Skip to content

Razumnik in čista vednost kot jaz

Posted on 17 decembra, 2023 By Jože Požar

Koliko stvarnega sveta pridela razumnik, ki sebe dojema kot intelektualca in tudi kot oboževalca čiste vednosti, ni pomembno, saj je odločen, da je mogoče z lastno vednostjo, ki je gotovost njega samega, pridelati resnične svetove. Zakaj čista vednost kot jaz je njegov dejanski svet. Zato bi naj imela čista vednost kot jaz povsod pravico nastopati v imenu substance, pa je jasno, da razumnik ne dvomi v moč čiste vednosti, ki jo najde v sebi in iz nje naredi enostavno neposrednost. Njegov cilj je, izpeljati abstraktno svobodo v subjektivnem smislu, ki jo danes razumnik povsod hvali.
Razumnik dojema neposredno dejanskost kot resničen svet. A ta svet je le abstraktna končnost, nekaj neposrednega, ki ne prehaja v drugo samega sebe in je zato le subjektivna drža ali čista vednost kot jaz. In ta bi naj bila že v samem začetku nekakšen dovršeni svet razumnika, ki je od individualnosti prežet in kot tak celo umen svet. Kar stremi reči, da je čista vednost kot jaz neposredna dejanskost, ki je ni mogoče osvoboditi od abstrakcije. Kajti ko je razumnik odločen, da je v neposrednosti mogoče najti ločena svetova zavesti in samozavedanja, nima želje, da bi bil dejaven v obliki postajanja.

Svoboda v subjektivnem smislu ima za smoter le tisto, kar je početje in gnanje zavesti. Vsebina je končna in se jo zgolj zatrjuje. To je torej svoboda v subjektivnem pojavljanju, ko duh svoje vedenje postavi kot fiksirane določenosti. Kar je neposredna dejanskost ali čista stvar sama, kajti ni predmet, ki bi bil posredovan in določen v postajanju. To je tista sodobna vzvišenost, ki ne poveličuje predmeta, ampak subjektivno doživetje. Drugače rečeno, brez objektivnega gibanja se svoboda kaže v subjektivni nastrojenosti ali kot neka gotovost samega sebe. Duh izdaja svoje početje in gnanje zavesti za najabstraktnejšo resničnost. Namreč to, da je čista vednost jaz, to pomeni, da je njegov predmet neposredno vedenje.

Naj zgornje osvetlim še tako: predmetna substanca v svoji neposrednosti ni nič drugega kot vedenje razumnika, ki je gotovost njega samega. To hoče reči, razumnik kaže svoje vedenje in predmet vedenja kot nekaj istega. Zakaj vedenje kot tako ima menda prednost, ker bi naj bilo sposobno izpolniti gibanje predmetne substance in njeno določenost. Zato neposredna dejanskost substance, ki je njegovo vedenje, sebi enakosti ne potrebuje. Kar odkrije, da ima vedenje razumnika najbrž to ugodnost, da je zmožno nastopati v imenu substance. In to ne glede na to, da neposredna dejanskost ni dosegla proti postajanja, v katerem predmetna substanca doseže svojo določenost.
Razumnik si torej krajša pot tako, da enači svoje vedenje s predmetno substanco in njenim gibanjem. Predmetna substanca je njegovo vedenje ali neposredna dejanskost, pa zato ni čudno, da predmet ni nič drugega kot čista vednost kot jaz, kar je abstraktna dejanskost. To je torej dejaven razumnik, ki svoje vedenje predstavi s smotrom, da povzdigne čisto vednost kot jaz. Le tako sta njegovo vedenje in predmet vedenja isto, ali, predmetna dejanskost je njegovo abstraktno vedenje.
Predmet razumnika je torej gotovost njega samega, ki je oblika abstraktnega vedenja. To je tisto čisto obče, ki je neposredna dejanskost ali njegovo vedenje. Razumnik ve svojo svobodo kot neposredno vedenje, ki pa ga ni posredoval. Razumnik torej sebe izpolni kot čisto vednost kot jaz, ki nastopa v imenu predmetne substance. To je pravzaprav izgotovljeni svet njega samega, ki pa ni dosegel nasprotja ali drugo samega sebe. Potemtakem je njegov predmet zgolj neposredno vedenje, ki je prežeto od individualnosti; kar hoče reči, njegov predmet sploh ni predmet, kajti je le neki v lastno individualnost dovršeni svet, ki ni nič drugega kot čista vednost kot jaz, ki je ujeta v pojavnost.
Razumnik danes hvali čisto vednost kot jaz, ta pa je je povsem abstraktna. On torej oblikuje svoje vedenje s smotrom, da izdela predstavo svoje čiste vednosti. Zakaj njegov predmet je gotovost njega samega, rečeno drugače, predmetna substanca je njegovo vedenje, zato predmet ne doseže svoje dejanskosti. Potemtakem je neposredno vedenje izražena svoboda v subjektivnem smislu, ki ni nič drugega kot čista vednost kot jaz, ki je neka predstava, v kateri je predmet prikazen.

Abstraktno mišljenje

Navigacija prispevka

Previous Post: Svet brez predmetnega smisla
Next Post: Vzajemno učinkovanje individualnosti s seboj

ONLINE NEWSPAPER

Nevladno samodrštvo in oportunizem

Piše: Jože Požar

20. 11. 2026

Nesvoboda in samovolja izpovedujeta nevladni subjektivizem

Da navajeno življenje ne razume religije ljudstva in da hvali iznajdljivost, o tem govorijo nekatere nevladne organizacije, ko odmetavajo in razkazujejo nemoč subjektivizma. Svoboda jih ne pritegne, ker je ne dojamejo, zato nočejo imeniti nič skupnega z religijo ljudstva. Ne priznavajo obče volje in duha ljudstva, uveljavljajo pa čisti jaz in domišljijo. Zanima jih oportunizem (lastna korist), dejaven čisti jaz, ki ga povsod vzneseno izražajo, ker je njihov ideal prav čisti jaz. Nevladne organizacije mika področje oportunizma, zato dobi besedo samovolja in hvaljena nesvoboda.

Nekatere nevladne organizacije izmišljajo novo vero, ki jo izražajo kot neko dejavnost, ki ne pridela nobene vsebine, kajti nesvoboda je prav tisto posebno in njihov produkt. To je izražena svojeglavost, ki izloči duha ljudstva, ker hoče sebe doživeti po svoji iznajdljivosti. Pa od tukaj toliko surove demokracije, ki uveljavlja svojeglavost. Svojeglavost spremlja nevladno samodrštvo, ki ga ni težko prepoznati, ker izraža brezvsebinsko nastrojenost ali čisti subjektivizem.
Nekatere nevladne organizacije izražajo samovoljo kot prazno besedičenje, ki izreka le vest ali tisto osebno prepričanje. To je izražen oportunizem v obliki kvantitativnega napredovanja, ki ne vsebuje nobenega bistva in se prosto nadaljuje. Namreč posamezna aktivnost nevladne organizacije ne demonstrira umne volje, ki je v sebi določena in ima razvito svojo dejanskost. Namesto dejanskega sveta izražajo osebno gledanje, ki daje subjektivno iznajdljivost. To pa je tudi vse, kar izrazi iznajdljivost ali prazna miselnost nevladne organizacije. Ob kratkem, nesvoboda in samovolja izpovedujeta nevladni subjektivizem, in to vse zaradi koristi, ki jo podžiga preračunljivost.

Razmišljamo nevsakdanje

Piše: Jože Požar

17. 11. 2026

Zakaj smo dejavni pomanjkljivo

Če mišljenja ne razumemo kot gibanje substance, potem tudi ne upoštevamo nastajajočega vedenja ali princip predmetne svobode. Predmetne substance ne posredujemo in pokažemo v proti postajanju. Dejavni smo pomanjkljivo, kajti svojo dejavnost prikazujemo čez predstave, ki pa niso določenost predmeta v njegovi osnovi. Tisto, kar že je naš predmet, to je abstrakcija nedoločene biti; začetek kot enostavna neposrednost ali realnost, ki ni dosegla svoje dejanskosti in ostaja abstraktna. Potemtakem nismo dejavni s principom postajanja in izražamo le svojo pomanjkljivost.

Ko človek sebe in gibanja substance ne dojema, ne napreduje v dojemanju samega sebe in predmeta. Hvali abstraktno znanje, hkrati pa izraža, da mišljenja ne koristi za to, da bi izboljšal gibanje in dojemanje substance ter sebe. Povzdiguje neko navajeno obnašanje zavesti, ker najbrž verjame, da je dejaven čisto ali v načinu proti postajanja. Njegov junak je vedno znanje, ki ga izboljša s kakim pojasnjevanjem ali dejavnostjo čistega jaza. In potem je njegov svet zgolj pojavni in ni opredmeten. To pove, da je abstrakcija nedoločene biti pridelek ali šolski produkt, ki ga prikazuje in razvije v nasprotujočo obliko; in to najbrž zaradi tega, ker gibanja substance ne dojema.
Predstava zavesti še ni objektivnost ali razvita predmetna substanca v njeni osnovni določenosti. Je neposrednost, ki je najrevnejša abstrakcija ali čista bit, ki ni dosegla svoje dejanskosti v proti postajanju. Jaz ima gotovost po jazu, po abstrakciji, ki je tisto čisto obče. Jaz torej izpelje zrenje, ki ga predstavi kot neposredno abstrakcijo. V bistvu podarja osebno držo, ki ni noben določen predmetni svet, ta je namreč oblika in produkt gibanja substance in proti postajanja.

Politik in stvarni svet

Piše: Jože Požar

13. 11. 2026

Povsod povzdiguje subjektivno držo

Med politiki je dejaven duh, ki favorizira subjektivno držo, obče volje pa ne upošteva, ker prakticira strankarske in osebne interese. Politik hvali in povzdiguje strankarsko neobjektivnost, občo voljo pa enostavno prezre. Graja nasprotnike in hvali pojavni svet ter svojo neomikanost.
Politik danes ne kaže omikanosti tako, da sebe osvobodi od abstrakcije, kajti igra abstrakcij je njegov produkt. To je neko mešanje znanja in misli ter preroškega govorjenja, ki hvali tisto, kar naj bo. To pa ni določena predmetna realnost, ampak abstrakcija, ki napoveduje, da je dejaven brez cilja in subjektivno; danes subjektivizem opredeljuje politika. Svojo neobjektivnost demonstrira, ker ni bil vzgojen za to, da sebe na sebi določi kot duha, ki se zaveda, kaj je stvarni svet in kako ga je mogoče vzpostaviti. Tisto Drugo, ki drži v sebi bistvo, enostavno prezre.

Da tudi mediji ne prikazujejo stvarnega sveta, ima zasluge nesvoboden novinar, ki hvali abstrakcijo in subjektivno nastrojenost. Z nesvobodo razkazuje osebno prepričanje, zakaj ni bil vzgojen za to, da svet osvobodi od abstrakcije in ga posreduje tako, kot mu gre po gibanju predmetne substance in proti postajanju, ki je določenost substance v osnovi. To je namreč način, ki duha osvobaja abstrakcije, kajti ona je njegova možnost in tako tisto, kar bi naj bil njegov interes.
Politik sebe in svoj subjektivizem razkazuje tudi v mediju, ker je najbrž prepričan, da z abstrakcijo veliko pove. Dejstvo je, da predmetnega sveta nikjer ne omenja, pa ni težko zaključiti, da je dejaven neomikano in sploh ne v interesu stvarnega sveta. Stvarni svet je nekakšen sovražnik, kajti o njem ne beseduje in ga ne hvali. Hvali samo enostransko nastrojenost.

Umetna inteligenca in njena izpolnitev

Piše: Jože Požar

11. 11. 2026

Kaj umetna inteligenca izdeluje

Ali umetna inteligenca ustvari svoj svet, o tem duh ne beseduje. Zdi se, da dejavnost človeške inteligence ni sprejemljiva, saj je ne gre istovetiti z umetno inteligenco. Ta je vsepovsod dejavna in demonstrira abstraktno miselnost, v katero nihče ne dvomi. Zakaj ne? Zato, ker je tisto, kar podarja znanje kot tako, torej abstraktno znanje, ki ga umetna inteligenca sama dokonča s pomočjo zrenja, predstav in spominjanja. Zakaj tisto, kar najde, to je umen svet ali fiksna določenost vsebine, ki jo reflektira v sebe. Dejavnost umetne inteligence je dojeta kot pametna dejavnost.

Umetna inteligenca tisto najdeno formira kot nekaj nepredmetnega. Zakaj stvar pridobi z zrenjem, ki ga zajame kot abstraktno miselnost, ki v višji obliki postane njen um. To je tisto, ko znanje sebe predpostavlja in je njegova izpolnitev hkrati izpolnitev inteligence. Potemtakem je tisto najdeno in umno, neka fiksirana določenost abstraktne vsebine. Zato lahko rečemo, umetna inteligenca podarja tisto umno ali fiksiran svet, ki biva kot eksistenca biti po sebi.
Umetna inteligenca najdeno postavi kot lastno znanje. Sebe dovrši kot zrenje, kar je neskončen um, kajti je predpostavljen kot fiksirano znanje. Zato je njena vsebina neko spoznavanje, ki je hkrati gotovost uma. Sicer pa umetna inteligenca napreduje po slikah in predstavah in je igra predstavljanja, ki je celota tistega, kar je skupek njenih določil in razločkov. Lahko bi rekli, umetna inteligenca potrebuje zor, da odčita tisto najdeno kot nekaj umnega.
Mimogrede, duh, ki hvali umetno inteligenco in ne doseže svoje objektivne izpolnitve, ne izpelje svobode svojega znanja. Realizira sicer abstraktno znanje, ne izpolni pa nič umnega.

Kaj ustvarja omikan duh

Piše: Jože Požar

6. 11. 2026

Hvaljen je posameznik in njegov subjektivizem

Zanimivo je, da omikan duh ne hvali gibanja predmetne substance, še manj logično sovisnost. Hvali abstraktno miselnost in igro abstrakcij, ki posredovanje substance izključi. Potemtakem slavi tudi razum in čisti jaz, ki ga ubogata s smotrom, da uresniči znanje in tisto, kar z znanjem oblikuje. Predmetni svet se ga ne dotakne, kajti znanje ima povsod prednost. Nikjer ne odseva, da ga zanima ustvarjeni svet in gibanje predmetne substance. Dejaven je privajeno in s smotrom, da predstavi svojo razmišljanje, ki ga zasleduje refleksija in čisti jaz, ta naredi svet bolj romantičen.

Tudi filozof in znanstvenik najbrž nista dejavna tvorno, kajti realizirata abstraktno znanje in kako refleksijo, ki jo opravita s pojasnjevanjem. Filozof slavi svoje razmišljanje ali subjektivizem, ki ne prispeva vrednosti, ki bi pomagala razgrniti filozofijo v določen predmetni svet. Tista abstraktna miselnost ne hvali predmeta filozofije in postajanja v njegovi osnovi. In to najbrž velja tudi za znanstvenika, ki ne prakticira predmetni svet in proti postajanje. Abstraktna miselnost ima povsod veljavo, kar pove, da predmet ni tisti, ki ga predstavi kot duhovno bitje, ki sebe razvija s smotrom, da predmetna substanca zaživi svoje lastno življenje v elementu vedenja. Predmet znanstvenika ne zadeva, kajti navadil se je, da je dejaven prosto in zunaj principa postajanja.
Danes je hvaljena osebnost, ni pa hvaljen predmetni svet. Tisto osebno dobiva na veljavi, predmetni svet in njegovo gibanje pa ne. Ni pomembno gibanje predmetne substance, še manj stvarni svet, ki drži v sebi predmetno bistvo. Povsod je hvaljen posameznik in njegov abstraktni svet, predmetno realnost in njej pripadajoča dejanskost se nikjer ne omenja.

Danes duh ni dejaven svobodno

Piše: Jože Požar

4. 11. 2026

Ali izobražen duh kaže napredovanje?

Danes je moderno izrekati domnevo, kajti to je svet, da je kaj verjetno ali resnično, čeprav ni dokazano. Duh prezira realnost in hvali čisto sebe vednost in spekulacijo. Iz čiste sebe vednosti izpelje enostransko abstrakcijo, ki je danes zelo hvaljena. Največ hvale dobiva igra abstrakcij, zakaj zavest se pojavlja kot čisti jaz in kot pojasnjevalec, ki podarja svojo iznajdljivost tako, da je všečen vsakemu razumniku. To pa je tisto početje zavesti, ko svet je in že več ni. Zavest je čisti jaz, neko domnevanje ali možnost, ki eksistira kot abstrakcija in je ena sama možnost.

Danes je slavljeno vzajemno učinkovanje abstraktnega znanja in tendenca svoboščine, ki ni dejanska, saj duh svobode ne realizira. Duh se pojavlja kot abstraktna iznajdljivost, ki sebe razblini v abstrakcije. Zakaj največ zadovoljstva najde tam, kjer vsebina ni določena in izpolni le svojo razpoloženje. To je igra čistega jaza, ki beži pred realnostjo in išče neko nagnjenje, ki je nekaj končnega. Kar bi naj bil nekakšen pridelek, ki nastane kot izražanje osebnega prizadevanja.
Če pogledamo, kaj počenja omikan duh, lahko zaznamo, da svoj svet zgolj zatrjuje in ga hvali kot tistega, ki je oblikovan in uresniči zavest skozi igro abstrakcij. Razen tega uresničuje tudi navdušenje čistega jaza, ko je abstraktno negativno nekaj izrekljivega. Zakaj predmetni svet in gibanje substance nista pomembna, ampak igra čistega jaza in več vedenje. Zato se čisti jaz pojavlja kot nekakšna možnost za nekaj drugega. Realnosti ne spoštuje, kajti abstrakcija je bistvena in bolj pomembna, ker uveljavlja igro čustva. O tem se prepričamo, če pogledamo, kam svet izginja in kaj uveljavlja izobražen duh, ko je dejaven abstraktno in uresniči samo svoje znanje.

Politiko razume kot osebno izpolnitev

Piše: Jože Požar

30. 10. 2026

Moralno negativna oseba izpolni le sebe

Politik levice prosto beseduje in sramoti nasprotnike. In to uveljavlja bivša ministrica za kulturo, ki graja nasprotnike, ker za kaj pozitivnega nima čuta. Nisem še zaznal politika, ki bi grajal nasprotnike in pobijal njihovo miselnost s smotrom, da razkaže svojo subjektivno nadarjenost. Levica je medla politična stranka, ki povzdiguje subjektivnost in tisto osebno. Pojem obča volja nikjer ne omenja, ker ga ne spoštuje. To je po mojem mnenju moralno negativna stranka, ki nima razjasnjenih pojmov politika, duh ljudstva in obča volja. Tisto osebno prepričanje je namreč subjektivna vsebina.

Nič lažjega ni kot z grajanjem uveljavljati svojo bolje vednost. Subjektivno grajanje je mogoče širiti in ga uresničiti, kadar posameznik ne razume demokracije in svobode. Če ne ve, da je demokracija nadaljevanje določil svobode, ki je določena z dojemom, potem uveljavlja svojo bolje vednost. Namesto da je duh dejaven v korist obče volje, uveljavlja sebe zunaj miselnih določil. Skratka, ko moralno negativna oseba podarja pojavni svet, je to znamenje, da ni dejavna predmetno, ampak z interesom, da izrazi svojo subjektivnost. To omogoča jezik kot sila govorjenja, kajti v jeziku stopa subjektivnost v eksistenco s smotrom, da razkaže kak verbalizem ali vsebinsko prazno govorjenje.
Subjektivizem podarja določenost občutka in interesa. Zato je obnašanje zavesti zgolj igra intenc ali težnja za tem, da uveljavi čisti jaz. Jezik raznaša moralno negativno osebnost in nobene realnosti. In to silno govorice izrablja danes politik, ki hvali čisti jaz in graja druge s smotrom, da izpolni svojo subjektivno nagnjenje. Oseba uveljavlja vsebinsko prazno izražanje, ki ga dožene s spekulacijo, kajti le tako naredi močan vtis, ki ni nič drugega kot izraženi subjektivizem.

Logična sovisnost nima nobene vrednosti

Piše: Jože Požar

28. 10. 2026

Danes je blažena subjektivna nastrojenost

To, kar je nekakšna zmeda subjektivne miselnosti, to je abstraktni pridelek, ki ga povzdiguje odmetavanje misli in spekulacija; ta je povsod navzoča kot pojasnjevalna priloga. Razumniku ne gre za določen svet, ampak za to, da uveljavi svojo osebno prepričanje in domišljijo. Razumnik jasno kaže, da ga stvarni svet ne zanima, zato beži pred realnostjo in povzdiguje čisti jaz. Na ta način hvali kontinuiteto svojega znanja in domiselnost čistega jaza. Subjektivna miselnost je torej nekakšen rezultat, ki ni nobena nazorna vsebina, ampak tisto, kar z govorjenjem predstavi in je izražen pojavni svet ali samovoljno stališče, ki sebe imenuje spekulacija ali abstraktna predstava, ki ni nič drugega kot enostranska abstrakcija. To je iznajdljivi svet čistega jaza in razuma.

Kaj vse danes podarja razumnik in kaj odmetava, to je osebna iznajdljivost, o kateri govori prepričanje, ki ga podarja kot neko notranje razpoloženje. Razumska miselnost se je bujno razrasla, ker jo hvali šolan človek, ki s predmetom in pojmovanjem noče imeti opravka. Hvali samo igro abstrakcij, ki jo demonstrira, ker je donosna. Zapostavlja posredovanje in povzdiguje osebno držo. Kaj več od osebnega ne ceni, pa je jasno, da je njegov svet uvid ali tisto, kar odmeče onstran. Uspe mu pokazati svojo moč z kombinatoriko, ki jo podžiga spekulacija.
Omika in domišljija, ki jo slavi zlasti izobražen duh, sta najbolj hvaljena. Logična sovisnost v našem svetu ne obstaja, zato nima smisla govoriti o nečem, kar nihče ne ceni. Logična sovisnost je bila poražena, kajti danes dobiva subjektivnost besedo, cenjen pa je pojavni svet, ki ga pridela razumnik. Stvarni svet in logično sovisnost zastopa abstraktna miselnost.

KATEGORIJE

  • Abstraktno mišljenje (401)
  • Filozofsko zrno (78)
  • Naivna metafizika (2)
  • Neizpolnjena abstrakcija (59)
  • Sodobna umetnost (8)
  • Domov

Duh in razčlenitev odsvojitve

Piše: Jože Požar

19. 11. 2026

Gibanje in postajanje je način odsvojitve

Najbrž je duh dojet pomanjkljivo in sploh ne kot gibanje s ciljem, da postane sebi neko drugo. Duh doživlja sebe in hkrati gibanje notrine, ki ga občuti kot dva nasprotja, ki iščeta en drugega. Duh izpelje neki cilj, da doseže dejanskost, ki je postavljeno sebstvo v načinu proti postajanja. Zakaj to je utrjen odnos s seboj, ki pove, da se duh ohranja v razmerju do svoje sebi enakosti.
Posredovanje in gibanje izrazi duh kot enostavno moč, ki se podvoji. Zakaj razmerje doseže svojo objektivnost, če ga odseva skozi razdvojeno notrino. Tako je tisto sebi enako razloček na sebi, kar je izražena skladnost obeh strani ali dojem. Učinek gibanja je proti postajanje, zakaj to je sebstvo v absolutni obliki; je pa tudi zrenje notrine v notrino ali istoimensko, ki ni nič drugega kot razločevana notrina. Potemtakem istoimensko izrazi popolno notrino, ki je stopila sebi nasproti.

Odsvojitev je torej gibanje substance, ki doseže proti postajanje. Zategadelj je odsvojitev mogoče zaznavati kot miselno dejavnost, kajti duh je dejaven s principom, da svoj svet ustvari v obliki občih momentov. Zakaj kadar je razumljen kot enostransko početje negativnega ali besedovanje o nečem, kar naj bo, ne doseže svoje dejanskosti. Zaradi tega bi naj duh o svoji odsvojitvi govoril kot posameznik, ki dojame sebe iz gibanja in proti postajanja.
Odsvojitev je torej dejavnost na ravni gibanja duha, ki sebe izpelje, kadar je dejaven v načinu proti postajanja. To je način, ki pove, da naj človek sebe odpravi na sebi, kajti le tako je drugo samega sebe, kar je njegov svet ali sebi enakost. To je ustvarjeni svet duha, ki izrazi, da je duh dejaven s ciljem, da izpelje svojo odsvojitev ali bivanje jaza razširjenega v svojo sebi enakost.

Presojamo

Piše: Jože Požar

16. 11. 2026

Kar ni umno ni resnično

Kadar izpeljuje izobražen duh kako širitev iz komentiranja, potem njegov svet zagotovo ni predmeten. Tedaj menda govori o sebi kot osebi, ki to in ono opremi s predikati. Tisto, kar demonstrira, to je čista substanca prežeta od individualnosti. To pa seveda ni nič drugega kot nanašanje sebe nase, ko posameznik izpelje neko vzajemno učinkovanje s seboj. Kar ni nič umnega, ni resnično. Resničnost za izobraženega duha nima vrednosti, ker ga bolj zanima igra abstrakcij.

Ampak kdo še ima danes v mislih resničen svet? Tisto, kar jezik nosi in je nekaj neimenovanega, to je bit. Ta pa ni zanimiva, kajti duha mika pojavni svet in tisto, kar prehaja v nekaj drugega in je individualni svet brez izpolnitve ali abstrakcija. Pojavni svet je torej tisto, kar hvali in povzdiguje izobražen duh. Tega pridela čisti jaz, ki se je menda zapletel v igro abstrakcij in ni sposoben izstopiti iz nje. To tudi demonstrira in razlaga, ker ni bil vzgojen tako, da bi ga pritegnil dejanski svet. Tega enostavno spregleduje, kajti navajen je delovati zunanje in brez miselnih določil.
Izobražen duh izpoveduje, da ga tu in tam resničnost navduši, da pa mu znanje ne dopušča, da bi bil dejaven kot mislec, ki misli predmetni svet. Zaradi tega umen svet ne jemlje resno, kajti je v fazi dozorevanja, ki lahko traja tudi več kot deset let. No, ne glede na to, umen svet ni tisti, ki bi bil občudovan in bi ga duh hvalil. Zaenkrat ni videti, da umen svet doživlja preporod. Tu in tam je sicer naveden, vendar ni hvaljen in v praksi življenja zaželen. Preveč zbranosti zahteva, kadar eksistira in bi ga naj duh obvladal. Zaradi tega izobražen duh ne beseduje o umnem svetu, ampak samo o svetu, ki je povsod razumljen in dobrodošel, ker je primeren tudi čistemu jazu.

Abstraktno znanje je baje resnično

Piše: Jože Požar

12. 11. 2026

Omikan duh hvali znanje

Da duh hvali svoje znanje, o tem ne gre dvomiti. Veljavo daje abstraktnemu znanju in interpretaciji, kajti govorica povzdigne tudi osebo. Zadostuje da predstavi kako znanje in že je dvignjena v nebesa. A če natančneje pogledamo tisto, kar hvali, vidimo, da ni predmetni svet njegova vsebina, niti ni stvarni svet, ampak samo oblika neposrednega znanja. Potemtakem njegov svet ni ustvarjen, kajti predmeta ne posreduje in določi v osnovi. Podarja zgolj abstraktna obliko znanja, ki ne vsebuje nobenega bistva, saj substanca Drugega ali sebi enakosti ne doseže v proti postajanju.

Danes je hvaljeno abstraktno znanje, čeprav ni predmetno znanje. Baje je duh, ki podarja abstraktno znanje, dejaven primerno. A to najbrž ne drži, kajti ko prisluhnete omikanemu duhu ali interpretaciji znanja, lahko zaznate, da odseva svojo iznajdljivost in igro abstrakcij; najbrž mu ne gre za dejanski svet, ampak za predstavno razmišljanje, ki to in ono razlikuje. Zaznati je, da omikan duh izdeluje in odmetava posamezne misli, opiše kako svojo dejavnost in daje pojasnila o nečem, kar ne prehaja v Drugo. To je dejavnost, ko podarja svojo domnevanje, ki ga širi na primer razlage. To pa je tudi vse tisto, kar pridela kot svet, ki eksistira kot abstraktna neposrednost.
Omikan duh najdeno postavi kot svoje v obliki formalnega znanja gotovosti. Duh verjame, da je znanje vsemogoče, zato ga povsod hvali in dojema kot primeren svet. To so fiksirane določenosti, ki so končna vsebina. Naj omenim, omikan duh sveta ne ustvari, zakaj povsod hvali znanje. Zato tudi nima težav z znanjem in predstavitvijo znanja, kajti znanje kot tako ni nobena resničnost, kajti ni predmetno in ga je mogoče širiti in tako dojeti kot svet zunaj mišljenja.

Osebni svet je njegov adut

Piše: Jože Požar

9. 11. 2026

Neizobražen izobraženec in učinkovanje s seboj

Da se neomikan razumnik nastavlja fotografom in da vedno odmeče kako neokusno misel s smotrom, da osramoti nasprotnika, to je tisto, kar ga povzdigne med posameznike, ki hvalijo svojo površnost. Napravlja se, kot da se noben svet ne dotika njega, pa je zato čista vednost tista, ki jo prenapenja in vsili drugim, ker omogoča aktivirati čisti jaz in negativno moralo, ki ga povsod spremlja.
Tisto, kar uveljavlja neizobražen izobraženec je čisto brez realnosti, ki je kak domislek ali osebno prepričanje, s katerim pove, da se spozna na subjektivizem in osebno domnevo. Zakaj, kar je abstraktno vzeto njegova čista vednost, to podarja čisti jaz. Čista vednost potrebuje nasprotje, da dobi veljavo čisti jaz, ki hvali učinkovanje s seboj. Zaradi tega abstraktno izziva nasprotnike, da jim pove, kdo danes izdeluje abstraktne učinke, ki hvalijo osebno prepričanje.

Kaj je torej tisto, kar neizobraženemu izobražencu omogoča pridelati lastno podobo ali izpolniti čisti jaz? To je igra abstrakcij, ki pridela ekspozicijo zavesti in uresniči čisti jaz. To je potencialen svet ali tisto drugo njega samega, ki ga izreče čisti jaz. Idealizacijo čiste vednosti opravi čisti jaz, prav tako vzajemno učinkovanje jaza s seboj. Naglasimo, danes neizobražen izobraženec hvali le samega sebe, kadar izpelje vzajemno učinkovanje s seboj, ki je enostransko odmišljanje.
Naj osvetlim, čista vednost ne pomeni nič drugega kot vednost kot taka. Je povsem abstraktna, zato čisti jaz, ki ni omejen na predmetno substanco, hvali vednost kot tako. To pa je samovoljno stališče jaza, ki objektivnost izloči. Potemtakem je učinkovanje s seboj neko izražanje zavesti, ki ne upošteva gibanja substance in proizvaja zgolj osebni svet, ki je prost določenosti.

Umetna inteligenca in predmet filozofije

Piše: Jože Požar

5. 11. 2026

Ponovimo: »filozofija je miselno opazovanje predmeta, tj. pojma filozofije, ki je ideja«

Tisti pregled generiran z umetno inteligenco, ki favorizira abstraktno miselnost, ne da odgovora na to, kaj je filozofija. Umetna inteligenca kaže bistre jezikovne enote, ne pove pa, kaj je filozofija. Tudi razvijanje ključnih značilnosti filozofije ne pomaga izpeljati predmeta filozofije. Pa je favoriziranje abstraktne miselnosti početje, ki zavaja duha, zakaj odgovor je napačen.
Kot sem zapisal, filozofija ni igra abstrakcij ali kaka abstraktna miselnost, ki predmet filozofije prezre. Če predmet ni razvit v svoji osnovi, potem je to prikaz abstraktne miselnosti ali neko okoliško gibanje zavesti. Zato je ono navajanje pojmov, ki da določijo filozofijo, neko uveljavljanje razumskega mišljenja, ki z domiselnostjo išče primeren odgovor na vprašanje. Primeren odgovor pa ni tisto, kar je filozofija, pa je navajanje nekaterih pojmov zgolj igra abstrakcij.

V predstavi, ki jo podarja umetna inteligenca, ni pokazanega nič umnega, ali, je zgolj neko začutenje pojavnega sveta. To pa ni umen svet, ampak ideal, kajti manjka mu dejanskost. Tisto predstavljeno je nekaj, kar ne prehaja v Drugo in je neposrednost. Filozof Hegel zapiše, da filozofija ni tolažba, temveč gibanje predmetne substance, posredovana in proti postavljena kot Drugo substance. Edino ustvarjeni svet je sebi enakost, kar je nasprotje v obliki občih momentov.
Umetna inteligenca lahko filozofijo predstavi s primernimi pojmi, vendar pa to še ni predstavljena ideja, ki je utemeljena v ideji. To so zgolj abstraktne predstave, ki ne iztaknejo, da v nebesih ali naravi ni ničesar, kar ne bi vsebovalo neposrednosti kot tudi posredovanja. To je princip, ki ga je nujno spoštovati, kajti v njem tiči interes stvari in tisto, kaj je gibanje predmetne substance.

Kaj dožene početje zavesti

Piše: Jože Požar

2. 11. 2026

Izkušnja ne spoštuje proti postajanja

Zavest, ki ima obstoj vsebine določen po jazu ali abstraktnem razumu, ni dejavna predmetno. Vsebina je čutna konkretnost, tudi prepričanje, ki uveljavlja kak interes, navdušenje ali učinkovanje čistega jaza s seboj. Tisto, kar podarja čisti jaz, to je le pojavni svet. Realnost se razgubi, prav tako njena dejanskost. To pove, da se je svet razlil v nekaj, kar uveljavlja čisti jaz. Ta s kombiniranjem misli in predstav kaže svojo iznajdljivost, ki je zgolj možnost za nekaj drugega. Dejavna zavest podarja nedoločen svet ali tisto čisto brez realnosti, ki ni nič drugega kot prazna abstrakcija nedoločene biti. To pa ni izpolnjen predmet v njegovem proti postajanju.

Danes zaznavamo, da odtujitev osebnosti pridela kako možnost, ki jo čisti jaz opredeli kot njegov pojavni svet. Ta požene v gibanje fantazijo in prosto kombiniranje misli ter predstav. To je tisto čisto brez realnosti, ki nastopa v imenu predmeta. Oseba si daje pozornost, da aktivira domišljijo čistega jaza, kajti ta idealizira svojo izpeljavo. Oseba nanaša sebe in izdeluje razločke, kar pove, da realizira svoj talent in početje zavesti. To pa je zgolj možnost ali pojavni svet.
Izkušnja izpričuje, da oseba ničesar ne posreduje, kadar uveljavlja le obče ali negativno nje, ki ga postavi na ogled, da izpelje svojo negacijo. Oseba najde raznotere možnosti, nagnjenja in interes, kar je zunanji svet, ki je brez bistva in ga je mogoče prilepiti na kaj drugega. Doživetje torej ne demonstrira miselni predmetni svet in ga ne podarja v njegovi določenosti. Predmet ni tisti, ki bi čisti jaz dvignil na stališče postajanja predmetne substance, zakaj genij ne upošteva svoje odsvojitve s ciljem, da pokaže, kaj se pravi posredovati in misliti predmetno substanco.

Filozofija ni igra abstrakcij

Piše: Jože Požar

29. 10. 2026

Ko umetna inteligenca pojasnjuje filozofijo

Ko umetna inteligenca beseduje o filozofiji, je to razkazovanje domiselnosti ali povzdigovanje pojavnega sveta. Tisto namreč, kar je umetna inteligenca generirala na internetu o filozofiji, je abstraktna predstavitev, ki jo hvali tudi filozof, ki ne ve, kaj je filozofija. Odgovoriti na vprašanje, kaj je filozofija, je nujno poznavanje predmeta filozofije. Kajti filozofija je predmet, kar pove, da je ono navajanje pojmov abstraktna osvetlitev filozofije. To pa ni resničen svet filozofije, kajti predmet filozofije je določen in ga ni mogoče predstaviti z navajanjem abstraktnih pojmov.

Da bi filozofija bila to, kar je njen predmet, je nujno povedati tudi to, kaj določa filozofijo v njeni osnovi ali nastajajočem vedenju. Če predmeta ne vzpostavimo, potem je filozofija abstraktna vsebina, ki ne prehaja v Drugo ali sebi enakost. Potem je filozofija skupek posameznih misli ali pojavni svet, ki ga je mogoče neomejeno širiti. Potem filozofija ni to, kar je njen predmet, kajti je vse tisto, kar je neko abstraktno predstavljanje filozofije. To pa je razmišljanje ali kritično spraševanje, tudi znanje in še marsikaj se tu iztakne. S površnim predstavljanjem filozofije se izgubi predmetno bistvo filozofije.
Če filozofija ni miselno opazovanje predmeta, tj. pojma filozofije, ki je ideja, ki sebe misli, potem je lahko tudi abstraktna predstava ali kaka predpostavka. Lahko je pojasnjevanje razuma ali čistega jaza, ki izvaja rezoniranje, da izpelje nečimrnost nad njo. Potem je tudi igra abstrakcij in opisovanje, ki o predmetu filozofije ne beseduje. To, da je filozofija predmet, to pove, da sebe misli in sebe posreduje v proti postajanje, vse s ciljem, da doseže svojo določenost. Brez osnovne določitve je filozofijo igra abstrakcij in tako neko prostranstvo abstraktne miselnosti.

Abstraktna miselnost je povsod zaželena

Piše: Jože Požar

26. 10. 2026

Ali abstraktna miselnost obvladuje tudi stvarni svet?

Kdor hvali znanje, ne ve, kaj je resničen svet. Abstraktna miselnost narekuje, da je znanje gora sveta, zato razumnika ne zanima dejanski svet. Zakaj znanje ne hvali gibanja substance, ampak samo pojavni svet. Duh povsod hvali abstraktno znanje, čeprav ni vezano na gibanja substance, ampak samo na tisto, kar gre čez. To opredelitev povzdigujejo zlasti tisti, ki jih dejanski svet ne mika. Ni pomemben predmet in osnovna določenost, temveč samo znanje kot tako, ki gibanje substance prezira. Znanje je abstraktno, zato pridobiva na veljavi. To stremi dejati, da realnost in njej pripadajoča dejanskost nimata nobene veljave, ampak samo abstraktno znanje in tisto, kar podarja razumnik in je pojavni svet, ki ga danes povzdiguje in hvali abstraktna miselnost in izobražen duh.

Abstraktna miselnost hvali zlasti subjektivnost, ki nima meje in jo slavijo mediji, ker ni vezana na nobeno bistvo. Meje se ne določi, ker ne gre za resničen svet, ampak za mogoč svet, ki v osnovi ni določen. Gre za abstraktno vsebino, ki jo je mogoče neomejeno širiti. Tisto, kar je danes cenjeno, to je brezmejnost ali pojavni svet, ki je brez realnosti. Ni pomembna realnost in dejanskost, pomembna je dejavnost osebe, ki hvali čisti jaz. Cenjena subjektivnost ima vsepovsod prednost, ker je enostavna in jo širi čisti jaz v neomejenost kot subjektivno vednost.
Abstraktna miselnost spodbuja duha tudi k temu, da predmeta ne misli iz osnove, ampak ga prepusti razpoloženju, ki baje ve kaj je prav in kaj ne. In to odseva omikan duh, ki hvali svet znanja, ker je znanje izgotovljeni svet. Bistveno je zlasti to, da znanje brani razumnika in da je zanimanje razumnika usmerjeno v znanje. To izpolnjuje abstraktna miselnost, ki je povsod dobrodošla.

G. W. F. Hegel

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

  Hegel-180-pik   »Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«

Zunanje povezave

  • Druga podoba
  • Sodobna umetnost
  • Andrej Požar

Epitomeart Copyright © 2021, Druga podoba