Spremljajte izvajanje nesvobodnega izobraženega duha in poglejte, kaj odmetava, o čem govori, kaj hvali in zatrjuje in čemu daje prednost. Preverite, ali se ukvarja s predmetnim svetom in posredovanjem substance. Najbrž boste zlahka ugotovili, da ni dejaven svobodno, saj je njegov predmet največkrat jaz. On namreč odtuji svoje znanje v obliko razpadle stvari in v razločke, kar je hkrati njegov čisti uvid. Skratka, nesvoboden izobražen duh hvali enotnost samozavedanja s seboj in samostojne predstave, ki odsevajo zlasti to, da je njegov predmet jaz.
Prisluhnite razumniku v kakšni TV oddaji, kjer podarja svoje mnenje in hkrati beseduje o tistem, kar je neki njegov predstavni svet, ki ga je našel v sebi. Razumnik prikazuje zlasti to, kako si svojo osebnost odtuji, kajti ne zanima ga predmetni svet, ampak tisto, kar je svet jaza kot podvojeno samozavedanje. To je svet, ki ga najde v sebi, kajti je vedenje o samem sebi, ki ga razvije v nasprotno obliko in naprej v razločke. Tako da njegov predmet ni nič drugega kot jaz, to pa so abstrakcije jaza, čutne in mišljene predstave, ki jih prikazuje na nespremenljivem. Namreč tisto, kar je nespremenljivo, to je nekaj neposrednega, kateremu nasproti postavi druge nespremenljivosti. In tako mu svet nastaja kot podoba zavesti, ki je tisto koristno, v katerem najde gotovost in resnico jaza.
Abstraktni predmet razumnika je torej jaz ali gotovost njega samega, kajti to je enotnost samozavedanja s seboj. Zato je tisto, kar je neko izdelovanje podobe, čista abstrakcija jaza. Zakaj jaz je neposredni predmet, ki doseže drugo samozavedanje v mnogo pomenskosti ali razločkih. To je gibanje dveh samozavedanj, v katerem en drugega zaznavata kot neko igro abstrakcij. Se pravi, tisto, kar realizirata, to je abstraktni predmet kot jaz. To je enotnost samozavedanja s seboj in tako neposredne gotovosti, kateri stojijo nasproti druge gotovosti. Cilj je duha, izpeljati gibanje dveh samozavedanj, kajti to je način, ko prvo samozavedanje vidi počenjati drugo isto, kar počenja samo.
Izobražen duh povzdiguje abstraktni predmet jaza in individualne predstave, kar je neka gibajoča se zmešnjava, ki ne drži v sebi nobenega bistva. Zato tudi izreka čiste abstrakcije ali tisto, kako sebe nadaljuje kot navajeno obnašanje vedenje. Razumnik dojema sebe kot čisti jaz, ki je neka enotnost samozavedanja, zato je tisto, kar uveljavlja, čista abstrakcija jaza, ki ni noben določen predmetni svet, ampak zavedanje jaza kot neskončno raznolikega sveta. In tako zaznavamo, da je čisti jaz tisti, ki gospodari s svetom in tistim, kar pošlje čez in je neko drugo samozavedanje. Kajti njegov predmet je jaz, ki ni nič drugega kot enostavna gotovost samega sebe. Razumnik je dejaven tako, da proizvede svoj svet, ki dobi veljavo in dejanskost, ker je primeren občemu. To je svet subjektivnih stališč in čiste vednosti, ko se jaz očisti samega sebe in stopi v zavest kot abstraktni jaz.
Razumnik danes hvali tudi opazujoči um, zato veliko beseduje o sebi s ciljem, da povzdigne svoje samozavedanje. Zategadelj potrebuje poslušalca, ki časti subjektivnost, čisti jaz in tisto, kar odmeče in je neki svet kot drugo samozavedanje. Pri tem mu stoji ob strani abstraktni razum, ki izpelje kako gibanje tako, kot to odseva opazujoči um. Na ta način premaga neposrednost in stopi v svet, ki ni vezan na noben predmet, kajti le tako lahko naredi videz o sebi, da je dejaven kot jaz, ki se s svobodnim svetom ne ukvarja, ga pa povsod hvali in povzdiguje, ker je to najbrž opravilo razumnika. Hočem reči, predmetna svoboda ga ne pritegne, ga pa potencialen svet, ki ni vezan na nikakršno osnovo in ga je mogoče prosto širiti in bogatiti skozi podobe samozavedanja.
Razumnik bi naj bil posredovalec substance in resničnega predmetnega sveta. To je tista dejavnost, ko je dejaven s ciljem, da svoje znanje osvobodi od abstrakcije. Zakaj le na ta način sebe povzdigne na nivo duha, ki svoj svet ustvari in ga določi v osnovi ali v postajanju. Čuden postane odnos do sveta, ko je njegov predmet jaz ali tista neka gotovost njega samega. Kajti ko mu gre za predmet kakršen je brez mišljenja, je njegov predmet abstrakcija realnosti ali predstava, ki je nekaj enostavnega.