstraktna filozofija. Zato je vedno in pri roki, kajti včasih je nujno kaj prebrati vnovič, da bi dojemljivo zajel kak pojem, o katerem hočem kaj izraziti. Obstajajo namreč pojmi, ki jih je nujno ponovno brati, da bi dognal njihovo bistvo in notranjo povezanost. Takšnih pojmov je veliko in jih je mogoče razumeti iz gibanja substance, ki je v Heglovih delih povsod dejanska. Gibanje je natančno vzeto notranje življenje predmeta, ki proizvaja Drugo ali sebi enakost, s tem pa postajanje pojma, ki je bistvo Sistema vede. Sistem ni zgolj prostranstvo snovi, temveč je gibanje substance in njeno proti postajanje. Zakaj predmet Sistema vede je prikazujoče se vedenje. Filozof Hegel zapiše: »Bistveno je, da se dva momenta, dojem in predmet, bit-za-neko-drugo in samo sebstvo, znajdeta v samem vedenju.«
Določimo, prva veda filozofije je nastajajoče vedenje. Zato filozofija motri to, kar ni abstraktna vsebina, temveč dejanska, zakaj sama sebe postavlja in v sebi živi. Zato je nujno spoznavati predmet filozofije v določilih, ko duh postavlja sebe kot predmet. Tisto sebi enako bistvo se nanaša samo na sebe, kajti tako je neko Drugo. In tako duh postane predmet, zakaj on je gibanje, postati sebi neko Drugo; filozof Hegel zapiše: »cilj je uvid duha v to, kar je vedenje«. Vedenje kot je sprva je tisto neduhovno ali čutna zavest. Sicer pa pomanjkljivo spoznavanje sloni na gibanju, ki poteka le na površju. In ravno to je abstraktno zlo, ki je brez duhovna bit, tisto negativno, ki ga podarja filozof in je neko nagnjenje ubranosti.
Abstraktna filozofija, ki sem jo nekoč bral, ne upošteva določenosti in principa svobode. Menim, da filozof, ki spoznava abstraktno filozofijo, to pa so abstraktne vsebine in razlaga, ne napreduje v dojemanju predmeta filozofije. Abstraktna filozofija je brez bistva in jo je mogoče poljubno razlagati. In to filozof najbrž tudi počenja, kajti kadar ni predmetno dejaven, substanca ne prehaja v sebi enakost in ni določena v osnovi. Abstraktna filozofija se s predmetom ne ukvarja in zato ni umljiva. Tisti, ki hvalijo abstraktno filozofijo, hvalijo abstraktno zlo, ki ne vsebuje bistva in se prosto nadaljuje. Hočem reči, o abstraktni filozofiji je mogoče govoriti bogato, ker ni predmetna in ni vezana na realnost in njeno dejanskost, ta drži v sebi bistvo. Filozof, pa naj bo slaven in je poznan po svetu, o predmetu filozofije ne beseduje. O njegovem bistvu ne govori s ciljem, da bi pokazal in izrekel kako pozitivno misel o Sistemu vede. Filozof, ki hvali abstraktno filozofijo, ni dejaven s smotrom, da izpelje Drugo. Čisti jaz izpolni sebe in povzdiguje osebno držo ali subjektivnost. Sicer pa filozof, ki ne beseduje o predmetu filozofije, ni dejaven kot mislec in duh, ampak kot abstraktni mislec, ki uveljavlja igro abstrakcij in subjektivno držo, predmet filozofije enostavno ne jemlje resno.
Politik je danes površno dejaven in hvali samega sebe ter interes stranke, predmeta pa ne. Predmet in tisto obče ga ne mika, ker prakticira svoje prepričanje. Hvali samo interes stranke, hkrati pa napada prepričanje nasprotnikov, ki nimajo enakih interesov. Politik je dejaven strašljivo plehko in sploh ne v interesu predmeta in duha ljudstva. Duha ljudstva nikjer ne omenja, prav tako ne obče volje. Najbrž politiko in svobodo dojame kot nekaj povsem nedoločnega, kot subjektivno aktivnost.
Abstraktno zlo je menda tisto, ki ne dovoli filozofu delovati s ciljem in v interesu gibanja predmetne substance. Hvali gibanje razuma in čisti jaz, vendar to ni gibanje, ki proizvaja Drugo predmeta in bistvo sveta. Njegov predmet je on sam ali čisti jaz, ki uveljavlja abstraktno miselnost in svoje poglede. To pa je abstraktno zlo ali pojavni svet, ki mu daje veljavnost. Nerealna abstrakcija je tista, ki jo hvali in širi brez cilja. Zaradi tega oblikuje le svoje misli in povzdiguje tisto nasprotujoče. Tako pridobi neki svet, ki pa ni dejanski svet. Tisto, kar je abstraktno zlo, to je nedoločenost substance, ki jo obogati s kako iznajdljivostjo. Njegov svet ne doseže nobenega določenega obstoja, kajti abstraktno zlo je tisto, ki daje nedoločen svet, s katerim filozof zavaja sebe in druge. Skratka, abstraktno zlo izpolni njegovo subjektivnost, ko izreka jaz sem jaz, moj predmet je jaz.