Izobražen duh pridela čez igro abstrakcij veliko brezpredmetnega sveta. O tej igri govori početje zavesti in zaznavajoči razum, ki hvali čutno gotovost. Na primer, ko povzdiguje svet čistega jaza, ni dejaven v korist določenosti predmetne substance. Ali, kadar odmetava čisto vedenje, hkrati odseva, da je prosto dejaven. Tako odkrito izraža, da z igro abstrakcij pridela le kako prikazen, ki je zadovoljstvo jaza. V njej najdemo številne trditve, nasprotovanja, kajti ta svet ni nič takega, kar bi bilo izraženo posredovanje substance ali postavljen odnos substance do sebe. Tega odnosa ne odseva in tako tudi ne postajanja sveta, v katerem doseže substanca svojo določenost. V resnici udejanja svet zaznavajočega razum, kar pomeni, da ostane pri abstrakciji nedoločene biti.
O abstraktnih smislih, ki jih podarja izobražen duh, se ne govori, ker to menda ni pomembno. Pa čeprav je jasno, da ni dejaven v korist gibanja predmetne substance in čistega dojema, ni opaziti, da bi njegov svet kdo presojal. In tako izpade, kot da prideluje samo resnične svetove. A njegov svet je le igra abstrakcij, kajti kjer je dejaven kot čisti jaz, tam stvaren svet ni navzoč. In to vse zaradi tega, ker svojega vedenja ne postavi kot predmet. To stremi reči, da z vedenjem pridela le igro abstrakcij, tj. svet, ki izgine v kak drugi svet in je neka druga igra abstrakcij, ki ne vsebuje nobene realnosti. To sporoča drugim, da abstraktno vedenje enostavno nadaljuje in ga predstavi kot čisto igro abstrakcij, kar je le početje razuma ali nepopolna izpolnitev čistega jaza.
S predmetnim posredovanjem se izobražen duh ne ukvarja, kajti predmet je vedno njegovo vedenje kot tako, kar je čista gotovost njega samega. Potemtakem je njegovo abstraktno vedenje nekakšna prikazen. Drugače rečeno, predmetna substanca je njegovo vedenje, to pa ni nič drugega kot oblikovani talent ali abstraktni smisel, ki ga predstavi skozi igro abstrakcij. To nam pove, da predmet ne doseže postajanja, s tem pa tudi ne preide v drugo samega sebe. Kar stremi reči, da izobražen duh ni dejaven s ciljem, da predmetni smisel izpelje skozi določenosti substance. Zakaj njegov predmet je vedenje prežeto od individualnosti. To pa je tista čista gotovost njega samega, ki je lastna neposredna dejanskost ali čista bit sploh.
Si predstavljate dejavnega arhitekta, ki izdela načrt hiše brez osnovne določenosti; stene hiše so prestavljene kot možen svet ali kot nekaj, kar bo spotoma določil. Ali, če bi poslušali predavanje filozofa in bi vam ta predstavil mnoge malenkosti, o predmetu predavanja pa sploh ne bi spregovoril, bi najbrž kako mnenje oblikovali. Dalje, kaj rečete na sestavek novinarja, v katerem hvali svojo subjektivno držo, o predmetu, ki ga omenja v naslovu članka, pa niti ene besede ne zapiše. In nenazadnje, strinjali se boste, politik, ki izreče tri stavke, ni razumljen in ga ni mogoče dojeti resno. Dejaven politik, ki se s posredovanjem predmetnega smisla ne ukvarja, izžareva subjektivnost.
Danes izobražen duh očitno kaže, da se s predmetnim svetom ne ukvarja, saj ceni samo svoje znanje. Tisto, kar podarja in je predstavljeno znanje, je dejavnost čistega jaza. Ta pa predmet zgolj oblikuje in naredi le kako abstraktno predstavo, ki pa ni dejanski predmetni svet. Svet čistega jaza je le nekaj, kar ne vsebuje realnosti in je izražena zavest, ki izpelje kakšno igro abstrakcij. To je tisto početje zavesti, ko zavest povzdiguje predstave o nečem, kar ni doseglo obstoja in v svoji osnovi sploh ni določeno. To je oblikovan abstraktni svet, ki se od sebe ne razločuje.
Mogoče kdo sklepa, da izobražen duh, ki hvali svoje znanje in izobrazbo, izdeluje dejanski svet in podarja inteligentne svetove. A teh ne izžareva, saj njegov svet skozi posredovanje ne doseže postajanja. Potemtakem je dejaven pomanjkljivo, saj izpelje le kako igro besed in misli ali predstave nečesa, kar je mogoče prosto širiti. In tako sploh ni posebno, da se izmika realnosti in podarja svet čistega jaza ali tisto, kar najde v sebi in je čista sebe vednost, ki jo je mogoče neomejeno širiti in obogatiti s kako refleksijo razuma. O tem danes veliko govori zaznavajoči razum, tj. čisti jaz sploh, ki se zanaša na svet izven mišljenja ali tisto, kar je neka abstraktna čista vednost.