Početje kot početje individua ali nanašanje sebe nase, kar ni nič drugega kot izrekanje individualnosti, je danes povsod občudovano. Oseba doživlja na sebi veliko veselja, saj je njej svet izvorna narava zavesti. To bi naj bila neka posebna sposobnost, tudi talent, ki je v početju zavesti oblikovan kot čisto oblikovana neposrednost. Individualnost si sebe zagotovi skozi prežemanje realnosti in biti, kar je neka izpeljana enotnost gona in hotenja. Se pravi, tisto, kar je stvar sama kot taka, to je prežemanje dejanskosti in individualnosti, ali, to je oblika predočene biti. Pri tem naj podarim, da individualnosti ne gre za stvar kot tole posamezno stvar, ampak ji gre za stvar kot občo stvar. Zakaj individualnost postavlja na ogled tisto čisto obče, s katerim izreče izvorno naravo zavesti.
Kar je neposredna realnost kot abstraktna občost, to je brez izpolnitve, zakaj to je zgolj nanašanje izvorne narave na sebe in tistega, kar je učinkovanje s seboj. Vsebina ni nič drugega kot izvorna določna narava individualnosti, ki jo predstavi kot samo stvar. Tako da tisto, kar je njegova stvar, to je učinkovanje individualnosti s seboj, pa je tisto oblikovano kot stvar, pojavni svet njegove stvari. Namreč njegova stvar ni resnična stvar, kajti stvar prikazuje prežeto od individualnosti, kar ni stvar v njeni razviti osnovi ali temelju, ampak je njegova stvar kot določena neposrednost, ki je enostransko predstavljena in zato nekaj končnega. Zakaj neposrednost ne doseže drugega, zato je samo oblika izvorne narave zavesti, ki je hkrati enotnost početja in biti.
Zavest izpelje vzajemno učinkovanje s seboj, to pa je nekaj neposrednega in ne doseže objektivnosti, ker duh ni dejaven s ciljem, da udejanji svet v elementu vedenja ali proti postajanju. Zavest udejanji izvorno naravo skozi početje individualnosti. To je idealizem posameznika, ki ga princip odsvojitve ne zanima, ampak samo čisto zagotavljanje samega sebe. Zakaj izvorna narava individualnosti je tista, ki je v početju zavesti oblikovana in predočena kot početje individualnosti. Zavesti ne gre za stvar v njenem proti postajanju, ampak za njeno stvar, ki nastane kot početje in gnanje skozi prežemanje individualnosti. Zato hvali le sebe in svojo spretnost.
Potemtakem je vzajemno učinkovanje zavesti s seboj neko prežemanje individualnosti in njene izvorne narave, kar ni nič drugega kot nanašanje sebe nase. To je nekakšna potegavščina samega sebe, ki odkrije, da zavest ni dejavna s ciljem, da pridela in vzpostavi dejanski svet, ampak da izpelje oblikovani talent v obliki neke predočene biti. To pa je ravno tisto, kar je izpeljano hotenje kot stvar, ki pa ni nobena stvar, ampak izpeljani talent, ki se ga zgolj zatrjuje. Individuum izpelje abstraktno čisto stvar, ki je čisto početje zavesti, ki nič ne počne. Čisti jaz uživa samega sebe in postavlja na ugled realnost, ki je brez izpolnitve in vsebine. Tako da tisto, kar je oblikovana izvorna narava, to je vzajemno učinkovanje zavesti s seboj. Rečeno še drugače, to je neko izvajanje zavesti, ki ničesar ne posreduje, kajti zavest je neki tale, ki ga izreka kot idealizem v obliki, jaz sem jaz.
Danes je duh dejaven tako, da oblikuje samovoljna stališča ali pojavni svet, ki ni nič drugega kot abstraktna občost. Kajti tisto abstraktno obče je videz nečesa, kar je brez izpolnitve. Vsebina je namreč od individualnosti prežeta realnost, ki ne doseže svoje dejanskosti.
Vesel božič in srečno novo leto vam želim!