Igra abstrakcij, ki jo demonstrira omikan duh, hvali neposredno znanje, ki je povsod slavljeno. Kaj pomaga domišljija in znanje, če duh ni sposoben izraziti gibanja predmetne substance, njene logične sovisnosti, ki vzpostavi osnovo predmeta, kateri pripada dejanskost. Abstraktno znanje, ki se ga danes povsod hvali, ne gre jemati kot dejanski svet. Zakaj znanje kot tako je abstraktno, saj ne prehaja v Drugo ali proti postajanje, prav tako substanca predmetne določenosti ne doseže.
Duh, ki se sklicuje na svoje znanje, pravzaprav sporoča, da ga predmetni svet in pojem ne zanimata. In to najbrž zaradi tega, ker je lažje ravnati z abstraktnim znanjem, kot pa posredovati predmetno substanco in jo določiti v njeni osnovi. Določitev zahteva, da je dejaven svobodno in s principom, ki spoštuje tudi bistvo predmeta, ki ga drži predmetna substanca v sebi. To je tista posebnost, ko je duh dejaven predmetno in z zavestjo, da vzpostavi samozavedanje. To pa ni zgolj igra abstrakcij, ki jo danes prikazuje omikan duh, ko je dejaven afektirano in s smotrom, da povzdigne svojo izobrazbo in abstraktno znanje na nivo čiste vednosti, to pa je vednost kot taka.
Lahkomiselno je hvaliti abstraktno znanje, neko početje zavesti, ki ne upošteva nasprotja in je zaradi tega slavljen abstraktni razum in bit brez dejanja. In to danes poudarjeno hvali zavest, ki gibanja biti ne upošteva in sebe spodbuja z igro abstrakcij. Nekaj spoznati pomeni, vedeti za postajanje predmetne substance v njeni osnovni določenosti. To pa ni prosta dejavnost zavesti, temveč posredovanje gibajoče se substance, ki tisto Drugo same sebe vzpostavi kot obče momente. To torej ni igra abstrakcij ali negativno njega, ki je absolutna raztrganost čiste omike.
Duh prikazuje svet kot prikazen. Svet ni predmeten, ampak bitje, ki ne velja kot absolutno in je brez bistva; oblikovana abstraktna spretnost. To realizira zavest, ki jo danes demonstrira omikan duh, kadar kopiči znanje v neko obliko ali misel samega sebe, svobode pa ne dožene. Zakaj realizira samo predstavo nečesa, kar je nebistveno sebstvo ali neka nastala podoba. Sebstvo je predstavljeni subjekt, čista enostavna negativnost ali čista sebe vednost. Potemtakem ni predmetni svet, kajti prežet je od individualnosti, zato je neki odpravljeni svet, ki nima imena. Tisto abstraktno je končno in je razloček od sebe, enostavno bitje, ki ni zajeto kot gibanje in postajanje, ampak je odtujeno v momente.
Da omikan duh ne upošteva predmetnega bistva in načina logične sovisnosti, o tem bogato beseduje tedaj, ko povzdiguje prikazen, gibanja predmetne substance pa ne. Zakaj lažje je hvaliti abstraktno znanje in nadčutni svet, kot pa izpeljati gibanje predmetne substance in izhajanje iz določene osnove. Miselnost, ki to in ono omenja in hvali nedoločen svet, ni produktivna, ker sveta ne ustvari v obliki sebi enakosti. Omikan duh povzdiguje igro abstrakcij, kar je neko obnašanje zavesti, ki gibanja substance ne spoštuje. Zaradi tega ne gre najti dejanskega sveta, ki bi nastal s posredovanjem predmetne substance in dosegel svojo določenost v osnovi. Prepričajte se, kako omikan duh vzpostavi odnos do substance in videli boste, da ni dejaven predmetno in da nobenega bistva ne vzpostavi kot svet. Veliko beseduje in hvali svojo spekulacijo, ki je enostranska abstrakcija. To pa ni dejavnost, ki pridela umen predmetni svet, ki je oblika proti postajanja, v katerem zaživi predmetno bistvo.
Kadar duh gibanja predmetne substance ne izpelje in proti postajanja ne doseže, ne izrazi dejanske inteligence. Zakaj predmetna substanca doseže le neko neodvisno bivanje, s katerim ne izpolni Drugo ali njene sebi enakosti. Abstraktnega znanja kot takega ne gre enačiti z gibanjem predmetne substanco, ki sebe vzpostavi kot določen svet. Abstraktno znanje kot tako ni zavest umnega predmeta, kajti posredovanja in postajanja substance v njeni osnovi ne doseže.
Omikan duh gibanja predmetne substance in postajanja v osnovi ne spoštuje, o tem govori odtujeni svet. Nenavadno je, da posredovanje substance in njeno določenost v osnovi ne upošteva in da svobodo, ki jo tu in tam omenja, prikazuje kot neko idealiteto čiste omike.