O znanju ne besedujemo, razmišljanje je sicer dobrodošlo, a objektivne izpolnitve znanje ne doseže. Znanje je pojem, ki ga duh ne pretresa, ker ga slehernik obvlada. Znanje širimo zlasti na to, da je, zato se najbrž z znanjem ne ukvarjamo. Zakaj znanje je vsakemu duhu razumljivo, tudi mlademu. Mogoče bi filozofi kaj več povedali o znanju, vendar ta zahteva ne obstaja, kar pove, da je pojem znanje tudi filozofom jasen. Znanje vsakdo spoštuje, zato je slavljeno. Zakaj bi besedovali in razmišljali o znanju, kajti je na vsakem področju razumljivo. Znanje, pa naj gre za strokovno ali megleno, je dobrodošlo, zakaj izključuje posredovanje in dvom v njega. Tisti, ki hvalijo abstraktno znanje, se počutijo svobodne in verjamejo, da jih znanje osvobaja. Vprašanje pa je, ali je cilj duha, da izpelje objektivno izpolnitev in s tem hkrati svobodo svojega znanja? Tega vprašanja si duh najbrž ne postavi, četudi je svoboda pojem, ki bi naj bil dojemljiv vsakemu duhu. Hočem reči, svobodo si duh menda napačno razlaga, ker ni pojasnjena kot razviti pojem v proti postajanju, ampak kot gnanje zavesti, ki hvali tisto subjektivno in abstraktno, da olepšuje svobodno nadarjenost.
Znanje je abstraktno, to je prva določenost, kajti kot tako je končno in enostransko določeno, zato ga povzdigujemo, kajti velja kot tako. Tudi predmet dojemamo abstraktno in enostransko. To je tisto prepričanje duha, ki odseva, da predmet ne doseže svoje dejanskosti, kadar ga zastopa znanje. Zakaj predmet je prežet z znanjem, kar pove, da ne zaživi iz gibanja substance. Namreč, ko je predmet določen kot formirano znanje, ni posredovan s principom posredovanja in proti postajanja substance, ampak tako kot to prikazuje razumnik, ki hvali znanje kot enostransko abstrakcijo.
Filozof Hegel je zapisal: »Znanje se proti postavlja verovanju, verovanje se odreja kot neposredno znanje.« Kriterij resničnosti ni gibanje substance, ampak subjektivno znanje, kajti jaz v zavesti najde gotovo vsebino. To pa je ravno tisto, ko se znanje formira tako, da je. Kar je enostranska ali končna vsebina. Znanju se daje subjektivno abstrakcijo, ki jo danes uveljavlja naivna metafizika, saj favorizira neposredno znanje. Metafizika hvali tisto, kar je znanje po sebi; tega oblikuje z dodajanjem predikatov, da pridobi neko abstraktno vsebino, ki jo razumnik izvaja. Princip neposrednega znanja ima povsod veljavo, ker dobi na ceni abstraktno znanje, ki realnost in njej pripadajočo dejanskost enostavno izključi.
Naj spomnim, predmetne substance duh danes ne hvali, ker znanje operira v imenu predmeta. Dejaven ni v korist gibanja predmetne substance, saj posredovanja substance ne izpolnjuje. Potemtakem je znanje njegov odrešenik. Zakaj objektivnost spregleduje, prav tako gibanje predmetne substance in njeno proti postajanje. Zato tisto, kar z znanjem oblikuje, ni predmetni svet, ampak oblikovano abstraktno znanje. O tem omikan duh ne beseduje, ker je menda prepričan, da lahko abstraktno znanje nastopa v imenu predmeta. Skratka, duh nikjer ne izrazi, kako dojema abstraktno znanje in zakaj se do znanja ne opredeli. Mogoče je nedosledno dejaven, ker znanja ne dojema iz postajanja.
Nenavadno je, da duh ne dojema sebe iz posredovanja in proti postajanja. Duh bi naj svoj svet ustvaril, da bi se zavedal sebe, da je dejanski duh. Zavedanja ne doseže, ker ni dejaven s principom. Svet je nujno ustvariti, da bi spoznal, kako nastaja, kadar je dejaven svobodno. Edino tako sebe objektivno izpolni, kajti hkrati izpelje svobodo svojega znanja, sebe pa postavi kot predmet. Pomembno je, da je dejaven kot duh, ki se zaveda sebe kot dejavnega duha, ki proizvaja in ustvarja svoj svet. Zakaj čisti jaz ni dejaven svobodno, ko beži pred realnostjo in se napravlja, da je dejaven kot nadarjenost. Duh namreč, ki sam sebe nosi skozi gibanje in določanje substance, je resničen duh. Kadar ustvarja svet, to tudi prikazuje skozi posredovanje substance. In to je mogoče, če ima sebe za predmet in je dejaven svobodno. Tisto abstraktno znanje je sicer dobrodejno, vendar kot je možno dognati, z znanjem je mogoče tudi goljufati in navdušiti. In tega v praksi ne manjka, kajti ni ga dneva, da ne bi govorili o znanju in tudi o goljufiji, ki podžiga in izdeluje negativne zgodbe o znanju.