Abstraktna vsebina ni absolutna določenost, kajti je le miselna in končna. To pa ni realnost, ki je dosegla svojo dejanskost. Številni hvalijo ne dejanski svet, to je neposrednost, ki je abstraktna in končna vsebina. Duh hvali abstraktno končno, kajti verjame, da je končno resnično, čeprav substanca ni dosegla neskončnosti ali svoje dejanskosti. Končno je enostranska abstrakcija, zakaj svojega drugega ne doseže in nima odnosa z njim. Poglejte kaj počenja omikan duh in zaznali boste, da hvali abstraktno končno, neposrednost širi na to, da je omejena na abstraktno obče.
Znanje, ki ni predmetno in proti postajanja ne doseže, je predstavljena abstraktna vsebina. Tisto spekulativno in abstraktno učenjaško obstaja v predstavah in je zgolj abstraktna vsebina. Teoretičen duh se obnaša nepovezano, kajti njegov svet je osebna resničnost. V bistvu predstavlja svojo abstraktno veljavo, ki je kot veljavna enostranska abstrakcija. Ta je danes slavljena in povzdiguje nadčutnega duha. Pojem spoznavanja se namreč izdihava kot abstraktno razumnost ali kot enostransko in končno vsebino. Cilj je duha, da hvali spoznavanje, zrenje, spominjanje in fantazijo. Tako da tisto stvarno obstaja samo kot abstraktna totaliteta občega, ki ni dejanski svet, ampak izražena abstraktna in enostranska vsebina, ki je neposredno ali smoter postavljen kot trdna točka.
Duh ne spoštuje predmetnega sveta in osnovno določenost. Gre mu za to, da hvali abstraktno veljavo, tisto osebno zrenje in refleksijo, ki ni ustvarjeni svet. Predmet ni tisti, katerega substanco bi posredoval in izpeljal njeno postajanje. Postajanje sveta, ki drži v sebi bistvo predmeta, ne doseže. Prikazuje zgolj svojo abstraktno moč, to je zrenje, katerega užitek povsod povzdiguje. Skratka, videz daje, kot da užitek zrenja proizvaja abstraktno moč. Predmet je reduciran na predstavljene abstraktne momente ali na subjektivno zrenje; tako sebe izpolni abstraktno in zunanje.
Zunanje povezovanje abstraktnega znanja z nekim drugim znanjem je dvoumnost. Zakaj ko ima znanje oblast, predmetna substanca ni določena v osnovi, realnost pa ne doseže svojo dejanskosti. Mešanje znanja z znanjem ne naplavi objektivnosti, ampak realizira zrenje in predstavljanje, kar je pojavni svet, ki ni nastal s posredovanjem in postajanjem substance. Predmetni svet ni izražen kot razvita sebi enakost substance. Tisto, kar nastane z igro abstrakcij, je izraženo hotenje in volja, ki najdeta zadovoljstvo v abstraktni občosti. Zgornja podoba poskuša predstaviti dejavnost, ki znanje združuje v eno podobo. To je svet posameznih misli, ki jih danes zunanje povezuje in demonstrira razumnik v obliki predstave.
Duh abstrakcije nedoločene biti ne preseže. Realnost ne doseže svoje dejanskosti in ni vzpostavljena kot odnos substance do sebe. Odnosa do gibanja substance ne prakticira, prav tako ne njene določenosti. Zaradi tega substanca ni vzpostavljena v svoji osnovi in v načinu proti postajanja. Pojavlja se kot izraženo abstraktno končno, ki je le predstavljano. Duh ni dejaven s ciljem, da določi predmetno substanco iz gibanja in v njeni osnovi ali elementu vedenja. Dejaven je kot abstraktno mišljenje, kar pove, da predmet ne doseže miselnih določb in je določen zgolj kot abstraktni pojavni svet. Potemtakem predmet svoje sebi enakosti ne doseže in bistvo ni realizirano kot ustvarjeni svet. Duh gibanja in postajanja substance ne izpolni, ker abstrakcije nedoločene biti ne preseže.
Tudi sistem izobraževanja je predstavljen kot abstrakcija nedoločene biti. Namesto da je določen kot razviti pojem v proti postajanju, hvali abstrakcijo nedoločene biti ali tisto končno, ki se zoperstavlja neskončnosti. Potemtakem sistem izobraževanja ni dojet iz proti postajanja substance, ampak kot neko abstraktno preseganje ustaljenih vsebin, ki se jih razpotegne v abstrakcije. Vzgoja mladega duha potemtakem ni utemeljena čez razviti pojem sistema. Sistem ne doseže svoje določenosti v osnovi, ker ga diktira abstraktna veljavnost, ta pa hvali tendenco in razpoloženje. Duh blodi od abstraktnega znanja do znanja, ker sistem ni določen iz gibanja substance in posredovanja. Abstraktna moč in čista vednost imata veljavo, enotnost pojma in realnosti pa se enostavno prezre.