Razum ločuje in vztraja v ločitvah, naperjen zoper um, ni dejaven predmetno. Razumnik izpoveduje, da resnica sloni na čutni realnosti, zato ni čudno, da se drži prepričanja in tistega, kar hvali domiselnost. Dalje od igre abstrakcij ne gre, kajti omikal se ni za to, da spoštuje stvarni svet, ampak da hvali svet razblinjen v razločke. In to tudi kaže, kadar uveljavlja domiselnost in čisto gotovost njega samega. Uresniči občo sebe vednost in tisto gotovo, iz katerega izpelje kak mogoč svet razločkov. Razen tega hvali enostransko abstrakcijo, ki je tisto končno, predstavljena odtujitev ali fakt zavesti. Zakaj z odtujitvijo izpelje absolutno zrenje, ki je gotovost vedenja o sebi. Sicer se razum obnaša zunanje ali tako, da tisto čisto brez realnosti uveljavi kot enostavno sebstvo. Potemtakem realizira samega sebe in tisto, kar je zavest kot čisti jaz. Ob tem naj omenim tudi to, da razum ne pridela predmetnega bistva, ker ni dejaven svobodno in se obnaša kot čisti jaz.
Razumnik je dejaven na ravni razumskega mišljenja, umnosti pa ne pridobiva. Do umnega sveta nima odnosa, ker se pusti voditi abstraktnemu razumu. Občuduje igro abstrakcij, ki jo slavi in poveličuje, kar sporoča, da je dejaven enostransko, tj. primerno dejanskosti. Tisto umno za njega ne obstaja, kajti znanje kot tako ni nič umnega, je pa res, da poskuša z refleksijo in pojasnjevanjem svet obogatiti; je namreč mojster na področju pojasnjevanja, kjer ima silne uspehe. Pravzaprav, kadar reflektira in dela razločke, uživa samega sebe, ker verjame, da je dejaven obetajoče. Razen tega premaga samega sebe tedaj, ko z igro abstrakcij izpelje pravljični svet. Razumnik namreč premaga vsak svet, ko se omeji na znanje kot tako in tisto, kar je neko preseganje znanja.
Razum je v zaznavanju igra abstrakcij, njegova posebnost so nična bistva. Razen tega je mojster na področju širjenja razločkov, kajti ona abstraktna moč izpoveduje, da leži resničnost v čutni realnosti. Da torej razumska določila niso tako pomembna kot pojavni svet. V njem najde marsikaj koristnega, kajti kadar izpelje refleksijo, se dvigne v svet onstran, kjer zaživi kot razumnik in pojasnjevalec. To ga dela zadovoljnega in miselno aktivnega, kajti njegovo nadarjenost določa osebna pomembnost. In tako ni posebno, če izpolni prazni moj zavesti in hvali princip neposrednega znanja in razločke. Umnega sveta ne hvali, kajti um stremi realizirati realnost, te pa razum ne spoštuje in jo največkrat obide.
Kaj torej določa početje razumnika? Tisto, kar najde v sebi in je znanje, ki je uporabno, ker ga je spisala slavna oseba. Abstraktnih vsebin je veliko spisanih in obstajajo kot material, ki ga je mogoče uporabiti. Preverite vsebino, ki jo je spisal izobražen duh in ugotovili boste, da hvali igro abstrakcij, predmeta pa ne. Igra abstrakcij je danes blažena, ker povzdiguje razumniško bistroumnost, ki se jo vsepovsod hvali. Namreč to, da razumnik samega sebe hvaliči, to je postala navada in je sprejeto kot navajeno početje razumnika, kajti izpelje nadarjeno mišljenje, ki pa ni spekulativno.
Izdelovanje abstraktnih vsebin je tisto, kar izraža razumsko mišljenje. Zakaj neskončnosti ne doseže, pa je ono preseganje končnosti nekakšno zmagoslavje abstrakcije. Potemtakem je svet, ki ga hvali razum, abstrakcija nedoločene biti, in to vse zaradi tega, ker izpolnjuje abstrakcijo nedoločene biti. Razum obstane v občutju in vztraja v končnosti. Tako je ono proizvajanje končnih določenosti delo razumskega mišljenja. Sicer pa razumsko mišljenje prikazuje vsebino občutij iz sebe in ostaja abstraktno. Ob tem povejmo, da je početje razumskega mišljenja dopadljivo, kajti to je možen svet, ki razpade v razločke. Zato naglasimo, razum se preganja z ničvrednimi esencami ali tistim, kar zatrjuje in je abstrakcija. Početje razuma hvali tudi čisti jaz, ki proizvaja in povzdiguje subjektivnost, ki jo danes poveličuje izobražen duh. In ne nazadnje, razum uporablja tudi števila zoper pojmovno določenost; uresniči namreč to, da je svet nekaj brez odnosnega. Števila so tista, ki računanje zunanje povežejo v nenavaden učinek. Abstraktni razum išče svojo neskončnost in hvali abstraktni moj zavesti, prav tako končne določenosti, ki jih podarja enotnost razločkov in domiselnost.