Naj za konec leta naglasim zlasti to, da duh zaradi nerazumevanja samega sebe običajno obtiči v neposrednosti. Zakaj sebe ne dojema kot zavest umnega predmeta, temveč kot izobraženca, ki najde v sebi tudi resničen svet. Pa čeprav ne spoštuje gibanja substance, hvali abstraktni svet in ne naredi ničesar za to, da bi začel spoznavati nastajajoče vedenje in svojo odsvojitev. Neverjetno kako lahkomiselno se obnaša do sebe in do predmetnega sveta. Da ne omenjam objektivnosti, ki jo prikazuje kot subjektivna stališča. Tako da tisto, kar izpostavlja in hvali, to je subjektivna nastrojenost. Ob tem pa povzdiguje tudi abstraktne analize, ki jih izpelje razum v obliki neizpolnjenih abstrakcij. Se pravi, dejaven je zunaj realnosti in njene dejanskosti ne upošteva.
Naj omenim, da poskušam spremljati duha zlasti tam, kjer je dejaven. Namreč pojavlja se v medijih, kjer se s predmetnim svetom ne ukvarja, zato veliko govori o sebi in dejavnem čistem jazu. Tako da tisto, kar izrazito poudarja in povzdiguje, to je njegova subjektivnost, ki kot da zmore premagati vsak neposredni svet. Zato ni neobičajno, da izpostavlja svojo subjektivnost in tisto, kar pošlje čez in je neki izginjajoči svet njegove odtujitve. Menda je prepričan, da v tem našem svetu ne gre za nič drugega kot to, da se hvali in povzdiguje izobrazbo. In to mu uspeva na ta način, da poveličuje svoje abstraktno vedenje kot tako in seveda lahkomiselnost, ki ga povsod spremlja.
Izobražen duh še ni usposobljen za to, da svoj svet vzpostavi in ga dojame iz njegovega postajanja. Proti postajanje ali sebi enakosti enostavno ne upošteva, sebe nadaljuje tako, da svoje vedenje hvali in iz njega dela abstraktne predstave. In tako očitno izpoveduje, da ga ona izobrazba povsod določa kot tistega, ki se ni usposobil za to, da svoje vedenje vzpostavi kot predmet. In tako seveda ni čudaško, da je omejen na subjektivno resničnost, na nekaj, kar ni posredovan in določen svet. Enkrat hvali pasivno znanje, drugič kak svet onstran ali možen svet, ki je brez realnosti. Skratka, ker sveta ni sposoben dojeti iz postajanja, se do njega obnaša lahkomiselno in sploh ne v interesu, da izpelje njegovo bistvo.
Tisto, kar ni razveseljujoče in je mogoče zaznavati, je to, da izobražen duh sebe ne dojema in da ga njegova odsvojitev enostavno ne privlači. Izobražen duh kaže zadovoljstvo, čeprav do svoje odsvojitve nima odnosa, ki jo je nujno spoznavati iz postajanja. Povsod hvali abstraktno znanje in tako kaže, da svojega sveta ne ustvari. To je namreč zaskrbljujoče, saj nikjer ne odseva interesa, da kak svet ustvari kot dejaven in misleči duh, ki se zaveda dejanskega sveta. Izobražen duh ne odseva nobenega interesa za to, da bi svoj svet ustvaril in ga vzpostavil kot predmet. Tako da tisto, kar je neka njegova aktivnost, to je le aktivna zavest, ki uveljavlja predstave ali kako svoje prepričanje. Mnenja sem, da bi izobraženega duha moralo zanimati zlasti to, kako svoj svet ustvari. Zakaj to je način, ko stopi v odnos s seboj prek stvarnega sveta, ki je razmerje nečesa prvega in drugega.
Razen tega sem mnenja, da je izobraženec nezadostno dejaven, saj ne problematizira postajanje sveta in nastajajočega vedenja v katerem si duh samega sebe odsvoji. Ta dva pojma sta namreč tista, ki bi jih naj ta čas raziskoval, pač glede na to, da je duh stopil v notranji svet in da ga raziskuje v njegovem proti postajanju. Namesto da spoznava samega sebe in odsvojitev, hvali abstraktne predstave in tisto, kar zunanje poveže in je neki zapleteni svet. Njegova subjektivna drža pač povsod sporoča, da ga privlači samo abstraktno znanje kot tako, ne pa ustvarjeni svet, ki drži v sebi bistvo. In to površnost povsod povzdiguje, pa ni čudno, da dalje od neposrednosti ne pride. Odkrito rečeno, ona subjektivnost proizvaja veliko nedoločnega sveta, saj se ne ukvarja s posredovanjem in postajanjem substance, ampak s predstavitvijo odtujene osebnosti, ki je ujeta v pojavnost.
Upati je, da bo novo leto prineslo kaj več zanimanja za to, kako si duh sebe odsvoji. Upati je, da bo izobražen duh pokazal zanimanje za predmetni svet, ki ga ne spoštuje. Hvali samo abstraktno vedenje, ki pa ni vezano na gibanje predmetne substance ter njeno bistvo, ker ga zanima lastna neskončnost.