Danes je hvaljeno abstraktno znanje, predmetni svet pa ne. Predmet je menda pojem, ki se ga ne izgovarja. Enako velja za pojem objektivnost in logično sovisnost. Prazna določenost predmeta ostane subjektivna v smislu osebnih izvajanj. Sicer pa se o predmetu in gibanju predmetne substance ne razmišlja. Proti postajanje predmetne substance ni dojemljivo, ker razumniška mehanika gibanje predmeta ne spoštuje, prav tako ne pojem notrina, ki sebe postavlja kot razločevano notrino. Duh izvaja svojo odsvojitev v momente nedoločenega in tako gibanja predmetno substanco ne spoznava. Dejaven je pomanjkljivo, saj ne doseže Drugo samega sebe v načinu logične sovisnosti, ko predmet zaživi kot razdvojena predmetna substanca v dva ekstrema. Potemtakem proti postajanja substance ne izpolni, je pa resničen, ko sebe hvali z igro abstrahiranja. Ni še dozorel kot duh, zato tudi postajanje predmetne substance ne spoštuje. Abstraktno znanje mu ne dopusti dozoreti.
Abstrakcija je danes na glasu. Zgornja podoba poskušam izraziti svet, ki izdihava abstrakcijo ali nedoločen svet. Abstrakcijo odlično prikazujejo sodobna umetniška dela, ki predstavijo tudi to, kako duh stopa v odnos s predmetom in s seboj, kadar izpelje abstrakcijo. Prepoznati je, da nastajajo umetniški svetovi, ki jim manjka bistvo. Svet je zunanje lep in prikazuje nedoločene momente, ki imajo prav tako veljavo, ne glede na to, da vsebinsko niso usklajeni. Zakaj pravzaprav gre? Duh spoznava abstrakcijo skozi pojavni svet, kar je enostransko početje negativnega. Tako razumeva samega sebe in svojo dejavnost. Zavest se navda tudi z nedoločenostjo, kar je misel čistega prostora, ki je na sebi nična.
Če kdo sklepa, da je s čisto vednostjo in subjektivno aktivnostjo mogoče pridelati kak dejanski svet v proti postajanju, je to preprostost, ki ne upošteva logične sovisnosti. Zakaj ko realnost ne doseže svoje dejanskosti, predmetna substanca ne zaživi v osnovi, tj. v njeni razdvojitvi; rečeno drugače, substanca ne doseže proti postajanja. Realnost pridobi svojo dejanskost, ko Drugo realnosti zaživi v proti postajanju, kar je svet v občih momentih. In ravno obče se danes ne upošteva, zakaj duh ne spoznava gibanja substance in prav tako ne tistega, kar prehaja v Drugo in je sebi enakost. Zakaj realnost je nujno jemati kot popolnost ali kot proti postajanje predmetne substance. Tega pa razumnik ne izdihava, kajti hvali samo tisto, kar spozna po sebi. Zato ni nenavadno, da duh ne hvali logične sovisnosti, gibanja predmetne substance in proti postajanja. Videz daje, da je zadovoljen s tem, kar mu podarja razumska iznajdljivost. Ta hvali izobrazbo in abstraktno znanje, ki ima veljavo in je povsod blaženo. Abstraktno znanje ne upošteva posredovanja in določenost substance. To je razlog, zakaj razumnik ne naredi koraka naprej in zakaj se s posredovanjem substance ne ukvarja. Tisto, kar podarja in hvali, to je predstavni svet. Pravzaprav daje veljavnost tudi igri abstrakcij, ki je hvaljena povsod. Gibanja predmetne substance se ne spoštuje, zato je tisto, kar ga dela junaka sedanjega časa, izobrazba, abstraktno znanje in zunanja igra abstrahiranja.
Jasno je, bolj kot predmetni svet je pomembno, da duh uveljavlja svojo misel. Baje nima težav z razumevanjem predstav in tistim, kar z mislijo pridela. Njegov izdelek je čisti uvid, torej tisto enostavno in primerno, s katerim izpelje samostojno izobrazbo. Omikanost demonstrira zlasti tedaj, ko pridela kak odtujeni svet. Odtujeni svet izrazito hvali, ker z njim odsvoji svojo osebnost. Ni pomembo, ali svet razume in dojame v njegovi določenosti, ampak da ga predstavi v abstraktni obliki. Zakaj v sedanjem času ne gre za to, da je predmet razvit v osnovno obliko ali v obliko proti postajanja. Pomembno je, da naredi primeren videz o svoji izobrazbi. Kar nekako izrazi, da tisto, kar je njegov svet, to je početje negativnega. Več od tega je svet onstran ali nasprotje, ki z domiselnostjo in refleksijo prehiteva prvi svet in ga predstavi kot čisti uvid, ki hvali koristno in izobrazbo.
Zgornjim sem hotel pokazati nekaj od tega, kar zaznavam v medijih. Mediji podarjajo mnogo tistega, kar gre čez in je neki možen svet onstran, ki se ne vrne v sebe, ker ne gre za resničen svet.