Absolutna stvar je v osnovi določena in ima svojo dejanskost v proti postajanju. Substanca je razdvojena, njena bit pa je v enotnosti s seboj. To je predmet, ki ima razvito realnost v momente razvejane substance, v katerih je zaobjeto bistvo. Bistvo je svet kot bivanje elementa vedenja, kar je zakon. Rečeno še drugače, to je izpolnjena vsebinska stvar v svojem proti postajanju.
Absolutna stvar je torej predmet, ki vsebuje vse, kar je predmet po svoji bistvenosti. Rečeno še tako, to je celota zvedena na eno enostavno določilo. Filozof Hegel zapiše: »Samo v principu duha, ki pozna svojo bit, ki je po sebi absolutno svoboden in ima v dejanskosti svoje osvoboditve svojo stvarnost, obstaja absolutna možnost in nujnost, da se državna moč, religija in princip filozofije poklapajo«. Absolutna stvar, ki zaživi v predmetnem elementu, je obstoj bivanja sebi enakosti ali čista abstrakcija, abstrakcija od sebe samega. To je torej razdvojitev substance, s tem pa notrine, ki stopi sebi nasproti in je v nasprotju sebi enakost, to je dejanski ali izpeljani smoter kot gibanje in postajanje.
Ko predmet ni absolutna stvar, potem je abstraktna stvar, ki se jo zatrjuje in kaže kot neodvisno od njene dejanskosti. Potemtakem se abstraktno stvar predstavlja brez bistva in kot neko početje zavesti, ki na ogled postavlja svoj idealizem ali tisto, kar zatrjuje. Abstraktno stvar odlično demonstrira čisti jaz, ki namesto predmetne dejanskosti kaže obči smoter, ki ni nič drugega kot čista sebe vednost. To je znana izpolnitev, ki jo danes hvali politik kot svoj interes. V bistvu je to zadovoljitev zavesti, ko se čisti jaz prepusti samemu sebi in izdeluje nična bistva, ki jih zgolj zatrjuje.
Idealizem ne proizvaja resničnega sveta, kaže le čisti moj zavesti. To je abstraktna gotovost samega sebe. Preganja se z ničnimi bistvi in hvali igro abstrakcij. Zakaj abstraktna stvar nima nobene realnosti in prav tako ne dejanskosti, ki pripada realnosti. Nenazorna stvar je brez dejanskosti, je zgolj miselna. Abstraktna stvar je torej bit brez dejanja in je od individualnosti prežeta. Stvar ni v razmerju do dejanskosti. Da pa bi bila v razmerju, je nujno, da se sebi proti postavi. Proti postajanje pove, da je dosegla svojo dejanskost v elementu vedenja. Pa še tole: nekaj doseže svojo dejanskost samo v svojem pojmu. Če ne doseže dejanskosti, je nekaj ničnega, ni izpolnjena vsebinska stvar.
Podčrtajmo, predmetni element je obstoj bivanja sebi enakosti, zakaj sebi enakost tvori čisto vedenje ali to, da sta drug drugemu nasprotna; to je popolna notrina, ki je dosegla svoje proti postajanje. Zakon proti postajanje ima v sebi to, da nič ne ostane nič, temveč preide v svoje drugo. Namreč, kaj je dejansko? Tisto duhovno je dejansko, se pravi, kar ne stopi v razmerje s seboj, ni dejansko. Da bi bilo dejansko, se mora sebi proti postaviti. Zato je nujno spoznati pojma končno in neskončnost. Zakaj neskončno velja za absolutno in je določeno kot negacija končnega. To pomeni, da končno preide na sebi v drugo, zakaj na ta način je določeno kot negacija končnega; mimogrede, abstraktno je končno. Zaradi tega je predmet kakršen je brez mišljenja in pojma neki predstavljeni svet ali abstraktna stvar. Brez pojmovno predstavljanje ni noben odnos predmetne substance do sebe; ni izpeljan pojem, ki doseže absolutno določenost v proti postajanju ali v določilih substance.
Abstraktna stvar še ni subjekt, zakaj izraža jo idealizem. To pa je ravno tisto, ko zavest substance ne spravi do dejanskosti. Zakaj početje zavesti je čisto početje, za smoter ima le sebe. Stvar sama je njena stvar, kajti zavesti gre za stvar kot abstraktno. Se pravi, zavest uživa sebe, na ogled pa postavlja, kar zatrjuje. Potemtakem zavesti ne gre za stvar kot predmet, temveč za abstraktno stvar, ki ni dosegla dejanskosti. To pa je »bit, ki je jaz, ali jaz, ki je bit«. Abstraktno stvar se zatrjuje in prikazuje neodvisno od njene dejanskosti. To pove, da dejanskosti nima, s tem pa tudi ne bistva. Idealizem, ki se ga danes povsod hvali, ker proizvaja možen ali potencialen svet, je tisto neomejeno, ki se prosto nadaljuje, kajti mišljenje je ujeto v kategorije in je zaradi tega razdrobljeno v raznoliko snov. Enostavno rečeno, abstraktna stvar eksistira brez bistva in svoje dejanskosti ne doseže.